Varnost je dobrina in v sodobni družbi čedalje večji varnostni izziv, pri čemer specialne enote policije igrajo ključno vlogo pri odzivanju na najbolj nevarne in kompleksne situacije. Ti izzivi so večinoma naloge v nepredvidljivih in hitro spreminjajočih se razmerah, ki pogosto vključujejo visoko stopnjo tveganja za poškodbe ali smrt (oboroženi spopadi, talske situacije, teroristični napadi itd.). V Policiji smo pripravljeni za izredne varnostne situacije za katere pa se za reševanje tovrstnih situacij aktivira Specialno enoto, ki za naloge z visoko stopnjo tveganja opravljajo usposobljeni policisti in določeni specialisti na področju protibombne zaščite, ostrostrelstva, vozniki specialističnih vozil, potapljači, vodniki službenih psov, specialisti iz jamarstva in alpinizma, vdiralci, mediki in upravljalci tehnoloških naprav (npr. komunikacijska sredstva, nočna optika, brezpilotniki oziroma droni itd.).

Slovenija je relativno varna država, zato je tudi število posredovanj Specialne enote nizka v primerjavi s splošnim številom policijskih posredovanj, saj gre za izjemno zahtevne, nevarne ali strateško pomembne situacije. V obdobjih od leta 2020 se aktivacija enote giblje v povprečju 30-40 posredovanj, odvisno od varnostne situacije v državi oziroma njeni okolici, se pa skozi zadnje obdobje rahlo povečuje. Razlog je vsekakor globalizacija kriminala in delovanja kriminalnih združb preko meja, dostopnost orožja zaradi oboroženih spopadov v naši bližini (vojna v Ukrajini), družbeni pritiski in nestabilnost, ki lahko eskalirajo v nasilje, tehnološke grožnje ter kibernetske grožnje in širjenje lažnih informacij. Poleg tega pa so tudi v Sloveniji v porastu nasilna kazniva dejanja (z orožjem, eksplozivom, tehničnimi sredstvi-droni), večja prisotnost organiziranega kriminala, večje število mednarodnih/javnih dogodkov s potrebo po varovanju pomembnih oseb in visokih gostov, teroristične grožnje v Evropi ali neposredni bližini države. Tudi, če neposredne nevarnosti ni, se Slovenija pripravlja na možne scenarije.

Kako se danes enota in njeni pripadniki pripravljate na vse večje izzive, s katerimi se srečujete pri izrednih nevarnih nalogah sodobnega časa?

Izredno nevarne naloge sodobnega časa so tiste, pri katerih so življenja ljudi, varnost enote ali širše javnosti izpostavljena visokemu tveganju zaradi kompleksnosti groženj. Mednje spadajo protiteroristične operacije (nevtralizacija oboroženih napadalcev ali terorističnih groženj, reševanja talcev v urbanih in zaprtih prostorih), preprečevanje napadov z uporabo eksplozivnih naprav (IED) ali dronov, boj proti organiziranem kriminalu in oboroženimi napadalci), odzivi na kemične, biološke, radiološke ali jedrske (KBRN) grožnje ter delovanje v ekstremnih pogojih (delovanje in reševanje nalog v visokogorskih območjih, vodah ali urbanih okoljih). V ta namen danes Specialna enota deluje kot visoko profesionalna, multidisciplinarna in taktično izredno usposobljena skupina, ki svojo pripravljenost gradi na neprestanem učenju in prilagajanju, uporabi napredne tehnike in opreme, sodeluje v mednarodnih okoljih ter je psihološko stabilna in timsko povezana enota. Zavedamo se, da se naše naloge nenehno spreminjajo – grožnje postajajo bolj kompleksne in sofisticirane, tehnologija napreduje, okolje v katerem delujemo pa je pogosto nepredvidljivo. Zato vlagamo v redno, načrtno usposabljanje, uporabo sodobne tehnologije in opreme, ki nam omogoča varnejše in učinkovitejše izvajanje nalog ter psihofizično pripravljenost. Povezujemo se z domačimi in mednarodnimi partnerji, saj verjamemo, da je izmenjava izkušenj in znanj ključna za uspešno obvladovanje kompleksnih izzivov. Prav tako redno izvajamo zahtevne vaje in simulacije različnih situacij povezanih z grožnjami (teroristične grožnje, zajetje talcev itd.) ter različnih okoljih (gore, voda, urbana naselja, ponoči, podnevi in v različnih vremenskih pogojih). Poleg tega uporabljamo najnovejšo opremo, od zaščitnih sistemov in dronov, do naprednih komunikacijskih orodij, ki nam omogočajo varnejše in natančnejše posredovanje ter da smo vedno korak pred grožnjo. Med najpomembnejšimi stvarmi pri našem delu pa je, da v kriznih trenutkih ni prostora za dvom, saj popolnoma zaupamo drug drugemu. Kot navedeno, naša največja moč ni le v opremi ali taktiki, ampak v odločnosti, da opravimo nalogo in da smo vedno pripravljeni zaščititi življenja, ne glede na zahtevnost situacije.

