Pogoste lastnosti, ki se pojavijo pri antisocialni osebnostni motnji :

• Ne sprejemanje družbenih norm, kar se kaže v ponavljajočih kaznivih vedenjih, ki lahko vodijo k odvzemu prostosti
• Prevare, kot so uporabljanje lažnih imen, ponavljanje laži, sleparjenje drugih z namenom pridobiti osebno korist ali osebno zadovoljstvo
• Impulzivnost in težave pri načrtovanju prihodnosti
  
• Razdražljivost in agresivnost, kar se lahko kaže z pogostimi verbalnimi ali fizičnimi konflikti, napadi
• Odsotnost skrbi za lastno varnost in varnost drugih, nepremišljenost
• Pogosto neodgovorno vedenje, ki se lahko odraža s težavami na delovnem mestu ali finančnimi neporavnanimi obveznostmi
• Odsotnost kesanja, obžalovanja ali brezbrižnost ob povzročanju škode, zlorabi ali tatvini

Lahko bi rekli, da je temeljna značilnost motnje ta, da se že v adolescenčni dobi opazi antisocialno vedenje, katerega glavni cilj je pridobiti osebno korist, zadovoljstvo, materialne dobrine ali moč nad drugimi. Pri tem pa je oseba agresivna, ji manjka empatije in se redko ozira na posledice ali na škodo drugih ljudi. Raziskave kažejo tudi, da obstaja visoka stopnja povezave med antisocialno osebnostno motnjo in zlorabljanjem alkohola in drugih substanc.

Zakaj pa je razumevanje antisocialne osebnostne motnje pomembno in kako jo lahko zdravimo? Zavedanje o prisotnosti motnje lahko pomaga pri delu s posamezniki, ki se s tem soočajo. Pomembno se je zavedati tudi, da bodo posamezniki s tako motnjo zelo redko zdravljenje iskali sami – po navadi se to zgodi šele po neki vrsti motnje s pravnim sistemom. Eden od načinov zdravljenja je gotovo psihoterapija, kjer se je pomembno osredotočati na dejavnike tveganja, možnosti za ponovitev, zlorabo substanc, kriminalni odnosi z drugimi ter impulzivnost.

Pri zdravljenju so izjemno pomembni štirje koraki za dobro sodelovanje z osebo na drugi stani :

1. Ocena dejavnikov tveganja – na tej točki se vprašamo, kakšni so dejavniki, ki lahko vplivajo na osebo z antisocialno osebnostno motnjo
2. Osebnostne značilnosti in napoved zdravljenja – katere osebnostne značilnosti in kateri izsledki iz različnih raziskav so pomembni za načrtovanje zdravljenja točno določenega posameznika/klienta?
3. Reakcije zdravnika/terapevta na pacienta – kakšne čustvene in vedenjske odzive lahko jaz, kot strokovni delavec pričakujem pri sebi, ko bom delal s tako osebo?
4. Posebnosti pri zdravljenju – na kaj je potrebno biti še posebej pazljiv pri takem delu, kakšna so naša razpoložljiva sredstva, koliko imamo časa itd.

Diagnoza, kategorizacija in obvladovanje antisocialne osebnostne motnje je precej zapleteno in večplastno, ter se pogosto pojavi šele po tem, ko je določena škoda že opravljena. Prav zato je pomembno razumevanje, prepoznavanje in obvladovanje motnje s pomočjo strokovnjakov.

LITERATURA

Benedik, E. (2005). Antisocialne motnje osebnosti inpsihopalija. Revija za kriminalistiko in kriminologijo/Ljubljana, 56(3), 265-272.

Lenzenweger MF, Lane MC, Loranger AW, Kessler RC: DSM-IV personality disorders in the National Comorbidity Survey Replication. Biol Psychiatry 62:553– 564, 2007

Meloy, J. R., & Yakeley, A. J. (2011). Antisocial personality disorder. A. A, 301(2).

Myers, M. G., Stewart, D. G., & Brown, S. A. (1998). Progression from conduct disorder to antisocial personality disorder following treatment for adolescent substance abuse. American Journal of Psychiatry, 155(4), 479-485.

Pripravila: Laura Bavdek, psihologinja

Uvodna fotografija: Pixabay

Naloge paznika v zaporu so varovanje življenj zapornikov, osebne varnosti ljudi in premoženja v zaporih.

