Razlika med delovanjem državnih obveščevalnih služb z korporativnim zasebnim obveščevalnim delovanjem je predvsem v stopnji intruzivnosti uporabljenim pooblastil in upravičenj. Državne obveščevalne službe imajo intruzivnejša pooblastila, ki pa so omejena z zakonodajo ter nadzornimi mehanizmi. Pri državni obveščevalni dejavnosti ima država vendarle pravico, da ob določenih pogojih posega globoko v zasebnost posameznika. Pri korporativni obveščevalni dejavnosti lahko delo izvajajo le določene osebe, če imajo pisno pooblastilo naročnika. Posegi v zasebnost posameznika so manjši kot pri državni obveščevalni dejavnosti, saj lahko posameznik zbira obveščevalne podatke in informacije le iz javnega prostora, ki je dostopen vsem.

V Republiki Sloveniji naj bi korporativno zasebno obveščevalno dejavnost izvajali v prvi vrsti detektivi s svojimi upravičenji in pooblastilom naročnika, zaposlene osebe v varnostnih strukturah ter osebe zaposlene v večjih organizacijah, katere izvajajo zbiranje informacij in so v pomoč vodstvu organizacij pri sprejemanju temeljnih odločitev. Delovne naloge v korporativni obveščevalni dejavnosti so opazovanje konkurence, opazovanje njihovih produktov in zaposlenih ter način dela, možnost integracije v konkurenčno strukturo, nadzor poslovnih sestankov, zbiranje podatkov z človeškimi viri na način pridobivanja podatkov od oseb, katera je zaposlena pri konkurenci, spletno in digitalno analiziranje in zbiranje informacij od konkurence, raziskava trga za morebitne poslovne partnerje, analiza bodočih kandidatov ali so primerni za zaposlitev, notranji nadzor v organizaciji. Detektivi imajo v svojem Zakonu o detektivski dejavnosti (ZDD-1) v 26. členu opredeljena področja delovanja in kar nekaj alinej sovpada z delom korporativno obveščevalne dejavnosti. V Sloveniji nam primanjkuje analitike. Vsako podjetje bi potrebovalo obveščevalno osebje, če želijo na trgu uspeti. Lahko se uporablja in izvaja tudi protiobveščevalna korporativna dejavnost na način lansiranja konkurenci delno resničnih ali neresničnih podatkov. Korporativna obveščevalna dejavnost se razlikuje tudi po velikosti podjetij. V večjih korporacijah poznamo oddelke za raziskavo trga ali varnostne oddelke (zaščita delavcev in komunikacij). Korporativna obveščevalna dejavnost uporabnikom lahko nudi večjo gotovost o tem kaj lahko pričakujejo od poslovnih partnerjev, od določenega tržišča in pa mogoče tudi od konkurence.

Osebnostne lastnosti osebe zaposlene v državni obveščevalni službi in zasebni korporativni obveščevalni službi so dokaj podobne. Osebe zaposlene oziroma delujoče v tej branži morajo biti predvsem radovedne. Ključno delovanje je povezovanje koščkov podatkov v celoto in narediti strokovno oceno. Za delo v državnih obveščevalnih službah je pomembna tudi lojalnost posameznika. V zasebni korporativni obveščevalni dejavnosti je mogoče drugače, kjer gre vendarle nudenje storitev in tekmovanje na trgu. Pri osebnostnih lastnostih v zasebnem sektorju je predvsem pomembno, da posameznik, kateri bo zadolžen za izvedbo akcije in pridobivanje informacij, da te pridobljene informacije ne bo prodal boljšemu ponudniku. Osebe v obeh obveščevalnih dejavnosti morajo biti zaupanja vredne, prepoznati bistvo in iskati podrobnosti, dobro analiziranje in pisanje poročila, dobro opazovanje okolice, neopazna in deluje povprečno, fleksibilna, prilagodljiva, potrpežljiva in zna delovati v težkih razmerah zanesljivo, zna uporabljati tehnična sredstva in je dober voznik, zna delovati pod pisano in naučeno legendo v krizni situaciji, timska naravnanost in točnost, dobra komunikacija z sodelavci.

Pri korporativni obveščevalni dejavnosti je pomembno predvsem to, koliko bomo zaslužili z pridobljeno informacijo, katero bomo prodali. Pri državni obveščevalni dejavnosti pa gre za namen nacionalne varnosti in varovanje slovenskega gospodarstva kot celoto.

