Foto: checkinprice.com

V zadnjih letih lahko omenimo porast primerov vlomov, pranja denarja in preprodaje mamil, pa tudi pojavi napadov in ropov ljudi na ulicah, tudi v dnevnem času.

Foto: www.bing.com

Za varnost v zaporih skrbijo pripadniki Uprave za prestajanje kazni zapora, ki je v pristojnosti Ministrstva za pravosodje. Med tem, ko za prevoze zaprtih oseb skrbi policija. Zaradi prostorske stiske v doslej edinem zaporu s kapaciteto 600 postelj, so decembra 2022 odprli novi zapor, z dodatno kapaciteto 400 postelj. Po potrebnih preureditvah bo tako po novem v zaporu prostora za skupno 1.000 zaprtih oseb.

Foto: www.bing.com

Zelo redki so fizični napadi na banke (mogoče en na leto), nekoliko pogostejši so napadi na bankomate (3-4 na leto), med tem, ko napadov na prevoze denarja ne beležijo. Za opravljanje storitev varovanja mora vsak zasebni ponudnik storitev varovanja imeti uradno licenco, ki jo izdaja Ministrstvo za notranje zadeve. Poleg tega mora vsak varnostnik imeti licenco istega ministrstva, ki se izda po varnostnem preverjanju, da ne obstajajo varnostni zadržki iz preteklosti. Prav tako je pogoj, da kandidati za varnostno osebje uspešno opravijo 4-tedensko strokovno usposabljanje.

Nadzor na področju zasebnega varovanja izvajajo pooblaščene osebe Ministrstva za notranje zadeve in policija, med tem ko stalnega nadzora nad delom izvajalcev zasebno varnostnih storitev ni.

 K. K.                                                                                                   E: info@varensvet.si

BRANKO LOBNIKAR IN KAJA PRISLAN

Povzetek

V prispevku predstavljamo kriterije, ki jih v tujini uporabljajo pri oceni uspešnosti dela policije, in jih primerjamo s kriteriji slovenske policije, opredeljenimi v strategiji policijskega dela v skupnosti. Z ozirom na kriterije smo z raziskavo (n = 1.000+) primerjali ocene prebivalcev s stališči policistov glede uspešnosti njihovega dela v lokalnih skupnostih. Prebivalci so policistom pripisali povprečno oceno »dobro«, policisti pa so se samoocenili nekoliko bolje. Kot najuspešnejše so prebivalci ocenili varovanje državne meje, aktivnosti pri krepitvi zaščite in reševanja, urejanju prometa ter vzdrževanju javnega reda. Najnižje so ocenili uspešnost preiskovanja gospodarske kriminalitete. Ugotovitve raziskave kažejo, da bi se policisti v prihodnje morali osredotočiti na okrepitev kakovosti stikov s prebivalci in izboljšave v obravnavi pritožb nad njihovim delom. V prispevku smo s primerjavo dveh študij iz različnih časovnih obdobij (2011 in 2017) analizirali tudi spremembe v percepcijah glede uspešnosti policijskega dela. Rezultati kažejo, da so se v tem obdobju stališča prebivalcev glede uspešnosti policije statistično značilno izboljšala.

 Ključne besede: • policijsko delo v skupnosti • kriteriji uspešnosti • legitimnost • policija • Slovenija •

Več v prispevku (stran 105), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov 4. nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih, konferenčni zbornik: – sklepne ugotovitve raziskovanja (2015-2018). Izdajatelj Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana, Uredniki: red. prof. dr. Gorazd Meško, izr. prof. dr. Andrej Sotlar, izr. prof. dr. Branko Lobnikar

Foto: Pixabay

Policija je namreč organ, ki mu je država zaupala pravico in dolžnost uporabe aparata fizične prisile, da bi se zagotovila red in varnost, zavarovalo življenje ljudi in premoženje oziroma ter da bi se zagotovilo spoštovanje odločitev pristojnih državnih organov. V skladu s to obveznostjo je policija dolžna zagotavljati asistenco (pomoč) pristojnim upravičencem. To so državni organi, samoupravne lokalne skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Slednjim policija zagotavlja asistenco le kadar izvajajo naloge iz javnega pooblastila.

Največkrat policija nudi asistenco zdravstvenim ustanovam, sodnim izvršiteljem, inšpekcijskim službam in centrom za socialno delo. Da bi policija upravičencu zagotovila asistenco, morajo biti kumulativno izpolnjeni nekateri pogoji, o čemer več v nadaljevanju.

Upravičenci morajo praviloma za asistenco policije pravočasno zaprositi pisno, kadar je to glede na okoliščine mogoče. Upravičenci sicer lahko svoje naloge opravljajo tudi brez naše asistence. Če pri tem naletijo na upiranje ali ogrožanje, lahko nemudoma zaprosijo za posredovanje policije. Praviloma gre torej za primere, ko upravičenci utemeljeno pričakujejo ogrožanje in upiranje glede na dotedanje izkušnje.

Pisni zahtevek je treba poslati najmanj sedem dni pred opravljanjem nalog, da se lahko policija nanjo ustrezno pripravi. Kadar okoliščine tega ne omogočajo, je dopustno za pomoč zaprositi tudi ustno. Policijska postaja bo takšno ustno zaprosilo ustrezno pisno dokumentirala, vendar morajo upravičenci najkasneje v roku 24 ur po vloženem ustnem zaprosilu pristojni policijski postaji dostaviti tudi ustrezno pisno zaprosilo.

Posebej je treba izpostaviti, da policija ne preverja razlogov za opravo nekega opravila upravičenca, saj so za postopke iz njihove pristojnosti odgovorni upravičenci. Vloga policije je zgolj zagotavljanje varnosti upravičencem. Policija pri zaprosilu za asistenco torej preverja izpolnjevanje pogojev iz 12. člena ZNPPol, in sicer z odgovori na naslednja vprašanja:

• Ali je za asistenco zaprosil upravičenec?

Policija preverja ali je prosilec upravičeni subjekt za nudenje policijske asistence, kar ni vselej samoumevno. Kadar gre za nosilca javnega pooblastila je treba posebej preveriti, če se predvidena naloga dejansko opravlja v okviru javnega pooblastila. Ta subjekt namreč poleg tega opravlja tudi svojo osnovno oz. gospodarsko dejavnost, kjer do policijske asistence ni upravičen.

• Ali so sploh podane okoliščine, ki terjajo nudenje policijske asistence?

Policija preverja, če so izpolnjene okoliščine, zaradi katerih je treba policijsko asistenco sploh zagotoviti (predhodne grožnje oz. preprečitev izvedbe naloge, postopek zoper nasilno osebo ipd.). V kolikor iz zaprosila ni razvidno, da lahko pri izvedbi nalog upravičenca pride do upiranja oz. ogrožanja ali da to na podlagi predhodnih ravnanj osebe utemeljeno pričakuje, je to razlog za zavrnitev ali vsaj za dopolnitev zahtevka.

