Maja Škrubej Novak, prof. spec. in rehab. ped., Svetovalnica za avtizem

0

Vaše izkušnje z delom z otroki z avtizmom so se začele leta 2005, kaj nam lahko poveste o t. i. nevidni motnji?

Z avtizmom sem se prvič srečala leta 2005 v okviru predavanja na takratni nevladni organizaciji Center za avtizem in že naslednje leto sem začela v Mariboru s kolegico izvajati delavnice za razvoj socialnih veščin ter komunikacije v Mariboru. Avtizem me enostavno privlači – poklicno seveda.

Osebe z avtizmom so sposobne doseči veliko več, kot jim trenutno stanje v zdravstvu in šolstvu omogoča. Pogosto so napačno ocenjeni, prav zato, ker se jim na zunaj »nič ne vidi«, pogosto jih ocenjujejo »da nečesa pač nočejo narediti« ali pa jih intelektualno podcenjujejo. Dejstvo pa je, da so se vsi premiki zgodili zaradi »drugačnih« oseb in da jih naša družba potrebuje, čeprav se tega načeloma ne zaveda.

Foto: osebni arhiv

Ali držijo podatki, da naj bi pojavnost avtizma v populaciji vztrajno naraščala. V primeru, da to drži, kje so razlogi zato?

Na to vprašanje bi dobili toliko različnih odgovorov, kolikor je strokovnjakov za avtizem. Moje mnenje je, da je avtizma nedvomno veliko več, kot pred leti. Zakaj je temu tako, imam svojo teorijo, ki pa bi ji marsikdo oporekal. Menim, da je krivec spreminjanje življenjska sloga, prehrane in toksinov, ki jih vede in nevede vnašamo v telo, ki tega enostavno ne zmore več.

Na 5. IVK konferenci: varnost in nenasilje v VIZ, ki bo potekala 15. novembra 2018 v Ljubljani, boste imeli predavanje na temo Motenj avtističnega spektra in nasilje. Ali so te otroci večkrat žrtve medvrstniškega nasilja, ali so oni isti, ki ga izvajajo?

Otroci z avtizmom so zelo pogosto žrtve medvrstniškega nasilja, naša družba nasplošno je zelo nestrpna do drugačnih, kar lahko prepoznamo že pri otrocih. Problem vidim v tem, ker okolica – odrasli, tega nasilja ne prepoznavajo kot težavo in ga pogosto tudi napačno naslavljajo (ali pa sploh ne).

Osebe z avtizmom so prav tako lahko tiste, ki izvajajo medvrstniško nasilje, vendar so vzroki tukaj drugačni. Pogosto do nasilja s strani osebe z avtizmom pride to zato, ker jih ni nihče naučil ustreznega vstopanja v socialne stike, tudi socialnih pravil se ne morejo naučiti kar tako mimogrede, ne glede na njihove intelektualne zmožnosti. Najpogosteje pa je njihovo »težavno« vedenje oblika komunikacije – ne zmorejo drugače skomunicirati svojih težav, ki so povezane z (ne)razumevanjem sveta okrog njih, drugačnim doživljanjem senzornih dražljajev, …

Kako te otroci prepoznavajo nevarne situacije oz., kako v teh situacijah običajno reagirajo?

Nevarnih situacij načeloma ne prepoznavajo kot nevarnih, kar je povezano s socialnim dojemanjem okolice. Ne razmišljajo o posledicah. Reagiranje v teh situacijah pa je odvisno od posameznika. Nekateri so pretirano anksiozni in se vsemu izogibajo, drugi pa na vrat na nos v nevarno situacijo, ne da bi prepoznali, kaj bi lahko šlo narobe.

Od česa je odvisno, ali bodo otroci z motnjo avtizma v odrasli dobi normalno zaživeli?

Od mnogih faktorjev, predvsem pa (na žalost) od »sreče«, ki so jo imeli v okviru šolanja, zmožnosti staršev, priložnosti, ki so jih v življenju dobili, …

Staršem na vseh predavanjih svetujem, da otroka »potisnejo« v različne situacije, da si pridobi čimveč izkušenj in fleksibilnosti – seveda ob ustezni podpori. To je največ, kar lahko starš za otroka naredi, čeprav je težko.

Ali je za otroke z motnjo avtizma bolje, da se jih vključi v običajno šolo ali v strokovne oddelke/zavode?

Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Odvisno od posameznika in njegovih zmožnosti. Vsekakor pa je naš šolski sistem na tem področju zgrešen. Namreč, otroka se na vsak način poskuša vključiti v običajno šolo, tudi brez podpore, le da je tam, ko pa otrok tega ne zmore, se ga vključi v oddelke z znižanim izobrazbenim standardom ali še v »nižji« program izobraževanja. To je povsem neprimerno, saj poti od tam navzgor več ni. V tujini je praksa ravno obratna, otrok že zgodaj začne v specializiranih strokovnih oddelkih in napreduje navzgor.

Ali obstajajo podatki o tem, koliko otrok z motnjo avtizma se zdravi z zdravili?

Ne. Vsekakor preveč in pogosto neutemeljeno. Poznam kar nekaj takih primerov, ko je otroku pedopsihiater predpisal močne antipsihotike in antidepresive za čisto realno anksioznost – ko so otroku sošolci grozili s smrtjo, in ni hotel v šolo, ker se je bal. Pa še mnogi drugi absurdni primeri zdravljenja z zdravili žal obstajajo.

Ali so tovrstna zdravila učinkovita, jih strokovnjaki priporočajo ali odsvetujejo?

Nisem zdravnica, zato tega ne morem komentirati. Če pa me kdo vpraša za mnenje, odgovorim na podlagi posameznikovih težav.

Kako verodostojna so testiranja, kjer se ugotavlja motnjo avtizma pri otrocih?

Ni težava v verodostojnosti testiranj, temveč v znanju in izkušnjah tistega, ki jih izvaja. Žal je tega med strokovnimi delavci, ki opravljajo testiranje, veliko premalo.

 Kaj bi svetovali staršem otrok, ki imajo motnjo avtizma?

V splošnem to, kar sem odgovorila že prej: peljite otroka v različne situacije, ki pa jih ustrezno podprite, da bo otrok v njih lahko užival. Drugače pa v Svetovalnici za avtizem vsakemu staršu svetujemo glede na njihovo situacijo. Zavedati se namreč moramo, da je vsaka oseba z avtizmom drugačna, ima drugačne potrebe in drugače dojema svet.

P. D.                                                                                 E: info@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.