Poleg groženj z bombami in eksplozivi se v svojih usposabljanjih osredotočate tudi na kemične, biološke in radiološke grožnje, pri čemer je velika dodana vrednost center za usposabljanje v Budimpešti, ki ste ga ustanovili z Madžari, Avstrijci in še nekaterimi drugimi državami. Kako poteka tovrstno usposabljanje pripadnikov specialnih enot?

Center v Budimpešti je bil ustanovljen pod okriljem EU kot Srednjeevropski center za usposabljanje bombnih tehnikov s področja CBRN in v kombinaciji z eksplozivom. Ustanovni člani so poleg Slovenije tudi Hrvaška, Madžarska, Avstrija, Slovaška, Češka, Poljska in Bavarska. Kot inštruktorji pa sodelujejo tudi Nizozemska in Francija. Trenutno se v centru večino usposabljanj izvaja za Ukrajino skupaj še z inštruktorji iz Nizozemske, Francije, Velike Britanije, Madžarske, Češke, Nemčije, Izraela in Slovenije.

Temeljni namen centra je nadgraditi osnovno znanje bombnih tehnikov s področja kemičnih, bioloških, jedrskih in radioloških agensov kot samostojne grožnje ali v kombinaciji z eksplozivom. Usposabljanje večinoma časa poteka v Budimpešti (Central European CBRN-E Traning Centre) in so kombinacija teoretičnih usposabljanj (vrste agensov, nevarnosti, učinki, zaščita, dekontaminacija, eksplozivne naprave itd.) in praktičnih usposabljanj (enostavni in kompleksni scenariji v trening centru in na poligonu). Del treningov se izvaja tudi na drugih lokacijah (SUJCHBO Kamena, Češka), kjer se izvaja trening z biološkimi in kemijskimi agensi. S tovrstnim pristopom Center omogoča skupne vaje z drugimi državami, spodbujajo skupne postopke mešanih ekip, izmenjavo najboljših praks med policijskimi in vojaškimi strukturami ter standardizacijo protokolov. Na podlagi analiz odzivov napak in izboljšav se pripravijo poročila za izboljšanje doktrin in protokolov delovanja v primeru takšnih groženj (doktrine se prenašajo v posamezna okolja in vzpostavljajo protokole matičnih držav udeležencev tovrstnega usposabljanja). Se pa poleg treningov s področja CBRN-E izvajajo še usposabljanja iz drugih pomembnih področij kot so elektrotehnika, deminiranje, neposredne metode dezaktiviranja itd.

Vsa tovrstna usposabljanja in treninge iz Centra naši inštruktorji prenašajo v usposabljanje policistov Oddelka za protibombno zaščito ter ostale policiste Specialne enote, kjer jih seznanijo z nevarnostmi eksplozivnih sredstev, eksplozivnih naprav in najnovejšimi protokoli z elementi CBRN groženj in zaščitnimi ukrepi (uporaba zaščitne opreme, dekontaminacija, deaktivacija itd.).

