Foto: arhiv MR

Razglasitev epidemije dne 12.3.2020

11.3.2020 je župan Mestne občine Ljubljana g. Zoran Janković izdal sklep o imenovanju Kriznega štaba MOL. Vsi oddelki Mestne uprave podredijo svoje delovanje izrednim razmeram, najpomembnejša organizacijska sprememba pri delu Mestnega redarstva je uvedba nočne izmene med 22.00 in 06.00 uro. Delo je organizirano tako, da poteka delo mestnih redarjev 7 dni na teden, 24 ur na dan s prioriteto na varstvu javnega reda in miru v ožjem mestnem središču ter nadzor nad potencialnimi kršitvami Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin.

Foto: arhiv MR

Prioritete dela sledijo spremembi vsakodnevnega življenja, saj je javno življenje v Ljubljani bilo spomladi praktično ustavljeno. Primarno so se redarske patrulje osredotočale na opravljanje kontrol s področja javnega zbiranja in preventivnega delovanja na območjih lekarn, OŠ, VVZ, trgovin, bencinskih servisov, igrišč, objektov, parkov, ter drugih javnih površin, namenjenih zbiranju in rekreaciji ter zagotavljanje javnega reda in miru ter skrbi za javne objekte in infrastrukturo z namenom zmanjševanja tveganj za izvajanje kaznivih dejanj. Mestna občina Ljubljana je zaprla vsa igrišča v šolah in vrtcih. Kjer je bilo to mogoče, so redarske patrulje objekte na prostem (igrala, klopi in podobno) zavarovale z varnostnimi trakovi. Posamezniki so igrišča še vedno uporabljali, zato so mestni redarji izrekli 1946 opozoril, ki so jih občani upoštevali, tako da ukrepov ni bilo potrebno stopnjevati.

Ob zaostritvi določil vladnega Odloka, ki je prepovedal tudi nenujno gibanje med občinami, je Mestna občina Ljubljana dne 31.03.2020 pristopila k organizaciji mešanih patrulj med mestnim redarjem ter pripadnikom Civilne zaščite ter samostojnimi patruljami pripadnikov Civilne zaščite, Gasilske brigade, članov prostovoljnih gasilskih društev ter Gorske reševalne službe. Koordinacijo na področju komuniciranja s prej naštetimi deležniki prevzame Center za operativno komunikacijo Mestnega redarstva.

Foto: arhiv MR

Ena od netipičnih nalog je bila sodelovanje pri repatriaciji državljanov bivših jugoslovanskih republik, tovrstnih konvojev je bilo 13. V javnosti je najbolj izpostavljen primer spremstva od zbirne točke do nastanitvenega centra na Ježici, kjer so ob nastanitvi mestni redarji s stalno prisotnostjo patrulj skrbeli za javni red in mir. Ob odhodu konvojev vozil so patrulje Mestnega redarstva skupaj s policisti zapirale za promet dovozne ceste, kar je omogočilo nemoten odhod konvojev izpred dvorane na Ježici ter s parkirišča Dolgi Most. Aktivnosti so tekle ob zglednem sodelovanju s Centrom z varovanje in zaščito ter Policijsko upravo Ljubljana.

V okviru varstva javnega reda in miru so redarji Mestnega redarstva opravljali tudi nadzor gostinskih lokalov, ki so bili odprti kljub prepovedi iz vladnega Odloka ter nudili pomoč, kjer je bilo to potrebno (posredovanje zaradi groženj zdravstvenemu osebju v kontejnerjih za odvzem brisov na Metelkovi; pomoč poškodovanim v prometnih nesrečah, pomoč poškodovanemu otroku, vključevanje v iskanje pogrešanih oseb – obveščanje s strani OKC itd.). Redarske patrulje so poleg varstva javnega reda in miru v okolici zdravstvenih ustanov skrbele tudi za nemoteno parkiranje vozil Zdravstvenega doma Ljubljana ter dostop do kritičnih površin.

Kot posebna problematika na področju varstva javnega reda in miru se je v času razglasitve na podlagi klicev, elektronskih sporočil ter lastne zaznave izkazala ranljiva populacija brezdomcev in uporabnikov prepovedanih drog. V času razglasitve pandemije so občani svoja opažanja glede ravnanja navedene populacije redno sporočali, prijave so se nanašale na zadrževanje večjih skupin na javnih prostorih, potencialno ogrožajoče vedenje ter onesnaženje javnih površin. Informacije so redarske patrulje preverjale in ukrepale skladno s pooblastili, o onesnaženju javnih površin (pogosto je šlo za kri in telesne izločke) smo obveščali VOKA Snaga, ki je onesnažene površine očistila.

Kar se tiče zagotavljanja varnosti v cestnem prometu so v času razglasitve epidemije samodejne merilne naprave, nameščene v ohišjih delovale ves čas (meritev z napravami, nameščenimi v vozilih, nismo izvajali). Nadzor se je izvajal tudi na področju ostalih resnih kršitev (poleg prekoračitev hitrosti vožnja v rdečo luč, uporabo varnostnega pasu, uporabo mobilnih naprav med vožnjo). Zoper nepravilno parkirana vozila smo ukrepali le v primerih, če so ovirala in ogrožala ostale udeležence v prometu (invalidska parkirna mesta, prehodi za pešce, pločniki…).

Foto: arhiv MR

Delo zalednih služb smo organizirali tako, da so bile te občanom na voljo za komunikacijo po telefonih in elektronski pošti. Glede vprašanj in poizvedb v času trajanja izrednih razmer in glede kršitev odlokov v zvezi s COVID-19 je Mestno redarstvo v obdobju med 16.3. in 20.4.2020 prejelo skupaj 810 elektronskih sporočil. Vsa sporočila smo vsebinsko obravnavali in nanje odgovorili.

Na podlagi pridobljenih izkušenj lahko zaključimo, da se je Mestno redarstvo kot del Mestne uprave MOL uspešno prilagodilo delovanju v zaostrenih razmerah in pri delovanju pokazalo veliko mero prožnosti in prilagodljivosti, Mestni redarji pa so se pri opravljanju nalog izkazali za usposobljene in motivirane. Občanke in občani so upoštevali opozorila Mestnih redarjev ter prekinili zadrževanje na javnih površinah. Veliko število lokacij za preživljanje prostega časa na prostem je potencialna težava v primeru, da je potrebno preprečiti uporabo. Lahko rečemo, da je element dodatne kakovosti življenja v urbanem okolju v kontekstu razglasitve epidemije predstavljal zaradi številčnosti dodatno težavo.