• Ali obstaja zakonska podlaga v materialnem predpisu upravičenca?

Policija preverja zakonsko podlago v materialnem predpisu, ki določa naloge in pristojnosti upravičenca, kar pomeni, da se upravičenci pri utemeljevanju zahtevka za policijsko asistenco ne morejo sklicevati na določbe ZNPPol, ampak na določbo materialnega predpisa, na podlagi katerega nameravajo izvesti neko nalogo. Materialni predpis mora določati, da je pomoč policije oz. policijska asistenca sploh dopustna.

Ko pristojna policijska postaja prejme zahtevek za policijsko asistenco, jo vodstvo postaje prouči. Če se ugotovi, da subjekt, ki je vložil zahtevek, ni upravičenec, zahtevek zavrne in ga o tem obvesti. Tako ravna tudi, kadar ne dobi dodatnih pojasnil o utemeljenosti razlogov za pomoč ali o pravni podlagi.

Če so izpolnjeni vsi pogoji za izvedbo asistence, jo policija tudi zagotovi. Za uspešno izvedbo le-te, jo je treba ustrezno načrtovati in se nanjo tudi pripraviti. Predvsem je treba preveriti nekatere okoliščine, ki imajo lahko močan vpliv na uspešno izvedbo asistence, kot so npr. pričakovano upiranje večjega števila oseb, informacije o posedovanju orožja, težja dostopnost do kraja ipd.

Preden upravičenec začne opravljati svoje naloge, bodo policisti navzoče osebe posebej opozorili, da bodo zoper njih uporabili policijska pooblastila, če bodo ovirali ali poskušali ovirati izvajanje nalog upravičenca. Pri tem policisti sami ne opravljajo nobenih dejanj, za opravljanje katerih je pristojen upravičenec.

Za spremljanje zakonitosti izvajanja policijskih pooblastil smejo policisti uporabiti svoja pooblastila v skladu z načelom sorazmernosti, prav tako pa smejo uporabiti tudi tehnična sredstva, ki so v uporabi v policiji (npr. video snemanje), o čemer pa mora policist predhodno navzoče seznaniti.

V policiji se zavedamo, da gre za občutljiv postopek, zaradi česar navedenemu področju namenjamo posebno pozornost, v cilju zagotavljanja strokovnosti in zakonitosti zagotovitve policijske asistence.

mag. Boris Rojs

vodja Oddelka za javni red in mir

Generalna policijska uprava

Etično vodenje je na enak način osredotočeno tako na zaposlene kot na organizacijo, v čemer se razlikuje od uslužnega vodenja, ki je bolj osredotočeno na zaposlene in njihov moralni razvoj ter od transformacijskega vodenja, ki je bolj osredotočeno na korist organizacije in na doseganje rezultatov nad pričakovanji. Najučinkovitejši način širjenja etičnega vodenja je s pomočjo vodenja z zgledom, kar v praksi pomeni, da se vsakdo zgleduje po nekom, ki mu je vodja, mentor, nadrejeni ali na tak ali drugačen način pomemben. V policiji to pomeni, da se npr. policist zgleduje po vodji patrulje ali vodji izmene, ki se zgledujeta po pomočniku komandirja, slednji po komandirju, ta po direktorju policijske uprave, on po generalni direktorici policije, itd. Pri tem je pomembno zavedanje, da višje kot si na hierarhični lestvici večjo odgovornost imaš in ne le večjo moč odločanja, hkrati pa tudi vpliv na krepitev etičnosti, integritete ter dobrih medsebojnih odnosov v organizaciji.

Etično vodenje ne pomeni, da je takšen vodja bodisi premehak bodisi neodločen ali da ne zmore sprejemati zahtevnih odločitev. Gre za način kako ravna z ljudmi in kako opravlja svoje delo, pri čemer se poslužuje tako nagrajevanja kot tudi sankcioniranja. Slednje je pomembno tudi pri zaposlenih, pri katerih v praksi najbolje učinkuje transakcijsko vodenje.

Etično vodenje pa samo po sebi ne zadostuje, saj mora vodja dobro poznati in upoštevati tudi veljavno zakonodajo ter strokovne standarde. Kombinacija slednjega, ob upoštevanju dejstva, da je takšen vodja tudi odločen, ustvarja vse pogoje za profesionalizem oziroma profesionalno vodenje in ravnanje v najširšem pomenu. Namreč, profesionalizem je lahko razumljen tudi v ožjem pomenu, kot ekspertno (strokovno) znanje in nudenje ekspertnih storitev ali kot skupek načel oziroma vrednot, kompetentnost, kvaliteta storitev, itd. V najširšem pomenu pa ga lahko razumemo kot sintezo obeh vidikov, k čemur so dodane vrline vodij, njihovo moralno in družbeno odgovorno ravnanje ter kreiranje novih pristopov v praksi. Ob tem je potrebno poudariti, da je za krepitev profesionalizma v organizaciji kot je policija potrebno predhodno zagotoviti ustrezne pogoje, in sicer kvalitetno kadrovsko selekcijo pri zaposlovanju, dober sistem mentorstva, karierni sistem na vseh hierarhičnih nivojih ter kvaliteten sistem izobraževanja in usposabljanja. Brez navedenega je namreč na področju krepitve profesionalizma nemogoče narediti karkoli dolgoročnega.

Če strnemo, tako etično vodenje kot profesionalizem sta nujni pogoj sodobne in družbeno odgovorne policije, v katero ljudje lahko zaupajo.

Doc. dr. Robert Šumi, Policija

1^ Transformacijski stil vodenja je osnova usposabljanja vodij v slovenski policiji v zadnjem desetletju.

Amok dogodek je izjemen varnostni pojav, kjer eden ali več storilcev brezciljno ali sistematično, z orožjem, drugimi nevarnimi predmeti ali sredstvi, ubijejo ali poškodujejo eno ali več oseb ali so to poskušali storiti, pri čemer storilci s tem dejanjem nadaljujejo ali je očitno, da bodo s tem nadaljevali.  

Storilci kot sredstvo napada najpogosteje uporabljajo strelno orožje, lahko pa uporabljajo tudi eksplozivne naprave, vnetljive tekočine, nože, sablje, mačete, meče in druge nevarne predmete, kar je odvisno tudi od zgodovinskega, kulturološkega, sociološkega ozadja in pomena posamezne vrste orožja v neki družbi. Storilci najpogosteje izvedejo napad na javnem kraju; cesta, ulica, trg, šola, trgovski center, bolnišnica, denarna ustanova, druga javna ustanova in podobno.