Kaj delavec običajno dela

Naloge paznika v zaporu so raznovrstne, delo pa dinamično. Delo vključuje varovanje življenj zapornikov, osebne varnosti ljudi in premoženja v zaporih. V delokrog paznika sodi neposredno delo z zaprtimi osebami, preprečevanje pobegov, kaznivih dejanj in konfliktov, varnostni nadzor nad osebami in objekti ter spremljanje zaprtih oseb zunaj zavoda. Neposredne naloge paznika so tudi zagotavljanje požarne varnosti objektov, zdravstvene varnosti zaprtih oseb ter ukrepanje ob elementarnih in drugih nesrečah v zaporih, kot je gašenje požara ali prva pomoč. Delo vključuje pripravo in izdelavo pisnih izdelkov v obliki uradnih zaznamkov, poročil, analiz in ocen.

Delovna področja

Zaposlovanje je zaradi specifičnosti poklica omejeno na področje izvajanja zakonsko določenih pooblastil zato se pazniki zaposlujejo le v zavodih za prestajanje kazni, to je v zaporih.

Delovni pripomočki

Pri delu nosijo pazniki predpisane uniforme, imajo posebno opremo in osebna zaščitna sredstva. Kot pooblaščene uradne osebe imajo strelno orožje, sredstva za vklepanje, gumijevko, plinski razpršilec, različna sredstva za zveze ter druge delovne pripomočke. Ob posebej nevarnih okoliščinah so še dodatno opremljeni z zaščitnimi jopiči, čeladami, rokavicami in drugimi dodatki, ki zmanjšujejo nevarnost telesnih poškodb. Del nalog opravljajo tudi zunaj zapora. Pri tem lahko uporabljajo vozila s predpisanimi oznakami. Paznik uporablja poleg klasičnih pisal tudi računalnik, ki ga uporablja za dostop do baze podatkov zaprtih oseb ali za izvajanje nadzora nad elektronskim varovanjem zavoda.

Izdelek in storitev

Storitev paznika je predvsem neposredno delo z zaprtimi osebami, preprečevanje pobegov, kaznivih dejanj in konfliktov, varnostni nadzor nad osebami in objekti ter spremljanje zaprtih oseb zunaj zavoda.

Znanja in spretnosti

Za poklic paznika se zahteva srednješolska splošna ali strokovna izobrazba. Pred nastopom delovnega razmerja kandidat opravi nekaj mesečni program posebnega usposabljanja v državni upravi ter strokovni izpit, ki je predpisan za to izobrazbeno stopnjo delavcev. Vsebina usposabljanja je raznovrstna, pri čemer je poudarek na zakonskih in podzakonskih predpisih, znanju o izvrševanju kazenskih sankcij (penologija), kriminologiji, psihologiji, psihiatriji, poznavanju vzgoje in izobraževanja odraslih (andragogika), skupinskem delu, postopku z uporabo prisilnih sredstev, samoobrambi in uporabi orožja. Za uspešno opravljanje poklica so potrebne motorične spretnosti in dobra psihofizična zmogljivost.

Psihofizične sposobnosti

Paznik morajo biti psihično in fizično zdrav, ne sme imeti kroničnih obolenj ali hib, imeti mora brezhibna čutila, vid in sluh, ustrezno telesno zgradbo in dobro fizično zmogljivost. Za uspešno opravljanje nalog mora imeti sposobnost koncentracije, presojanja in hitrega odzivanja na dražljaje iz okolja. Zaradi specifičnosti poklica se izvajajo občasni zdravstveni pregledi.

Interesi

Paznik ima interes za delo z ljudmi. Osebe, ki želijo opravljati ta poklic, se morajo zavedati, da gre za delo s povečano nevarnostjo za zdravje in poškodbe pri delu. Pri opravljanju nalog bodo pogosto tarča kritične presoje javnosti. Zaželene lastnosti za opravljanje tega poklica so: komunikativnost, psihofizična stabilnost, odgovornost, sposobnost opazovanja, presojanja, fleksibilnost, doslednost in odločnost, lojalnost zakonski ureditvi, tolerantnost in sposobnost skupinskega dela.

Razmere za delo

Paznik opravlja delovne naloge na mestih s povečano nevarnostjo za zdravje in poškodbe pri delu. Del opravil poteka tudi na terenu. Kot pooblaščene uradne osebe so pazniki dolžni opravljati svoje delo v posebnih razmerah, kot so deljen delovni čas, nočno delo, dežurstvo in pripravljenost na domu ali na delovnem mestu. Delo je organizirano po razporedu. Pogoste so nenadne spremembe nalog. Po potrebi je paznik dolžan priti v službo tudi izven delovnega časa.

