Kot dolgoletni notranji revizor zelo dobro poznate vrste prevar v finančnih institucijah. Ali nam lahko poveste kaj o prevarah do katerih prihaja v njih?
Kot nadzornik centralne banke na Hrvaškem sem bil vključen v 34 nadzornih postopkov, vodil sem tudi postopek preiskave znanega primera Riječke banke in veliko drugih »vročih« primerov, ki niso toliko poznani javnosti. Pri tem sem doživel vse vrste pritiskov – tako na moje strokovno delo kot na osebni ravni, itd. Za svoje delo sem se veliko izobraževal po svetu in bil operativno vključen v postopke raziskave in iskanja rešitev v povezavi s prevarami v različnih državah v regiji. Na temo finančnih prevar izvajam tudi mnogo predavanj. Bi pa poudaril, da se v naši regiji prevare običajno pojavljajo v povezavi s privatnimi lastniki družb, ali pa ljudje enostavno izkoristijo priložnost za prevaro, ki se pojavi. Pri obeh vrstah prevar opažam, da ni dovolj profesionalnega pristopa. Biti lastnik d.o.o.-ja ali banke ni ista stvar – in vse kar je v blagajnah bank, ni v lasti lastnika banke. V drugi smeri gre za funkcijsko moč določanja o tem kdo bo dobavitelj, kdo bo zaposlen, kakšni pogoji veljajo za posamezne stranke itd. Finančne institucije so zaradi svoje velikosti ter splošne in specifične regulative kompleksne za upravljanje, pa tudi za nadzor (notranji in zunanji). V takšnem okolju sem bil priča veliko primerom, ko so se npr. financirali projekti pod privilegiranimi pogoji, financirali fiktivni projekti, favorizirali ekonomsko nekonkurenčni dobavitelji, ali pa plačevale nesmiselne in neobstoječe storitve itd.
V Sloveniji verjetno ne zaostajamo v primerih finančnih prevar glede na tujino. V čem se lahko slovenski preiskovalci ”pohvalijo”, z odkrivanjem katerih primerov prevar?
Pred leti sem bil angažiran na več projektih v Sloveniji in sem opažal primere kakršne sem srečeval tudi po drugih državah v regij – predvsem z vidika načina izvedbe prevar in neusklajenih administrativnih postopkov in z njimi povezanih zapletov. Kdo je pristojen za nadzor ali reševanje? Kakšen bi bil ustrezen način reševanja? Zdi se mi, da tranzicija družbenega sistema tudi na tem področju potrebuje svoj čas.
Kakšni pa so pravzaprav indici, ki kažejo na to, da bi lahko šlo za prevare? Kako v finančnih in drugih podobnih inštitucijah stečejo postopki ob zaznanih indicih?
Po izvedenih prevarah se vedno vse zdi enostavno in (ne)smiselno. Velikokrat sem slišal, kako se kolegi po prevarah pogovarjajo v smislu “Kako je lahko prišlo do škode,” ali “Kako to, da prevara ni bila opažena s strani vodstva ali nadzornikov?” Vse zgodbe prevar raztolmačijo ex-post, model prevare pa se rekonstruira. Po tem postane jasno kaj in kako se je prevara zgodila, kdo je (ali ni) naredil kar bi moral, kdo ni ustrezno reagiral itd. Indici s katerimi sem se osebno srečeval pri svojem delu so bili predvsem: nekonsistentne informacije pridobljene od managerjev/lastnikov in od operativno vključenih zaposlenih; horizontalno in vertikalno nekonsistentna finančna poročila; nenormalni saldi prehodnih in kratkoročnih računov v bilancah; kupovanje časa in izogibanje operativno pristojnih zaposlenih (npr. ko je potrebno pojasniti »sporne« transakcije, vas preusmerijo na njihove nadrejene, hkrati pa so ti nadrejeni nato več dni »nedostopni« za pogovor); neustrezno presojanje transakcij, ki odstopajo od ustaljene poslovne prakse; neobstoj poslovnega motiva za določene transakcije (nesmiselni razlog za kredit ali neustrezna zavarovanja) ipd.
Na kakšen način se odkrije največ prevar?
Z večino prevar, ki se odkrijejo in razrešijo interno, javnost ni seznanjena. Mnogo prevar se razkrije s strokovnim pristopom izkušenih strokovnjakov (notranji/zunanji revizorji/nadzorniki), za nekatera razkritja pomaga sodelovanje z zaposlenimi (vpliv na prijavljanje nepravilnosti; možnost anonimnih prijav), prav tako ne gre podcenjevati govoric, ki se mogoče slišijo v podjetju (komentarji iz drugih organizacijskih enot v podjetju), pritožb strank (zaradi neustreznega salda/obračuna), ali organizacijskih sprememb (nekdo je nadomeščen zaradi bolezni ali jim ni podaljšan mandat ipd). Zagotovo pomaga, če imajo zaposleni v funkciji preprečevanja/razkrivanja prevar ustrezen status in ustrezna pooblastila za svoje delo.
Na čem mora temeljiti preprečevanje prevar v organizaciji?
Bistveno je, da imata lastnik in poslovodstvo resen interes za preprečevanje in razkrivanje prevar. Na tem cilju se gradi kontrolno okolje, kar pomeni sodelovanje strokovnjakov in vzpostavitev sistema ustreznih organizacijskih in procesnih kontrol. Teorija in praksa sta v predmetnem področju razviti in ju je potrebno upoštevati v odvisnosti od specifičnosti poslovanja.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
