Sodobni vojaški izzivi so leto pred izdajo tega letnika, pisali o mladih in njihovem zanimanju za vojaški poklic. V objavljenih dveh člankih na to temo, sta bili opravljeni tudi raziskavi. Izvedeni sta bili z namenom, da se ugotovi, kaj mlade motivira pri izbiri vojaškega poklica. Izbrana tema raziskav je v Sloveniji kar aktualna, saj se vojska po ukinitvi obveznega roka sooča s pomanjkanjem kadra. Kljub temu pa se obseg njenega dela povečuje, še posebej v času COVID-19 in varovanja meje v času migrantske krize.

Rezultati obeh raziskav so pokazali, da se mladi pri izbiri poklica, odločajo na podlagi lastnih vrednot in načina dela, za mlade pa igra ključno vlogo družina. Pri izbiri poklica se tako osredotočajo na delo, kjer bo odsotnost od družine in prijateljev sprejemljiva. Pri tem bi se vojska lahko bolj posvetila temam na področju vojaških družin in poiskusila mlade privabiti skozi ta spekter. Vojaške družine predstavljajo pomemben, a velikokrat nevidni steber delovanja vojske. Nova izdaja revije, letnik 22, se tako osredotoča na pomen in vlogo družine v vojaški organizaciji. Med zanimivimi prispevki revije je članek Alenke Švab o razlikah med vojaškimi in drugimi sodobnimi družinami. Omenila je tudi, kako splošne družbene spremembe vplivajo na samo odločitev o družini, njenem nastanku, o rojstvu otrok in vlogi matere in očeta. V prispevku Janje Vuga Beršnak je omenjeno, kako pohlepni sta tako vojska in družina, vsaka zahteva svoj čas, predanost, pozornost in veliko odrekanja. Nadalje je v reviji prispevek Ljubice Jelušič, Julije Jelušič Južnič in Jelene Juvan. Le-te predstavljajo vojaško sociologijo in naredijo njen zgodovinski pregled, aktualno dogajanje in dinamiko razvoja. Prispevek Donabelle C. Hess pa predstavi vlogo družine, ki skupaj s pripadnikom sil odide v tujino. Zanimiv je tudi prispevek Mateja Jakopiča, ki predstavi kako pomembna je religiozna in duhovna oskrba pripadnikov oboroženih sil.

Ponovno popolnjevanje Slovenske vojske ne predstavlja izziv le za vojsko samo, temveč za celotno državo, njeno vlado in državno upravo. Z željo po večjem številu pripadnikov se mora zato spremeniti strategija, katere smernice lahko temeljijo na rezultatih raziskav na temo mladih. Mladim je danes pomembno vse, kar vojska v večjem delu ne predstavlja. Zato je pomembno spremeniti taktiko organizacije in izbrati nov način privabljanja mladih. Prav tako pa mora organizacija omogočiti pridobivanje veščin, ki so uporabne tako v vojaškem kot civilnem okolju. Za dober primer taktike si lahko izbere Policijo, ki je po eni strani podobna vojski, po drugi pa čisto drugačna. Iz njene uspešne strategije lahko izlušči tisto, kar se lahko uporabi tudi v vojski oziroma priredi, da bo ustrezno tudi za vojsko. Da bodo slovenske oborožene sile bolj priljubljene med mladimi, pa bo morala tudi prilagoditi organizacijsko kulturo same organizacije in svoj način dela.

LITERATURA:

Brožič, L. (2020). Družina kot nevidni steber vojaškega poklica. Sodobni vojaški izzivi, 22/2, 7-9. Dostopno prek https://dk.mors.si/info/images/SVI/PDF/2020_2/SVI_L22-ST02-Brozicuvodnik.pdf

Povzetek pripravila: Eva Brili-Grebenar

Uvodna fotografija/simbolna: Pixabay

Vključevanje žensk v vojsko je bila, je in bo tudi v prihodnosti zelo občutljiva tema pogovora. Sodobno mednarodno varnostno okolje sicer prikazuje ženske kot nepogrešljiv del oboroženih sil, pri tem pa se pojavi vprašanje zmožnosti doseganja ustreznega standarda usposobljenosti za opravljanje nalog specialnih sil. Kljub dvomu pa je bil v začetku 21. stoletja v zahodnih demokratskih državah opazen porast števila žensk v oboroženih silah. V članku tako avtorja raziskujeta, kako lahko lastnosti žensk pripomorejo k ne samo strukturni, temveč tudi funkcionalni delitvi dela specialnih sil. Pri tem sta se oprla na kvalitativno raziskovanje, opravila pa sta tudi študijo primera, ki je bila izvedena v Enoti za specialno delovanje Slovenske vojske.

Specialne sile so znane predvsem po tem, da so sestavljene z le najbolj usposobljenih, izkušenih in vsestranskih pripadnikov, ki so izurjeni za izvajanje enostranskih operacij in nekonvencionalnega bojevanja. Velikokrat jih imenujemo tudi elitna sila, ki je izrazito sestavljena z le moškimi pripadniki. S spreminjanjem mednarodnega okolja je potrebno prilagajati tudi nacionalno varnost. Tako se čedalje bolj pojavlja tudi težnja po večji vključenosti žensk v oboroženih silah. Pri zagotavljanju nacionalne varnosti države se glede vključevanja žensk v to vrsto ne pojavlja vprašanje enakopravnosti med spoloma, temveč vprašanje, če so ženske zmožne opravljati enake naloge, kot moški, ter na enako visokem nivoju. Vključevanje žensk je po svetu že prisotno, razlogi za njihovo vključevanje pa različni. Večina razlogov je bila političnih, le manjši delež držav pa je sprejelo to odločitev zaradi želje po povečanju učinkovitosti lastnih obrambnih sil. Hkrati pa se pojavi vprašanje, kako ob vključevanju žensk v specialne sile ohraniti vrednote, ugled in status te elitne enote.

Avtorja sta tudi analizirala prednosti integracije žensk v specialne sile, pri čemer sta se oprla na Natovo doktrino za specialno delovanje. Prednosti so bile analizirane za vsako izmed treh temeljnih nalog specialnih sil: specialno izvidovanje, direktno akcijo in vojaško pomoč. Kot ena izmed prednosti pri vseh treh nalogah, je navedena večja možnost pridobivanja informacij v okolju oziroma kulturi, kjer je zelo omejen stik med žensko in moškim. V sklopu analize vključenosti žensk v Enoto za specialno delovanje Slovenske vojske pa sta avtorja intervjuvala 5 pripadnikov te enote. Rezultati analize prikazujejo, da so ženske videne kot pomemben akter specialnih sil predvsem pri interakciji s prebivalci ter na obveščevalnem področju (HUMINT-Human Intelligence), nikakor pa ne na bojnih področjih. Njihov doprinos vidijo predvsem v drugačnem dojemanju okolja, s čimer bi pripomogle k boljšemu delovanju omenjene enote.