Nevarnosti

Pazniki pri svojem delu uporabljajo zaščitna sredstva, opremo in pripomočke, ker je včasih lahko ogroženo tudi njihovo življenje. Najučinkovitejši varovalni ukrep je dosledna uporaba znanj, veščin in spretnosti, ki so jih pridobili v času usposabljanja. Praktična uporaba naučenega, na primer v postopku z osebo pri privedbi na sodišče, ko se oseba upira, lahko bistveno zmanjša možnost za poškodbe.

Možnosti zaposlovanja

Zaposlovanje je zaradi specifičnosti poklica omejeno na področje izvajanja zakonsko določenih pooblastil zato se pazniki zaposlujejo le v zaporih.

 Izobraževanje

Za poklic paznik v zaporu se zahteva srednješolska izobrazba in dodatno usposabljanje.

Sorodni poklici

Policist, vodja paznikov, varnostnik

Objava na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje

Vsaka veja oblasti ima posamezna načela, ki se jih drži in s tem zagotavlja, da vse deluje po začrtanih poteh.

Načela pravosodnega sistema

Načelo Neodvisnosti: Sodniki pri svojem delu mora biti neodvisen od drugih, saj tako opravi delo nepristransko

Načelo volilnosti: Vse sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta

Načelo trajnosti:Sodnik opravlja funkcijo do upokojitve ali pride do razlogov za odstop

Načelo imunitete: Sodniki imajo imuniteto brez dovoljenja državnega zbora ne smejo zoper njega začeti z kazenskim postopkom.

Načelo nezdružljivosti: Funkcija sodnika je nezdružljiva z drugimi funkcijami.

Načelo javnosti: Javnost je seznanjena s sodbami, sodbe se izrekajo javno.

Načelo instančnosti: Pravico do pravnega sredstva določi višje sodišče

Organizacijo in pristojnosti posameznih vrst sodišč pa določajo trije zakoni, in sicer Zakon o sodiščih organizacijo sodišč splošne pristojnosti, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih organizacijo in pristojnosti delovnih in socialnih sodišč, Zakon o upravnem sporu pa organizacijo in pristojnost Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Pravosodni sistem kot celoto sestavljajo sodišča, državno tožilstvo, notariat ter odvetništvo.

Foto: Pixabay

Sodišča

Poznamo sodišča splošne pristojnosti (okrajno, okrožno, višje in vrhovno sodišče), specializirana sodišča (upravno in delovno ter socialno sodišče), ustavno sodišče.

Na nižji stopnji so okrajna sodišča, ki sodijo o manjših kaznih in so pristojne za civilne zadeve. Višja sodišča oz. instančna pa odločajo o pritožbah zoper okrajna in okrožna sodišča. Najvišje sodišče pa je vrhovno sodišče, na tretji stopnji, in sodi o sredstvih zoper odločbe sodišč nižjih stopenj (Kaučič in Grad, 2007).

Državno tožilstvo

Kaučič in Grad (2007) pravita, da so tožilstva samostojni državni organi, ampak so vezani na vlado in ministrstvo za pravosodje. Poznamo tožilstva na treh ravneh, in sicer višja državna tožilstva, okrožnih državnih tožilstev, državno tožilstvo Republike Slovenije.

Tožilstvo opravlja državnotožilske funkcije pred pristojnim tožilstvom za določene obtožbe. Glavna funkcija državnega tožilstva pa je obtoževanje storilcev kaznivega dejanja. Državni tožilec pa ima trajen mandat, ki mu ga podeli vlada na predlog ministra za pravosodje. Na drugi strani pa imamo generalnega državnega tožilca, ki pa mu podeli mandat državni zbor na predlog vlade za šest let (Kaučič in Grad, 2007).

Odvetništvo

Odvetništvo je samostojna služba, v kateri so zaposleni odvetniki. Ti pravno zastopajo, svetujejo strankam v sodnih zadevah ter skušajo rešiti njihove probleme. Zavezuje jih ustava in morajo se držati za njih določenih zakonov. Odvetnik pa je lahko tisti, ki izpolnjuje pogoje, predpisane v 25. členu Zodv (Kobler, 2003).

Notariat

Notariat sestavljajo oz. opravljajo notarji, ki morajo imeti najmanj petletno dobo izkušenj, pravniško diplomo ter pravniški državni izpit. Imenuje jih Minister za pravosodje na predlog Notarske zbornice Slovenije. Poseben pogoj za notarja pa je, da more biti vreden javnega zaupanja za opravljanje tega dela (Kaučič in Grad, 2007).