Razglasitev epidemije dne 19.10.2020

Glede na to, da se je v spomladanskem času javno življenje povsem ustavilo, pa je taka zaustavitev ob drugi razglasitvi epidemije manj verjetna, vendar pa je ni mogoče izključiti. To pomeni, da mestni redarji zaenkrat opravljajo redne naloge, seveda pa smo na podlagi preteklih izkušenj v celoti pripravljeni prevzeti tudi dodatne zadolžitve, ki bi sledile na podlagi vladnih ukrepov.

Pri tem pa je posebej potrebno poudariti ključne pomanjkljivosti krovnega zakona, ki ureja delo mestnih in občinskih redarstev. Zakon o občinskem redarstvu (Uradni list RS, št. 139/06 in 9/17) v tretjem členu med delovnimi področji ter nalogami občinskega redarstva ne določa nalog s področja varovanja javnega zdravja, zato niti ni mogoče določiti, da bi redarji opravljali nadzor nad spoštovanjem določil npr. obvezne nošnje zaščitnih mask ter nadzora dovoljenega števila zbiranja oseb na javnih krajih. To narekuje, da bo Zakon o občinskem redarstvu v bodoče moral biti predmet temeljite preureditve ter bistvenih sprememb, saj postaja jasno, da je v 14 letih od sprejema (če odštejemo malenkostne popravke v letu 2017) zaostaja za varnostnimi potrebami lokalnih skupnosti in predstavlja coklo pri nadaljnjem razvoju lokalnih varnostnih struktur. Seveda pa govorimo o izključni pristojnosti zakonodajalca, ki mora tako potrebo tudi sam prepoznati. Lokalne skupnosti na to opozarjajo že dlje časa, vendar posebnega posluha te pobude zaenkrat niso bile deležne.

Pri tem pa si želimo, da zakonodajalec ne bi prezrl posebnega položaja Mestne občine Ljubljana kot glavnega mesta Republike Slovenije, ki ne samo celotni Mestni upravi, ampak tudi Mestnemu redarstvu narekuje posebej kompleksne naloge, ki so v drugih lokalnih skupnostih manj pogoste.

Roman Fortuna, sekretar, vodja, Mestno redarstvo

GORAZD MEŠKO

Povzetek

Prispevek   predstavlja   razpravo   o   povezanosti   med strahom  pred  kriminaliteto,  policijskim  delom  v  skupnosti  in zagotavljanjem varnosti v lokalnih okoljih. Rezultati raziskav kažejo na  različne  povezave  med  strahom  pred  kriminaliteto  pri prebivalcih  in  prisotnostjo  policije  v  soseskah.  V  prispevku  so predstavljeni  dejavniki  strahu  pred  kriminaliteto,  protislovja  in neskladja v študijah strahu pred kriminaliteto. Poleg tega prebivalci  različno  dojemajo  vlogo  policije  pri  zagotavljanju  varnosti  in različno razumejo prisotnost policije v svojem življenjskem okolju. Predstavljeni  so  tudi  programi  za  zmanjševanje  strahu  pred kriminaliteto in izzivi pri izvajanju takšnih programov. V sklepnem delu  prispevka  so  predstavljeni  izzivi  za  raziskovanje  povezanosti strahu   pred   kriminaliteto,   policijskim   delom   v   skupnosti   in zagotavljanjem varnosti v prihodnosti.

Ključne besede: • strah pred kriminaliteto • lokalne skupnosti • soseske • policija • policijsko delo v skupnosti 

Več v prispevku (stran 45), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov 4. nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih, konferenčni zbornik: – sklepne ugotovitve raziskovanja (2015-2018). Izdajatelj Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana, Uredniki: red. prof. dr. Gorazd Meško, izr. prof. dr. Andrej Sotlar, izr. prof. dr. Branko Lobnikar

Foto: Pixabay

Z namenom, da predstavimo nekaj tovrstnih izkušenj tujih držav, smo opravili analizo za 18 držav in ugotovili, da večina držav nima takšnih skupin, kot je v Sloveniji Varda. Te države so; Belgija, Bolgarija, Ciper, Danska, Finska, Luksemburg, Malta, Maroko, Norveška in ZDA.

Od analiziranih držav imajo podobne skupine štiri države, vendar te delujejo legalno. Na Hrvaškem obstajajo določena društva, ki pomagajo organom pregona (gorska reševalna služba, eRipio, Lisina Avantura itd.). Lisina Avantura deluje na področju občine Matulji, ki varuje nacionalni park pred uničevanjem narave, kjer je veliko ilegalnih prehodov. V primeru, da opazijo migrante, obveščajo policijo, ki ustrezno ukrepa.

Južna Afrika ima t.i. “Community Police Forums (CPF)”, ki jim zakon o policijskih službah določa, da pomagajo policiji pri izvrševanju nalog. CPF je uradno priznana s strani države in deluje na podlagi zakona o parlamentu. CPF je prostovoljna organizacija, ki jo tvorijo skupine ljudi iz turističnih organizacij, cerkve, političnih strank, športnih društev, itd.. Policija ima dolžnost, da sodeluje z njimi za boljšo varnost v lokalnih skupnostih, vendar njeni člani ne smejo imeti kriminalne preteklosti.

Zakonodaja v Veliki Britaniji ne dovoljuje posebnih pooblastil drugim skupinam, kot le policiji in podobnim organom pregona. Vendarle pa ima policija podporo pri tako imenovanih hobi skupinah (npr. opazovalci letal), ki opozarjajo na kakršnekoli sumljive dejavnosti.

Na Švedskem v posebnih primerih delujejo skupine civilistov, ki lahko stražijo luke (ladjedelnice), vendar nimajo posebnih pooblastil.

Potem pa so tukaj še 4 države, ki imajo podobne skupine, kot so v Sloveniji Varde.

Na Češkem so znane skupine, ki se običajno imenujejo “home guards”, s to razliko, da so bile registrirane kot združenja pri Ministrstvu za notranje zadeve, niso pa imele legalnega statusa pri uporabi sile. Te skupine so (bile) zelo majhne, po nekaj 10 ljudi. Največja skupina se imenuje Zemská domobrana s približno 40 člani. So pa te skupine javno nehale delovati ob koncu leta 2019, saj je v veljavo stopil zakon, ki prepoveduje kakršnekoli oborožene skupine.