Na podlagi analize avtorjev bi z vključevanjem žensk v specialne sile pripomogli k boljšemu delovanjem enote. Pri tem bi merila sprejema za bojno področje ostala enaka, saj bi le tako ohranili enako mero usposobljenosti obeh spolov in hkrati enakopravnost med spoloma. Naklonjenost vključevanja ženskega spola pa je vseeno usmerjena bolj na področja, ki niso povezana z neposrednim delovanjem enote. V želji po ohranitvi statusa in ugleda enote, bi ženske izvajale le namenske naloge, pri katerih moški niso tako uspešni zaradi kulturnih razlik. Kljub želji po njihovi vključitvi, se pojavi predvsem problem nezainteresiranosti med ženskim spolom za priključitev k specialnim silam. Interes in zanimanje pa se lahko poveča le z dobro promocijo, ki bo ženskemu spolu dala občutek pripadnosti in bo postala enakovreden člen enote.

LITERATURA:

Poklukar, K. In Vuk, P. (2020). Vključevanje žensk v specialne sile. Sodobni vojaški izzivi, 22/4, 85-105. Dostopno prek https://dk.mors.si/info/images/SVI/PDF/2020_4/Poklukar-Vuk.pdf

Povzetek pripravila: Eva Brili-Grebenar

Uvodna fotografija: Pixabay

Slovenska vojska se po spremenjenem načinu popolnjevanja sooča s hudim pomanjkanjem kadra. Med mladimi vojska dandanes nima nekega velikega ugleda, še manj zanimanja. V želji po ugotovitvi, kako mlade ponovno privabiti v Slovensko vojsko, se avtorici v članku osredotočata na dejavnike, na podlagi katerih se mladi odločajo, kje se bodo zaposlili. Slednje sta ugotavljali s pomočjo raziskave med mladostniki, starimi med 18 in 30 leti. V sklopu raziskave sta ugotavljali kako mladi razmišljajo, kaj jih zanima in kaj pričakujejo od zaposlitve.

Vojska predstavlja organizacijo, sestavljeno iz kadra, kateremu glavno vodilo pri iskanju zaposlitve ni plača, temveč zaščita lastne države in vojaška pomoč drugim državam v sklopu zavezništev. Njeni člani so visoko usposobljeni, predani, pripravljeni žrtvovati lastno življenje ter navajeni dinamičnega dela. Skupne so jim vrednote lojalnosti, predanosti, domoljubja, časti in tovarištva.

Danes na mlade pri izbiri zaposlitve vplivajo različni motivacijski dejavniki, vrednote, osebnostne lastnosti in tudi sam ugled določenega poklica. S pomočjo raziskave sta avtorici ugotovili, da eno izmed pomembnejših vrednot pri mladih predstavlja družina. Vrednote se med spoloma, glede na raziskavo, ne razlikujejo veliko. Na splošno so mladim pomembne tiste vrednote, ki so značilne tudi za Slovensko vojsko. Pomembno jim je tudi dobro delovno okolje in reden prihodek, ugled poklica pa jim ne igra pomembne vloge pri odločanju. Pričakovanja mladih sta avtorici nato razdelili v 6 skupin. V prvo sta vključili vse, ki si želijo zagotavljati varnost in obrambo države ter so željni nevarnosti in adrenalina, dela v naravi in biti aktiven. Druga skupina predstavlja mlade, ki jim je ključna višina zaslužka in reden prihodek ter visok družbeni ugled poklica. V tretjo sta uvrstili vse, ki si želijo pridobiti novo znanje. V četrto in peto sodijo vsi, ki imajo željo po uporabi najsodobnejše tehnologije, delati v tujini ter tisti, ki si želijo timskega dela. Zadnja skupina pa zajema tiste, ki si v sklopu zaposlitve želijo pomagati drugim. Pri vseh opisanih skupinah, pa le prva ponazarja želje, ki jih je možno razviti v pričakovanja vojske-pripadnost vojski, kolektivu in seveda domovini. S pomočjo raziskave sta avtorici med drugim prišli tudi do ugotovitve, da bi se več kot polovica anketiranih sicer zaposlilo v Slovenski vojski, a le za krajši čas.

S spreminjanjem sodobne družbe, je potrebno prilagajati tudi taktiko organizacije. Želje in cilji mladih so se skozi leta spremenili, zato je ključna tudi sprememba načina privabljanja mladih. Med drugim je pomembno tudi, da vojska zagotavlja pridobivanje veščin, ki so uporabne ne samo v vojaškem temveč tudi v civilnem okolju. S pomočjo razkritih ključnih dejavnikov in vrednot, na podlagi katerih se mladi odločajo o zaposlitvi, lahko tako vojska zariše nove smernice pridobivanja mladih v svoje vrste in jih ponovno navduši za ta poklic.

LITERATURA:

Rosulnik, N. In Vuga Beršnak J. (2019). Kaj pritegne mladostnike 21. Stoletja, da se zaposlijo v vojaški organizaciji. Sodobni vojaški izzivi, 2019/4, 53-74. Dostopno prek: https://dk.mors.si/info/images/SVI/PDF/2019_4/NINA_ROSULNIK__JANJA_VUGA_BERŠNAK__KAJ_PRITEGNE_MLADOSTNIKE_21._STOLETJA__DA_SE_ZAPOSLIJO_V_VOJAŠKI_ORGANIZACIJI.pdf

Pripravila: Eva Brili-Grebenar

Vojska se z ukinitvijo obveznega vojaškega roka sooča s hudim pomanjkanjem kadra. Mladi se dandanes le redko odločijo za poklic vojaka, razlogi zakaj je tako, pa so predstavljeni tudi v tem članku. S pomočjo ankete sta avtorici ugotavljali značilnosti generacije srednješolcev in tudi preverili, kakšno nasploh je njihovo zanimanje za vstop v vojsko. Med drugim pa ju je še zanimalo, če je vojska, glede na pomanjkanje mlajšega kadra, za njih zares tako zelo nezanimiva.

Posameznik se pri izbiri poklica in kasneje pri izbiri organizacije, kjer se bo zaposlil, odloča na podlagi lastnih vrednot in načina dela. Pri tem bo izbral organizacijo ali poklic, ki bo njegovim vrednotam in navadam bližje. Na odločitev posameznika velikokrat vplivajo tudi mnenja drugih: kako na zaposlitev v določeni organizaciji mislijo njegovi bližnji ter kakšen je interes zaposlitve v tej specifični organizaciji pri njegovih vrstnikih.