Amok storilcev ne moremo primerjati s storilci običajnih kaznivih dejanj, saj imajo izključno namen ubijati oziroma poškodovati ljudi in se pri tem sprijaznijo tudi z izgubo lastnega življenja

NAJPOGOSTEJŠI PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA NASTANEK AMOK DOGODKOV

PSIHOPATOLOŠKO STANJE ZATEMNITVE ZAZNAVANJA STVARNOSTI

V teh primerih gre za razna psihična obolenja in motnje, zlorabo zdravil, prepovedanih drog, alkohola in podobno. Storilec se deloma ne zaveda jasno in zunanji svet zaznava v delcih, kot nevarnost zase ter zato napade, na koncu pa pogosto pride do amnezije

PSIHOPATOLOŠKO STANJE MANIČNEGA BESA

Storilec, ki je v psihopatološkem stanju maničnega besa, nasilje usmerja proti povzročitelju stresa; hoče se razbremeniti stresa z gibanjem in razbijanjem, pogosto pa tudi s slačenjem. Če bo kdo skušal pri tem storilca ustaviti, ga bo ta napadel.

NARCISTIČNO MAŠČEVANJE

Narcistični storilec čuti, da “umira” in ne pripada več tej družbi, prej kliče na pomoč (leaking), vendar se družba ne odziva. Storilec za “umiranje” krivi družbo, zato se odloči, da ji bo pokazal svoj “jaz”, da ga ne bi nikoli pozabila. Med dejanjem je priseben in se zaveda kaj želi narediti, pogosto načrtuje in deluje po korakih, da se bo učinkovito maščeval “zlobnemu zunanjemu svetu”. Da ga družba ne bi mogla več “napasti”, na koncu dejanja pogosto stori samomor.

UKREPI ZA POVEČANJE MOŽNOSTI ZA PREŽIVETJE OB AMOK DOGODKU – “3 x S”:

1. STECI STRAN!
2. SKRIJ SE!
3. SPOPADI SE S STORILCEM!

PRIPOROČILA ZA RAVNANJE ODGOVORNIH OSEB OB AMOK DOGODKU

Po zaznavi in lociranju storilca (gibanje s pripravljenim orožjem, kričanje, streljanje …) hitro ocenite situacijo in izvedite ukrepe za rešitev kar največjega števila oseb, ki so se znašle na kraju.

1. Če je možna EVAKUACIJA:

• pomislite na najbližjo in najhitrejšo ter najvarnejšo evakuacijsko pot,
• hitro pričnite z vodenjem evakuacije – dajajte kratka in jasna navodila, osebe spodbujajte k hitri a nadzirani, tihi in organizirani evakuaciji,
• če okoliščine dopuščajo, zagotovite obveščanje o nastalem kriznem dogodku po sistemu javnega ozvočenja in sprožite alarm (možna uporaba kodnega sporočila),
• določite osebo, ki bo takoj po evakuaciji poklicala na 113 in sporočila čim več koristnih podatkov (kaj se točno dogaja, lokacijo dogajanja, število storilcev, njihov opis, oborožitev…),
• če okoliščine omogočajo, osebam nudite neposredno pomoč pri evakuaciji (odprite okna, pomagajte jim splezati skozi ipd.),
• če se nahajate pri vhodu v objekt, preprečite vhod drugim osebam.

2. Če EVAKUACIJA ni možna:

• z ostalimi osebami se umaknite in skrijte v prostor, ki je dovolj oddaljen od trenutne lokacije storilca – po možnosti, da ima močna vrata in omogoča evakuacijo skozi okna,
• zaklenite vrata v prostor in jih zabarikadirajte z inventarjem in priročnimi sredstvi,
• če tudi iz tega prostora evakuacija ni možna, skrijte osebe v prostor (v omare, pod mize…) in jih opozorite na popolno tišino in mirnost,
• ugasnite vse elektronske naprave (radijske in TV sprejemnike) in zagotovite, da osebe preklopijo mobilne telefone na tiho,
• določite skupino oseb (odrasli, močni, športniki…), ki bo ob morebitnem vdoru storilca v prostor, skupaj z vami skušala storilca onesposobiti,
• po mobilnem telefonu po tiho sporočite policiji, kje se nahajate in kje se nahaja storilec.

3. Če UMIK in SKRITJE v prostoru ni bilo uspešno:

Pri amok dogodkih se praviloma ne skušajte spopasti s storilcem, razen če se nahaja v vaši neposredni bližini in neposredno ogroža življenja ljudi. V tem primeru:

• uporabljajte predmete za zaščito in izvedbo napada (gasilni aparati, metle, stoli in drug inventar),
• dogovorite se, kdo bo ob vdoru storilca s predmetom skušal izbiti orožje iz rok in kdo bo skušal storilca onesposobiti,
• pri spopadanju s storilcem delujte agresivno; kričite nanj in mu sporočajte, da je policija že v objektu – tudi, če nimate takšne informacije,
• pri onesposobitvi storilca upoštevajte vitalne dele telesa (glava, vrat, genitalije…) in dejstvo, da bo šlo v tem primeru za silobran.

PRIPOROČILA ZA RAVNANJE OB PRIHODU POLICIJE NA KRAJ

Ob prihodu policije na kraj se najprej prepričajte, da gre dejansko za policiste; ti bodo enotno oblečeni (uniformirani), če pa bodo v civilnih oblačilih, bodo označeni z oznakami policije (na anorakih, jopičih, telovnikih).

Ob prihodu policistov:

• dosledno upoštevajte njihova navodila in ukaze,
• povejte kdo ste in ne kričite ter ne ustvarjajte panike,odložite vse iz rok, dvignite roke v zrak in ne izvajajte hitrih gibov,
• ne skušajte ustvarjati neposrednega stika s policisti, saj v prvi fazi še ne bodo vedeli kdo ste,
• policistom dajte kratke informacije o lokaciji storilca.

Pripravil: Vladimir Ilić

Prispevek govori o področju finančnih prevar, predvsem prevar, ki se jih je prijelo ime »Nigerijska pisma« oziroma » Nigerijske goljufije«, ki so se v Sloveniji začele pojavljati v večjem številu po letu 1990, v svetu pa jih poznajo že zelo dolgo.

Žal je pri tej vrsti prevar ravno neobveščenost bodoče žrtve s takšnimi vrstami prevar, torej neznanje, eden izmed najpogostejših razlogov, da se predvsem podjetniki in tudi posamezniki ujamejo na limanice prevarantov, po drugi strani pa je glavni motiv žrtev predvsem obljubljen velikanski donos takšnih poslovnih priložnosti.