Naslednja država je Italija, kjer so v preteklosti delovale skupine politično motiviranih posameznikov, v povezavi z desno političnimi strankami kot so Casa Pound in Lega. Te skupine niso imele legalne podlage in so bile le demonstrativnega pomena. Tako varnost državljanov v Italiji zagotavljajo le policija, karabinieri in finančna policija.

V Nemčiji obstajajo ilegalno samoorganizirane skupine (Bürgewehr), ki so identificirane kot povečan problem. Njihove zadnje dejavnosti so bile povezane z migracijsko krizo, ki se je začela leta 2015. Ta “fenomen” se je primarno pojavil v regijah ob južno-vzhodni meji in v regijah nekdanje vzhodne Nemčije. Te skupine, ki delujejo ilegalno (Bürgewehren) v Nemčiji so Bruderschaft Deutschland, Wo(d)tans Erben, Sons/Soldiers of Odin, Der Dritte Weg, Schutzzone. Kot primer, nemška obveščevalna služba je izjavila, da je ilegalna skupina Der Dritte Weg bila v kontaktu z drugimi desno usmerjenimi skupinami v Grčiji, Švedski, Norveški, Madžarski, Bolgariji in Ukrajini. Prav tako je nemška vlada izjavila, da je Der Dritte Weg leta 2018 izvedla “nacionalno patruljo” v Münchnu, kjer so sodelovali tudi posamezniki iz Hrvaške.

Kot zadnja država je Romunija, kjer so zasledili primere organiziranih skupin (desničarji, ksenofobi in antisemistični ekstremisti), ki so imeli vojaški stil urjenja v gozdovih, ki je vedno na meji legalnega. Tako so njihova dejanja še vedno pod nadzorom organov pregona.

Pripravila: Grega Obreht, Andrej Kovačič                            E: info@varensvet.si

Večina ljudi se zaveda, da so kazniva dejanja vlomov in tatvin, pa tudi ropov, v porastu, vendar se za sodobnejše in naprednejše načine (za)varovanja svoje lastnine ne odloči, ali verjetneje, jih sploh ne pozna. Nekakšno »igro na srečo« prepusti le »klasičnemu« (za)varovanju, na katerega pred dopustniškim časom opozarjajo mediji, a nihče še ni podal drugačne, novejše rešitve, s katerimi bi bil končno občan »en korak pred roparjem«!

Ko je govora o metodah varovanja svoje lastnine, najprej pomislimo na proti vlomna vrata, sodobne ključavnice, zatiče na oknih, proti vlomne rolete, alarmne sisteme in kamere, torej na tehnično varovanje doma. Poleg teh načinov ljudje prakticirajo tudi sosedovo redno pobiranje pošte, zalivanje rož, prižiganje luči v različnih časovnih intervalih, dvigovanje in spuščanje rolet in podobnimi aktivnostmi, s katerimi bi dajali roparjem občutek, da so doma.

Strašljiv pa je podatek, da si roparji svoj cilj izberejo mnogo prej in svoj rop planirajo, cilj natančno preučijo, se seznanijo z ovirami, ki jih omejujejo pri hitrem vdoru v naš intimni dom, ter so odlično seznanjeni o času naše odsotnosti, o naših navadah, prihodu in odhodu domov, kako preživljamo vikende, celo kako dobro se razumemo s sosedi. Velikokrat vlomilce sami (ne)vede spustimo v bližino svojega doma veliko pred vlomom ali celo v prostore stanovanja (na primer, pod lažno pretvezo anketarja ali ko sprašujejo za smer poti). Podatke jim nehote in nezavedno podajamo tudi po telefonu. Izpostaviti pa gre predvsem socialna omrežja, na katerih veselo objavljamo fotografije z dopusta ali celo napovedujemo svoj dopust o vseh podrobnostih.

Slovenska policija poleg napisanih nasvetov svetuje tudi redno zaklepanje vrat in zapiranje oken, svetuje, da ključev ne puščate na »skritih mestih« kot so nabiralniki, pod cvetličnimi lončki, predpražniki, ne puščajte sporočil o vaši odsotnosti na listkih in telefonskih odzivnikih, ne puščajte orodja in drugih priročnih sredstev v okolici hiše, s katerimi bi si vlomilec lahko pomagal (tudi z lestvijo) itd.

Praksa pa žal kaže, da zadnjega nasveta policije, ki je » zapišite si serijske številke vrednejših predmetov ali jih celo fotografirajte, po možnosti pa tudi označite (umetniške slike, nakit, tehnične predmete idr.)« večina ne vzame resno ali pa jim to predstavlja izgubo časa, težavno in zamudno ter nesmiselno opravilo. Temu nasvetu v članku namenjamo največ pozornosti, saj nameravamo razložiti pomembnost in rešitev, zaradi katere boste mirnejši in varnejši.

Metode označevanja lastnine se med seboj razlikujejo po načinu, stopnji varnosti, ki jo daje sama metoda, in tudi o strošku označevanja.

Prvi izmed načinov označevanja je označevanje z UV pisalom. Gre za nevidno pisalo, ki ne vsebuje klasičnega črnila, ampak posebno tekočina, zapis pa je viden le pod UV svetlobo; uporaba je enostavna in relativno poceni, s pisalom lahko označite predmete iz papirja, lesa, blaga. UV pisalo je primerno za pisanje skrivnih sporočil, za označevanje lastnine in za preverjanje bankovcev.

Metoda v praksi ni zaživela, saj lastniku popisane lastnine ne nudi širše varnosti ali enostavneje zapisano, zapis ni obstojen, se ga zlahka odstrani ali prekrije in ne izkazuje pravnega lastništva označenega predmeta, saj se ga lahko ponaredi in zato zapis na sodišču predstavlja le oporo v dvomu ugotavljanja lastništva, ne pa tudi dejanskega stanja ter nikakor ne more biti neizpodbojen dokaz o lastništvu. Običajno takšno UV pisalo konča v rokah otrok, ki si z njim po koži rišejo svoje komične junake.