Raziskava, izvedena med letoma 2018 in 2019, je vključila anketirance obeh spolov, iz vseh regij in iz različnih srednješolskih programov, prav tako pa so bili anketiranci različnih starosti. Avtoricama je pri razvijanju vprašalnika pomagala tudi višja uslužbenka X. razreda Maja Krašovec. Zastavile so si tri raziskovalna vprašanja, na podlagi katerih so potem izoblikovale anketo. V članku pa sta se avtorici nato osredotočili le na eno vprašanje »Kako mladi zaznavajo različne značilnosti dela, ki jih lahko interpretiramo kot motive za delo?«. Rezultati ankete so prikazali, da so za mlade pomembni motivi redna in dobra plača, možnost napredovanja ter dobri medosebni odnosi na delu. Poleg že naštetih, pa je za mlade pomembno tudi, da zaradi službe niso preveč odsotni od družine in prijateljev. Značilnosti vojaškega poklica, kot so služenje domovini, dobra telesna kondicija, uniforma in uporaba orožja, pa je raziskava pokazala, da sodijo med manj zaželene motive službe. Vsekakor pa so, glede na rezultate, moški bolj zainteresirani za delo v vojski, kot pa ženske. Razlike pri odgovorih se kažejo tudi med anketiranci poklicnih smeri, srednje tehničnih smeri in anketiranci gimnazijskih smeri. Višje zanimanje za vojaški poklic je bil zaznan pri anketirancih poklicnih programov, najmanj zanimanja pa je bilo zaznanega pri gimnazijcih. Tisti, ki se vidijo v poklicu vojaka, so bolj nagnjeni k vsem značilnostim vojaške službe, odsotnost od družine jih ne ovira in tudi delo v težjih vremenskih razmerah in nevarno delo za njih ne predstavlja ovir. Na drugi strani pa tisti, ki se v tem poklicu ne vidijo, bolj idealizirajo značilnosti varne zaposlitve, redne in dobre plače, usklajenost družinskega življenja s službo in fiksni delovni čas.

Raziskava je pokazala, da je večjemu delu mladih pomembno vse, kar vojaška služba v večini ne nudi. Za njih je pomembno, da jim je zagotovljena dobra in redna plača, možnost napredovanja in imeti čas za družino in prijatelje. Tako bodo mladi v prihodnje bolj motivirani za tiste poklice oziroma organizacije, ki bodo zajemale vse prej naštete značilnosti. Da bi si vojska znova pridobila nov kader, pa se bo v prihodnje primorana prilagoditi značilnostim mladim ter spremeniti način dela in s tem posledično spremeniti tudi samo organizacijsko kulturo same organizacije.

Literatura:

• Troha, N. in Gorenak, N. (2019). Značilnosti dela skozi oči generacije mladih: raziskava Mladi in motivi za vojaški poklic. Sodobni vojaški izzivi, 2019/4, 27-51. Dostopno prek http://www.slovenskavojska.si/fileadmin/slovenska_vojska/pdf/vojaski_izzivi/2019/NATAŠA_TROHA__NUŠA_GORENAK_ZNAČILNOSTI_DELA_SKOZI_OČI_GENERACIJE_MLADIH__RAZISKAVA_MLADI_IN_MOTIVI_ZA_VOJAŠKI_POKLIC.pdf 

Pripravila: Eva Brili-Grebenar

Povzetek

Ob klasični, a redko udejanjani obrambni funkciji, sta v zadnjih letih v ospredje stopili zaščitno-reševalna in notranjevarnostna funkcija oboroženih sil, ki slednje tudi najbolj približajo lokalni skupnosti. Če je zaščitno-reševalna funkcija v prvi vrsti humanitarnega značaja in kot takšna visoko sprejemljiva, je policijsko-varnostna funkcija precej bolj problematična. Z ustanovitvijo sodobnih policijskih organizacij so bile namreč oborožene sile umaknjene iz področja notranje varnosti. Skozi procese diferenciacije, profesionalizacije in specializacije na varnostnem področju, teoretične koncepte in normativne okvire so bile oborožene sile dolga desetletja oddvojene od nalog v lokalni skupnosti. Sodobno varnostno okolje in omejenost virov države sili, da ponovno določijo in razmejijo naloge, pristojnosti in pooblastila varnostnih subjektov, ob tem pa se morajo ozirati tudi na pričakovanja javnosti, ki zahteva predvsem učinkovito reševanje varnostnih problemov, tudi z uporabo oboroženih sil. Ker se s slednjim strokovna javnost nujno ne strinja, odločevalcem ni enostavno oblikovati kredibilne varnostne politike.

Ključne besede: • nacionalnovarnostni sistem • oborožene sile • varnostne funkcije • teoretični koncepti •

Več v prispevku (stran 312), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov 4. nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih, konferenčni zbornik: – sklepne ugotovitve raziskovanja (2015-2018). Izdajatelj Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana, Uredniki: red. prof. dr. Gorazd Meško, izr. prof. dr. Andrej Sotlar, izr. prof. dr. Branko Lobnikar

Foto: Pixabay

Suverenost držav se ne brani samo na kopnem in morju. V vojni ali krizi ima prednost in premoč predvsem tisti, ki nadzoruje nebo, pa naj bo to lastno ali tuje.

V Obrambni strategiji Republike Slovenije je v točki Nacionalni interesi in cilji zapisano: »Trajna življenjska interesa Republike Slovenije sta ohranitev neodvisnosti, suverenosti in ozemeljske celovitosti države in ohranitev nacionalne identitete …«. S pristopom Republike Slovenije k Natu je postala ena izmed naših nalog tudi dodatno varovanje (angl. Air Policing) slovenskega zračnega prostora, ki je postal del Natovega zračnega prostora. Republika Slovenija se je zato vključila v Natov združeni sistem zračne obrambe (Nato Integrated Air and Missile Defence System – NATINAMDS). Varovanje zavezniškega zračnega prostora je v pristojnosti vrhovnega poveljnika Nata v Evropi (SACEUR). Vstop v Nato je torej še dodatno prispeval k zagotavljanju suverenosti našega zračnega prostora, ki ga je Slovenija sicer izvajala že pred vstopom v Nato. Izkazalo se je, da ima Slovenska vojska dve od treh zmogljivosti, ki omogočajo nadzor in varovanje našega neba. Načelnik vojaškega letalskega organa polkovnik Blaž Pavlin je ob tem povedal: »Prva zmogljivost je sistem opazovanja zračnega prostora (radarski sistem dolgega dosega), ki zagotavlja radarsko sliko letalskega prometa nad Slovenijo in širšo regijo. Druga zmogljivost je sistem vodenja, kontrole in poveljevanja (Center za nadzor in kontrolo zračnega prostora – CNKZP). Tretje zmogljivosti, torej lovcev prestreznikov, Slovenija nima. Imamo pa vojaško letališče, ki lahko lovce logistično podpira. V Natu smo se dogovorili, da Slovenska vojska zagotavlja prvi dve zmogljivosti, Nato pa lovce prestreznike, ki jih prostovoljno prispevajo druge članice zavezništva. Rešitev omogoča popolno uveljavljanje suverenosti Republike Slovenije. Natova prestrezniška letala od njihovega vstopa do izstopa iz zračnega prostora Republike Slovenije nadzirajo in usmerjajo samo slovenski kontrolorji zračnega prostora.« Slovenija zagotavlja tudi stalno helikoptersko službo za iskanje in reševanje (Search and rescue – SAR).