Ker gre v večini primerov za zahtevo prevarantov po gotovinskem poslovanju in nakazilih finančnih sredstev preko finančnih sistemov, ki otežujejo in celo preprečujejo sledenje toku denarja, je odkritje prevarantov in povrnitev izgubljenih sredstev dokaj težko in se zgodi zgolj v redkih primerih.

Pomembna je preventivna dejavnost, ozaveščanje in seznanjanje podjetnikov in ostalih o nevarnostih o mednarodnih in domačih finančnih prevarah.

doc. dr. Igor Lamberger

Povzetek

Namen prispevka je prikazati varnostno situacijo v regiji skozi petletne podatke o stanju varnosti na nekaterih področjih policijskega dela. Kljub mnogim težavam, s katerimi se srečujemo, beležimo izboljšanje varnostnih trendov na večini delovnih področij ali pa vsaj uspemo ohranjati doseženo raven varnosti.

Zavedamo se, da samo z operativnimi in preventivnimi ukrepi policije to ne bi bilo mogoče. Zato je sodelovanje z lokalnimi skupnostmi in drugimi subjekti, predvsem z občani, zelo pomemben segment dela PU Murska Sobota v zadnjem desetletju. Tako smo že leta 2010, še pred sprejetjem Strategije policijskega dela v skupnosti, začeli izvajati lastni projekt »Nazaj k ljudem«, ker smo se zavedali, da je to pravi recept za uspešno reševanje varnostnih problemov in za izboljšanje stanja varnosti v Pomurju.

Kako pomembno je tovrstno sodelovanje, se je predvsem pokazalo v času t. i. migrantske krize, ko brez pomoči lokalnih skupnosti ter drugih javnih in zasebnih subjektov, problematike enostavno ne bi mogli več obvladovati.

Ključne besede: • varnostna situacija • strategija • projekt • policijske dejavnosti • policijska preventiva •

Več v prispevku (stran 121), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov 3. nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih: Varnost v lokalnih skupnostih – izsledki raziskovanja zaznav varnosti v Sloveniji. Izdajatelj Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana, Urednik: Prof. dr. Gorazd Meško

V pričujočem eseju si bom kot cilj zastavil pojasniti, kako je organizirana psihološka pomoč in podpora v policiji, kdo in na kakšen način jo nudi, v čem je razlika med psihološko pomočjo in podporo, ter kam segajo njeni začetki. Izostali ne bodo niti vsi ostali relevantni aspekti psihološke pomoči in podpore v policiji. Ko se bo težišče eseja od organiziranosti in načinov izvajanja psihološke pomoči in podpore v policiji preko podatkov o številu prejemnikov, kakor tudi preko povednega dejstva o linearnem naraščanju posameznikov, ki so od nastanka sistema psihološke pomoči in podpore do danes potrebovali pomoč in podporo, premaknilo k prejemniku samemu, se bom trudil pojasniti vzroke in razloge, ki v prejemniku vzbudijo potrebo po psihološki pomoči in podpori. Pri tem pa se bom zatekel k izkušnjam, ki mi jih je ponudil čas, preživet v policijski patrulji, pri čemer je dobro vedeti, da je tega časa za več kot desetletje, da ta čas še ni končan in da slonijo izkušnje, iz katerih so sestavljene moje sodbe in ocene, na lastnih doživetjih. Te pa predvsem izvirajo pretežno iz vzpostavljanja javnega reda in miru, kadar je ta kršen, in preiskovanja kaznivih dejanj, še posebno tistih, ki temeljijo na nasilju, s posebno afiniteto do preiskovanja in preprečevanja vseh oblik družinskega nasilja. Nekatere izmed teh izkušenj so bile dovolj težke, da sem se bil kot policist primoran skozi refleksijo dogodka soočati z vprašanji, ki se dotikajo same narave človeške eksistence, ne samo zaradi nujnosti, ki je v zavesti vstala, ko je nasilna narava doživetega trčila ob zavedanje lastne minljivosti, ker resno soočenje vsake zavesti z idejo lastne minljivosti neizpodbitno povzroči pretres, in je to terjalo odgovorov na vprašanja o tem, ali bi se dalo taka ravnanja kakorkoli preprečiti. Lastnim izkušnjam pa se pridružijo še številni razgovori s kolegi in kolegicami, iz sinergije vsega pa vstane nekakšen uvid v tisto, kar bi lahko nekoliko posplošeno označili kot miselni in čustveni svet povprečnega policista, ki ga čedalje bolj bremeni tudi tisto, čemur bi bilo mogoče reči, vpeto v širši družbeni kontekst in zakonitosti njegovega delovanja, nerazumevanje za organizacijske stiske delovne organizacije, ki ji policist pripada, kaže pa se v povečanih delovnih obremenitvah, k čemur bistveno pripomore še v zadnjih dveh desetletjih spremenjenja družbena percepcija policista in njegove vloge v družbi, ki je posledično od policista terjala spremembo percepcije lastnega delovanja.

Ker bo to predstavljalo vstop na polje subjektivnosti, se bo v vzporednem procesu suhoparno teoretski diskurz prevesil v nekoliko literarni slog, ki ga bodo dopolnjevali izleti v metaforičen svet književnosti in filozofije. V zvezi s tem je pač potrebno povedati, da namen pričujočega eseja ni v podajanju gole objektivnosti. Da bi zmogli vsaj delno razumeti razloge za potrebo policista po psihološki pomoči in podpori, je po mojem trdnem prepričanju potrebno vstopiti v njegov notranji svet, ta pa je že po definiciji subjektiven. Bralec naj mi tega ne zameri.