Drugi način označevanja lastnine, ki ga predlaga slovenska policija, je graviranje. Pojem je širši množici poznan, a predstavlja nekakšno »starinsko« metodo. Graviranje lahko izvedete tako, da gravirate neposredno na predmet ali pa se odločite za metodo graviranja na tablico, ki jo nato prilepite ali zavijačite v predmet. Težava se pojavi, ko predmet zaradi lastnosti ne dovoljuje gravure in ga s tem uničimo, razvrednotimo, poškodujemo; predmet je lahko tudi manjše velikosti in nanj ne morete ustrezno namestiti tablice z gravuro. Odklonilnost se pojavi tudi ob misli, da moramo vreden predmet fizično prenesti v atelje, kjer mojster opravi gravuro in tam čaka na naš prevzem. Običajno graviranje sicer ne predstavlja visokega stroška, vendar nimajo vsi predmeti tehničnih lastnosti, ki bi dovoljevali graviranje. Telefoni, računalniki in tablice so občutljivi in na njih običajno graviramo z laserjem, to pa je cenovno višji strošek. Enaka težava kot pri UV pisalom je verodostojnost gravure, saj za samim uporabnikom ne stoji nikakršen register, ki bi izkazal, da je gravura prav vaša, lastniška. Ne pozabimo, da se predmet, ki je graviram, lahko odločimo tudi prodati, takrat pa bo odstranitev gravure lahko poškodovala ali celo uničila predmet.

Metoda, ki je sodobna, moderna, varna, skoraj futuristična je označevanja lastnine, ki neizpodbojno izkazuje vaše lastništvo, je forenzično označevanje lastnine s sintetičnim DNK in mikro pikami; tako označevanje lastnine je v tujini poznano in uporabljano vrsto let in dosega visok standard varstva lastnine. Laično napisano gre za različna sredstva, ki so namenjena označitvi različnih predmetov, odvisno od lastnosti predmeta samega. Za označevanje predmetov v vašem domu strokovnjaki svetujejo uporabo tekočine, ki vsebuje sintetični DNK in mikro pike. Z aplikatorjem se na želeno mesto nanese prostemu očesu nevidna tekočina, ki je vidna le pod UV svetlobo ter vsebuje sintetični DNK zapis (posebna koda, ki je lastna le vam) in mikro pike. Ob nakupu te tekočine se uporabnik registrira v brezplačni mednarodni bazi in vnese fotografije označenih predmetov, kode, šifre in druge identifikacijske podatke; baza uporabniku služi le kot sredstvo dodajanja in brisanja označenih predmetov, torej za interno uporabo, policija pa ima ob prijavi ukradenega predmeta dostop do baze 24/7 in lahko ob najdbi vašega predmeta lastnino takoj vrne lastniku, brez dolgotrajnih izkazovanj lastništva in brez dodatnih stroškov pregona kriminalca.

Dodana vrednost te metode je v postavitvi oznak in nalepk, da je lastnina v vašem domu označena s sintetičnim DNK. Raziskave kažejo, da je na območjih, kjer je bila lastnina označena s sintetičnim DNK in mikro pikami, upadejo tovrstna kazniva dejanja za skoraj 90%, torej, zagotovo odvrača kriminalce od kraje v vašem domu.

Označevanje je cenovno ugodno in zelo dostopno vsakemu občanu, nemogoče jo je odstraniti, celo zažgati ali izbrisati v celoti, sploh pa ne na način, da se ukradeni predmet ne bi poškodoval (s tem pa izgubi vrednost in za preprodajo ni zanimiv). Metoda vam z bazo nudi register, ki vas skoraj prisili k popisu vredne lastnine. V sodnih postopkih označba velja kot neizpodbojen dokaz, v Sloveniji pa je že bila izdana obsodilna sodba na podlagi dokaza v obliki sintetičnega DNK in mikro pik. Ob prodaji enostavno vstopite v bazo in vpišete prenos tega predmeta, s kodo, na kupca.

Forenzično označevanje na žalost pri nas še ni razširjeno, vendar je uporaba v porastu; zasledili smo označene parkomate podjetja LPP (Ljubljanski potniški promet) in SŽ (slovenske železnice), nekaj oznak tudi v Kliničnem centru Ljubljana.

Pomembnost označevanja lastnine, s predhodno opravljenim popisom lastnine z vsemi podatki za identifikacijo, je ključnega pomena ravno pri iskanju storilca in kasneje pri pregonu; policisti imajo težave ravno v trenutku, ko ukradeno blago sicer zaplenijo, vendar ga samo na podlagi opisa in izjave »to je moje« ne smejo vrniti oškodovancu, ukradeno blago pa tako ostane pri kriminalcu.

Z metodami označevanja in popisom premoženja si olajšamo tudi drugačne, morebitne neugodne situacije, kot so na primer težave pri delitvi premoženja ali v postopkih dedovanja.

Osveščanje občanov bi morala biti ena od ključnih nalog policije in organov (mestnih) občin, saj z informiranjem in zavedanjem neizogibno postajamo bolj pozorni in previdni.

Tema varovanja doma in premoženja naj ne bo le ena izmed tem v poplavi člankov le ob času »morja in sonca«, ampak vsakodnevno in intenzivno obveščanje javnosti o možnostih in načinih varovanja.

Špela Nanut                                                                                                  E: info@varensvet.si

Naslovna fotografija: Pixabay

Povzetek

Raziskava o varnosti v urbanih lokalnih okoljih v Sloveniji preučuje kriminaliteto, družbene procese in zaznavanje varnosti v lokalnih skupnostih. V okviru raziskave je bilo izvedeno anketiranje v Mestni občini Ljubljana, anketiranje je potekalo od oktobra do decembra 2016 (N = 1.000). Območja anketiranja so bila izbrana glede na manj in bolj problematična območja, ki so bila določena glede na policijsko statistiko kaznivih dejanj in prekrškov. Preliminarni rezultati analiz so razkrili devet faktorjev (odklonskost mladih, socialna kohezija v soseski, odnos do migrantov, postopkovna pravičnost, nered v soseski, zaznavanje kriminalitete, sodelovanje s policijo, učinkovitost policije in pripravljenost podrejati se policiji), ki predstavljajo zaznavanje varnosti v lokalnih skupnostih. Analiza mnenj glede na manj in bolj problematična okolja je pokazala razlike med zaznavami varnosti v soseskah. Rezultati kažejo, da varnostne razmere v urbanih okoljih vplivajo na zaznavanje prebivalcev glede varnosti in imajo lahko vpliv na zagotavljanje varnosti v lokalnih skupnostih.

