Izgredi navijačev so postali stalnica. Po mojem mnenju zato, ker se jim je to dopustilo, in ker danes varnostne službe niso ustrezno usposobljene opravljati svojega dela.
Spomnimo se dogodkov v Mariboru, ko so domači navijači slekli drese nogometašem, dogodkov ko so vdrli v klubske prostore, dogodka, ko navijač s kijem pride na trening. Mislim, da to niso osamljeni primeri, ki kažejo na to, da je kultura nasilja med navijači sprejeta, predvsem zato, ker je takšno vedenje tolerirano s strani vodstev klubov in igralcev. In ravno ta toleranca je poglaviten vzrok, da si navijači upajo.
Če bi klubi nasilnim navijačem poslali jasna sporočila, da tega ne bodo več tolerirali, in jim prepovedali in onemogočili oglede tekem, bi se hitro njihovo vedenje spremenilo. Žal pa ali v strahu pred nasilnimi navijači, ali pa v strahu pred igranjem tekem pred praznimi tribunami tega ne storijo. Še več, omogočijo jim ugodne skupinske oglede tekem, ne glede na vedenje in se zanašajo na srečo, da ne bo hujšega. Zanašanje na srečo, da ne bo hujših posledic je neodgovorno vedenje.
Organizator je z varnostno službo dolžan zagotoviti ustrezne varnostne ukrepe. Kateri so ti ukrepi niti ni toliko pomembno, kot to, vsaj po mojem mnenju, kdo in kako te ukrepe izvaja. Upam si trditi, da večina varnostnega osebja služb zasebnega varovanja, ki deluje na varovanjih različnih prireditev ni ustrezno usposobljena za varovanje prireditev, kaj šele tako rizičnih.
Ravno na takšnih prireditvah se prav odraža pomanjkljivost zasebnega varstva, saj so najbolj na očeh javnosti in ne morejo skriti posledic (ne)vlaganja v kadre v podjetjih za zasebno varovanje. Skozi leta se je pozabilo, da je potrebno investirati v izobraževanje in usposabljanje varnostnega osebja, ter poskrbeti, da bodo primerne tudi plače in bonitete zaposlenih. Z izobraževanji in usposabljanji bi jih lahko usposobili za ustrezno komunikacijo, za vedenje v stresnih in kriznih situacijah, za ravnanje z nasilnimi množicami, množicami huliganov, za uporabo pooblastil in prisilnih sredstev.
In tudi kader, ki jih zaposlujejo varnostne službe je primeren plačilu, ki ga nudijo tovrstna podjetja. Za mnoge varnostnike (s katerimi sem imel priložnost sodelovati) sem se spraševal, kako so pridobili licence. Ne govorim o njihovi osebnosti, govorim o njihovem znanju pooblastil, ki je bilo za moje razumevanje neznanje in o njihovi vprašljivi usposobljenosti za uporabo pooblastil in prisilnih sredstev. In ključen dejavnik, da lahko nekdo svoje delo opravlja v skladu s pričakovanji je to, da poseduje ustrezne kompetence, se pravi znanja, veščine in sposobnosti, za opravljanje tega dela. Žal pa je zaradi potreb družb zasebnega varovanja prag za pridobivanje licenc nizek, ko vsakdo lahko pridobi licenco in smo v spirali, ki ji ta trenutek ni videti konca.
Preprosto se nekdo, ki ni ustrezno usposobljen, ustrezno plačan in motiviran, ker je samo v službi, ker mora biti, ne bo izpostavljal pred navijači še posebej ne huligani in ne bo opravljal pregledov na vhodih, pregledov stadiona ali ukrepal kot je to potrebno. Izogibal se bo vsem konfliktnim situacijam, ki jih je pa pri takšnem varovanju lahko veliko.
Če zaključim s komentarjem dela varnostnikov varnostnih služb na videnih prireditvah je evidentno, da svojega dela niso opravili. Vnos pirotehnike ni dovoljen in varnostno osebje mora to zagotoviti. Vstop vinjenim ni dovoljen in tudi to morajo zagotoviti. Torej, potrebno je zagotoviti red in varnost na javni prireditvi za vse udeležence.
Ko pa smo že pri prevzemanju odgovornosti za ukrepanje, pa trčimo v pripravljenost za to na strani policije. Ko nastopi moment, ko se mora vodja varovanja odločati o ukrepanju zoper množico, nanj deluje veliko dejavnikov. Vodja varovanja je v situaciji, ko bo njegova odločitev preučevana v kolikor bo izdal ukaz za uporabo sile in tudi v primeru, ko ne bo izdal ukaza za uporabo sile. Če izda ukaz za uporabo sile, lahko pride do poškodb, pritožb in tožb, kakor tudi kazenske odgovornosti. Vodja se mora o tem odločiti v trenutku, upravičenost pa se ugotavlja kasneje v postopku, ko je »veliko« časa, ko so na razpolago posnetki video nadzornih kamer, izjave, priče itd. Takrat v času varovanja, pa se to dogaja hipoma. In če se hipoma odloči napačno, to pomeni tudi disciplinsko in kazensko odgovornost. Res, da naj bi bili zato usposobljeni, a so tudi v večni dilemi ali izdati ukaz ali ne. Če ga izda ga bo javnost, strokovna in laična, »linčala« zaradi policijske grobosti, če ne, pa zaradi ne ukrepanja. In zato se, vsaj po mojem mnenju, čaka na trenutek, ko ni več izbire. Čaka se do zadnjega in odlaša s poveljem za uporabo prisilnih sredstev do trenutka, ko res ne gre več drugače, kar je pa lahko že prepozno. Žal pa takrat množica in divjanje že uide izpod nadzora, in je vzpostavljanje reda še težje, potrebno je še več uporabe sile.
Sam vidim nekatere pretekle dogodke na nogometnih igriščih, kot posledico toleriranja vedenja, posledico premalo usposobljenega varnostnega osebja in posledico izogibanja prevzemanja odgovornosti. Razpravo o družbenih vzrokih za deviantno vedenje posameznih navijačev, o vplivu skupine na navijačev, itd., pa bom prepustil drugim, ki se na to bolje spoznajo.
Avtor: mag. Peter Dular E: info@varensvet.si
