Eden izmed ukrepov zasebnega varnostnika je zadržanje krišitelja na varovanem območju do prihoda policistov, vendar ne več kot 2 uri. Kako je v primeru, če varnostnik v teh primerih dovoli kršitelju odhod s kraja pred zakonsko predpisanim časom oz., da ga zadrži 5 minut po preteku dovoljenega časa?
Kot inšpektor, zadolžen za spremljanje in usmerjanje dela policije na področju zasebnega varovanja ocenjujem, da se je v času veljavnosti Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1 velja od 26.3.2011) tudi na tem področju izoblikovala sodna praksa in praksa usklajenega ukrepanja pristojnih institucij.
Zavedati se je treba, da se naročnik za storitve zasebnega varnostnika odloči zaradi želje po zagotavljanju varnosti ljudi in premoženja. Kadar kljub temu pride do odklonskih ravnanj, pa se te manifestirajo v kršitvah reda, kršitvah javnega reda in storitvah kaznivih dejanj.
Za zagotavljanje varnosti v najširšem smislu sme varnostnik uporabiti ukrepe varnostnika in druga sredstva, seveda v skladu z zakonsko določenimi pogoji. Pod navedenimi pogoji sme varnostnik osebo zadržati do prihoda policije, vendar najdlje 2 uri. V kolikor varnostnik osebo iz neupravičenih razlogov izpusti pred prihodom policistov znotraj dveh ur, lahko govorimo o nestrokovno izvedenem ukrepu varnostnika. Na drugi strani pa ima v teh okoliščinah tudi policija svoje dolžnosti – to je, da pride na kraj zadržanja čim prej oz. najkasneje v dveh urah. V kolikor bi policija zamudila naveden rok, je varnostnik tako osebo dolžan izpustiti, saj bi lahko v nasprotnem bili podani nekateri elementi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 133. členu KZ-1. Seveda je treba ocenjevati vsak primer posebej, saj lahko na utemeljenost varnostnikovega ravnanja vplivajo različne okoliščine (neobvladljiva fizična moč, posedovanje orožja ipd.).
Ukrepanje zasebnih varnostnikov je v zadnjem času doslednejše in v porastu, kar predstavlja tudi krepitev statusa varnostnika na terenu. Ali glede na kadrovske resurse pogosto prihaja do situacije, ko policija ne more v 2 urah prispeti na kraj zadržanja?
Statistike o tem, kolikokrat (če sploh) je policija »zamudila« priti na kraj zadržanja v dveh urah, ne vodimo, kakor tudi ne vodimo statistike o tem, kolikokrat je varnostnik (če sploh) zadržal osebo več kot dve uri. Iz skoraj 10-letnega spremljanja navedenega delovnega področja, pa lahko zaključim, da bi tovrstni primeri bili izjema od izjem, kar je ne nazadnje zelo spodbudno in kaže na zavedanje o občutljivosti teh postopkov in pomenu spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ne nazadnje imamo v naših usmeritvah posebno poglavje, kjer smo podrobno opredelili postopke neposredne interakcije med varnostnikom (oz. imetnikom licence) na eni in policistom (oz. policijo kot ustanovo) na drugi strani. Prav tako ne smemo pozabiti, da policiji takojšen odhod na kraj, kjer je varnostnik zadržal osebo zaradi storitve kaznivega dejanja, nalaga tudi Zakon o kazenskem postopku.
Pri zadržanju zaradi tatvine se običajno sprašuje, če bo oškodovanec podal predlog za pregon, in ali varnostnik lahko nudi to informacijo policiji ob tej prijavi?
Da bi bralec lahko razumel odgovor na to vprašanje, je treba najprej predstaviti, katere vrste kaznivih dejanj poznamo glede na vrsto pregona. Poznamo kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo in kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Med slednje štejemo tista, katerih pregon se začne na predlog oškodovanca in tista, kjer pregon začne pristojni organ sam po uradni dolžnosti.
Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 148. člena določa, »če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.« To pomeni, da predlog oškodovanca pri uradno pregonljivih kaznivih dejanjih nima in ne sme imeti vpliva na t.i. prve nujne ukrepe, ki jih mora storiti policija. Eden izmed njih je vsekakor prihod na kraj, da se ugotovi dejansko stanje in med drugim tudi preveri, katero osebo so varnostniki zadržali (preveritev po evidencah iskanih oseb, evidenci storilcev kaznivih dejanj ipd.).
Po 52. členu Zakona o kazenskem postopku ima oškodovanec tri mesece časa, da se izjavi o tem, ali bo podal predlog za pregon kaznivega dejanja ali ne, kar posledično pomeni, da se oškodovanec na kraju o tem niti ni dolžan izjasniti. In tukaj govorimo o oškodovancu, ki ima pravico (ne)podati predlog za pregon, ne pa o varnostniku, ki tam opravlja naloge varovanja. Varnostnik tako ne more nastopati kot upravičen predlagatelj pregona in se ga posledično ne bi smelo uporabiti kot medija za prenos volje oškodovanca. To ni njegova vloga, niti pristojnost.
