Marjeta Dečman, psihologinja, Vzgojno izobraževalni zavod Frana Milčinskega v Smledniku

0

V Vzgojno izobraževalnem zavodu Frana Milčinskega v Smledniku se ukvarjate z otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Pred časom ste vodili tudi inovacijski projekt, s katerim ste poskušali v vzgojno izobraževalni program bolj aktivno vključiti tudi starše. Ali nam lahko kaj več poveste o tem, in kako uspešen je bil projekt?

Delo s starši je v našem zavodu tradicija, ki so jo uspešno pred več kot tridesetimi leti pričeli moji predhodniki. Sama delo s starši  ves čas nadgrajujem in pri tem iščem vedno nove poti,  oziroma pristope.

Precej časa  sem se ukvarjala z vprašanjem, kako še bolj aktivno vključiti starše v vzgojno izobraževalni program, saj samo delo z otroci in mladostniki v zavodu nikakor ni dovolj za učinkovite spremembe v družini. Otroci namreč slej ko prej zapustijo zavod in se vračajo nazaj v svoje domače okolje – v svojo družino.

Že več kot petnajst let vodim skupaj s socialno delavko delavnice za starše, ki so namenjene staršem v podporo in učenje. Zdelo se mi je, da to  ni dovolj in  da starši potrebujejo nekaj bolj oprijemljivega, konkretnega. Zato sem oblikovala praktični pripomoček za starše, ki sem ga poimenovala Dnevnik za starše. Dnevnik je pripomoček, s katerim  starši vsak konec tedna načrtujejo skupno preživljanje vikenda s svojim otrokom. Namen tega pripomočka je, da starši aktivno razmišljajo o tem, kaj bodo med vikendom počeli, kako bodo preživeli skupen čas z otrokom, kako bodo postavili pravila in kako bodo ukrepali ob ne držanju le teh. Vsa opažanja, težave s katerimi  se starši spopadajo, sproti vsak konec tedna zabeležijo v dnevnik. Posredno sporočilo tega pripomočka otrokom  je, da ni vseeno, kako preživljajo konce tedna s starši, saj  strokovni delavci zavoda pričakujemo, da se otroci oziroma  mladostniki doma držijo pravil, da spoštujejo in upoštevajo starše in v domačem okolju preizkusijo spremembe, ki se jih v zavodu naučijo.

Poleg izpolnjevanja dnevnika za starše pa je bilo v inovacijskem projektu staršem ponujeno tudi svetovanje z moje strani z namenom iskanja boljših rešitev na vzgojne zagate, s katerimi se srečujejo pri vzgoji njihovega otroka.

Uspešnost inovacijskega projekta težko ocenjujem, saj ga, kljub temu, da je bil že zaključen, še nadaljujem in nadgrajujem. Kljub temu, pa menim, da je že prinesel vrsto pozitivnih sprememb in učinkov. Pri tem bi predvsem izpostavila spoznanje, da se je veliko staršev bolj usmerjeno začelo spoprijemati s svojim vzgojnim stilom, bolj so razmišljali o tem, kako načrtovati skupen čas, kako postavljati pravila in kako ukrepati ob ne držanju le teh. Starše je pri vrednotenju projekta pozitivno presenetilo tudi to, da je bilo veliko koncev tedna tudi zelo uspešnih, lepih, kar ljudje pogosto pozabimo, če stvari ne beležimo. Dnevnik za starše pa je pozitivno posredno vplival tudi na sodelovanje otrok in mladostnikov doma predvsem zaradi pospešenega ukvarjanja staršev, njihovega bolj jasnega načrtovanja in pisnega spremljanja.

Vedno več otrok je zasvojenih z internetnimi vsebinami, igricami in spletno komunikacijo. V zadnjih letih naj bi v zavod prihajali otroci, ki jim je težko sprejeti, da več ur nimajo dostopa do računalnika. Kako se spopadate s tovrstno problematiko?

Res je, da je vedno več otrok zasvojenih z računalnikom, telefonom, internetom. Nekateri celo tako skrajno, da so bili po cele noči na računalniku in zjutraj niso bili sposobni iti v šolo zaradi preutrujenosti. Veliko pasti je tudi na socialnih omrežjih, kjer se naši otroci hitro znajdejo v zagati. Zato je v prvi vrsti pomemben nadzor in omejena uporaba. Takoj zatem pa je pomembno vzgojno delo, ozaveščanje o pasteh uporabe interneta, socialnih omrežij, telefona, igric ipd. V zavodu se z otroci o tem veliko pogovarjamo in sproti razrešujemo tudi težave in probleme, ki se v zvezi s tem pojavljajo. Tretje in ne najmanj pomembno področje pa je, da skušamo otroke in mladostnike preusmerjati in jih navdušiti za druge interese, kot so šport, glasba, likovno ustvarjanje, fotografija, planinarjenje, taborništvo ipd. Tako jih opogumljamo za aktivno življenje v realnem svetu s pristnimi medčloveškimi odnosi, kjer lahko razvijajo svoje talente in potenciale. Seveda lahko tudi računalnik in sodobna medijska sredstva omogočajo ustvarjalnost, razvoj in napredek. Pomembna pa je varna in nadzorovana uporaba. Eni otroci naša  pravila glede tega  hitro in brez težav sprejmejo, drugi pa potrebujejo za to več časa, zato moramo biti odrasli pri tem strpni in vztrajni.