Ključne besede: varnost v lokalnih

Več v prispevku (stran 35), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov 3. nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih: Varnost v lokalnih skupnostih – izsledki raziskovanja zaznav varnosti v Sloveniji. Izdajatelj Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana, Urednik: Prof. dr. Gorazd Meško

Povzetek

Koncept človekove varnosti predpostavlja, da je glavna referenčna točka zagotavljanja sodobne varnosti posameznik. Zagotavljanje varnosti na lokalni ravni se najbolj navezuje na posameznikovo občutenje varnosti in posledično vpliva na kvaliteto njegovega življenja. Zato je pomembno, da varnostne probleme, kot jih zaznavajo prebivalci, razumejo tako oblikovalci varnostnih politik kot njih izvajalci, torej organizacije za zagotavljanje varnosti, zaščite in pomoči prebivalcem. Upoštevanje mnenj prebivalcev je tudi vprašanje legitimnosti varnostne politike varnostnega sistema družbe. V prispevku je prikazano zaznavanje virov ogrožanja v lokalni skupnosti v Sloveniji v letih 2011 in 2017. Po mnenju prebivalcev in policistov so ključni nevojaški viri ogrožanja, med njimi brezposelnost, revščina, kriminaliteta, prometne nesreče, gospodarsko nazadovanje, gospodarska kriminaliteta, alkoholizem, korupcija ter uničevanje okolja. Pri velikem deležu ocenjenih spremenljivk policisti statistično značilno ocenjujejo posamezni vir ogrožanja kot bolj ogrožajoč, kot ga ocenjujejo prebivalci. Zaznavanje in razvrščanje virov ogrožanja se v primerjavi z letom 2011 praktično nista spremenili, je pa v letu 2017 opaziti, da anketiranci večini groženj pripisujejo manjšo pomembnost.

Ključne besede: • viri ogrožanja • javno mnenje • človekova varnost • varnost v lokalni skupnosti • zagotavljanje varnosti •

Več v prispevku (stran 17), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov 3. nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih: Varnost v lokalnih skupnostih – izsledki raziskovanja zaznav varnosti v Sloveniji. Izdajatelj Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana, Urednik: Prof. dr. Gorazd Meško

Povzetek

Prispevek izpostavlja karakteristike morebitnega novega poklicnega profila, ki bi na lokalni ravni v okviru lokalnih skupnosti upravljal in vodil področje zagotavljanja varnosti preko priprav in implementacije ustreznih politik ter načrtovanja in izvajanja pritikajočih nalog. Razprava je posledica ugotovitev, ki so izšle iz mednarodnega raziskovalnega projekta URBIS, katerega cilj je bil oblikovati profil managerja za varnost, zaščito in obvladovanje kriznih razmer v urbanih okoljih (angl. Urban manager for security safety and crisis management).

Ključne besede: urbani varnostni manager, lokalna varnost, znanje in veščine

Več v prispevku (stran 100), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov prve nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih. Izdajatelj Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana, Urednik: Prof. dr. Gorazd Meško

Povzetek

Prispevek se v uvodu dotakne predstavitve mednarodnih migracij v Evropi in nato tudi v Sloveniji. Avtor pokaže, kako so evropske države pristopile k upravljanju z migracijami, integraciji priseljencev in posledične težave, ki so jih ti pristopi povzročili. Priseljevanje je (lahko) povezano tudi z viktimizacijo in kriminaliteto, kjer se presečišče med tema pojavoma kaže v kriminaliteti, ki je lahko vzrok za emigracijo; kriminaliteti, ki vodi v izkoriščanje (delavcev) migrantov; kriminaliteti, katere storilci so priseljenci in njihovi potomci; različnih oblikah medkulturnih konfliktov. Teoretičen del avtor nadgradi s predstavitvijo analize primera konkretne lokalne skupnosti v Sloveniji, tj. Mestne občine Velenje. Avtor je to lokalno okolje izbral zato, ker gre za multikulturno (etnično/nacionalno pluralno) skupnost, kar je razvidno iz podatkov zadnjega terenskega popisa prebivalstva 2002.

Ključne besede: migracije, priseljevanje, multikulturna skupnost, kriminaliteta, Velenje

Več v prispevku (stran 75), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov prve nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih. Izdajatelj Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova ulica 8, 1000 Ljubljana, Urednik: Prof. dr. Gorazd Meško

Foto: Pixabay

April 2017, 2. del

Ponovno smo pri spraševanju o pomenu besede »varnost«. Kaj mladim pomeni varnost, kako jo razumejo, kaj zajema, kako jo zagotavljajo …

Moja naslednja kandidatka je bila 21 letna študentka Gabriela, ki meni takole: »Varnost zame v prvi vrsti predstavlja dom, družina«. »Varnost mi pomeni svetloba, da ni temno«. »Ko pomislim na besedo varnost, pomislim tudi nase, varnost si lahko zagotovim sama – odvisno od preteče nevarnosti«.

Zagotavljanje varnosti se začne v družini, v tem mikrosvetu se začne izpolnjevati potreba po varnosti, vsakič, ko so nas starši peljali v vozičku in nas ovili v odejo, da nam je bilo toplo; ko so nas nahranili, kadar smo bili lačni; ko smo šli prvič k zobozdravniku in so nas držali za roko; ko so nas spodbujali pri prvem plesnem nastopu … Otroku dodeljeni njihovi prvi Pomembni Drugi, so tisti, ki mu ta občutek zaščite in utehe omogočijo ali pa ga zanj prikrajšajo.

»Vsak človek začenja življenje kot otrok v družini in dejavnost v družini je zanj v zgodnjem obdobju dominantna« (Nastran Ule, 1993, str. 159). Prav zaradi tega je družina pomembna, ne glede na njeno obliko, velikost in umeščenost v prostoru, kajti kot pravijo avtorji Van der Ent, Evers in Komuduur (2001), se varna družba vedno začne z »varno« družino.

Družina, že iz zgodovine posebna družbena skupina, lahko postaja v sodobnem svetu drugačna (Perić, 2010). Podobno zapiše tudi M. Nastran Ule (1993) kot primarna institucija je družina v zadnjih desetletjih doživela precej sprememb, tako pri družinski strukturi (razveze, enostarševska družina, zaposlenost mater …) kot pri družinskih procesih (kohezivnost, izražanje čustev, podpora, oblike), kar vpliva na dinamiko in kakovost odnosov v družini ter v celotni družbi. Njeno prilagajanje na sodoben čas ne poteka tiho in mirno, pač pa v spremljavi številnih polemik, kritik, določanja dobrega in boljšega načina življenja (Perić, 2010).

Ne glede na spremembe pa družina ostaja pomemben in odločilen/določilen element za vsakega izmed nas!