Oboji morajo biti varnostno preverjeni. Specifična znanja in kompetence so dokaj podobne, saj gre pri obeh dejavnostih za obveščevalno dejavnost. Razlika je v upravljanju izpitov oz. certifikatov, pri KOD je potrebno, da detektiv opravi detektivski izpit. Pri državni obveščevalni dejavnosti pa mora posameznik opraviti ZUP (Zakon o upravnem postopku) in izpit za dostop do tajnih podatkov. Državne službe imajo izobraževanje notranje urejeno ali pa se izobražujejo skupaj s partnerskimi službami ali preko mednarodnih organizacij. Pri detektivih je potreben certifikat oziroma licenca. Danes najdemo na zasebnem trgu podobna izobraževanja in usposabljanje kot jih nudijo državne institucije.

Poznamo dve državni obveščevalni službi – SOVA – deluje za vlado in po njenem naročilu, OVS MORS deluje za vojaške in obrambne namene po naročilu Ministrstva za obrambo.

KOD – Korporativna obveščevalna dejavnost deluje na področju gospodarstva in podjetništva med velikimi srednjimi in malimi podjetji, lahko pa se trži tudi med pravnimi in fizičnimi osebami.

Ciljno delovanje obveščevalnih dejavnosti je različno, zato je tudi delovanje obveščevalnega cikla drugačna vendar je njegova sestava enaka. Načrtovanje in usmerjanje je namensko glede na obveščevalno službo. Tudi zbiranje podatkov, obdelava in analiza je drugačna, saj se podatki razlikujejo glede na namen organizacije. Podatke se posreduje različno. V državni OS se jih posreduje vladnim osebam ali pooblaščenim osebam na vojaškem ali obrambnem področju. Pri korporativni obveščevalni dejavnosti se posreduje podatke nadrejenim v organizaciji ali pa naročniku storitve, kateri nas je pooblastil, da za njega nekaj naredimo.

Avtor: Boštjan Ban, magister varstvoslovja

Uvodna fotografija: Pixabay

Iz definicije je razvidno, da se obveščevalna dejavnost opravlja v politične in državne namene. Iz definicije vidimo tudi, da se obveščevalna dejavnost opravlja tudi na gospodarskem in varnostnem področju, kateri pa zajema tudi zasebno sfero zaposlovanja in delovanja populacije v samostojni in podjetniški smeri. Kadar gre za podjetniško smer izvajanja zasebne obveščevalne dejavnosti, to poimenujemo iz angleške besede »corporation«, kar po slovensko pomeni korporacija.

Pri obrazložitvi, pojmovanju in primerjavi državne obveščevalne dejavnosti s »korporativno zasebno obveščevalno dejavnostjo« si bomo pomagali z doktorsko disertacijo Jaroša Britovška. Tema doktorske disertacije je »Zasebna obveščevalna dejavnost v Republiki Sloveniji – teoretični, pravni in praktični vidik«.

Bistvo obveščevalne dejavnosti je, da poteka na tajnem nivoju, medtem ko se korporativna obveščevalna dejavnost ukvarja z zgolj dejanji, katera niso povezana s tajno naravo dela. Za zagotavljanje kvalitetne obveščevalne informacije so potrebna določena vrsta znanja, ki jih na zasebnem področju najbolj uporabljajo zasebni detektivi. Obveščevalna dejavnost se ustvarja oziroma modelira tako, da se na začetku načrtuje in usmerja. Sledi zbiranje podatkov na vseh nivojih organizacije. Ti podatki se kasneje obdelujejo in analizirajo v organizaciji ter se kasneje posredujejo dotični osebi (Britovšek, 2017).

Detektivi, kateri izvajajo svojo dejavnost po ZDD-1, lahko zbirajo in pridobivajo informacije za zavarovanje dokazne vrednosti. Pri takem načinu tudi oni pred operacijo načrtujejo in usmerjajo svoje naloge. Detektivi izvajajo zasebno korporativno obveščevalno dejavnost za naročnika, ki je lahko fizična ali pravna oseba, vendar ga ta mora za svoja dejanja pooblastiti. V zasebni korporativni obveščevalni organizaciji, ki jo lahko izvajajo detektivi potem tudi zbrane terenske podatke obdelujejo in analizirajo ter kasneje posredujejo informacije in podatke svojim naročnikom. Modeliranje oziroma izvajanje obveščevalne dejavnosti v državnem in zasebnem sektorju je dokaj podobno, saj poteka enak ciklični proces, kateri je viden spodaj iz slike 1.                                                           Slika 1: Tradicionalni obveščevalni ciklus