Foto: arhiv 16. CNKZP

Na začetku je med letoma 2007 in 2013 prestreznike v Natu zagotavljalo vojaško letalstvo Republike Italije, od leta 2015 pa poleg Italije to zmogljivost zagotavlja še vojaško letalstvo Republike Madžarske. Madžarski lovci so z nalogo usposabljanja (Tango Scramble) s področja varovanja zračnega prostora v slovenski zračni prostor prvič prileteli 12. januarja 2015. Poveljnik 15. polka vojaškega letalstva polkovnik Bojan Brecelj je povedal, da Nato zagotavlja varovanje zračnega prostora samo v primeru vojaške grožnje in dodal: »Skladno s pravili delovanja Nata je primer grožnje s civilnim letalnikom (tako imenovani Renegade) popolnoma nacionalna odgovornost. V okviru nalog Slovenske vojske, na podlagi razpoložljivih zmogljivosti in s stalnim spremljanjem stopnje ogrožanja zagotavlja varovanje zračnega prostora v primeru civilnih groženj Slovenska vojska z letali Pilatus PC-9M.«

USPOSABLJANJE

Usposabljanje osebja 16. CNKZP, pilotov Slovenske vojske in posadk prestrezniških letal v prestrezanju (angl. Tango Scramble) se navadno izvaja enkrat na teden. Usposabljanje z italijanskimi prestrezniki običajno poteka trikrat na mesec, enkrat na mesec pa z madžarskimi. Italijani uporabljajo lovska letala Eurofighter Typhoon, medtem ko madžarska vojska uporablja letala JAS-39 Gripen. Prestrezano letalo je slovenski PC-9M.

AKTIVACIJA LOVCEV

Zračni promet nad Slovenijo vodi Kontrola zračnega prometa Slovenije (KZPS), nadzor in kontrolo zračnega prostora pa izvaja 16. CNKZP, ki je povezan z Natovim Združenim operativnim poveljstvom zračnih sil (CAOC TJ) v Španiji, pod okriljem katerega je enajst južnoevropskih držav članic zavezništva. Izredni dogodek v zračnem prostoru in zračnem prometu lahko zazna kateri koli izmed Natovih centrov za nadzor in kontrolo zračnega prostora ali civilna kontrola zračnega prometa. »Ob zaznavi izrednega dogodka se sprožijo dogodki, ki temeljijo na uveljavljenih in ustaljenih postopkih,« je povedal poveljnik 16. CNKZP podpolkovnik Radovan Virijant in dodal: »Nadrejeni Natov poveljnik v CAOC TJ se glede na taktični položaj, oceno grožnje, stališče Slovenske vojske in predlog vodje izmene 16. CNKZP odloči, ali je taktična akcija oziroma prestrezanje smiselno. Ob odločitvi za prestrezanje določi glede na lokacijo in predvideni let prestrezanega letala, katero od baz s prestrezniki bo alarmiral.« 

Foto: arhiv 16. CNKZP

Tako italijanski kot madžarski prestrezniki so nenehno pripravljeni v svojih letalskih bazah in jih lahko pristojni Natovi poveljniki uporabijo kadar koli glede na taktične razmere in z namenom uspešnega prestrezanja ter izvedbe naloge. Odzivni čas vseh Natovih baz, tudi slovenske, je do petnajst minut. Ta čas se lahko zmanjša tudi na pet minut, če se oceni, da tako zahtevajo razmere v zračnem prostoru. Nato trenutno pokriva Slovenijo iz dveh italijanskih baz (Istrana in Grosseto) in Madžarske baze Keczkemet. Vsaka država zagotavlja najmanj par dežurnih lovskih letal in vsaj eno rezervno letalo.

Prestrezanje se vedno začne z vizualno identifikacijo. »Vse nadaljnje taktične akcije, kot so na primer preusmeritev s trenutne smeri leta, preusmeritev iz zračnega prostora Republike Slovenije, prisilni pristanek ali v skrajni sili opozorilni strel oziroma sestrelitev, so vedno podprte s temeljito oceno grožnje ter posledic takšnega dejanja,« je povedal polkovnik Brecelj.

Na uspešnost izvajanja prestrezanja vpliva tudi tridimenzionalnost zračnega prostora. »Ni pomembna samo razdalja, upoštevati je treba še višinsko razliko, ki jo mora lovec premagati, da ujame tarčo. Pri tem je nujno tudi zavedanje, da so v bližini še civilna letala, ki jih je treba zaradi varnosti umakniti. Postopek ni tako preprost, kot se zdi. Vsaka taktična situacija je drugačna. Zavedati se moramo razlik v performansi letal, ki letijo v slovenskem zračnem prostoru. Uspešnost prestrezanja je odvisna od več dejavnikov. Ti so zgodnje zaznavanje grožnje, višina leta, hitrost letala, sposobnost odločanja, razpoložljivost prestreznikov v bazah, razpoložljivost najbližje baze prestreznikov, vreme in podobno. Slovenski zračni prostor je sicer precej majhen, zato je pri varovanju našega zračnega prostora bistven čas,« je kompleksnost prestrezanja opisal podpolkovnik Virijant.

KO GRE ZARES

Od leta 2007 do danes so zavezniška letala poletela štirikrat v resnično prestrezanje (angl. Alpha Scramble) nad slovenskim ozemljem. Trikrat so poleteli italijanski lovci in enkrat madžarski. Vsa prestrezana letala so bila civilna. Njihovi piloti se iz različnih vzrokov niso javili kontroli letenja ali pa je Nato zahteval prestrezanje. Če bi lovci letala prestregli in ugotovili, da ne gre za vojaško grožnjo, bi jih spremljali, dokler ne bi zapustili slovenskega zračnega prostora oziroma bi se javili kontroli zračnega prometa. Piloti zavezniških lovcev nimajo pravice sestreliti civilnega letala. Ob grožnji s civilnim letalom (deklaracija Renegade) za prestrezanje na nizkih do srednjih višinah se odzove Slovenska vojska z letali PC-9M. Civilni letalniki, ki jih prestrezajo, se namreč najpogosteje uporabljajo za prevoz prepovedanih snovi, iskanih oseb ali za dejanja z namenom povzročanja škode civilnemu prebivalstvu ter infrastrukturi.

Ukaz za sestrelitev tujega vojaškega letala, za katerega bi Natovo nadrejeno poveljstvo odločilo, da je sovražno, izda pristojni Natov poveljnik ali vodja izmene operativnega centra Slovenske vojske. Če bi šlo za civilni letalnik, za katerega bi se ocenilo, da bo uporabljeno za izvedbo terorističnega napada, bi bil popolnoma odgovoren nacionalni sistem v Republiki Sloveniji. Odločitev o sestrelitvi sprejme minister za obrambo, ki je trenutno, skladno s predpisi, določen za vladnega pooblaščenca (National Government Authority – NGA). Svojo odločitev posreduje vodji izmene operativnega centra Slovenske vojske. V nadaljevanju je postopek podoben kot ob vojaški grožnji, le da se izvaja z letali Slovenske vojske.

Foto: arhiv 16. CNKZP

PRAVNA PODLAGA

Področje nadzora in zaščite zračnega prostora Republike Slovenije opredeljuje in ureja več mednarodnih pogodb in drugih mednarodnih ter slovenskih pravnih aktov, in sicer: Ustava Republike Slovenije, Ustanovna listina Združenih narodov, Severnoatlantska pogodba, Natov SOFA, tehnični sporazum med Natom in Ministrstvom za obrambo, sporazum med Vlado Madžarske in Vlado Republike Slovenije o spremembi sporazuma med Vlado Madžarske in Vlado Republike Slovenije o vojaškem sodelovanju na področju letalstva in zračne obrambe iz leta 2013, Zakon o obrambi, Zakon o letalstvu in Uredba o načinu izvajanja nadzora zračnega prostora.