Psihologi razlagajo, da je temeljna naloga družine, da na svoj edinstveni način omogoči in obvlada neskončno raznolikost med posamezniki in ustvari sistem, ki bo omogočil srečanje in soočenje. Tako postavljena naloga govori o socializacijskem procesu: »Družina je prostor, kjer se človek mora naučiti preživeti« (Čačinovič Vogrinčič, 1998, str. 19) in kjer »družina kot prvi socialni sistem s svojimi značilnostmi vpliva na osebnost otroka« (prav tam).

Odvisnosti in povezanosti med člani družine ne izhajajo le iz osnovnih potreb za preživetje, temveč se ves čas sproti razvijajo in dopolnjujejo v čustvenem doživljanju, spoznanjih, izkušnjah, oblikovanju zunanje podobe in osebne rasti vsakega družinskega člana (Žmuc Tomori, 1988).

Izhajajoč iz temeljnih človekovih pravic in svoboščin slovenskega naroda imamo v RS najvišji pravi akt Ustavo RS, ki določa tudi pravice in dolžnosti staršev (54. člen). Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določi zakon.

Pravice otrok so določene v 56. členu, kjer je določeno, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb, zagotavlja pa jim še varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem (URS).

V letu 2008 se je Slovenija pridružila državam, ki so nasilje v družini prepoznale kot pojav, ki ga je treba zaradi posebnosti, razsežnosti, težavnosti odkrivanja ter predvsem ranljivosti žrtev obravnavati v posebnem zakonu (Filipčič, 2008) – Zakon o preprečevanju nasilja v družini.

Število obravnavanih kaznivih dejanj in prekrškov v policijskih kartotekah kaže na precejšnjo prisotnost nasilja v družinskem okolju. Policisti so v obdobju med leti 2008 in 2014 obravnavali 620.330 kaznivih dejanj, od tega 49.125 kaznivih dejanj z elementi družinskega nasilja po izbranih kaznivih dejanjih, med katerimi je bilo 11.317 kaznivih dejanj nasilja v družini. Med žrtvami izbranih kaznivih dejanj z elementi družinskega nasilja je bilo največ žensk (18.260), otrok je bilo 4.804, starejših od 60 let pa je bilo 2.484. V navedenem obdobju je bilo evidentiranih 61 smrtnih poškodb, 13 posebno hudih, 256 hudih in 4.182 lahkih telesnih poškodb (Huselja, 2015).

Ugotovitve raziskave in odgovore sodelujoče intervjuvanke lahko sklenem v kratko misel: Varnost v družini zagotavljajo ljudje in odnosi med njimi. Kar pa lahko občutimo na primer v kvaliteti in pogostosti stikov, izkazovanju naklonjenosti in skrbi.

Zanimivo je, da je naša študentka omenila varnost v povezavi s svetlobo, »varnost mi pomeni svetloba, da ni temno. Daleč največ kršitev so policisti zabeležili in obravnavali med 22. in 24. uro (Huselja, 2015). Po našem času je v tem časovnem intervalu že precej temno, kar se sklada z omembo svetlobe. Lahko bi sklepali, da tema prinaša strah, saj ljudje nismo toliko pozorni in prilagojeni na delovanje in akcijo v nočni svetlobi. Nekaj kar se izkaže kot ovira, za seboj prinaša negotovost in strah, asociacijo nevarnosti.

Koliko si pa dekleta, ženske lahko same zagotavljajo varnost in njihova uspešnost pri tem pa je tematika, ki je v našem prostoru še nekoliko slabo raziskana. IVK Inštitut že nekaj časa zbira podatke (tukaj), s katerimi bodo ugotavljali kako si ženske same zagotavljajo varnost, kakšne informacije, spretnosti in veščine potrebujejo, da samozavestno nastopijo proti preteči nevarnosti.

Sodelujoča študentka nam je ponudila odlično asociacijo na varnost, drugo vprašanje pa je v kolikšni meri si lahko varnost resnično zagotovimo sami, ko pa smo vpeti v toliko mikrosvetov, ki nas določajo in oblikujejo ter ne nazadnje tudi omejujejo.

Spreminjanje družinskega življenja je začela prva zaznavati demografska statistika, čeprav le ta s svojim statističnim aparatom težko ujame in pojasni družinsko življenje kot takšno. Rizična družba (nič ni trajno in dokončno), izgubljanje ontološke varnosti (osnovno zaupanje v ljudi in stvari okrog nas, ki se »pridobi« v času primarne socializacije v družini), postavljajo nove razmere. Kar pa se mi zdi zaskrbljujoče skladno z ugotovitvami raziskav, ki obravnavajo družinsko nasilje in obravnavo varnosti je pomen vzgoje v družini. Praper (1995) pravi, da večinoma vzgajamo tako, kot so nas vzgajali. Na kateri točki lahko izstopimo iz kroga nasilja? Družina oblikuje svoje vrednote, zglede, poglede na svet in delovanje v njem. Vrednote so v splošnem prepričanja o nekem najprimernejšem zaželenem stanju ali vedenju in bi naj posamezniku nakazale smer njegovega življenjskega sloga. Za razliko od predhodnih družb (in sistemov) kjer je obstajal enoten vrednostni sistem, danes lahko govorimo o razdrobljenosti vrednostnih sistemov. V grobem bi se lahko vprašali, kaj prinaša pluralizacija zmedenosti in negotovosti, ki vodi tudi do nasilja za razliko od brezbarvnega in enodimenzionalnega totalitarnega sistema, ki prav tako označuje nasilje?

Kar pa se tiče osebne varnosti, menim, da je ne smemo definirati le v smislu fizične zaščite, ampak sega tudi v polje psihičnega blagostanja. Postavljanje meja in asertivnost v osebnih in profesionalnih odnosih z ljudmi je polje v katerem smo včasih še precej neuigrani. Moj pomislek gre v smeri – lahko si kupim solzivec in ga nosim v svoji torbici, kadar se zvečer vračam domov z dela, a zakaj sem bila zadržana do poznih večernih ur?

In spet osebnostne lastnosti razvijamo v družini …

Viri:

• Nastran Ule, M. (1993). Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
• Huselja, A. (2015). Nasilja v družini in njujnost usklejenega delovanja pristojnih institucij. Univerza v Mariboru FVV. Dostopno na: http://www.prepoznajnasilje.si/docs/default-source/izdelki/adil-huselja_zbornik-%C4%8Dlanek_nasilje-v-dru%C5%BEini-in-nujnost-usklajenega-delvoanja-pristojnih-institucij.pdf?sfvrsn=2 (sneto dne: 20. 3. 2017).
• Filipčič, K. (2008). Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Ljubljana: GV založba.
• Čačinovič Vogrinčič, G. (1998). Psihologija družine: prispevek k razvidnosti družinske skupine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
• Perić, M. (2010). Družina v sodobnem svetu. Dostopno na: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Impletum/IMPLETUM_271ORGANIZATOR_Druzina_Peric.pdf (sneto dne: 20. 3. 2017).
• Praper, P. (1995). Tako majhen, pa že nervozen!? Nova Gorica: Educa.