Avtor: Boštjan Ban, magister varstvoslovja

Primarna naloga protiobveščevalne dejavnosti je prepoznavanje in odkrivanje dejavnosti tujih obveščevalnih služb na domačem ozemlju, v zadnjem času pa tudi delovanja mednarodnih terorističnih in kriminalnih združb. Dejavnost lahko opredelimo kot defenzivno v smislu preprečevanja tujim tajnim službam, da bi se dokopale do podatkov pomembnih za posamezno državo, ali pa ofenzivno, ki se nanaša na razkrivanje načrtov delovanja tujih obveščevalnih služb na njenem ozemlju.

Protiobveščevalni proces zajema načrtovanje, zbiranje ter analiziranje podatkov, izdelovanje končnih protiobveščevalnih akcij in posredovanje končnih protiobveščevalnih akcij. Operativni in taktični postopki vsebujejo zavajanje, izkoriščanje, protiobveščevalno zaščito, odkrivanje tuje obveščevalne dejavnosti ter zaznavanje tuje obveščevalne dejavnosti. Proces je usmerjen v prepoznavanje in spremljanje, oslabitev ali onesposobitev obveščevalnega procesa tuje službe, zato so končne protiobveščevalne akcije usmerjene v vse korake obveščevalnega procesa tuje službe (Podbregar, 2016).

Protiobveščevalne aktivnosti v praksi pomenijo iskanje odgovorov na vprašanja kot so: Kdo so agenti tujih tajnih služb ali drugih organizacij, kakšni so njihovi nameni, kje in kako delujejo, kateri so njihovi viri, načini pridobivanja informacij ter katere so njihove šibke točke. V današnjem času se protiobveščevalna dejavnost srečuje s klasičnimi obveščevalnimi dejavnostmi kot so poskusi pridobivanja tajnih podatkov držav, pa tudi s preprečevanjem mednarodnega kriminala ter terorizma, posebno pozornost morajo posvečati poskusom kraje podatkov z gospodarskega področja, ki so pomembni za nacionalni ali zasebni interes.

Znotraj obveščevalnih struktur morata obveščevalni in protiobveščevalni proces delovati v soodvisnosti in sinergiji. Obveščevalni proces ima primarno nalogo zbiranja podatkov, ki jih posreduje tudi v protiobveščevalni proces. Protiobveščevalni proces zagotavlja podporo obveščevalnemu procesu, hkrati pa se v njem izvajata protiobveščevalna operativa in taktika, ki sta namenjeni nalogam/operacijam zavajanja, izkoriščanja, protiobveščevalne zaščite, odkrivanja in zaznavanja tuje obveščevalne dejavnosti pa tudi zbiranju podatkov. Protiobveščevalna dejavnost tako ne služi le podpori obveščevalne dejavnosti, temveč tudi za lastne potrebe, tj. doseganje ciljev in izvajanje protiobveščevalnih nalog (Podbregar, 2016).

Med skrbno varovane skrivnosti obveščevalnih služb med drugim spadajo metode protiobveščevalnega dela. Podbregar opiše nekatere:

• Zanikanje in zavajanje – Avtor omenjena pojma uvršča med primarne metode protiobveščevalne dejavnosti. Zanikanje spada med aktivnosti za onemogočanje dostopa do določenih podatkov, zavajanje pa je dejavnost, ki zmanjša kognitivne procese tujega vohuna, operativca ali analitika in s tem povzroči napake v njihovem razmišljanju.
• Dvojna kombinacija (dvojni agent) – se uvršča med najpomembnejše in najzahtevnejše operativne metode protiobveščevalne dejavnosti. Dvojno kombinacijo se uporablja za pridobivanje podatkov, prepoznavanje nasprotnika, njegove opreme, zmogljivosti, dejavnosti, metod, namenov in ciljev. Poleg tega se metoda uporablja za zaščito pred nasprotnikovim obveščevalnim delovanjem in za zavajanje nasprotnika. Dvojni agent je navadno oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje: oseba ima formalno ali neformalno vzpostavljen odnos z eno službo; istočasno ima formalno ali neformalno vzpostavljen odnos z drugo službo; oseba opravlja delo/naloge za obe službi.
• Krt – izraz se uporablja za osebe, ki so ali bodo plasirane na pomembna mesta v določenih organizacijah, ki so zanimive za protiobveščevalno dejavnost neke tajne službe. Izbiranje oseb za funkcijo krta je zahtevna naloga saj morajo biti ustrezno predhodno usposobljeni in predvideni za zasedbo najvišjih položajev v ciljnih organizacijah zanimivih za protiobveščevalne službe. Fraumann pravi, da je glavna naloga krta kompromitacija glavnih uslužbencev službe, v katero je prodrl, vdiranje v podatkovne baze ter prestrezanje komunikacij z namenom, da pridobi zaupne podatke, tehnologijo in raziskave.
• Prebežniki – so uslužbenci tajnih služb, ki zaradi različnih vzrokov želijo prebegniti v drugo državo oziroma k drugi, tuji službi. Preden taka oseba prebegne, navadno drugi službi omogoči začasen vpogled v organizacijo v kateri je zaposlena. To počne dokler je varno, nato pa mu protiobveščevalna služba omogoči prebeg ter mu zagotovi varnost pred nekdanjo službo.
• Tajno nadzorovanje – pomeni skupek metod, s katerimi se prikrito opazuje in/ali spremlja ljudi, objekte ali tisto kar tajna služba ocenjuje kot pomembno. Tovrstnih metod se sicer poslužujejo tudi obveščevalne in varnostne službe ali druge organizacije s policijskimi pooblastili. Protiobveščevalne službe tovrstno metodo uporabi takrat kadar je jasno, da ciljna oseba nekih podatkov ne bo posredovala prostovoljno ali pa obstoj določene vrste tveganja, če bi služba osebo opozorila na svojo prisotnost. Tajno nadzorovanje se uporablja pri preverjanju lastnih oseb (uslužbencev, tajnih sodelavcev, dvojnih agentov) ali pri odkrivanju in boljšem poznavanju nasprotnika.
• Ukrepi proti tajnemu nadzorovanju – so ukrepi, ki preprečujejo tajno sledenje, spremljanje komunikacij, ki jih izvaja nasprotna služba ter vsako drugo možno obliko nadzora (Podbregar, 2016).

Protiobveščevalne službe so v večini primerov organizirane kot notranje organizacijske enote tajnih služb le v redkih primerih so samostojne. Delujejo na številnih področjih:

• Področje nacionalnega gospodarstva in posameznih, za državo še posebej pomembnih, gospodarskih panog in podjetij (gospodarsko vohunstvo se navadno uporablja za pridobivanje informacij o podjetjih pa tudi za njihovo spodkopavanje uspešnosti na ciljnih področjih).
• Področje državnih organov, institucij in služb.
• Področje obveščevalnih in drugih varnostnih služb.
• Obrambno in vojaško področje.
• Področje politike (poskusi vplivanja na državniške odločitve s vzpostavljanjem agentov v najvišjih organih neke države) (Šaponja, 1999).

Šaponja nadalje meni, da protiobveščevalne dejavnosti ne gre enačiti samo s protivohunsko. Protiobveščevalne službe delujejo tudi preventivno, ko zakonodajalcem, vladnim organom in drugim službam v nacionalno varnostnem sistemu svetujejo in predlagajo sprejemanje določenih varnostnih ukrepov. Ukvarjajo se tudi s preučevanjem metod in taktike dela obveščevalnih služb, saj brez poznavanja tega področja ne moremo govoriti o kakovostni protiobveščevalni dejavnosti. Izrednega pomena pa je, da tovrstne dejavnosti potekajo v največji tajnosti (Šaponja, 1999).

Ključne besede: Protiobveščevalna dejavnost, obveščevalne službe, tajne službe, protiobveščevalne metode.

Viri:

1. Podbregar, I. [et al.]Topografija protiobveščevalne dejavnosti. Pearson Education Limited. Essex, 2016.
2. Šaponja, V. Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb. Visoka policijsko-varnostna šola. Ljubljana, 1999.

Tomaž Šuštar, mag.                                                                               E: info@varensvet.si

V prispevku se bomo ukvarjali z obveščevalnimi, protiobveščevalnimi in varnostnimi dejavnostmi kot ločenimi panogami. Definicij obveščevalne dejavnosti je v javno dostopni literaturi skoraj toliko kot avtorjev. Zelo poenostavljeno lahko povemo, da je glavni namen tovrstne dejavnosti priskrbeti pravočasne in natančne informacije tistim, ki v neki zadevi odločajo oziroma jih potrebujejo za kvalitetno opravljanje svojih funkcij.