Če bi rekli, da psihološka pomoč v policiji pred decembrom 2009, ko je bila vzpostavljena mreža 24-urne psihološke pomoči v policiji, zaposlenim ni bila na voljo, to ne bi bilo točno. Zaposlenim so bili na voljo psihologi, vendar se ta pomoč ni izvajala na način in v obsegu, ki bi bil primerljiv s trenutnim stanjem. Ker je bila policija kot taka v tistem času že dolgo v fazi, ko se je na eni strani povečevala njena kadrovska stiska, na drugi strani pa se je večal priliv zadev, ki jih je policija kot taka obravnavala, je bila nujna posledica v tem, da so se za policista večale delovne obremenitve. Spremembe, ki so se pred tem izvršile v družbenem pojmovanju policije in policista, pa bistveno pripomorejo k povečanju delovnih obremenitev policije, je v delu Nerazumevanje, politika in filozofija izvrstno opisal francoski filozof Jacques Ranciere, ko je pisal o » razvoju zahodnih družb, ki policista spreminja v element družbenega mehanizma, v katerem so združeni zdravstveni, skrbstveni in kulturni vidik. Od policista se v tem dispozitivu zahteva, da postane svetovalec in animator, in to v nič manjši meri, kot je že dejavnik javnega reda«. K temu je potrebno še nekaj, kar neposredno vpliva na policistovo doživljanje svojega poklica. Policistovo posredovanje, njegova neposredna akcija tam, kamor je poklican, da opravi z zakonom določene naloge, predstavlja le majhen odstotek časa, ki ga policist opravi za to, da opravi svoje poslanstvo. Četudi se v javnosti tu in tam pojavi kdo, ki se cinično posmehuje policistovi argumentaciji, po kateri ta ne opravlja le poklica, temveč kar poslanstvo, bomo pri njej vztrajali. Ločnico med enim in drugim predstavlja nesporno dejstvo, da se za policista v primerih, ki jih nalaga zakon, opravljanje njegovega poklica ne konča, ko zaključi dnevno službo. Še več. Velik odstotek policistov svoj poklic ponotranji. Kar se nato zgodi, je sledeče: ponotranjenost poklica pomeni, da se policistova dolžnost iz tistega, kar veleva zakon, prelevi v tisto, kar je, tako je upati, botrovalo k nastanku tistega istega zakona, to pa je benevolentno zasledovanje splošne javne koristi, vsaj v primerih, ko gre za varovanje življenja in premoženja ljudi, tega temeljnega postulata policijske dejavnosti. Tisti, ki smo poklic ponotranjili, ne reagiramo tako samo zato, ker bi tako veleval zakon, ampak zato, ker verjamemo, da v njegovem samem jedru tiči splošna javna korist. Če ti neko ravnanje narekuje zakon, in je za vsem kot stranpot osebnostnih prepričanj še utilitaristična logika delovanja, se je mogoče obrniti proč, četudi je to skregano s poklicno in osebno integriteto. Če ti ga narekuje še benevolentno zasledovanje splošne javne koristi, se proč ni mogoče obrniti. Kolikor je v tem plemenitega, je ravno v tem skrita tudi zanka: poklic in s tem njegova bremena nosiš s seboj povsod. Prav mogoče je, da tiči v tem neka elementarna naivnost, toda za duh časa, ki ga živimo, je povedna misel znanega ameriškega filozofa in lingvista Noama Chomskega, ki se v Somraku demokracije deklerira za anarhista, da bi kasneje, na straneh istega dela, priznal, da se je kot tak znašel v paradoksalnem položaju, ko se mora zaradi brezobzirne logike, ki jo po svetu utirja neoliberalizem, po pomoč zateči h državnim institucijam, ki z zakoni postavljajo meje, preko katerih kapital ne sme. In na oni strani je pogosto človeško dostojanstvo. Zadnje obdobje v zgodovini, ko je bilo možno družbeno sobivanje brez zakona, je bila stoa, piše Foucault v Zgodovini seksualnosti, toda temelj tistega časa je bil človek s takimi vrlinami, ki so mu omogočile obvladovanje samega sebe. In te vrline je razvil z delom na sebi. Če se vrnemo k času, ki ga porabimo, da opravimo nalogo, se znajdemo pred dejstvom, da po logiki, ki jo narekuje zbirokratizirana javna uprava, veliko več časa, kakor za neposredno akcijo, porabimo za procesuiranjje in dokumentiranje. V tem ležijo delovne obremenitve. In drugič, policija je najbolj nadzirana državna institucija. Nadzor nad njo je permanenten in konsistenten. S tem ni nič narobe. Prav je tako, vendar bi se sprenevedali, če ne bi priznali, da obstajajo določeni tipi ljudi, ki nadzor doživljajo kot stres. Postopki, ki potekajo pred različnimi institucijami, in jih je smiselno mogoče strniti in dojeti kot obliko nadzora nad policistovim ravnanjem, pa so pogosti in včasih dolgotrajni. K temu je potrebno dodati še dejavnike v zvezi z opravljanjem poklica, ki vplivajo tudi na policistov prosti čas, in pomenijo zanj in njegovo samopodobo breme, iz katere lahko nastane osebna stiska. V prvi vrsti je tu dolgotrajna degradacija poklica, ki je trajala praktično od osamosvojitve naprej in ki so jo šele v zadnjem času veliki napori različnih deležnikov zaustavili, a je bil zato potreben širši družbeni konsenz in zavedanje, da varnost kot ena izmed temeljnih človekovih pravic ni samoumevna.

Ta dolgotrajna degradacija se je kazala na mnogih področjih, za policista pa je bilo obremenjujoče predvsem slabšanje njegovega gmotnega položaja in s tem povezano slabšanje zmožnosti skrbeti za njegovo družino, kakor tudi slaba, zastarela in pomanjkljiva oprema, s katero je opravljal poklic in ki je vplivala na njegovo dojemanje lastne varnosti. Dodajmo še nezdrav življenjski slog, ki se bohoti v nerednem bioritmu, pomanjkljivem in nezadostnem spanju, nezdravi prehrani ob vseh mogočih urah, pomanjkanju gibanja in škodljivih razvadah. Vse to predstavlja stres, ki ga še povečujejo primeri, ko je neposredno ogroženo policistovo življenje ali zdravje. In potem je tu tisto, kar policist vidi med opravljanjem svojega poklica. Vsemu tistemu, kar smo doslej omenili kot dejavnike, ki v splošnem in poglavitnem v policistovo življenje vnašajo nemir in stres, dodajmo še dogodke, s katerimi se policist vsakodnevno srečuje med opravljanjem poklica. Skozi njih se v policistov vsakdan prikrade tema, ki nosi s seboj zlo intenco, s katero hoče spodkopati temeljno prepričanje, da je človek kot tak dobro bitje, to pa je prepričanje, ki je neobhodno potrebno, če se hočemo smejati. Če hočemo najti v sebi mir in strpnost do drugega. Vprašanja dobrega in zla so vprašanja, ki v končni instanci porajajo vprašanja smisla in nas napeljujejo k negaciji življenja in ne njegovi afirmaciji. Policisti smo zaradi čezmernega ukvarjanja z odklonskimi pojavi nagnjeni k varljivemu vtisu, da je zlo vseobsežno in vseprisotno, teme, ki s tem vstopa v nas, pa tu in tam ne znamo nagovoriti ali pa jo nagovorimo neustrezno. Zadovoljivo psihofizično stanje policista je esencialno za uspešno opravljanje njegovega poklica. Šele tak policist bo zmogel parirati izzivom časa na način, ki bo v povprečju v zadovoljstvo deležnikom njegovega posredovanja.