Slovenski specialci pogosto sodelujete z drugimi policijskimi enotami tudi pri posameznih akcijah, pri čemer ste aktivni tudi v združenju evropskih policijskih specialnih enot Atlas, kjer trenutno deluje 38 držav. Katere delovne skupine in forumi delujejo v združenju?

Sodelovanje Specialne enote z drugimi enotami je ključno za uspešno izvajanje kompleksnih varnostnih nalog, ki zahtevajo visoko stopnjo usklajenosti, hitrega odziva na grožnje in poglabljanje strokovnega znanja. Specialna enota je specializirana za tovrstne specifične naloge, kar sodelovanje z različnimi drugimi enotami in službami vzpostavlja na višji nivo odzivnosti in povezanost med akterji, ki zagotavljajo nacionalno varnost. V ta namen in izboljšanju učinkovitosti nalog sodelujemo z različnimi enotami znotraj policije (kriminalistično policijo, Posebno policijsko enoto, uniformirano policijo, pogajalci, Letalsko enoto, Operativnim komunikacijskim centrom, Upravo za policijske specialnosti, Centrom za varovanje in zaščito, Upravo za informatiko in telekomunikacijo in Policijsko akademijo) in zunaj policije, kot je sodelovanje z vojsko, gasilci, Upravo za zaščito in reševanje, reševalnimi službami (za prvo pomoč, jamarske in gorske službe ter potapljači), Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij  ter drugimi državnimi organi in službami. Sledimo ključnim elementom učinkovitega sodelovanja kot so jasna medsebojna komunikacija v kriznih oziroma izrednih razmerah, v naprej pripravljeni in usklajeni protokoli oziroma postopki, skupna usposabljanja in vaje z realnimi scenariji ter krepitev medsebojnega zaupanja in poznavanja pristojnosti posameznih enot.

Kot je pomembno notranje sodelovanje v Policiji, je toliko bolj pomembno zaradi globalnih groženj in nevarnosti, ki so v ospredju na evropskem ozemlju ali z njim povezanih v mednarodnih okoljih, sodelovanje v Združenju evropskih specialnih enot imenovano ATLAS. Izbrano ime združenja simbolizira moč, podporo in povezovanje evropskih specialnih enot. Ime je povzeto iz grške  mitologije, kjer Titan Atlas nosi nebo na svojih ramenih. Združenje je ta simbol vneslo v prepoznavni znak ATLAS združenje. Ustanovljeno je bilo leta 2001 po terorističnih napadih v ZDA (11. september) z namenom, da se pospeši čezmejna pomoč in krepi zmogljivost držav EU pri odzivu na teroristične in izredno nevarne incidente na evropskih tleh. ATLAS združenje šteje 34 specialnih enot iz 27 držav EU (nekatere države EU imajo po dve specialni enoti npr. Italija – GIS; Carabinieri in NOCS; nacionalna policija) in 4 pridružene države (ne EU) brez glasovalnih pravic (Norveška; DELTA, Islandija; VIKING Squad, Švica; Swiss cantonal Special Intervention Units in Združeno kraljestvo; SCO19 in PSNI-HMSU), skupaj 38 specialnih enot. Slovenska Specialna enota se je v združenje vključila leta 2004 pod imenom Red Panther. Združenje je mreža specialnih policijskih enot držav članic Evropske unije (EU) in pridruženih držav, namenjena medsebojnemu sodelovanju pri preprečevanju in obvladovanju terorističnih groženj ter drugih visoko tveganih situacij. Združenje omogoča, da se specialne enote različnih držav hitro povežejo, izmenjujejo znanje, izkušnje in po potrebi nudijo operativno pomoč (npr. če bi država članica potrebovala pomoč pri večjem terorističnem napadu ali izredno zahtevni situaciji, lahko zaprosi za podporo drugih specialnih enot iz ATLAS združenja).

Prav tako pa sodelovanje temelji ne samo na pomoči temveč tudi na podpori, kjer vključuje opremo, strokovnjake (potapljače, ostrostrelce, strokovnjake za eksplozive itd.), izmenjavo znanj in izkušenj (redna usposabljanja in skupne vaje npr. zajetje talcev na letalu, teroristični napad na kritično infrastrukturo itd.) ter standardizacijo postopkov in protokolov (taktike, komunikacije, priprava operativnih skupin na specifičnih področjih npr. kot so grožnje z brezpilotniki, CBRN grožnje).

