Med leti 2004 do 2012 ste delali z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) v Makedoniji. Ali nam lahko predstavite delo, ki ste ga opravljali tam?
Drži. Leta 2004 sem bil kot policist mirovnik napoten v Makedonijo, v misijo OVSE (takrat s polnim nazivom OSCE Spillover Monitor Mission to Skopje). Naloge, ki sem jih v letih pri tej organizaciji opravljal, so se spreminjale skozi čas.
Začel sem kot policijski inštruktor v oddelku za razvoj policije. Začetna naloga v sklopu policijske akademije je bila revidirati program osnovnega usposabljanja mejnih policistov in le-tega posodobiti z lekcijami, kar naj bi na koncu ustrezalo ali bilo primerljivo z mednarodnimi standardi na tem področju. V tistem obdobju smo usposabljali pripadnike ministrstva za obrambo, da so lahko skladno z Ohridskim sporazumom pričeli z izvajanjem policijskih nalog in pooblastil na njihovih državnih mejah. Sodeloval sem tudi pri uvajanju „učenja na primerih” v programu osnovnega policijskega usposabljanja. Uvajanje tega je temeljilo na švedskem modelu t.i. „Case Based Learning” sistema, katerega je v letih kasneje zamenjal nizozemski kompetenčni model.
V nadaljevanju, v letih 2006-2009 sem deloval kot svetovalec za policijska usposabljanja in bil odgovoren za ugotavljanje potreb za usposabljanja predvsem v mejni policiji. V ta del so bile zajete analize, ankete, in nato priprave različnih projektov, preko katerih smo izvajali različna usposabljanja in izpopolnjevanja makedonskih policistov. Osnova in podpora vsemu temu pa je bil koncept vzpostavitve in razvoj sistema za notranja izobraževanja (t.i. in-service training system). V to je spadalo opremljanje, predvsem pa je bil poudarek na praktičnem usposabljanju inštruktorjev (train the trainers).
Ob koncu službovanja v OVSE, nekako v letih 2010-2012 pa sem deloval kot svetovalec policije na regionalnem nivoju. V to je bilo zajeto svetovanje povezano z varnostnimi tveganji, svetovanje na področju krepitve sistema notranjih izobraževanj ter svetovanje in izvedba projektov na področju policijskega dela v skupnosti (t.i. community oriented policing).
Foto: osebni arhiv Jure Rejec
Kako bi opisali varnostno situacijo v tistem obdobju v Makedoniji? Katera varnostna problematika je potrebovala največ obravnave?
Problem varnostne situacije v Makedoniji je vsekakor zelo specifičen, izrazito večplasten in odvisen od nenehnih notranjih trenj, kot tudi zunanje politično-ekonomskih dejavnikov in pritiskov. Makedonijo danes doživljam kot državo z največ zunanjega političnega pritiska v regiji, ob tem pa se sooča z zelo zahtevnimi izzivi na poti približevanja Evro-Atlantskim integracijam. Samo za primer: Bolgarija ne priznava makedonske identitete, Grčija ne priznava imena, Srbi ne priznavajo makedonske pravoslavne cerkve, Kosovo in Albanija pa vršita nenehni pritisk glede spoštovanja in posledično večje avtonomije albanske manjšine v Makedoniji. Nezavidljiv položaj in pravi „makedonski vozel”, kot bi to opisal prvi nemški ambasador v samostojni Makedoniji, Hans Lothar Steppan (njegova knjiga „Der mazedonische Knoten” je odličen povzetek zgodovinskih dogajanj in okoliščin, ki so botrovala današnjemu stanju v tem delu Balkana. Priporočam branje, v kolikor bi nekdo želel bolje razumeti ali pa bi morda tja odhajal službeno).
Skratka, v obdobju, ko sem bil sam v Makedoniji pa sem se pretežno ukvarjal z monitoringom spoštovanja človekovih pravic, s problematiko razseljenih ljudi iz časa konflikta (Internaly Displaced Persons), ilegalnih migracij ter prepustnostjo meja nasploh.
Foto: osebni arhiv Jure Rejec
Diplomirali ste v Angliji pri Univerzi v Leicestru. Za katero področje ste se specializirali?
V Angliji sem končal podiplomski program pri Univerzi v Leicestru in sicer iz področja javne varnosti, natančneje iz področja upravljanja s tveganji, krizami in katastrofami (Risk, crisis and disaster management). Težko bi rekel, da sem se na katerem od teh področij specializiral. Zagotovo pa sem pridobil veliko novih znanj, katera so mi prišla še kako prav pri delu.
Foto: osebni arhiv Jure Rejec
Sodelovali ste tudi pri nekaterih projektih na področju varnosti v srednjih šolah, kar pomeni, da ste dobro spoznali tudi problematiko varnosti mladih. Kakšna je situacija na tem področju v Makedoniji in kako je izgledal vaš projekt?
Mladi v Makedoniji se srečujejo s precej podobnimi izzivi na področju varnosti kot mladi pri nas. Glavna razlika, ki sem jo opazil pa se nanaša predvsem na več-etnične sredine, torej na med-vrstniško nasilje z med-etničnim ozadjem. V letih 2010-2012 sem bil tako avtor projekta, s katerim smo poskušali zajeziti nasilne incidente med srednješolci, ki so bili takrat v porastu kot posledica med-etničnih trenj v državi. Iz strokovnega vidika smo s projektom v praksi preizkusili dve teoriji iz področja risk managementa in jih povezali s teorijami iz raziskav na področju nasilja v šolah. Skrajšano, s pristopom celotne skupnosti (whole community approach) in prenosom večje odgovornosti na dijake pri (so)odločanju in izvajanju organizacijskih aktivnosti na tem področju smo uspeli število (zabeleženih in prijavljenih) incidentov zmanjšati tako rekoč na nič.
Za poglobljeno branje je na spletu objavljen članek, katerega sva s kolegom Dujovskim iz makedonske Fakultete za varnostne vede predstavila na mednarodni strokovni konferenci v Srbiji:
(Rejec J., Dujovski N. (2014) To What Extent Can Enhanced Risk Communication Influence The Reduction of Violence in Schools – Macedonian Experience: p. 333-341, http://www.nst.org.rs/sites/default/files/docs/Tara_2014_Tom_1.pdf
Foto: osebni arhiv Jure Rejec
V letu 20105 ste sodelovali tudi pri projektu v Gruziji? Ali na nam lahko poveste kaj več o tem?
Konec 2014 sem bil povabljen k EU financiranemu projektu, ki je usmerjen v izboljšanje čez-mejnega sodelovanja in dviga kapacitet za boljše upravljanje in nadzor nad državnimi mejami južnega Kavkaza. Sam sem bil del strokovne skupine, s katero smo naredili oceno trenutnega stanja in priporočila za izboljšave med Gruzijo in Azerbaijanom. Osnova vsega je EU koncept za integrirano mejno upravljanje (Integrated Border Management concept). Me pa ta projekt nekako spremlja še danes, saj sem bil nato v 2015 in tudi letos ponovno v Gruziji, kjer sem pripravil nekaj delavnic s področja priprave programov za usposabljanja, ter upravljanja s človeškim viri. Upam, da to tudi ni zadnje, čeprav je zelo težko usklajevati termine in zalogo prostih dni z redno službo.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