Nato po principu solidarnosti zagotavlja lovce prestreznike že od pristopa Republike Slovenije k zavezništvu. Stroške, ki nastanejo pri izvajanju tako realnih kot vadbenih ukrepov za varovanje slovenskega zračnega prostora, poravna vsaka država sama. Slovenija krije stroške svojega delovanja (normalno operativno delovanje), Italija in Madžarska pa krijeta svoje.

Besedilo: Borut Podgoršek         

Prispevek je bil objavljen v reviji SV, št. 12, december 2017

Revija SV je dostopna na tej povezavi. 

 

Enota PEST praznovala deseto obletnico začetka delovanja

Pripadniki specializirane enote vojaške policije so 27. oktobra praznovali deseto obletnico začetka delovanja enote PEST. Enota je bila ustanovljena 15. oktobra 2007, kar velja tudi za dan enote. Stroka, predvsem v vojaški policiji, je že dolgo pred tem opozarjala na potrebo po enoti, ki bi bila zmožna opravljati varnostno najzahtevnejše naloge vojaške policije. Spremenjeno varnostno okolje, predvsem v tujini, in vedno obsežnejše delovanje slovenskih pripadnikov na kriznih območjih po svetu sta bila dodatna dejavnika, ki sta bila razlog za ustanovitev tovrstne enote v Slovenski vojski.

Z ustanovitvijo smo torej sledili podobnim ureditvam v tujih vojskah, saj enota PEST niti takrat ni bila in tudi danes ni noben unikum v primerjavi s tujimi oboroženimi silami. Tovrstne enote v okviru vojaške policije tujih oboroženih sil poznajo tako v Natovih članicah kot nečlanicah. V okviru svojih pristojnosti je danes ta enota zmožna opravljati najzahtevnejše in varnostno najkompleksnejše naloge preprečevanja hujših kaznivih dejanj ter druge naloge v boju proti terorizmu.

Ob praznovanju desete obletnice začetka delovanja je poveljnik SEVP stotnik Danilo Klinar najzaslužnejšim pripadnikom podelil tudi spominski kovanec PEST 10 let.

Enota PEST

Enota PEST zagotavlja del takojšnjih odzivnih sil SV, opravlja specialistične vojaškopolicijske naloge in zagotavlja pripadnike za opravljanje nalog v MOM. Za reševanje varnostno najzahtevnejših razmer v povezavi s kaznivimi ravnanji morajo delovati ustrezno usposobljeni in opremljeni pripadniki vojaške policije.

Edini način, kako priti do ustreznega kadra za pripadnike bojnih skupin voda PEST, je izbirni postopek oziroma selekcija. S tem postopkom poskušamo zagotoviti, da bodo na usposabljanje za pripadnika PEST izbrani le posamezniki s takimi psihofizičnimi sposobnostmi in lastnostmi, da bodo med usposabljanjem lahko sodelovali v vseh vrstah usposabljanj in urjenj, ki zahtevajo nadpovprečno psihofizično pripravljenost, da bodo lahko usvojili predpisano vojaškostrokovno in specialistično znanje, se izurili v potrebnih spretnostih, tehnikah in taktikah ter pridobili navade in vrednote, nujne za izvedbo poslanstva enote PEST. V okviru tega postopka z različnimi preverjanji pod visoko fizično obremenitvijo in ekstremnimi psihičnimi napori, saj delajo v stresnih razmerah s pomanjkanjem počitka oziroma spanja ter ob omejenem prehranjevanju le s suhimi dnevnimi obroki, preverimo in ocenimo fizične sposobnosti, fizično in psihično vzdržljivost ter sposobnost opravljanja nalog v ekstremnih razmerah. Poleg tega ocenimo raven splošnega in posebnega intelektualnega funkcioniranja ter osnovne osebnostne lastnosti s poudarkom na delovanju v skupini in na odkrivanju morebitnih ovir, kot je strah pred višino, zaprtimi prostori, vodo itn.

Izbirni postopek uspešno končajo le pripadniki, ki imajo veliko željo, so zelo motivirani, so psihično pripravljeni premagati svoje omejitve ter so ustrezno fizično pripravljeni. Izbirni postopek je bil izveden sedemkrat in vsakokrat poskušamo kandidate izpostavljati enakim pogojem ter vztrajati pri istih merilih ne glede na kadrovske potrebe, kar edino zagotavlja kredibilnost izbirnega postopka, poleg tega se le tako lahko vzdržuje kontinuiteta pridobivanja ustreznega kadra.

Za opravljanje nalog na najvišji stopnji ogroženosti je v tej enoti najpomembnejše, da so pripadniki medsebojno usklajeni in povezani. Usposabljajo se v vsebinah, kot so bojevanje v urbanem in neurbanem okolju, pregled naselja in objekta, vstop v objekt, gibanje po objektu in njegovo čiščenje, taktika majhnih enot, zasede, izvidovanje, opazovanje, sledenje, preživetje itn. Posebna pozornost se namenja streljanju z različnim orožjem na kratkih in dolgih razdaljah, ostrostrelstvu, borilnim veščinam, praktičnim postopkom in drugemu. Enota je zračno premostljiva in usposobljena za izvajanje vseh vrst manevrov iz letal in helikopterjev. Usposobljena je za delovanje v različnih razmerah in na različnih terenih, torej v gorskem svetu, na urbanem ali neurbanem območju ter drugod. Vsak posameznik v skupini mora vedeti, kaj je njegova naloga in kaj mora v določenem trenutku narediti, skupina pa mora delovati kot celota.

Pripadniki enote PEST se za uspešno delovanje v MOM v Natovem centru za pomorske operacije (Nato Maritime Interdiction Operational Training Centre – NMIOTC) udeležujejo tudi tečajev operacij pomorskega prestrezanja. Izvedba tečajev je prilagojena, saj sta upoštevani usklajenost vadbencev in stopnja izurjenosti v določenih veščinah, in sicer znanje za bližinski boj na naseljenem območju, ravnanje z orožjem ter preiskava oseb in objektov. Zaradi prej naštetih razlogov je prilagojena tudi intenziteta izvedbe, torej dnevni in nočni čas ter drugi dejavniki, kot so hrup motorjev, zvočna oznanila po zvočnikih v tujih jezikih, eksplozije, svetlobni učinki, dim ter časovna omejenost. Poleg tega se pri opravljanju nalog vedno uporablja vadbeno strelivo simmunition, nasproti pa je nasprotnik z enakimi sredstvi in možnostjo postavitve improviziranih eksplozivnih naprav. Pridobljeno dodatno znanje na tečajih so pripadniki enote PEST že uspešno uporabili v operaciji Evropske unije NAVFOR MED na ladji Triglav kot skupina za vkrcavanje na tuja plovila.

Prav tako enota redno prispeva posameznike tudi za druge dolžnosti v MOM, predvsem kot skupina za varovanje najpomembnejših predstavnikov Slovenske vojske v MOM ter tudi na drugih specialističnih dolžnostih.