Njihove pristojnosti pa so naslednje:

• Opravljanje premoženja med zakonci
• Hramba listin in denarja
• Vpisi v zemljiško knjigo
• Dedovanje in oporoke
• Reševanje sporov

Viri

• Kobler, G. (2003). Pravosodni sistem. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve.
• Kaučič, I., Grad, F. (2007). Ustavna ureditev Slovenije. Ljubljana: GV Založba.
• Možina, S., Rozman, R., Tavčar, M., Pučko, D., Ivanko, Š., Lipičnik, B., Gričar, J., Glas, M., Kralj, J., Tekavčič, M., Dimovski, V., Kovač, B. (2002). Management : Nova znanja za uspeh.
• Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (2014). Letno poročilo 2014. Pridobljeno na: http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/ursiks_organ_v_sestavi/dokumenti/letna_porocila/

Avtorica: Katrin Podgorski     E: info@varensvet.si

Izraz penologija sam po sebi ne da izrazite asociacije, kar pa je na drugi strani močno vidno za kriminologijo, psihologijo, itd. Penologija je veda o izvrševanju kazenskih sankcij (SSSKJ, 2000). Franc Brinc (1994) pa v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo opiše penologijo, kot mlado znanost, saj se je do 1990-ih let vključevala v pojem kriminologiji in ni bila samostojna. V 21. stoletju pa to postane in njeno preučevanje je vezano na izvrševanje zaporne kazni.

Vsi začnemo življenje po enaki poti tj. z rojstvom, vendar pa kasneje določeni posamezniki ”zavijejo na stranpoti” in se znajdejo v zaporih oz. zavodih za prestajanje kazni, kot zapore imenujemo z drugimi besedami. Živijo drugače, v drugačni organizacijski strukturi/shemi, kot pa večina ljudi in njihov način življenja se spremeni. Ali je organizacija pomembna, kako so zapori organizirani in kakšni sistemi vladajo v njih, pa so vprašanja, ki vam jih bom odgovorila v nadaljnje.

Organizacija nas spremlja pri vsakem koraku. Opazimo jo lahko povsod, kar je tudi prav, saj je potrebna kjerkoli in kadarkoli. Brez nje podjetje, skupine – tim(i), družina, cerkev, itd. ne bi bile uspešne in učinkovite. Kot je dejal tudi sam Tavčar (2008) je organizacija nekakšna človeška skupnost, ki služno deluje za doseganje skupnih ciljev. Podobno opredelitev pa je napisal tudi Rozman (2010), ki je dejal, da je organizacija družbena enota, ki je usmerjena k doseganju cilja.

Foto: Pixabay

UIKS je uprava za izvrševanja kazenskih sankcij, ustanovljena leta 1995. Vodi jo generalni direktor Jože Podržaj, ki je odgovoren ministru za pravosodje.

Zavode vodijo direktorji, ki so odgovorni generalnemu direktorju. ZAVODI ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA (ZAPORI) so notranje organizacijske enote uprave in so organ v sestavi ministrstva za pravosodje (Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, 2014).

Kot nekakšno ”posebnost” med temi zavodi, lahko po mojem mnenju predstavljata zavod IG in prevzgojni dom Radeče. Ig, ker je namenjen zgolj ženskim prestopnicam, tako polnoletnim kot mladoletnim. Radeče pa je namenjen samo mladostnikom, in že njegovo ime pove, da je njegova naloga prevzgoja in jih naučiti, da ne zavijejo spet na napačne poti. Ostali zapori pa so namenjeni moškim, ki so zaprti zaradi hujših kaznivih dejanj ali pa se jim je kazen dodelila zaradi kakšne neplačane parkirne kazni. V slednjem primeru govorimo o uklonilnem zaporu.

Največji problem oz. težava zavodov za prestajanje kazni zapora oz. zaporov, kot so le ti imenovani z eno besedo, je prenatrpanost. Ta je tudi vedno izpostavljena v medijih, kadar je vsebina vezana na zapore. Vidno pa se slabša tudi položaj pravosodnih policistov kot tudi zapornikov.Pravosodni policisti, včasih imenovani pazniki, pa skrbijo za red in disciplino v zaporih ter preprečujejo, da bi prihajalo do izgredov.

Viri

• Brinc, F. (1994). Dosežki in težave penologije v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 45 (4), 299-310.
• Gorazd M., Frangež D., Rep M. in Sečnik K. (2006).  Zapor: družba znotraj družbe – pogled obsojencev na odnose in življenje v zaporu. Pridobljeno na: http://www.zzsp.org/revija/2006/06-3-261-286.pdf
• Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (2014). Letno poročilo 2014. Pridobljeno na: http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/ursiks_organ_v_sestavi/dokumenti/letna_porocila/

Avtorica: Katrin Podgorski     E: info@varensvet.si