Avtorica: ŠK                                                                         E: info@varensvet.si

Varnost je, varnosti ni? 

Marec 2017, 1. del

Ko sem iskala navdih za začetek svojega pisanja, sem najprej neutrudno brskala po internetu, nato preletela celotno polico knjig, ki si jih lastim, kupček revij, člankov in še raznih gradiv, a ni bilo sledi uspeha… Razmišljala sem, in razmišljala, in se nato odpravila od doma. Med čarobno obsijanega večernega Tivolija se mi končno porodi zamisel. S seboj imam vse potrebne pripomočke si rečem in veselo krenem na pot. Mojo izhodiščno vsebino bodo predstavljala mnenja, pomisleki, zamisli, ideje, prebliski ljudi, posameznikov, ki mi jih bo uspelo prepričati v sodelovanje!

Dobim nekaj prijaznih posameznikov in se najprej osredotočim na poizvedovanje o pomenu odrešilne besede »VARNOST«. Kaj pravzaprav posamezniku pomeni beseda varnost, katere asociacije ob tem najprej prikliče v svoj aktiven delovni spomin?

Valerija (23 letna študentka Filozofske fakultete): »da me ni strah«; »pomeni mi tudi ljudi, ki mi omogočijo občutek varnosti, kot so družinski člani in tudi partner«. »V širšem pomenu, mi beseda varnost pomeni izogibanje nasilju, da se ne počutim ogrožene«. »Mislim, da je Slovenija razmeroma dovolj varna država v primerjavi z drugimi«.

Poskušam po svoje psihološko interpretirati odgovor, kar bi izgledalo nekako takole: varnost = odsotnost strahu. Kadar ne čutimo varnosti, nas je strah?

Potrebo po varnosti je Maslow (1943) uvrstil med temeljne potrebe, ki jih mora imeti človek zadovoljene, da lahko občuti zadovoljstvo s samim seboj in se samoaktualizira. V njegovi hierarhiji je ravzrščena na drugem nivoju – drugi stopnički na poti do vrha, do udejanjanja posameznikovih lastnih potreb in potencialov oziroma maksimalne življenjske realizacije. Najprej so fiziološke potrebe, vendar te moramo vsi zadovoljiti, tako ali drugače, sicer umremo. Že na drugi stopnički na naši poti do vrha pa je potrebno, da si zagotovimo varnost. Če se navežem na svoj vir, si varnost zagotovimo tako, da nas ni strah. Kaj je strah?

Avtorji (na primer Barlow v Craske 1999, str. 16; Lenne 1975) strah označujejo kot »primitivno, bazično emocijo, ki vključuje odgovor na boj ali beg – ki je takojšenj, nenaden in potreben za preživetje«. Gre za specifično čustvo vezano na določen predmet ali situacijo (Horvat in Magajna 1989). Strah pomeni odgovor na trenutno nevarnost (Barlow v Craske 1999). Strah nas je torej kadar se lotimo novih stvari, ki jih ne poznamo, kadar nas nekaj preseneti, kadar stopimo izven svojega ustaljenega ritma, rutine, kadar ne plačamo računa za zdravstveno zavarovanje, kadar nas partner po nekaj letih zapusti, kadar nimamo redne službe, kadar hodimo sami domov po ulici … Skratka kadar stopimo iz svoje cone udobja, kjer stvari obvladujemo in nadzorujemo.

Da si lahko zagotovimo varnost, pomembno stopničko na poti do lastnega samoudejanjanja in samospoznavanja moramo delovati po ustaljenih tirih, da ne občutimo strahu. »Varno se počutim, kadar sem obkrožena s svojimi družinskimi člani, kadar se družim s svojim partnerjem«. Se družimo z ozkim krogom ljudi, ki jih poznamo že od rojstva in jim zaupamo in se ob njih počutimo varne. Varne se počutimo tudi ob parnerju, ki smo si ga izbrali in se z njim intenzivno družimo.

Na podlagi analize vira (interpretacije odgovora študentke na asociacijo ob besedi varnost) sem prišla do sklepa: stalna rutina vsakdana in stalna ekipa ljudi okrog nas nam pomeni odsotnost strahu, ki predstavlja varnost.

Ali si lahko takšno varnost zagotovimo sami, seveda! Če se navežem na odgovor naprej »beseda varnost pomeni izogibanje nasilju, da se ne počutim ogrožene«. Ustaljeni ritem življenja, izguba občutka strahu, posledično človek ne občuti nobene ogroženosti in ni nasilen do okolice. Ko preberem ta stavek si življenje predstavljam kot popolnoma ravno črto.

Sprašujem se ali je res lahko tako plastično? Ali egilitarizem zavlada tudi na področju vzgoje otrok? Imamo vsi starše, družino ki je ob nas, ki jim lahko zaupamo, ki nam stojijo ob strani, ki nam brezpogojno nudijo varnost in s tem ustaljen ritem življenja?

Žurnal24. si (2016): »Direktor bolnišnice v Novem Sadu ugotavlja, da starši bolnega otroka lahko enostavno zapustijo«. »Med drugim zdravijo 4-letnega otroka, ki ga že 13 mesecev ni obiskal nihče od svojcev«.

Cosmopolitan (2016): Pretresljiva izpoved Slovenke: “Pri dveh letih so me zapustili starši”. »Dvajsetletna Natalia se ne spominja nežnega šepetanja, ko te mama pokrije z odejo, preden ugasne luč v sobici, temveč socialne službe, ki jo je odpeljala k rejnikom … ker sta jo zapustila starša«.

Dodajam pojasnilo Inštituta RS za socialno varstno (b. l.), ki opisane primere otrok uvršča v kategorijo »Otroci, prikrajšani za normalno družinsko življenje«. To so otroci, ki zaradi težav v odraščanju ali zaradi neugodnih pogojev ne morejo živeti pri starših. V to kategorijo otrok sodijo tudi otroci, katerih staršem je sodišče z odločbo odvzelo starševske pravice, oziroma otroci, katerih starši zanemarjajo starševske pravice ali jih ne morejo izpolnjevati (so na prestajanju kazni, daljšem zdravljenju, kronično bolni itd.), ter otroci, katerih starši imajo neurejene medsebojne odnose (prepiri, grobosti) ali katerih starši so vdani pojavom, ki so v nasprotju s splošno veljavnimi družbenimi normami oziroma te norme kršijo.