Glavna značilnost obveščevalne dejavnosti je pridobivanje podatkov, ki se lahko vrši na več načinov:

• HUMINT (Human Intelligence), pridobivanje podatkov s pomočjo človeških virov;
• IMINT (Image Intelligence), slikovno pridobivanje podatkov;
• OSINT (Open Source Intelligence), pridobivanje podatkov iz javno dostopnih virov;
• MASINT (Measurement and Signature Intelligence), pridobivanje podatkov z merjenjem in odtisi;
• GEOINT (Geospatial Intelligence), pridobivanje posnetkov povezanih s fizičnimi in geografskimi aktivnostmi na Zemlji;
• SIGINT (Signals Intelligence), pridobivanje podatkov na podlagi elektromagnetnih emisij (Črnčec, 2009).
• MEDINT (Medical Intelligence), pridobivanje podatkov, ki so povezani z zdravjem ljudi in živali (Ivanuša V: Podbregar, 2012).

Obveščevalni krog je glavni proces obveščevalne dejavnosti, ki se neprestano izvaja v pristojnih službah. Ameriški zvezni preiskovalni urad FBI obveščevalni krog razdeli na šest temeljnih korakov, ob tem pa dopušča možnost, da se je v primeru obstoja nerazkritih obveščevalnih vsebin vedno potrebno vrniti na prejšnji korak in od tam nadaljevati proces:

• zahteve – potreba po informacijah. Postavi jih direktor za nacionalno obveščevalno dejavnost na zahtevo predsednika in svetovalcev za nacionalno in domovinsko varnost glede na varnostne grožnje;
• načrtovanje in usmerjanje – katere informacije so potrebne za izdelavo končnega obveščevalnega izdelka;
• zbiranje – način zbiranja podatkov z uporabo ene ali več zgoraj omenjenih metod;
• obdelava in izkoriščanje – pretvorba večjih količin podatkov v oblike, primerne za analitično obdelavo;
• analiza in izdelava – pretvorba surovih informacij v obveščevalne izdelke;
• posredovanje – izročitev obveščevalnih izdelkov pristojnim osebam (FBI).

Nekateri avtorji smatrajo protiobveščevalno dejavnost kot sestavino obveščevalne ali varnostne dejavnosti, spet drugi pojem obravnavajo kot samostojno področje. Ključne elemente protiobveščevalne dejavnosti lahko razdelimo na:

• zaznavanje in odkrivanje tujih obveščevalnih služb, organizacij ali posameznikov;
• preprečevanje ali izkoriščanje delovanja tujih obveščevalnih služb, organizacij ali posameznikov;
• varovanje in zaščita državljanov, organizacij, lastnih sil, državnih organov, obveščevalnih služb in države pred tujim obveščevalnim delovanjem (Podbregar, 2012).

V sklopu protiobveščevalne dejavnosti poznamo ofenzivne in defenzivne metode: Ofenzivne metode so vse metode, ki jih protiobveščevalna služba aktivno izvaja proti nasprotniku z namenom, da ga zazna, mu povzroči škodo, ga oslabi ali uniči, od njega pridobi določene podatke, opremo ali predmete, ga zavede ali pa mu plasira svoje podatke oziroma osebe (dvojni agent, krt) za posredovanje podatkov ali za vplivanje na odločitve ipd. Temeljijo na treh glavnih aktivnostih: zaznavanje, zavajanje in nevtralizacija. Defenzivne metode pa so tiste metode, ki jih protiobveščevalna služba aktivno in pasivno izvaja proti nasprotniku, ki aktivno deluje proti nam. Takšne metode delujejo kot preventiva, past ali samoobramba oziroma protinapad, z njimi pa oslabi ali odbija nasprotnikovo ofenzivno delovanje, ga zavede, preusmeri njegovo pozornost, skrije svoje osebje, sredstva, opremo, objekte in ostalo, kar lahko nasprotnik odkrije pri iskanju ipd. Večino metod se lahko uporabi samostojno za izvajanje določene aktivnosti, navadno pa je za uspešno izvedbo aktivnosti potrebno uporabiti več metod (Podbregar, 2016).