Na drugi strani imamo policiste, ki sprejmejo klic varnostnika. V komunikaciji se tako postavi sprašanje ali bo oškodovanec podal predlog za pregon, kar nas privede do situacije, ko eden zavede drugega. Rezultat so lahko nepravilnosti pri izvedbi ukrepa varnostnika in pri izvedbi ukrepov ob zaznavi kaznivega dejanja (prvi odstavek 148. člena ZKP). Da bi se temu izognili, strokovno javnost (policiste na regionalni in lokalni ravni) redno izobražujemo in usposabljamo na temo obveznosti (in pomena) odhoda na kraj zadržanja oseb, prijetih pri kaznivih dejanjih, katerih pregon se začne na predlog oškodovanca. Pašteto (kot se je pred leti izrazil minister za notranje zadeve) lahko namreč ukrade povratni storilec kaznivih dejanj in vprašanje je, ali bo oškodovanec po deseti pašteti še vedno odstopal od predloga za pregon. Prav tako pa je taista oseba lahko med iskanimi osebami, ki jo je npr. treba privesti pred pristojno institucijo.
Da bi odpravili morebitne nejasnosti, smo v sodelovanju z Zbornico za razvoj slovenskega varovanja navedeno tematiko želeli približati tudi imetnikom licenc, predvsem pa jih opogumiti, da naj ne nasedajo nedovoljenim oblikam vplivanja naročnikov storitev na njih. Naročniki pogosto od imetnikov licenc pričakujejo in terjajo stvari, ki so na robu zakona, če že ne izven njega (npr. da prijeto osebo čim prej obdelajo oz. izpustijo, da se lahko vrnejo k varovanju njihovega premoženja, češ da ne bodo podali predloga za pregon kaznivega dejanja). Razumemo težek položaj imetnika licence.
Pri intervencijah prihaja do težav, ker VNC kliče policijo, preden varnostna služba prispe na kraj in preveri stanje. Kako v teh primerih ravna policija?
Kot rečeno, policija zasebno varovanje dojema kot partnerja pri zagotavljanju najširše varnosti, saj je zasebno varovanje eden izmed subjektov sistema zagotavljanja nacionalne varnosti. Res pa je tudi, da mora imetnik licence svoje delo opravljati v skladu s pogodbenimi obveznostmi. Prav tako je treba ločiti med različnimi načini varovanja določenih objektov oz. premoženja. Kadar imetnik licence kot pogodbeno obveznost ob izrednem dogodku sprejme signal varnostne naprave, se od njega v skladu s standardi zasebnega varovanja tudi pričakuje, da bo na kraju sam izvedel prve ukrepe za zavarovanje premoženja (npr. ugotovil dejansko stanje oz. vsaj zakaj je do sprožitve sploh prišlo).
V preteklosti se je namreč občasno dogajalo, da so imetniki licenc (VNC) ob prejemu signala najprej obvestili policijo, ki je odšla na kraj, medtem ko sami na kraj niso poslali varnostnikov, oz. so jih tja poslali kasneje. Tako se je policija znašla v situaciji, ko je začela zagotavljati varnost na področjih, kjer je za to že vzpostavljeno pogodbeno razmerje. Že res, da je policija dolžna reagirati ob vsakem sumu storitve kaznivega dejanja (v tem primeru vlomu), vendar je ob vzpostavljenem pogodbenem razmerju to prvenstvena naloga imetnika licence, ki s kraja nato poroča o svojih ugotovitvah (vemo, da vsaka sprožitev varnostne naprave še ne pomeni vloma). Policija namreč nima neusahljivega vira kadrovsko-materialni resursov, zato bo tam, kjer je signal varnostne naprave vezan imetniku licence, želela najprej pridobiti njihove prve preliminarne informacije. Seveda je tudi te okoliščine treba ocenjevati od primera do primera, saj so policisti tudi v takih primerih odšli na kraj takoj oz. tja prišli pred imetnikom licence, ker je bila informacija slednjega kvalitetna in ni puščala dvoma o storjenem kaznivem dejanju. Tukaj torej ne govorimo o primerih, ko je signal varnostne naprave vezan neposredno na policijo.
Ali so primeri, kjer varnostniki pri opravljanju nalog varovanja ne smejo uporabljati plinskih razpršilcev in/ali strelnega orožja?
Imetniki licenc med drugim izvajajo svoje naloge tudi na javnih prireditvah. Kadar to počno, morajo ravnati po določbah Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ). Ta med drugim v tretjem odstavku 25. člena določa, da kadar rediteljsko službo na shodu ali prireditvi zagotavlja subjekt, ki opravlja dejavnost varovanja javnih zbiranj (imetnik licence), lahko varnostniki izvajajo tudi druge ukrepe, ki jih določa zakon, ki ureja zasebno varovanje, če so za vzdrževanje reda nujni in niso z ZJZ prepovedani.