Vsa sodelovanja v združenju so v obliki ekspertnih skupin; zgradbe (Building), vode (Naval), letalo (Aircraft) in prevoz (Transport) ter forumov; vstopa (Entry), ostrostrelstva (Sniper), vodenje in poveljevanje (C48), pogajalcev (Nego), novosti (Innovation), hiter odziv (Rapid Response), prva pomoč na terenu (Medic) in vodniki službenih psov (K9). Pomemben segment je tudi projekt Pooling and Sharing in delitev specialne opreme, ki je bila kupljena iz fonda EU ali razvita s sodelovanjem članic združenja. Cilj sodelovanja v ATLAS združenju je zagotoviti, da imajo vse države EU vključno s Slovenijo, dostop do najvišje ravni zmogljivosti v boju proti terorizmu in hujšimi oblikami kriminala, tudi če same nimajo zadostnih virov ali kapacitet za soočenje z izredno zahtevnimi situacijami. Specialna enota Slovenije v združenju predstavlja pomemben most med srednjo Evropo in Zahodnim Balkanom v varnostnem sodelovanju in povezovanju med enotami.

Kadrovanje v Specialni enoti je že od njenega začetka zelo pomemben segment enote in njenega delovanja, namreč vstop v enoto uspe le redkim. Kaj je najbolj pomembno za vse kandidate in kandidatke, ki bi se želeli pridružiti enoti?

Najbolj pomembno za kandidate in kandidatke, ki si želijo pridružiti Specialni enoti slovenske policije je izjemna kombinacija fizične pripravljenosti, psihične stabilnosti ter osebnostnih lastnosti, kot so odločnost, predanost in sposobnost timskega dela. Gre za elitno enoto, ki od svojih pripadnikov zahteva veliko več kot povprečni fizični ali strokovni nivo. Zahteva se popolna predanost, visoka stopnja odgovornosti ter pripravljenost delovati v najbolj zahtevnih in tudi nevarnih situacijah. Kandidati morajo biti v odlični telesni kondiciji, saj so fizični preizkusi izredno zahtevni in vključujejo tek, plavanje, vaje moči in vzdržljivosti ter premagovanje ovir. Fizična moč je zgolj prva veščina in sama po sebi ni dovolj, pomembna je tudi psihološka trdnost. Pripadniki enote se pogosto znajdejo v stresnih in nepredvidljivih okoliščinah, zato morajo znati hitro razmišljati, ohranjati mirno kri in učinkovito sodelovati s kolegi. Prav zato vsi kandidati pred vključitvijo v selekcijski postopek opravijo tudi poglobljena psihološka testiranja. Poleg telesnih in duševnih lastnosti pa se pričakuje tudi določena stopnja izkušenosti. Praviloma gre za že zaposlene policiste z nekaj leti delovnih izkušenj na terenu in brez disciplinskih prekrškov. Za kandidate so prednost pri selekcijskem postopku tudi dodatna znanja kot so rokovanje z orožjem, poznavanje taktičnih postopkov in vsestranska usposobljenost s področja alpinizma, potapljanja ali tuji jeziki. Na koncu pa je morda najpomembnejše to, da ima kandidat močno in iskreno željo prispevati k varnosti države in njenih državljanov. Delo v Specialni enoti Policije ni le poklic, temveč način življenja, ki zahteva zvestobo, pogum in neomajno zaupanje v kolektiv.