Vodstvo slovenske policije je tako v letu 2009 pravilno prepoznalo potrebo po sistemski ureditvi vprašanja psihološke pomoči in podpore v policiji. Kolikor mi je znano, gre za projekt, nad katerim od samih začetkov bdi namestnica generalnega direktorja Tatjana Bobnar. Decembra leta 2009 je bila tako vzpostavljena mreža interventne 24-urne psihološke pomoči, ki je bila opredeljena kot takojšnja psihološka pomoč zaposlenim, da se lažje soočijo z dogodkom in premagajo stres, kritične situacije, čustvene in medosebne težave. Temu je leto kasneje sledila vzpostavitev mreže policijskih zaupnikov. Na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13), je dne 29.6.2013 pričel veljati Pravilnik o psihološki pomoči in psihološki podpori uslužbencem policije (Uradni list RS, št. 51/13), ki psihološko pomoč opredeljuje kot znanstveno in strokovno utemeljeno dejavnost za pomoč uslužbencem policije v duševni stiski, ki jo izvaja psiholog, psihološko podporo pa kot dejavnost policijskega zaupnika za pomoč uslužbencem policije v duševni stiski.

Sama duševna stiska je opredeljena kot subjektivni občutek psihičnega neugodja in nemoči, pravilnik pa med psihologom in posameznikom vzpostavlja zaupni odnos, ki ga opredeljuje kot odnos med psihologom in uslužbencem policije, kjer se spoštuje načelo poklicne tajnosti, smiselno pa velja tudi za policijskega zaupnika. V tretjem členu pravilnika je navedeno, da se uslužbencem policije zagotavlja pomoč ob duševni stiski, ki je posledica hujših stresnih dogodkov na delovnem mestu ali drugih dogodkov, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na opravljanje dela uslužbencev policije in kot take opredeljuje dogodke, v katerih je bilo ogroženo lastno življenje ali življenje sodelavca, prisotnost pri smrti ali hujši poškodbi sodelavca, samomorilno ogroženost uslužbenca policije ali navzočnost pri poskusu samomora ali samomoru, uporabo prisilnih sredstev, ki ima za posledico posebno hudo telesno poškodbo ali smrt druge osebe, lastno hujšo telesno poškodbo ali hudo bolezen, obravnavo prometne ali druge nesreče s hudimi telesnimi poškodbami ali smrtjo, obravnavo kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kjer so kot žrtve udeleženi otroci, ter kaznivih dejanj in dogodkov, ki imajo za posledico smrt ene ali več oseb, osebne težave in stiske, ogroženost uslužbenca policije ali njegovih bližnjih v zvezi z delom uslužbenca policije, primere, ko uslužbenec policije želi svetovanje glede vodenja zahtevnejših postopkov z ljudmi z motnjami v duševnem zdravju, primere, ko je sprožen kazenski postopek zoper uslužbenca policije in druge hujše stresne primere.

Policija se je s citiranim pravilnikom na področju psihološke pomoči in psihološke podpore obvezala zagotavljati 24-urno nujno psihološko pomoč, delovanje psihologov in policijskih zaupnikov v policiji, izvedbo preventivnih programov, namenjenih obvladovanju psihičnih obremenitev, izvedbo usposabljanja policijskih zaupnikov s področja obvladovanja psihičnih obremenitev in pogoje za delo in strokovni razvoj izvajalcev psihološke pomoči in psihološke podpore. Kot oblike pomoči,ki jih izvaja psiholog, navaja pravilnik krizno intervencijo, razbremenilni razgovor, psihološko svetovanje, psihoterapijo in druge oblike, skladno s psihološko stroko. Policijski zaupnik, ki ga pravilnik opredeljuje kot uslužbenca policije, ki je v policiji zaključil program oblikovanja socialnih in osebnostnih kompetenc, vsebuje pa med ostalim usposabljanja s področja obvladovanja stresa, usposabljanja s področja komunikacijskih tehnik in obvladovanja konfliktov ter usposabljanja o načinih sporočanja slabih novic, nudi psihološko podporo v obliki razbremenilnega razgovora ali svetovanja, pri čemer je izrecno navedeno, da ima izvajanje psihološke podpore prednost pred drugimi nalogami, ki jih ima policijski zaupnik v policiji.

Tu je potrebno izpostaviti, da so policijski zaupniki uslužbenci policije, ki sicer delo opravljajo na različnih delovnih mestih, sredi različnih notranjih organizacijskih enot policije, kot zaupniki pa nastopijo, ko se pojavi posameznik, ki potrebuje njihovo pomoč. Zdi se pomembno navesti še, da psiholog s soglasjem obravnavanega o svojih ugotovitvah obvesti vodjo policijske enote, v katero je obravnavni razporejen, če bi bilo lahko zaradi obravnavanega dogodka ogroženo zdravje uslužbenca policije, brez njegovega soglasja pa, če bi bilo ogroženo življenje.

Kdo je torej policijski zaupnik?

Ciljni namen vseh usposabljanj policijskih zaupnikov je razviti pri uslužbencih policije, ki so bili skozi selekcijske postopke izbrani kot kandidati za zaupnike, take osebnostne kompetence, ki jim bodo omogočile ozavestiti svoj pristop in vlogo zaupnika, razviti sposobnost vživeti se v položaj drugih in drugačnih, razumeti njihove omejitve in nemoč, poznati osnovne zakonitosti uspešne komunikacije, ozavestiti in predelati svoje kritične izkušnje, uporabljati različne oblike podpore, delovati timsko in razvijati različne timske vloge, znati ustrezno sporočiti slabo novico in poznati faze žalovanja, razvijati osebnostno čvrstost, prepoznati povzročitelje in simptome stresa pri sebi in drugih, uporabljati različne tehnike poravnavanja s stresom, poznati načine obvladovanja travmatskih doživetij ter intervenirati v krizni situaciji, zavedajoč se svojih strokovnih omejitev.

Kako sistem psihološke podpore v policiji deluje v praksi?

Vsak uslužbenec policije ali njegov ožji družinski član ima možnost v vsakem trenutku poklicati na telefonsko številko dežurnega psihologa in se pogovoriti s psihologom. Izbor ukrepov, ki jih ta izvede, je seveda odvisen od narave stiske in problema, ki se kaže skozi stisko. Od tega je odvisna tudi hitrost reakcije, ki bo sledila. Policistom, ki so med delom na terenu priča travmatičnemu dogodku, operativno komunikacijski center takoj ponudi psihološko pomoč in podporo. Dan ali dva po takem dogodku se v enoti, v kateri so zaposleni uslužbenci policije, ki so bili priča travmatičnemu dogodku, zglasi psiholog in izvede razbremenilni pogovor z vsemi, ki so v dogodku sodelovali. Tudi sicer ima vsak uslužbenec policije možnost preko telefona, elektronske pošte ali osebno vzpostaviti stik s psihologom ali policijskim zaupnikom. Kontaktni podatki vseh so javni in kot taki objavljeni na intranetu policije. Ko je stik vzpostavljen, se psiholog ali policijski zaupnik z uslužbencem policije dogovorita za okvir sodelovanja. Srečanja potekajo praviloma na mestu, kjer se uslužbenec policije dobro počuti. Policijski zaupnik o vsakem novem vzpostavljenem stiku obvesti dežurnega psihologa, s katerimi se praviloma enkrat mesečno srečuje tudi na interviziji, vendar govori pri tem konkretno le o naravi stiske, osebni podatki osebe ostanejo le njemu, razen seveda v primerih, ko je ali bi bilo lahko zaradi narave stiske ogroženo življenje.