Pripadniki voda PEST se na posameznih področjih usposabljajo s pripadnik specialne enote policije, za opravljanje določenih nalog v domovini in MOM pa tudi z drugimi pripadniki SV iz specialistični enot. Pomembno je še, da v enoti PEST usposabljajo druge enote oziroma posameznike SV, predvsem na področju izvedbe zahtevnejših oblik streljanja, znanja iz bližinskega boja na naseljenem območju ter iz drugih tematik iz taktike majhnih enot. Enota se namreč zaveda, da je nesebično predajanje znanja na druge pripadnike SV, ki to znanje potrebujejo v domovini ali MOM, velika dodana vrednost k njihovi usposobljenosti in izurjenosti.

 Besedilo: stotnik Danilo Klinar      Fotografije: pripadniki SEVP in Bruno Toič

Prispevek je bil objavljen v reviji SV, št. 11, november 2017

Revija SV je dostopna na tej povezavi. 

Med oficirji je bila tradicija sprejema prišlekov zelo ukoreninjena. Po vseh pravilih lepega vedenja se je takšnega mladega diplomiranca sprejelo na poseben način, ki mu je ostal v spominu lep čas, zaradi izvirnosti pa verjetno kar celo življenje. V bistvu gre za obred iniciacije, ki se mu pogovorno reče kar ”krst”. V nekaterih Regimentih je ta obred klasičen in se ne spreminja. V 1. REG-u1 so na primer zmeraj po istem kopitu vsakemu oficirskemu zelencu dodelili vojaške škornje brez podplatov in ga ves dan vodili naokrog, bosega v škornjih. V 2. REP-u je bil oficirski kader v tem pogledu bolj inovativen in dinamičen, zato je bil obred iniciacije vsakič drugačen, za vsakogar sveže pripravljen, z zvrhano mero domišljije in izvirnosti. Oficirji so si pač ob tej priložnosti mimo vseh formalnih pravil dali duška. Po zaključenih uradnih raportih in ostalih birokratskih formalnostih in po končanem delovnem času so novega Lieutenanta obvezno povabili na ogled mesta Calvi, kakor tudi na pijačo v znak dobrodošlice v elitni 2. REP. Seveda so takšni trenutki zelo pomembni za vzpostavitev socialne mreže, saj Lieutenant kot prišlek v večini primerov ne pozna nikogar. Ob tej priložnosti se lažje prebije led in v bolj neformalnem okolju navežejo prvi stiki z novimi sodelavci. Vendar v novem okolju in obdan z novimi obrazi, morda celo z malce treme ob prvi afektaciji, ubožec ponavadi niti ne sluti, da se z vsakim korakom bolj približuje nastavljeni pasti, ki mu jo njegovi hudomušni sodelavci istega čina pripravijo s prekipevajočo inovativnostjo in ščepcem hudobije.

Tako je bilo tudi tokrat, mlad in zelen Lieutenant de Preval je bil ob prihodu deležen posebne pozornosti. Povabljen je bil na standardno večerjo in ogled mesta Calvi, medtem ko se je zanka brez njegove vednosti počasi zategovala. Večerja je še bila na nivoju, kasnejše spoznavanje korziškega mesta Calvi pa se je sprevrglo v golo popivanje. Preudarno in z enim samim namenom: čimbolj napiti novega Lieutenanta. Seveda to še zdaleč ni bila misija nemogoče in že nekaj ur po spoznavanju barskih šankov je mlad in neizkušen Lieutenant omagal. Pri polni zavesti mu je na oči ”padla težka zavesa”!

Uvodni del prebrisanega scenarija, to je utapljanje možganov in onesposabljanje človeških zmogljivosti, je bil perfektno izpeljan. Mrtvo pijanega Lieutenanta so odpeljali v veličastno mestno trdnjavo. Del te trdnjave je v lasti Legije. V trdnjavi se nahaja oficirska jedilnica ter sprejemna soba za goste. Soba je namenjena prenočitvi pomembnih osebnosti, na primer Generala Legije ali drugih visokih predstavnikov, med njihovim obiskom padalskega Regimenta. Tokrat je soba za goste služila izpeljavi spretno zastavljenega in do potankosti izdelanega načrta oficirjev. Vse je šlo kot po maslu.

Lieutenanta, ki je spal kot top, so previdno slekli in ga pazljivo preoblekli v seksi žensko spodnje perilo s samostoječimi mrežastimi nogavicami (šnelfukarce po domače). Uprizoritev je dobila erotično-perverzni priokus. Za piko na i so ostali Lieutenanti k sodelovanju povabili najbolj razvpito calvijsko prostitutko Lariso. Ta se je po vnaprej dogovorjenih ”pravilih igre” zarote udeležila v zapeljivem čipkastem spodnjem perilu ter previdno, da ne bi zbudila pijanega Lieutenanta, legla zraven njega.

Scena je bila skorajda popolna, manjkala je le kakšna bolj realna poza, da bi izgledalo, kot da je Lieutenant z bičem v roki v vroči perverzni akciji z mlado radoživko. No, ko je tudi to bilo nastavljeno, je iz različnih zornih kotov zabliskal fotoaparat in tako ovekovečil pikantno uprizoritev. Sijajni fotografski papir ne laže. To je neizpodbitni dokazni material, ki ga bodo v nadaljevanju plana uporabili kot dokazno gradivo pri neusmiljeni obtožbi nemoralnega vedenja!

Ko so uprizorjeno sceno z največjo pazljivostjo poslikali, so Lieutenanta velikodušno pustili na kraju podtaknjenega ”zločina”, da se malo naspi.

V zgodnjih jutranjih urah, ko je bila zunaj še trda tema, je stekel tretji del peklenskega načrta. Lieutenanta je iz trdnega spanca vrglo hrupno razbijanje po vratih. Še preden se je uspel pošteno predramiti, je v sobo vdrla vojaška policija! Vrgli so ga na noge iz tople in udobne postelje, ga brez obrazložitve vklenili ter ga dobesedno odvlekli v vojaški džip. Lieutenant, ki je bil še zmeraj močno pod vplivom alkohola, ni dojemal prav ničesar, kar se je dogajalo. Znašel se je v samici vojaškega zapora v vojašnici 2. REP-a. V ženskih spodnjih hlačkah ali bolje rečeno v nekaj vrvicah, mikro trikotniku in šnelfukarcah…

Adijo pamet, obetavna kariera mladega Lieutenanta je šla po gobe!

V samico ga je prišel obiskat en izmed oficirjev in ga seznanil, da je zaprt, ker je zlorabil položaj in od Caporal-chefa, čuvaja trdnjave, zahteval, da ga s prostitutko spusti v sobo za goste! Zraven tega se je neprimerno obnašal in se preoblekel v žensko perilo ter tako sramotil čin oficirja, Legijo in vojsko nasploh! Lieutenant se ni spominjal prav ničesar, še najmanj pa kakšne prostitutke ali perverznih igric. V eni sapi je hitel zvoniti po toči, češ da je to nemogoče, da ne ve, kako se je znašel v takšnem perilu, niti kako je prišel v trdnjavo.

Oficir mu je smrtno resno pokazal obtožujoče fotografije, na katerih je bil v resnično kočljivih položajih z razgaljeno žensko. Mlademu in neizkušenemu Lieutenantu so se zamajala tla pod nogami. Erotične hlačke, v katerih je še komaj stal, so se mu neudobno zarezovale v rit! Ob soočenju z nemogočim so se mu začele druga za drugo podirati domine, katere je previdno postavljal z vsakim dobro premišljenim korakom, še preden je stopil v Calvi, da bi na njih trdno gradil svojo vojaško kariero.

