Lea Jerman, varnostnica in trenerka juda

0

Z judom ste se začeli ukvarjati že v osnovni šoli, od kod želja po borilnem športu?

Z judom sem se začela spoznavati že zelo zgodaj. Velikokrat sem namreč ob robu tatamija opazovala svojega očeta med treningi in tekmovanji. Pri osmih letih sem tudi sama prvič oblekla kimono in odkar sem prvič stopila na tatami, sem bila navdušena. Seveda mi je šlo pri tako rosnih letih zgolj za igro, druženje s prijatelji, vendar pa je name ta šport že od vsega začetka vplival zelo pozitivno.

Judo namreč zelo dobro vpliva na človekov telesni in duševni razvoj. Izredno dobre učinke doseže prav pri osnovnošolski mladini. Zanj je značilna izredna raznolikost gibanja. Prisotno je stalno menjavanje pozicij telesa v prostoru, na nogah, na rokah, kleče, leže, sede. Velika je angažiranost celotnega mišičnega in živčnega sistema. Razvija vse oblike moči. Športniki si s treniranjem tega športa pridobijo izjemno sposobnost vzdrževanja lastnega ravnotežja. Težje vaje in borbe zahtevajo od njih odločnost, pogum, samokontrolo, vztrajnost in ostale pozitivne osebnostne lastnosti. Judo je več kot golo učenje in uporaba tehnik, je sistem telesnega, intelektualnega, moralnega učenja in po več kot 20 letih treningov in tekmovanj je ta šport postal moj način življenja.

Foto: osebni arhiv

Glede na to, da ste v nadaljevanju dodali še treninge ju-jitsa, kako povezujete ti dve veščini?

Ti dve veščini sta v osnovi zelo podobni. Ju-jitsu je starodavna borilna veščina, ki se je razvila v 16.stoletju na Japonskem kot sredstvo za učenje neoboroženih ljudi, da se branijo pred oboroženimi ali močnimi nasprotniki. Judo pa je preoblikovan sistem teh borilnih veščin, iz katerih je ustanovitelj juda Jigoro Kano izločil vse nevarne tehnike, s katerimi je bilo mogoče nasprotnika ubiti.

Kot sem že omenila, sem jaz začela najprej s treningi in tekmovanji v judu, pri 15-ih letih pa sem na predlog očeta, ki je mojster obeh veščin, poskusila tudi s treningom ju-jitsa. Ju-jitsu je sestavljen iz treh delov. 1. del so tehnike udarcev in brc, 2. del so tehnike metov in 3. del so parterne tehnike. Jaz sem se morala naučiti samo tehnike udarcev ter brc, ostalo sem obvladala že iz treningov juda, zato sem znanje ju-jitsa zelo hitro osvojila. Na državnem tekmovanju sem pokazala svoje znanje, osvojila 1. mesto in se uvrstila v državno reprezentanco, ki me je popeljala na svetovno prvenstvo.

Foto: osebni arhiv

V svoji karieri ste nanizali kar nekaj odličij na državnem, evropskem in svetovnem nivoju, katera medalja pa vam največ pomeni?

V svoji športni karieri sem se udeležila kar nekaj tekmovanj. Na enih z boljšimi uspehi, drugih manj dobrimi. Tudi kako se prenese poraz, je dobra šola za življenje. Moje prve judo tekme sigurno ne bom pozabila nikoli. Imela sem tako veliko tremo, da sem komaj stala na tatamiju, a na koncu vseeno osvojila zlato medaljo.

Največ pa mi pomeni 2. mesto na evropskem prvenstvu v ju-jitsu leta 2008, ki je potekalo v Mariboru. Prvo borbo sem izgubila. Tudi drugo borbo sem začela bolj slabo, nasprotnica je že vodila v točkah, dobila sem tudi močan udarec v trebuh, in to mi je še bolj zamajalo koncentracijo. Pa vendar sem se med kratko prekinitvijo uspela zbrati, pogledala sem svoje prijatelje, sotekmovalce na tribuni, ki so me glasno spodbujali, in to mi je dalo tako moč, da še danes ne vem, od kod se je vzela. Kmalu po sodnikovem znaku za začetek sem povedla in na koncu zmagala ter osvojila 2.mesto.

Foto: osebni arhiv

Kot trenerka juda danes svoje znanje prenašate na mlajše generacije in rekreativce. Kako bi opisali razvoj obeh veščin v Sloveniji od vašega začetka naprej?

Moja kariera traja že več kot 20 let. Seveda se je razvoj obeh veščin v teh letih spremenil. Opažam, da je zanimanje za ju-jitsu trenutno v upadu. V našem klubu trenutno ni zanimanja za ta šport. Za judo pa lahko rečem, da je ravno obratno. Prvi začetki organizirane vadbe juda segajo v leto 1952, ko je nekaj študentov ustanovilo prvi klub in se pridružilo društvu Olimpija pri Težkoatletski zvezi Slovenije. Leta 1957 je bila zaradi naglega razvoja panoge ustanovljena Judo zveza Slovenije. Danes je JZS ena najuspešnejših športnih zvez v Sloveniji, s številnim članstvom in odličnimi tekmovalnimi rezultati. Slovenija je prvič dobila olimpijsko medaljo v judu leta 2004, ko je Urška Žolnir osvojila 3.mesto. To je bila po mojem mnenju najboljša reklama za ta šport in od takrat je zanimanje za judo strmo narastlo.

Poklicno se ukvarjate z zasebnim varovanjem, kako ocenjujete panogo, ki je v nenehnem razvoju in kjer se vključujejo čedalje več ženske v ta poklic?

Varnost postaja vedno bolj cenjena in povpraševanje po tej panogi čedalje večje. Poklic osebe, ki je zadolžena za varovanje, je zelo kompleksna. Zahteva številna znanja in spretnosti, da lahko delo opravljaš strokovno in uspešno. Vedno je treba slediti novostim na tem področju in se izpopolnjevati. To smo v zadnjih dveh letih dobro videli v praksi pri improvizaciji ukrepov preprečitve širjenja koronavirusne bolezni, ki so se dnevno spreminjali.

Res je, da se v ta poklic vključuje čedalje več žensk, vendar se še vedno srečujemo z različnim ovirami, kot je na primer neenako obravnavanje, saj je bil položaj žensk še ne dolgo nazaj diskriminiran in zaničevan v primerjavi z moškim spolom. Še vedno se stereotipno določajo moški in ženski poklici.

Jaz nisem imela nikoli občutka, da name gledajo drugače, zato ker sem ženska. Ženske so usposobljene povsem enako kot moški, v določenih konfliktnih situacijah lahko celo boljše rešujejo situacijo, zmanjšujejo agresijo, so bolj sočutne. Imam super sodelavce, ki so me sprejeli že od začetka in so vedno pripravljeni priskočit na pomoč.

A. K.                                                                                                 E: info@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.