Izkušnje kažejo, in v tem je ena izmed prednosti koncepta policijskega zaupnika, da se policisti lažje odločajo za stik z nekom, ki ga dojemajo kot nekoga izmed njih. To je povezano s temeljnimi značilnostmi policijske subkulture. Biti policist pomeni živeti specifično življenje, pri katerem se pogosto zgodi, da se poklicna persona z osebo prepoji bolj, kakor v drugih poklicih, iz tega pa nujno izvira, da lahko miselni in čustveni svet policista bolj kakor nekdo, ki ga ne živi, razume tisti, ki ga. Eno izmed prvih vprašanj uslužbencev policije policijskemu zaupniku je, če bo njegovo sodelovanje s policijskim zaupnikom zavedeno v njegovi personalni mapi. V tem leži prastari strah policistov, ki je povezan s samopercepcijo poklica in stigmo, ki se ga drži, leži pa v mačističnem dojemanju policijskega poklica. Osnovo zanj ponudi prepričanje, da se policista nič, kar doživi, ne dotakne, nadgrajeno z mnenjem, da je, nasprotno, že občutenje stiske izkaz šibkosti, govorjenje pa zavestno priznanje te iste šibkosti. Prepričanje, ki je docela zmotno. Če kaj, je resnica ravno diametralno nasprotna.

Če zasledujemo logiko prej omenjenega Rancierovega dispozitiva, po katerem se v zahodnih družbah v permanentnem procesu vrši transformacija policistovega poklica, in ta logika se zdi iz policistovega zornega kota pravilna, potem končni produkt transformacije od policista zahteva mnogo več, kakor represivno ukrepanje. Temelj, da bi mogel nuditi tisti mnogo več, počiva v sposobnosti dojemanja stisk drugih. Dober policist je tisti, ki je ob tem, da je strokoven in zakonit, še empatičen. Empatija hkrati vzpostavlja most med nami in drugim, pri čemer se tistega, kar preide čez most, in nosi v sebi za nas vrednost bremena, včasih ni mogoče tako zlahka otresti. Zato je tako pomembno, da si to sprva priznamo in nato artikuliramo. Da nagovorimo tisto temo, ki s poklicem prehaja v nas, in se s tam prekriva z našimi lastnimi stiskami. In to zato, da nas ne bi preveč zaznamovalo in bi bile reakcije neustrezne, na kateremkoli nivoju že. V doživljanju stisk je skrita človečnost.

Zato je tako zelo pomembno, da policija kot taka sistemsko prebija stigmo, v katero se je ta poklic dolgo časa, predolgo, ovijal. Prebijanje te stigme je naloga vseh deležnikov, odločilen pomen pri tem pa ima sodelovanje vodstvenih struktur. V zadnjem času, tako kažejo izkušnje, ki smo jih deležni psihologi in policijski zaupniki, ko na delovnih sestankih po enotah predstavljamo psihološko pomoč in podporo, smo na pravi poti. Interes vodstev v policijskih enotah je v povprečju viden in nezanemarljiv. Tudi zato se je število obravnav, ki so jih izvedli policijski psihologi in zaupniki, iz števila 95 v letu 2011 povečalo na 483 v letu 2016.

Bistveno je vedeti, da policijski zaupniki nis(m)o ljudje, ki bi bili brez težav. Nasprotno. Morda smo jih imeli še več, toda nekje po poti smo v sebi razvili mehanizme, ki nam omogočajo, da se s težavami uspešno spopadamo. Zato uslužbenca policije, ki potrebuje našo pomoč, ne bomo sodili. Največ, kar lahko storiš za človeka v stiski, je bilo nekje zapisano, je v tem, da mu nakloniš bližino, ki leži v tem, da si pripravljen poslušati. Mnogi uslužbenci policije po obravnavi povedo, da jim je veliko pomenilo že to, da jih je nekdo poslušal. Narava tega dela je pač taka, da doma, v krogu bližnjih, vedno o tegobah službe ni mogoče govoriti. Namen policijskega zaupnika pa ni samo v tem, da bo poslušal, temveč tudi v tem, da bo posameznika privedel do pozicije, ko se bo ta vprašal, koliko znotraj referenčnega okvira med menoj, drugim in sistemom h problemu pripomore sam, nato pa še, kaj lahko v smislu razrešitve problema, v kolikor se ta ponavlja, znotraj procesov alo in avtoadaptacije izvede sam.

Končni cilj, ki neposredno vpliva na proizvajanje problemov in njihovo razreševanje, bi bilo nagovarjanje celostne samopodobe, in tu mislim predvsem na način, kako dojemamo sami sebe in posledično na način, kako živimo življenje, to pa je proces, ki ni nikdar zaključen. Ne za posameznika, ki poišče policijskega zaupnika, ne za policijskega zaupnika. K obvladovanju stresa, ki je v policistovem življenju pogosto prisoten, pomaga zdrav življenjski slog in vse, kar spada zraven, k temu pa še spreminjanje prepričanj, ki nas omejujejo, saj si tem znotraj kognitivnega trikotnika dovoljujemo spreminjati tisto, kar nas bremeni. Življenje je unikatno, vsak človek ga doživlja po svoje. In vsak človek v sebi začuti, kaj ga izpolnjuje, zato je za zadovoljstvo bistvena sposobnost, da najdemo čas za umik vase. Da torej najdemo lastni prostor, ki ga nemški sociolog Ulrich Beck v delu Lastni bog definira kot » kontrolo in subverzijo, ki ji gre za odstranitev zunanjih in notranjih prisil. Lastni prostor pomeni neodvisnost, čtivo, kontemplacijo, lenarjenje, dolgočasenje, samospraševanje, preizkušanje Lastnega v varni samoti brez opazovanja drugih. Gre za vzpostavitev in zagotovitev notranjega prostora, kot pogoja za lastno življenje«.

