Po izobrazbi ste gimnazijski maturant, več let ste delali v zasebnem varovanju, danes pa študirate teologijo? Ali nam zaupate od kje želja po spremembi poklica in področja dela?
Izobrazba je formalnost, kjer lahko potencialni delodajalec vidi, da je kandidat v določenem času opravil določene nalogo, dovolj uspešno, da je zadostil vsaj minimalnim standardom. Po izobrazbi sem torej gimnazijski maturant, pred nekaj časa sem se odločil, da svoje obzorje nekoliko razširim in sem se vpisal na teološko fakulteto Protestantsko učilište Mihael Starin na Hrvaškem. Študiram teologijo v smeri starokatolicizma. Moja kariera se je pričela v varovanju, takrat še kot reditelj v času, ko še ni bilo licenc za zasebno varovanje. Želja po duhovniškem poklicu je bila bolj ali manj vedno prisotna, vendar se žal ne morem strinjati z obveznim celibatom, ki ga narekuje rimokatoliška dogma. To je sicer tema za kdaj drugič. Ko sem naletel na krščansko veroizpoved Starokatoliškega izročila, kjer za duhovnike celibat ni obvezen, sem se odločil, da temu posvetim svojo kariero. Velika večina starokatoliških duhovnikov ima zraven duhovniškega poklica tudi svoj civilno službo, tako kot vsak drugi hodi v službo in si služi lasten kruh. Ob tem, da sem se do sitega naveličal nočnega dela in ukvarjanja s kršitelji javnega reda in miru. Vsekakor pa je tudi duhovniški poklic zelo pester in od človeka zahteva veliko raznovrstnega znanja in psihofizičnega napora. Želim si in upam, da bom v dveh letih dosegel zadostno stopnjo za posvečenje v starokatoliškega duhovnika.
Foto: osebni arhiv
Glede na delo, ki ste ga opravljali in se soočali s kršitelji javnega reda in mira vam je določeno samozavest dalo tudi znanje borilnih veščin, ki vas spremljajo že od otroštva. Kaj nam lahko poveste na to temo?
Borilne veščine so še danes moja strast in mi je tovrstno znanje zagotovo pomagalo pri delu na področju varovanja. Morda pa se na prvi pogled zdi, da ta stvar ne gre ravno skupaj z duhovniškim poklicem, a imajo veliko več skupnega kot bi si morda mislili na prvi pogled. Pri šestih letih sem pričel trenirati karate in v štirinajstih letih sem prišel do črnega pasu. Udeležil sem se veliko različnih tekmovanj in na nekaterih sem bil tudi uspešen. Ob srečanju z mojstrom Michelom Sabolom sem spoznal Hapkido. To je korejska borilna veščina, ki je usmerjena predvsem v samoobrambo. Skozi čas so se razvile tudi športne borbe v full contact sistemu. V Hapkido borbah sem tako rekoč dosegel vse kar se je doseči dalo. Bil sem državni, mednarodni, evropski in svetovni prvak v full contact borbah. Moj trener mojster Michel Sabol je bil vedno ob meni in me dovolj kvalitetno pripravil, da sem lahko osvojil svoj najvišji cilj, to je postati svetovni prvak. Leta 2010 mi je v ZDA to tudi uspelo. Leta 2011 sem nehal aktivno tekmovati in se posvetil zgolj treningom za sebe in svojo dušo. Borilne veščine so mi dale veliko dobrega. Sposobnost osredotočenosti, vztrajnosti in jeklene discipline. Vse to mi danes, ko študiram (zraven redne službe) pride še kako prav.
Foto: osebni arhiv
Nekoč ste zapisali, da je varnostnik najbolj ogrožena vrsta v vseh sistemih, ki skrbijo za javni red in mir. Ali nam lahko poveste kaj več na to izjavo?
Res je, varnostniki so v celotnem sistemu daleč najbolj izpostavljeni in zaradi tega tudi temu primerno ogroženi. Žal mi je samo, da se velika večina varnostnikov tega ne zaveda, da vselej nosijo glavo naprodaj. Varnostnik je prvi na kraju, ko pride do pretepa v gostinskem lokalu, na prireditvi in drugih varovanih območjih. Navsezadnje lahko za dober primer vzamemo varovanje bank. Prva tarča morebitnih napadalcev so vedno varnostniki. Moja kolumna v kateri sem zgoraj omenjeno zapisal je bila usmerjena predvsem na varnostnike, ki varujejo javne prireditve. Tam varnostnik ne sme biti oborožen ali imeti denimo kakšne palice ali tonfe, s katero bi se lahko branil pred napadalcem, ki ima v roki razbito steklenico ali kakšen drugi nevarni predmet, s katerim te lahko napadalci poškodujejo s trajnimi posledicami ali ti celo odvzamejo življenje, zato sem izhajal predvsem iz tega.