V cilju razjasnitve te določbe je minister za notranje zadeve izdal obvezno navodilo za izvajanje (med drugim) 25. člena ZJZ, v katerem je v 4. členu določeno, da varnostniki pri varovanju javnih shodov in prireditev ne smejo uporabljati drugih sredstev (plinskega razpršilca, službenega psa in strelnega orožja). Navodilo je javno dosegljivo na tej povezavi:
http://www.upravneenote.gov.si/ljubljana/splosno/novice/novica/archive/2012/5/article/1516/9840/
Policisti so uradne osebe, med tem ko zasebni varnostniki nimajo tega statusa. Ali nam pojasnite razliko, torej kako se to odraža v praksi, na terenu?
Vemo, da je varnostnik nekoč status uradne osebe v nekaterih primerih že imel, in sicer takrat, ko je opravljal naloge neposrednega varovanja oseb in njihovega premoženja v državnih organih, ki so bili dolžni organizirati službo varovanja (sodba Vrhovnega sodišča, št. I Ips 23/2002). Po določbah zdaj veljavnega ZZasV-1 varnostnik nima statusa uradne osebe, kar izrecno opredeljuje 25. točka prvega odstavka 5. člena zakona. Policija zasebno varovanja dojema za partnerja pri zagotavljanju varnosti, ne glede na to, da varnostnik od leta 2011 nima tega statusa, zato se to v odnosu do policije ne odraža.
Ocenjujem, da se je zakonodajalec za enotno ureditev statusa varnostnika odločil, ker je prejšnja ureditev postavljala varnostnika kot tudi občana (ki se je varnostniku uprl, mu grozil, ga napadel ipd.) v različni pravni položaj, saj je sistem varnostnika kot uradno osebo obravnaval drugače, od varnostnika, ki tega statusa ni imel. Zakonodaja namreč predpisuje višje sankcije tistim, ki storijo prepovedana dejanja zoper uradne osebe.
Ali obstajajo kakšne olajševalne okoliščine v neposredovanju v dogodkih, ki ogrožajo varnost ljudi, če ne ukrepa varnostnik oz. policist? (npr. na varovanem območju se zgodi fizični napad osebe A na osebo B, in varnostnik ne posreduje, da bi napadeno osebo zaščitil. Enako, če se zgodi na javnem ali zasebnem kraju, kjer se znajde policist, ki prav tako ne posreduje, da bi zaščitil napadeno osebo).
Recimo drugače. Čeprav je zasebno varovanje po število njenih članov (varnostno osebje) približno primerljivo s pripadniki policije (policisti), imajo ti širši nabor orodij (pooblastil) za zagotavljanje splošne varnosti ljudi in premoženja, kot varnostniki s svojimi ukrepi in drugimi sredstvi. Država ima preko policije (in njenih ostalih institucij s pooblastili) še vedno monopol nad fizično prisilo, čeprav se ta počasi in z veliko previdnostjo podeljuje tudi subjektom izven državnega ustroja. Pri tem niti nimam toliko v mislih lokalne samouprave s svojimi občinskimi redarstvi, ki želijo postati občinska oz. mestna policija, temveč nosilce javnih pooblastil, predvsem pa zasebno varovanje. Slednje je sicer podvrženo svobodni gospodarski pobudi, a je delno regulirano, saj s svojimi ukrepi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.
V tem smislu ne bi govoril, da za varnostnike in druge subjekte veljajo neke olajševalne okoliščine, saj imajo tako eni, kot drugi v zakonu točno opredeljena ukrepe oz. pooblastila, kakor tudi pogoje in dolžnosti za njihovo uporabo.
Tako na primer na področju javnih zbiranj (ZJZ) in zasebnega varovanja (ZZasV-1) obstajajo določbe, po katerih mora varnostnik takoj obveščati policijo, če ugotovi, da sam ne more več zagotavljati oz. vzpostaviti reda. Z uporabo ukrepa mora varnostnik prenehati takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil ukrep uporabljen, ali ob ugotovitvi, da naloge na ta način ne bo mogel opraviti (drugi odstavek 44. člena ZZasV-1). Gre za načelo sorazmernosti, ki se ob začetnih ukrepih varnostnika, manifestira z obveščanjem policije, ki ob prihodu na kraj s svojimi pooblastili vzpostavi javni red in prepreči nadaljnje kršitve in kazniva dejanja.
Na koncu naj omenim, da lahko ne-ukrepanje varnostnika (kot tudi policista) včasih privede do hujših posledic, kot pa če bi vsak opravil svoje delo po svojih najboljših močeh.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