Po prebranem se nam Maslowa hierarhija potreb ruši, obrača na glavo, sesuva. Kako si bodo takšni posamezniki sploh zagotovili osnoven občutek varnosti, da se bodo lahko samoaktualizirali?

»Mislim, da je Slovenija razmeroma dovolj varna država v primerjavi z drugimi«. Ko sem študentko vprašala, naj mi svojo misel podrobneje razloži, se je navezala na varnost v širšem pomenu besede. V Sloveniji nimamo vojne, nad glavo nam ne letijo krogle, ne moremo kupiti orožja po trgovskih centrih, na ulici ne stojijo vojaki z orožjem v roki, ponoči in podnevi se lahko prosto gibamo, peljemo otroka na sprehod… To je res! Na lestvici varnih držav The Global Peace Index 2016 se Slovenija uvršča na deseto mesto med najbolj varnimi državami. Vsaka država je uvrščena na lestvici od pet do nič točk, pri čemer je upoštevanih 23 faktorjev v kategorijah: stopnja varnosti, varnost v družbi, notranji in mednarodni konflikti in militarizacija. Države imajo po eni strani možnost suverenega odločanja o svoji nacionalnovarnostni politiki, po drugi strani pa so te možnosti določene s konkretnimi procesi in možnostmi v mednarodnem okolju. Tudi Slovenija je vpeta v določene pakte (npr. NATO), ki nam omogočajo začito in sodelovanje z državami v primeru zaslutene ogroženosti.

V odgovorih sodelujoče študentke sem zaznala opis dveh vidikov varnosti. Lahko bi interpretirala, da so se asociacije razvrstile v kategorijo »varnost v ožjem/osebnem smislu« ter »varnost v širšem/nacionalnem pomenu«.

Oba odgovora sta vsebinsko različna in pomembna za razlago koncepta varnosti. Lahko bi sklenila, da varnost pomeni še vse kaj drugega kot zamejitev države z mejo, cariniki, policaji, predpisi, dokumenti.

Varnost je osnovna fiziološka potreba, ki mora biti zagotovljena, da lahko posameznik zagotovi svojo najvišjo potrebo po uresničitvi potencialov, da postane to, kar bi lahko postal!

Viri:

•  Craske, M. G. (1999). Anxiety disorders:psychological approaches to theoryant treatment. Boulder, CO: Westview press.
• Cosmopolitan. (2016). Pri dveh letih so me zapustili starši. Dostopno na: http://www.cosmopolitan.si/samo-zate/pri-dveh-letih-so-me-zapustili-starsi/ (pridobljeno dne: 11. 2. 2017).
• Institute for economics and peace. (2016). Global pedace index 2016. Dostopno na: http://economicsandpeace.org/wp-content/uploads/2016/06/GPI-2016-Report_2.pdf (pridobljeno dne: 11. 2. 2017)
• Inštitut za socialno varstvo. (b. l. ). Otroci prikrajšani za normalno družinsko življenje. Dostopno na: http://www.irssv.si/otroci-in-druzina/otroci-prikrajsani-za-normalno-druzinsko-zivljenje (pridobljeno dne: 11. 2. 2017).
• Lenne, R. (1975). Das urphanomen angst. Muenchen: Paul List Verlag KG.
• Maslow, A. H. (1943).  A Theory of Human Motivation. Psychological Review 50(4), str. 370-96.
• Žurnal24. si. (2016). Starši zapustili bolnega fantka. Dostopno na: http://www.zurnal24.si/starsi-zapustili-bolnega-fantka-clanek-264608 (pridobljeno dne: 11. 2. 2017).

 Avtorica: ŠK                                                                         E: info@varensvet.si

Povzetek

Policijska statistika o kriminaliteti pogosto ni odraz dejanske stopnje kriminalitete v družbi, saj ostaja temno polje neprijavljene kriminalitete neznanka. Eden od načinov, kako določiti obseg temnega polja kriminalitete, so viktimizacijske študije, v katerih se ugotavljajo viktimiziranost anketirancev v določenem obdobju, razlogi za prijavljanje ali neprijavljanje kaznivih dejanj in zadovoljstvo z organi pregona ob prijavi. Prva viktimizacijska študija se je v Sloveniji izvedla v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (Pečar, 1982), po osamosvojitvi pa smo se priključili mednarodnemu projektu študije o žrtvah kriminalitete (International Crime Victim Survey). S pomočjo ugotovitev viktimizacijskih študij dobimo drugačen pogled na kriminaliteto, k odkrivanju novih vidikov kriminalitete pa prispevajo tudi študije o strahu pred kriminaliteto. Ker se že nekaj časa uveljavlja koncept zagotavljanja varnosti v lokalni skupnosti, je smiselno povezati ugotovitve viktimizacijskih študij pri zagotavljanju varnosti v lokalnih skupnostih, kar je tudi namen prispevka. Uporabljene metode so pregled literature, ki se nanaša na viktimizacijske študije ter študije o strahu pred kriminaliteto v Sloveniji. Glavne ugotovitve prispevka se nanašajo na izmerjeno temno polje kriminalitete v preteklih študijah, razlogih za neprijavljanje kaznivih dejanj, strahu pred kriminaliteto ter kako lahko s temi ugotovitvami prispevamo k zagotavljanju večje varnosti v lokalnih skupnostih. Pomembnost prispevka se skriva v dejstvu, da predstavlja povezanost temnega polja kriminalitete z varnostjo v lokalni skupnosti še neraziskan segment zagotavljanja varnosti v lokalnih skupnostih.

Ključne besede: viktimizacijske študije, temno polje kriminalitete, žrtve kaznivih dejanj, strah pred kriminaliteto, varnost v lokalni skupnosti

Več v prispevku (stran 63), ki je bil objavljen v Zborniku prispevkov 2. nacionalne konference o varnosti v lokalnih skupnostih, Fakulteta za varnostne vede Univerza v Mariboru. Uredniki: prof. dr. Gorazd Meško, doc. dr. Katja Eman, asist. Urška Pirnat. Izdajatelj: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor, Slovenija