Foto: osebni arhiv
Ste skrbnik FB strani, ki je namenjena izobraževanju in ozaveščanju za preprečevanje trgovine z ljudmi. Ali nam zaupate, kako ste prišli na to, da se vzpostavi ta stran?
Trgovina z ljudmi je zelo pereč problem v svetu in tudi pri nas. Z vsako žrtvijo sočustvujem in si želim, da do tega ne bi prišlo. V Sloveniji imamo sicer dobro opredeljeno strategijo za boj proti trgovini z ljudmi, ki ga vodi ministrstvo za notranje zadeve. Imamo tudi različna društva, ki skrbijo tako za preventivno kot tudi za kurativno pomoč žrtvam trgovine z ljudmi. Nikoli ne škodi, če se zraven že obstoječega sistema, ki ne more pokriti celotnega spektra različnih javnosti, ki jih je potrebno obveščati in tudi izobraževati, pojavi še kakšna organizacija, ki se ukvarja s podobno ali isto tematiko. Seveda je FB stran delno posledica tudi mojega dela kot varnostnika, saj sem videl preveč stvari, da bi se lahko obrnil stran. FB stran kot taka je idejno nastala pri mojem bratu Mitji, ki je predsednik Varnostnega združenja Slovenije (VZS). Tako FB stran Preprečevanje trgovine z ljudmi deluje pod okriljem VZS. Med skrbniki je tudi naš tuji sodelavec Karl de la Guerra iz ZDA. Vsi trije smo ali pa še delamo na področju zasebnega varovanja. Sama FB stran je aktivna že 6 let. V zadnjem letu pa smo malce pritisnili na gas in pognali našo stran v višje obrate. Namen strani je splošno ozaveščanje različnih javnosti o nevarnostnih trgovine z ljudmi. Ob tem vidimo FB stran kot dobro odskočno desko za novi program, ki ga pripravljamo na področju preventivnega delovanja za preprečevanje trgovine z ljudmi. Program, ki bo zajel celotno Slovenijo se imenuje Zaščitnik. Namen programa je s predavanji opozarjati in izobraževati ljudi različnih socialnih struktur o nevarnostnih, prepoznavanju in preprečevanju trgovine z ljudmi. Vsekakor moram poudariti, da si s tem programom želimo tesnega sodelovanja z vsemi službami in subjekti, ki se že sedaj ukvarjajo s preprečevanjem trgovine z ljudmi. Program Zaščitnik bi naj zaživel že v letošnjem septembru.
Foto: osebni arhiv
Kako lahko državljani prepoznamo trgovino z ljudmi ter kako ukrepati, ko naletimo na žrtev?
Samo trgovino z ljudmi smo najverjetneje že videli tudi na lastne oči. Najbolj poznan primer trgovino z ljudmi je sicer prisiljena prostitucija, ki jo veliko krat najdemo v razno raznih nočnih klubih, kjer ponujajo ples ob drogu, erotične plese in podobno. Najlažje pa prepoznamo obliko prisilnega prosjačenja, ki se običajno odvija pred trgovinami in trgovskimi centri. Najenostavneje preverimo, če gre za morebitno trgovino z ljudmi v obliki prisilnega beračenja, da tistemu, tisti, ki prosi za denar, ponudimo hrano. Če hrano zavrne, že imamo prvi sum na izkoriščanje s strani tretje osebe. Načeloma je trgovino z ljudmi precej težko dokazovati in postopki za zbiranje trdnih dokazov so naporni in dolgotrajni. Na tej točki bi rad opogumil ljudi, da policiji prijavijo vsak sum trgovine z ljudmi. Ljudje se zaradi nevednosti veliko krat raje obrnejo stran, kot pa da bi poklicali policijo. Če je morda komu neugodno poklicati na 113, naj pokliče anonimno telefonsko številko 080 1200. Natančno kako prepoznati trgovino z ljudmi in njegove tudi najbolj skrite znake, pa boste lahko izvedeli na brezplačnih predavanjih, ki jih bo ponujal program Zaščitnik. Zato vas vabim, da spremljate našo FB stran, da boste ažurno obveščeni o vsem dogajanju. Pritisnite všeček in v skupino povabite tudi svoje prijatelje. Ostanite varni!
K. K. E: info@varensvet.si