Ko bomo kot posamezniki imeli občutek, da živimo izpolnjeno, se bomo veliko lažje spopadali z bremeni vsega ostalega, s čimer smo soočeni v vsakodnevni družbeni interakciji. Razliko med zadovoljnim in nezadovoljnim policistom lahko začuti in občuti vsak človek, ki potrebuje policistovo pomoč. In tudi zato je tako pomembno, da ima vsak policist, vsak uslužbenec policije možnost, da poišče pomoč znotraj okvirjev delovne organizacije, ki ji pripada, ko se mu zazdi stiska, ki jo občuti, prevelika, da bi jo lahko sam obvladal. Moč je poiskati pomoč, to je slogan delovne skupine za psihološko pomoč in podporo, ki šteje trenutno osem psihologov in sedemnajst policijskih zaupnikov, in ki deluje znotraj zdaj že utečenega sistema psihološke pomoči in podpore v policiji. Sistema, ki deluje in ki, kakor vsak živ organizem, raste in se razvija, zato da bi bil še boljši.

Pripravil: Gregor Zalokar, policijski zaupnik                                E: info@varensvet.si

Novela zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol-A), ki je začel veljati 14. 3. 2017, uporabljati pa 12. 4. 2017, je plod večletnega projekta Ministrstva za notranje zadeve in policije kot njenega organa v sestavi ter ni zgolj samo posledica nekaterih preteklih tragičnih dogodkov (povečano število napadov na policiste). Zakon nadgrajuje policijska pooblastila v skladu z ustavnimi načeli varovanja človekovih pravic, krepitvijo pravne države in sledenju evropskih primerljivih standardov. Pri nastajanju zakona so bila vključena v sodelovanje tudi različne strokovne javnosti (civilna javnost, resorna ministrstva, Varuh človekovih pravic, Informacijski pooblaščenec in nevladne organizacije).

Novela ZNPPol nomotehnično in kvalitativno dopolnjuje kar 67 členov, saj so se nekatere določbe od prvega sprejetja zakona leta 2013 izkazale kot pomanjkljive ali premalo natančno urejene. Z novostmi in popravki zakonodajalec tako zagotavlja višje pravne standarde osebne varnosti posameznikov, skupnosti in njihovega premoženja (duh zakona v 4. členu), kot tudi varnost policistov. Zakonodaja mora slediti spreminjajočim se varnostnim razmeram, tehničnemu napredku, družbenim spremembam in novim oblikam delovanja kriminalnih skupin, v kolikor sploh želimo, da policija tudi v prihodnje izvaja naloge karseda učinkovito, strokovno in zakonito.

Najpomembnejše novosti zakona so:

• bolj natančno določen način izdelave prirejene identitete
• razširjen nabor ukrepov za izsleditev iskane osebe
• določbe prikrite in namenske kontrole (usklajeno u evropsko zakonodajo)
• dopolnjene določbe o prepovedi približevanja
• zaostreni ukrepi policije v zvezi z nasiljem na športnih prireditvah
• novo prisilno sredstvo – električni paralizator
• motnja radiofrekvenčnega spektra ter odkrivanje prisluškovalnih naprav in lažnih baznih postaj mobilne telefonije
• možnost uporabe oborožitve, vozil in opreme Slovenske vojske v primeru ekstremnih oblik terorizma
• uporaba sredstev za fotografiranje ter video in avdio snemanje, termovizijske kamere in naprave za gledanje ponoči
• uporaba radarskih sistemov za detekcijo navzočnosti oziroma premikov skozi stene (policisti specialne enote)
• zbiranje podatkov o letalskih potnikih
• tehnična sredstva za optično prepoznavo registrskih tablic
• uporaba brezpilotnih zrakoplovov (droni)
• dodane nove evidence (evidenca oseb, prijavljenih na let, evidenca oseb iz sistema rezervacij letalskih kart, evidenca oseb za izločitev in evidenca gradiv spolnega izkoriščanja mladoletnih oseb)
• nov način hrambe podatkov iz evidence preiskav DNK, daktiloskopiranih oseb in evidence fotografiranih oseb.

Viri:

• eUprava, Predlog predpisa zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nalogah in pooblastilih policije, dostopno na https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=6749.
• Mirko Pečarič, Novela ZNPPol – boj med sledenjem tehniki in varovanjem pravic posameznikov, Pravna praksa, št. 17/2016.
• Miroslav Žaberl, Nova policijska pooblastila, Pravna praksa, št. 15/2016.
• Nunič Mile (ur.), Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2015.
• Policija.si, Zakoni in dokumenti, dostopno na http://www.policija.si/index.php/zakonodaja-in-dokumenti?lang=.
• Zakon o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13, 11/14, 86/15 in 77/16).

Avtor prispevka: dr. David Petelin                             E: info@varensvet.si

Povzetek

Zagotavljanje varnosti v lokalni skupnosti je treba razumeti v najširšem pomenu, ki presega delovanje zgolj ene ali dveh služb, ampak temelji na »človekocentričnemu« pojmovanju in zaznavanju varnosti. Z drugimi besedami, ni ključno, kaj država meni, da je (varnostni) problem, ampak tisto kar kot takšnega ocenijo v lokalni skupnosti. Če to pomeni, da je treba za to, da bi pomagali ljudem, angažirati najrazličnejše službe, ki se ukvarjajo s policijskim delom (poleg že omenjenih policije in redarstva tudi zasebno varovanje), zaščito in reševanjem (civilna zaščita, gasilci, reševalci), in celo vojsko, je vprašanje legitimnosti občine in države, da znata to učinkovito zagotoviti, pri tem pa poskrbeti tudi za zakonitost takšnega angažmaja. Občina in država si namreč še vedno delita odgovornost pri zagotavljanju varnosti v lokalni skupnosti. Opaziti je, da si država še vedno jemlje ekskluzivno pravico, da zakonsko določa naloge in pooblastila organizacijam, ki delujejo na področju varnosti, najpogosteje z namenom varovanja javnega interesa, javnega reda in varnosti, kar je do neke mere še razumljivo. Veliko vprašanje pa je, ali so tudi strategije, ki naj jih te organizacije uresničujejo, lahko določene »državocentrično«, od zgoraj navzdol, če pa se problemi, ki jih je z njimi treba nasloviti, pojavljajo od spodaj navzgor. Ni namreč nujno, da nekaj, kar deluje v eni lokalni skupnosti, deluje tudi v drugi in obratno. V tem smislu so tako občinski programi varnosti kot druge tovrstne strategije, ki prihajajo iz lokalnih skupnosti, pomembnejše, kot se včasih zdijo, če so le realno izvedljive.

Ključne besede: lokalna skupnost, policija, občinsko redarstvo, zaščita in reševanje, Slovenska vojska, zasebno varovanje, strategija

Več v prispevku (stran 37), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov 2. nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih, Fakulteta za varnostne vede Univerza v Mariboru. Uredniki: prof. dr. Gorazd Meško, doc. dr. Katja Eman, asist. Urška Pirnat. Izdajatelj: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor, Slovenija