Varnostna dejavnost je dejavnost, ki pretežno temelji na ukrepanjih (tudi preventivnih) na osnovi »policijskih« pooblastil, vključno tudi s pravico do uporabe posebnih operativnih metod in sredstev dela. Te pa se razlikujejo od tistih metod in sredstev dela, ki jih tudi uporabljajo obveščevalne službe. Gre torej za to, da varnostne službe s svojo dejavnostjo odkrivajo, preiskujejo, preprečujejo itd., medtem ko obveščevalne službe zbirajo, dokumentirajo in analizirajo informacije in podatke (Anžič, 1997).

Podobno meni tudi Purg: varnostna dejavnost pomeni preprečevanje, preiskovanje in odpravljanje določenih oblik ogrožanja varnosti neke dobrine, v tem primeru države. V primerjavi z obveščevalno dejavnostjo, ki predvsem pomeni zbiranje podatkov, njihovo analiziranje in obveščanje, je zagotavljanje varnosti oziroma varnostna dejavnost predvsem ukrepanje, in sicer pretežno na način ter z metodami in sredstvi, ki se razlikujejo od načina, metod in sredstev obveščevalne dejavnosti. Varnostno dejavnost kot funkcijo države opravljajo policija in druge varnostne službe (Purg, 2002).

Povzamemo lahko, da je varnostna dejavnost tista dejavnost pri kateri država poskuša zaščititi svoje ozemlje pred vsemi varnostnimi grožnjami (tudi globalnimi), ki se lahko pojavijo v današnjem času.

Ključne besede: obveščevalna, protiobveščevalna in varnostna dejavnost, obveščevalni krog, metode, varnost.

Viri:

1. ANŽIČ, A. Varnostni sistem Republike Slovenije. ČZ Uradni list RS, 1997.
2. ČRNČEC, D. Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi. Defensor, d.o.o., Ljubljana, 2009.
3. FEDERAL BUREAU of INVESTIGATION. Intelligence Cycle. URL= https://www.fbi.gov/about/leadership-and-structure/intelligence-branch
4. PODBREGAR, I…[et al.]Obveščevalno-varnostna dejavnost: procesi, metode nadzor. Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2012.
5. PODBREGAR, I…[et al.]Topografija protiobveščevalne dejavnosti. Pearson Education Limited, Essex, 2016.
6. PURG, A. Primerjalni obveščevalni sistemi. Visoka policijsko – varnostna šola, Ljubljana, 2002.

Pripravil: Tomaž Šuštar                                                         E: info@varensvet.si

Podatki in informacije zbrane pri opravljanju obveščevalnih in protiobveščevalnih ter varnostnih nalog, so podlaga za analitične in operativne ocene in drugih obrambnih priprav ter za načrtovanje in izvajanje obrambnih ukrepov. S pomembnejšimi ugotovitvami obveščevalno varnostna služba ministrstva seznanja ministra, načelnika generalštaba, predsednika vlade, predsednika republike in po odločitvi predsednika vlade tudi druge organe. V primeru, ko obveščevalno varnostna služba odkrije kaznivo dejanje, storjeno izven ministrstva ali Slovenske vojske, mora o tem takoj obvestiti policijo in ji zadevo predati v nadaljnji postopek (ZObr-UPB1, 2004).

Obveščevalno varnostna služba ministrstva pri opravljanju svojih nalog sodeluje z ministrstvom pristojnim za notranje zadeve, policijo in Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo in z njimi izmenjuje obveščevalne informacije. Obveščevalno varnostna služba ministrstva lahko izmenjuje obveščevalne informacije s tujimi vojaškimi obveščevalnimi in varnostnimi službami po predhodnem soglasju ministra (ZObr-UPB1, 2004).

Pravila za izvajanje nalog obveščevalno varnostne službe določi minister po predhodnem soglasju vlade (ZObr-UPB1, 2004).

Pooblastila obveščevalno-varnostnih služb

Delavci obveščevalno varnostne službe ministrstva imajo pooblastila, kot jih zakon določa za delavce Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Pooblaščeni delavci zbirajo obveščevalne podatke s tajnim sodelovanjem, s posebnimi oblikami pridobivanja podatkov pod pogoji in na način, predpisan za Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo. Delavci, ki opravljajo varnostne naloge in ki jih določi minister, imajo v skladu z Zakonom o obrambi (2004) pri preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj v ministrstvu in Slovenski vojski pooblastila, kot jih zakon določa za policijo. Pri tem, lahko pri opravljanju nalog uporabijo s predpisi dovoljene posebne ukrepe po postopku, pod pogoji ter v obsegu, kot je to z zakonom določeno za policijo (ZObr-UPB1, 2004).

