Med predstavitvami na konferenci ERGOMAS (European Group on Military and Society) v Atenah junija 2017 najdemo tudi prispevek majorja Georga Kostisa iz grške vojske na temo vojaškega vodenja.
V vaši predstavitvi ste omenili pomankanje dobrih vodij. Zanima nas, kateri so glavni razlogi za to? Je morda problem v izobraževanju na splošno, v programih za vojaške voditelje ali morda razlog tiči v ljudeh samih (mišljeno v kulturnem smislu)?
Moje osebno mnenje je, da je na svetu veliko število ljudi, ki bi v prihodnosti lahko postali odlični voditelji. To pomeni, da imajo v sebi zmožnost in potencial, da to dejansko postanejo. Še več, obstajajo programi vojaškega voditeljstva, ki lahko pomagajo ljudem na poti do odličnih vodij in jim pri tem pomagajo, da se izpopolnijo, kjer jim to še manjka. Na koncu koncev pa veliki voditelji postanejo v sili razmer.
Ali obstaja razlika med voditelji iz večjih oz. manjših držav? Prav tako nas zanima, kako velik vpliv so imeli pretekli konflikti na razvoj voditeljstva glede na državo, na primer Švica ter ZDA?
Seveda obstajajo razlike med velikimi in malimi državami. Na voditelja pravzaprav zelo različno vpliva država v kateri je bil ta voditelj izurjen, usposobljen. Voditeljstvo se meri v moči. Moč pa se izraža skozi ljudi, ta pa je močno odvisna od določenega časovnega obdobja, ter prostora.
Kaj so po vašem mnenju najbolj pomembne lastnosti voditeljev? Ali so te lastnosti naučene, so pridobljene ob rojstvu ali je to morda neka kombinacija obeh?
Veliki vodje so rojeni, prav tako so pa tudi narejeni. Z mojega osebnega vidika izhajajo najpomembnejše lastnosti iz tega, kakšni bodo ljudje, ki jih bo ta vodja imel pod sabo. Za to so potrebni različni vodstveni pristopi, prav tako pa je potrebno v ozir vzeti socialno okolje. Na primer, vodja neke vojaške skupine v ameriški vojski ne sme uporabiti enakega voditeljskega pristopa kot vodja iz nekega Zulu plemena.
V modernem vojskovanju se voditeljstvo razlije do najmanjših enot vojske. Generali niso več tisti »edini« voditelji, ki vlečejo prav vse niti. Sedaj se voditeljstvo začne že pri npr. oddelku (vodja oddelka). Kako je to vplivalo na vojaško izobraževanje nasploh in kakšna je vaša vizija vojaškega voditeljstva v prihodnosti?
Res je, generali niso več edini vodje v modernem vojskovanju. Tega se moramo zavedati ter spremembe uvesti v vojaško izobraževanje. Vseeno je najboljše vojaško izobraževanje praksa v realnem okolju. Najboljše izobraževanje je torej praktično. Dosežemo ga tako, da ekvivalentne enote iz različnih vojska napotimo na skupne vaje, ter izobraževanja, vsakič ko te izvajajo skupne vojaške operacije.
Grčija ima zelo bogato zgodovino velikih vojaških vodij. Kako je pravzaprav z vojaško voditeljsko zapuščino v Grčiji in kako se povezuje z antičnimi časi velikih grških vojn, še posebno na območju Šparte?
Grška vojaška zgodovina igra veliko vlogo pri oblikovanju velikih vodij v naši državi. Pri tem oblikovanju vodij igra veliko vlogo naša vojaška zapuščina, kar za sabo prinaša tudi neko odgovornost. Večina od nas si želi priložnosti, da bi se lahko dokazali v velikih rečeh. Ponovno izpostavljam, da je voditeljstvo skozi vojne v naši zgodovini zelo različno – gledano tako iz časovnega, kot tudi krajevnega vidika – v primerjavi z modernim svetom. Večino antičnega voditeljskega odločevalskega procesa temelji na Tukididovem triptihu »čast-strah-interes« (Honor-Fear-Interest), kjer je strah sestavljen iz možnosti, da je potencialen nasprotnik boljši kot mi. Ob premagovanju te možnosti, kjer je nasprotnik boljši kot mi, so stari Grki postali neustrašni proti kateremukoli nasprotniku.
Dan Levc E: info@varensvet.si