Oficir, ki ga je obiskal v samici, mu je tudi razložil, da bo moral na raport k Colonelu, poveljniku Regimenta. Posvaril ga je, naj dobro premisli, kaj bo povedal in kako bo opravičil to nezaslišano dejanje. Vedoč, da so na Colonelovi pisalni mizi obtožujoče fotografije, ki dokazujejo njegovo nemoralno početje.

Ker je Colonel zahteval takojšnji raport, je oficir grešniku ob obisku prinesel ves potrebni higienski pribor, pa tudi njegovo uniformo. Naj se revež vsaj tokrat spodobno uredi in odide na sramotni raport primerno oblečen.

Lieutenant je z odprtimi očmi doživljal nočno moro, iz katere se ne bo zbudil. Toliko je že bil priseben, da se je zavedal, da je do vratu v škripcih. Toda kako se je znašel v tej nočni mori, se mu še sanjalo ni. String, ki si ga je potegnil iz riti, je melanholično spustil na trdna tla.

Če si že privoščijo nemoralne korake, potem gredo moški v kurbarijo diskretno! A ta vzorni mladenič, ki kurve od blizu še nikoli niti videl ni, je sedaj tega hudiča v mrežastih šnelfukarcah zajahal kar pred objektivom, ter tako na neviteški način prigalopiral do nepopisne sramote, ki ga je za nameček vodila v profesionalno katastrofo!

Kakor koli že, moral se je očediti in navleči umirjen klasični model moških spodnjic ter se primerno urediti za raport, kot vsak spodoben vojak njegovega kova.

Ko sta prispela v stavbo poveljnika Regimenta, mu je oficir ukazal, naj počaka v sprejemni pisarni, medtem ko bo obvestil Colonela o njegovem prihodu. Nekaj trenutkov zatem se je vrnil in Lieutenanta pozval, naj mu sledi do pisarne Colonela, nato pa naj potrka, počaka na dovoljenje in vstopi.

Tok, tok, tok… In ponižni glas je vprašal: »Dovolite, da vstopim?«

Slišal se je ukazovalni in debeli »JA!«

Negotova roka Lieutenanta je prijela masivno in hladno kljuko ter počasi odprla vrata. Sledil je sramežljiv in pokoren pogled v notranjost pisarne. Presenečenje! Kopica oficirjev s Colonelom vred ga je stoje pričakala z bučnim aplavzom, dobrodošlico in gromkim smehom.

Pok šampanjca je naznanil začetek Lieutenantove vojaške kariere.

Robert Markuš

Foto: osebni arhiv

Novica, da so se domačini fizično lotili Caporal-chefa, je udarila kot strela z jasnega! Pijanega Caporal-chefa so domačini v mestu pretepli. Ko je nemočen ležal na tleh, so podleži z avtom namerno peljali čezenj. Čeprav je bil deležen zdravniške pomoči in hitre sanitarne evakuacije v Francijo, je zaradi prehudih poškodb umrl.

Pretep Legionarja bi še šel skozi želodec, toda nizkotno pokončanje soborca je povzročilo emocionalni šok, ki je med Legionarji sprožil val neizprosne jeze in ogorčenja. Legionarski cunami, ki ga ni bilo mogoče zajeziti. Solidarnost bratov po orožju je narekovala maščevanje!

Tempirana bomba, nabita z nekaj sto obritimi glavami, je bila aktivirana! Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo eksplodirala!?

 Skorajda celotna vojaška baza se je po delovnem času zbrala na začetku najbolj obiskane ceste. Na tej cesti je mrgolelo nočnih barov, ki so bili nastreljani en za drugim, vse do glavnega mestnega trga Menelik. To so bili zanikrni bari, kamor so ponavadi Legionarji zahajali praznit kozarce in presežek hormonov. Tisti večer so praznili bare, z osebjem vred. Vse, kar je bilo črno in je hodilo po dveh nogah, je dvignilo krepke batine, brez usmiljenja! Vsak bar je bil dobesedno demoliran. Cipe so bežale in vreščale kot šoje. Kaos je bil tolikšen, da domačini sprva niso razumeli, kaj se dogaja. A ko so začeli dojemati, je bilo za večino že prepozno.

Legionarji so se sistematično lotili bara za barom in med svojim maščevalnim pohodom razbili vse, kar se je razbiti dalo. Lokalna policija, ki jo je predstavljalo par rahitičnih črncev, odetih v razdrapane in umazane uniforme, je bila nemočna proti takšni masi maščevalcev. Tako ali tako so se ti policisti zgolj slučajno znašli v vrelem kotlu prekipevajoče negativne energije, ker namerno v hordo razjarjenih Legionarjev človek pri zdravi pameti ne bi dregnil. V vseh srcih je pekla misel na soborca, čigar kri je namočila to prekleto cesto, preden je umrl za posledicami zahrbtnega ravnanja barbarskih domačinov. Bar, pred katerim se je zgodil zločin, so Legionarji razbili na prafaktorje. Lokalni policisti, ki jih Legionarji niso jemali resno in so se jih hoteli lotiti, so od strahu streljali v zrak opozorilne strele. Ampak v tistem množičnem afektu tudi policisti niso imeli kaj iskati, kajti tokrat so Legionarji prišli na destruktivni pohod, v spomin in opomin! Nemočni policisti so morali rešiti sami sebe in prepustiti ulico neusmiljenemu maršu, ki je vihral kot uničujoč tornado in podiral vse, kar se mu je znašlo na poti.   

Opustošili so krvavo ulico vse do trga Menelik, kjer so nepričakovano naleteli na Capitaina, poveljnika tretje borbene Compagnije v 13. DBLE. Ta je Legionarje uspel prepričati, da se ustavijo. Ker je jeza še zmeraj kipela in stiskala pesti, jim je dal vedeti, da jih popolnoma razume in da jim bo stal ob strani, vendar se morajo nemudoma vrniti v vojaško bazo. Kar je storjeno, je storjeno, tega se ne da več popraviti. Sporočilo, ki so ga hoteli prenesti, je več kot razumljivo. Čas je, da se pohod zaključi, preden bi prišlo do česa hujšega. Poklical je vojaško policijo in intervencijsko skupino, da pridejo na trg in zaščitijo koridor, ter organiziral takojšnjo aktivacijo konvoja kamionov za prevoz Legionarjev nazaj v bazo. Zavedal se je namreč, da bo po vsej verjetnosti prišla lokalna policija v okrepljeni sestavi, pri čemer bi lahko bilo soočenje med opogumljenimi policisti in še zmeraj neustrašnimi Legionarji krvavo in iz diplomatskega vidika neugodno. Če ne spravi vseh skupaj domov, je obstajala tudi realna nevarnost, da se bodo razjarjeni fantje razpršili po barih v ostalih ulicah, se napili in spisali še hujši scenarij.