Delavec je dolžan vsaka tri leta opraviti preizkus usposobljenosti, ki ga predpiše minister. V primeru, ko delavec preizkusa ne opravi uspešno, izgubi vsa pooblastila za delo v obveščevalno varnostni službi ministrstva in se prerazporedi na delo, ki ustreza njegovi izobrazbi oziroma na drugo dolžnost (ZObr-UPB1, 2004).

Pooblaščeni delavci, ki opravljajo obveščevalne in protiobveščevalne ter varnostne naloge, se morajo pri izvrševanju nalog izkazati s službeno izkaznico. Delavci obveščevalno varnostne službe, ki so razporejeni v vojno organizacijo službe, lahko pooblastila, določena z Zakonom o obrambi (2004), uporabljajo le, kadar so vpoklicani in kadar opravljajo službo. Delavci se v zvezi z delom v službi v postopkih pred sodišči in upravnimi organi lahko izkazujejo s službeno izkaznico. Pri opravljanju dela imajo prav tako pravico nositi službeno orožje (ZObr-UPB1, 2004).

Obveščevalno varnostna služba ministrstva vodi zbirke osebnih podatkov v zvezi z opravljanjem obveščevalnih in protiobveščevalnih ter varnostnih nalog, pa tudi druge evidence in zbirke podatkov pod pogoji ter na način in v obsegu, kot je predpisan za policijo in Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (ZObr-UPB1, 2004).

Foto: Pixabay

Sova

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija je osrednja civilna obveščevalno-varnostna služba. Je samostojna vladna služba, ki opravlja svoje naloge na podlagi zakona in v skladu s prednostnimi nalogami, ki jih določi vlada na podlagi nacionalnovarnostnega programa, sprejetega v državnem zboru. Ena od njenih temeljnih nalog je delovanje pri zaščiti nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju oziroma zagotavljanje nacionalne varnosti (Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, n. d.).  Agencija med osnovne naloge šteje pridobivanje podatkov, vrednotenje podatkov in posredovanje informacij iz tujine ali v povezavi s tujino (Delovno področje, n. d.).

Agencija opravlja svoje delo pod nadzorom zakonodajne, sodne in izvršilne veje oblasti ter javnosti, vzpostavljene pa ima tudi notranje nadzorne mehanizme, kar je značilnost sodobno urejenih varnostno-obveščevalnih služb v demokratičnih državah. Slovenska obveščevalno-varnostna agencija prispeva k uresničevanju strateških nacionalnovarnostnih ciljev Republike Slovenije z obveščevalnim, protiobveščevalnim in varnostnim delovanjem v zakonskih okvirjih, ki jih določa Zakon o Sovi (Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, n. d.).

Na obveščevalnem področju gre za pridobivanje podatkov iz tujine, pomembnih za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države. Zaradi boljše učinkovitosti se obveščevalna dejavnost prepleta s protiobveščevalno dejavnostjo in obratno, tudi na področju pridobivanja podatkov o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v povezavi z njo ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države in njeno ustavno ureditev (Delovno področje, n. d.).

Varnostna dejavnost agencije poteka v sodelovanju s pristojnimi državnimi organi in službami, predvsem tistimi, katerih osnovna dejavnost je skrb za varnostne zadeve v državi. Sodelovanje je še zlasti pomembno pri varnostnem preverjanju in posredovanju podatkov, pomembnih za varnost določenih oseb, delovnih mest, organov, objektov in okolišev (Delovno področje, n. d.).

Viri

• Črnčec, D. (2004). Obveščevalno-varnostna dejavnost vs človekove pravice in temeljne svoboščine po 11. Septembru 2001. V B. Lobnikar (ur.), Dnevi varstvoslovja. Slovenski dnevi varstvoslovja (str. 1-7). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
• Delovno področje. (n. d.). Pridobljeno iz Slovenska obveščevalno-varnostna agencija: http://www.sova.gov.si/si/delovno_podrocje/
• Slovenska obveščevalno-varnostna agencija. (n. d.). Pridobljeno iz Slovenska obveščevalno-varnostna agencija: http://www.sova.gov.si/
• Zakon o obrambi. (2004). Uradni list RS, (103/04).

Avtorica: Petra Žiberna    E: info@varensvet.si