V zadnjem času se veliko govori o porastu otrok z ADHD motnjo vedenja. Ali je po vašem mnenju res tako, ali gre za strokovni izraz, ki je bil v preteklosti sicer značilen za kakšno drugo obliko vedenja (npr. živahen, hiperaktiven otrok ipd.)?

Glede na to, da nimam narejene kakšne strokovne raziskave, bi to trditev težko  z gotovostjo  potrdila. Po osebnem občutku pa bi rekla, da je sicer več otrok z ADHD sindromom, vendar ni tako velik porast, kot je to razvidno iz diagnoz. Strinjam se s tem, da je marsikateri ADHD otrok včasih veljal za bolj živahnega in nemirnega. Z razvojem znanosti na tem področju pa se je tako razvila tudi boljša diagnostika ter tudi pristopi pomoči (tako učno – vzgojni, socialni kot medikamentozni).

Kako pa se ADHD motnja kaže v starejšem obdobju, npr. v srednji šoli, fakulteti oz. v odrasli dobi? Ali takšna motnja s časom odraščanja lahko tudi izgine?

V preteklosti je veljalo prepričanje, da je motnja ADHD značilna za mladostnike in s starostjo izzveni. Za marsikaterega mladostnika to drži. Novejše raziskave pa  kažejo, da ima polovica mladostnikov s to motnjo težave tudi v odrasli dobi. Sicer se težave v odraslosti kažejo nekoliko drugače, kot na primer: kot nenehen notranji nemir, impulzivno reagiranje in težave z ohranjanjem pozornosti. Odrasli z motnjo ADHD pogosto ne dosežejo svojega polnega potenciala, imajo težave na učnem, socialnem in delovnem področju. Pogosto pa imajo težave tudi s samopodobo.  

Kako se pa v vašem zavodu spopadate z ADHD problematiko pri otrocih?

V zavodu ima 2/3 otrok in mladostnikov diagnosticirano motnjo ADHD. Polovica teh otrok prejema tudi medikamentozno terapijo. Marsikateremu otroku le-ta omogoči lažje sledenje pouku in boljše vključevanje v socialne odnose. Res pa je, da medikamentozna terapija ni enako učinkovita pri vseh otrocih, prav tako tudi ne reši vseh težav, ki jih otrok ima. Zato otrokom in mladostnikom v našem zavodu pomagamo tudi drugače. Posebno pozornost namenjamo učni uspešnosti in pomoči pri učenju. Tako učitelji poskrbijo za bolj zanimiv pouk, z uporabo različnih metod in pripomočkov. Dodatni individualni pedagogi pa nudijo dodatno učno pomoč otrokom, ki imajo večje primanjkljaje v znanju ali niso uspeli pri rednem pouku osvojiti tekoče učne snovi. Drugo področje je socialno, saj je za vsakega otroka in mladostnika pomembno, da je sprejet v skupini vrstnikov, zato jih učimo: konstruktivnega reševanja konfliktov, prepoznavanja čustev in kontrole le– teh, socialnih veščin ipd. Vključujemo jih v vrsto interesnih aktivnosti, kjer lahko uspešno razvijejo svoje potenciale in si izboljšajo samopodobo ter samospoštovanje. Pomembno se nam zdi, da strokovni delavci, ki delamo z otroci in mladostniki delujemo povezano in usklajeno. Zato je pomembno, da med seboj dobro sodelujemo, se obveščamo, posvetujemo, se podpiramo  in smo zgled otrokom.

V slovenski družbi je veliko težav zaradi prekomernega pitja in odvisnosti od alkoholnih pijač. Kako si po vašem mnenju lahko otrok pomaga, če ugotovi, da živi v okviru družine, ali če je v njegovi okolici prisoten alkohol?

Res je, da je v slovenski družbi to zelo pereč problem, ki najbolj negativno vpliva prav na otroke in mladostnike, ki so v družini najšibkejši člen. Otrok v takšni situaciji zelo težko sam kaj naredi, zato je pomembno, da najde odraslo osebo, ki ji zaupa in se nanjo  lahko zanese. To je lahko sorodnik, sosed, prijatelj, svetovalna služba v šoli ali kakšen učitelj/vzgojitelj. Odrasli bodo bolje vedeli, na koga se lahko obrnejo in kdo jim bo pomagal. Lahko je to center za socialno delo ali kakšna druga inštitucija (osebni zdravnik, posvetovalnice), ki nudi pomoč. Pomembno je, da se o problemu spregovori, saj se le tako problem začne aktivno reševati. V zavodu imamo v zvezi s tem nekatere zelo dobre, pa tudi slabše  izkušnje s centri za socialno delo in drugimi vladnimi in nevladnimi organizacijami. Menim, da v Sloveniji zakonsko še nimamo najbolj ustreznega načina reševanja te problematike, saj otroci in mladostniki, ki so najšibkejši členi v družini, niso ustrezno zaščiteni. Pogosto se mora tako žrtev umakniti iz družine, ne pa tisti, ki povzroča problem.

Andrej Kovačič                                                                                E: andrej.kovacic@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.