 Naslednji dan je bil čas za inventuro. Izdan je bil ukaz enomesečne prepovedi izhoda v mesto. Mesec dni se je zdelo dovolj dolgo časovno obdobje, da se strasti na obeh straneh poležejo. Hkrati je šlo za sankcijo, s katero je Colonel ubil dve muhi na en mah. Legionarji so bili prikrajšani za izhode, domačini pa za zaslužek.

 Vojaška policija se je podala v mesto po zbiranje podatkov o minulem dogajanju in povzročeni škodi, od bara do bara. Z lastniki lokalov je bil sklenjen dogovor, da se jim bo nastala škoda v celoti poravnala, če opustijo prijavo dogodka lokalnim oblastem. Mnogi so zgrabili priložnost in z ocenjevanjem škode krepko pretiravali, ter zahtevali mnogo višjo odškodnino, kot je bila dejanska vrednost uničenega materiala. Toda to je bilo postranskega pomena, kajti Legionarji so se zavezali, da bodo solidarno zbrali potreben denar, ne glede na končni znesek. Tragedija s smrtnim izidom in enotna reakcija v ponos ranjenih Legionarjev tudi oficirjev nista pustili ravnodušnih. Solidarno so se postavili na stran svojih borcev in zahtevali definitivno prepoved vstopa Legionarjem v vse bare, ki so sprejeli odškodnino. Za morebitne kršitelje je bila predvidena kazen tridesetdnevni zapor. Ker so bili Legionarji glavni vir gostinskega zaslužka, so vsi prepovedani bari po pičlih nekaj mesecih propadli.

Legio Patria Nostra.

Avtor: Robert Markuš, LEGIONAR s petnajstletno kariero, v svoji knjigi Legija, anekdote in tradicija opisuje značilnosti Legije tujcev, njene tradicionalne vrednote in običaje. 

Intervju z nekdanjim pripadnikom francoske tujske Legije si lahko preberete tukaj.

Nekaj fantov, ki smo bili nastanjeni v popolnoma novem bungalovu, je pridno čistilo orožje ter sproščeno debatiralo, preden je nastala smrtna tišina. Legionar prva klasa, po rodu Poljak, je držal svojo ostrostrelsko puško uperjeno v Caporala. Hudič je vzel šalo in koza je stegnila tace!

Sedel sem zadaj na eni izmed mnogih postelj in nisem mogel verjeti svojim očem… Sprva sem mislil, da gre za neokusno šalo, a da temu ni tako, sem dojel po umirjenem in globokem glasu Legionarja, ki je Caporalu grozil: »Imam te polni kurac! Polni kurac imam tebe in tvojih kurčevih ukazov! Razumeš?!«

»Ooo… Loksa, umiri se…« ga je v mirnem tonu posvaril Caporal ter se dvignil s postelje, kjer je čistil svoje orožje. Previdno je stopil dva koraka na stran, a cev ostrostrelske puške z 7,62 mm nabojem mu je sledila. Od njegovega oprsja je bila oddaljena vsega samo par metrov. Vse oči v bungalovu so nemo opazovale dogajanje.

Previdno sem stopil bližje in dvignil obe roki v znak pomirjanja situacije. Med Caporali sem morda Legionarja Loksa poznal malo bolje kot ostali. Bil je Poljak in imela sva skupnega prijatelja, njegovega rojaka Kuzkowa, slednji ga je redno hodil obiskovati v našo sobo. In ravno zaradi tega sem si spontano privoščil prevzeti iniciativo v tej kočljivi situaciji. »Loksa. Razmisli malo in se umiri. Spusti cev, to ni dobra rešitev,« sem poskušal pomiriti zadevo, ki bolj napeta ne bi mogla biti.

»Non-stop me jebe! Samo mene! Prekleti kurvin sin!« mi je odgovoril z razočaranim glasom, brez da bi umaknil grozeči pogled s Caporala.

Notranjost snežno belega bungalova je naenkrat postala moteče bela in v centru se je odvijalo napeto vzdušje, ki je smrdelo po rdečem. Čas se je ustavil in se ovil okoli črne cevi, ki jo je držal v roki obupan Poljak. Uperjena je bila v romunskega Caporala, ki je enostavno stal in se nemočen zavedal, da tokrat situacije nima v svojih rokah. Vladala je smrtna tišina! Pozornost je bila na takšni stopnji, da sem slišal podplat svojega vojaškega škornja, kako ob premiku moje noge ”cvili” zaradi trenja kavčuka ob linolej. »Loksa… Spusti cev… Lepo te prosim, to ni rešitev,« sem ga z umirjenim glasom poskušal prepričati. »Ne!« je odvrnil.

»Loksa… to ni rešitev…« sem ga miril in počasi stopil še korak bližje. Bil je desno od vhodnih vrat, Caporal pa je popolnoma sam stal desno od njega. Ostali so se spontano umaknili. Nihče ni želel biti v liniji morebitne smrti.

»Loksa… Sam veš, da to ni dobro. Ne za Caporala, ne za tebe. Spusti cev, ne delaj neumnosti…« Govoril sem počasi in razločno, ter v kratkih gibih gor in dol, z dlanmi v višini oprsja in obrnjenimi navzdol, dajal vsem dobro poznani znak, naj se umiri. Kot bi pomagal helikopterju pri pristanku.

Foto: osebni arhiv Robert Markuš

»Naj me neha že enkrat jebat!« je odvrnil. »Ok, ok…« sem ga z mirnim glasom pomirjal in istočasno počasi stopil še korak bližje. Bil sem samo še en velik korak od njega, ki je bil obrnjen k Caporalu. »Ej… Loksa… Spusti cev, da se pogovorimo… Bodi pameten… Spusti cev…«

Zaprl je oči in istočasno počasi povesil glavo ter spustil cev. Stopil sem do njega in močno prijel za cev, ki je bila že uperjena v tla. Ko je puška bila nevtralizirana in ni več predstavljala nevarnosti, je ogroženi Caporal bliskovito skočil in ga v tistem naletu z desnico tako razpočil preko gobca, da ga je vrglo v steno Corimeca. Tam ga je dokončal s podplatom vojaškega škornja, še preden se je imel Legionar čas vzravnati! Udarec je bil tako silovit, da je arkada dobesedno razcvetela!

Zakopali smo ga do vratu v luknjo in ga pustili čez noč, da je zmrznil. Naslednji dan, ko je bil že trd in ga ni bilo smiselno odkopavati, smo ga kar z macolo zabili v zemljo. Rešeno!

Da ne bi kdo tega vzel resno, moram poudariti, da sta zgornja dva odstavka izmišljena. V resnici neljubi dogodek ni dobil disciplinskega epiloga. Caporal, ki je bil na muhi, je sprejel odločitev, da Legionarja ne bo prijavil nadrejenim. V nasprotnem bi junak brez dvoma poletel s prvim avionom nazaj v Francijo, kjer bi ga čakala izdatna zaporna kazen, in skoraj gotovo bi ga doletel tudi izgon iz Legije.

Avtor: Robert Markuš, LEGIONAR s petnajstletno kariero, v svoji knjigi Legija, anekdote in tradicija opisuje značilnosti Legije tujcev, njene tradicionalne vrednote in običaje. 

Intervju z nekdanjim pripadnikom francoske tujske Legije si lahko preberete tukaj.