Portal Varensvet.si                                                                    E: info@varensvet.si

Intervju je bil objavljen v reviji Nacionalna varnost 2025

Uvodna foto: Policija

V času, ko sem začel svojo kariero v Policiji leta 1991, je bila Slovenija v procesu osamosvajanja, kar je pomenilo številne spremembe tudi na področju notranjih zadev. Takratno stanje na področju kriminalitete je bilo precej drugačno kot danes, tako glede pojavnih oblik kot tudi glede zakonodaje, organiziranosti in opremljenosti policije. V 90. letih smo se v veliki meri soočali s t. i. klasično kriminaliteto, torej kaznivimi dejanji zoper premoženje in nasilnimi kaznivimi dejanji oziroma krvnimi delikti. Zaznani so bil tudi že zametki resnega organiziranega kriminala, ki je pridobival na moči, predvsem na področju prepovedanih drog, trgovine z orožjem, organizirane prostitucije, ponarejenega denarja ter tihotapljenja ljudi. Poleg tega smo beležili tudi že prve preiskave t. i. korupcijskih deliktov v ožjem pomenu. Te oblike kriminalitete so bile pogosto posledica prehoda iz nekdanjega družbeno-političnega sistema v tržno gospodarstvo in odprtost meja. Policija je takrat delovala v precej zahtevnih pogojih.

Danes se kriminaliteta kaže v drugačni, bolj kompleksni obliki. Klasična kriminaliteta se je zmanjšala, medtem, ko so v ospredje stopile sodobne oblike kaznivih dejanj, kot so kibernetska kriminaliteta, gospodarska, finančna in korupcijska kriminaliteta ter mednarodni organizirani kriminal. Poleg tega so se povečala tudi tveganja, povezana z migracijami, terorizmom, kibernetskimi grožnjami, pojavom številnih novih vrst prepovedanih drog, medvrstniškim nasiljem in spletnimi goljufijami, kakor tudi kriminaliteto povezano z zlorabo evropskih javnih sredstev. Policija se v teh razmerah sooča s potrebo po stalni modernizaciji, pravočasnemu prilagajanju zakonodaje novim oblikam kriminalitete, okrepljenem sodelovanju z mednarodnimi institucijami ter razvoju specializiranih znanj in naprednih tehnologij.

Kriminaliteta v 90. letih je bila tako bolj lokalna in fizična, danes je bolj digitalna, prefinjena in globalna. V obeh obdobjih pa je bil ključ do uspešnega preprečevanja kriminalitete učinkovit in strokoven pristop policije, ki se mora znati prilagajati aktualnim razmeram in novim oblikam ogrožanja varnosti.

Izkušenj s preiskovanjem organiziranega kriminala, ekstremnega nasilja, terorizma, gospodarskega kriminala, korupcije, krvnih in seksualnih deliktov ter drugih najtežjih oblik kriminalitete vam ne manjka. Prav tako ste sodelovali v številnih domačih in tujih policijskih operacijah oziroma preiskavah. Kakšen model delovanja je po vašem mnenju in izkušnjah lahko najbolj uspešen proti tovrstnim kaznivim dejanjem? (ustrezna zakonodaja, dovolj motiviranega kadra, tehnična sredstva, dobro plačani preiskovalci, modeli policijskega dela, ki jih pozna tujina in pri nas še ne obstaja, politična volja itd?)

Na podlagi dolgoletnih izkušenj z delom v kriminalistični policiji in sodelovanjem v različnih preiskavah lahko rečem, da pri preiskovanju najtežjih oblik kriminalitete ni enega samega učinkovitega modela delovanja. Uspešnost temelji na prepletu več ključnih dejavnikov, ki morajo biti med seboj usklajeni in dolgoročno vzdržni. Seveda pa je uspešno odkrivanje in dokazovanje zahtevnih kaznivih dejanj, velikokrat odvisno tudi od znanja, izkušenj, idej, zlasti pa truda ter entuziazma, ki ga posamezni preiskovalci vložijo v konkretno policijsko preiskavo. Zato pa morajo ti imeti na voljo tudi ustrezna »orodja«, torej v prvi vrsti primerne normativne rešitve. Sodobna zakonodaja je namreč temelj vsake uspešne preiskave kaznivega dejanja, kjer ima v začetni, najzgodnejši fazi preiskave, ključno vlogo policija.

Zakonodaja mora omogočati učinkovita preiskovalna pooblastila (npr. prikrite preiskovalne ukrepe, učinkovito mednarodno sodelovanje, zasege premoženja nezakonitega izvora ipd.), ki morajo biti primerljiva z ureditvami v drugih državah. Seveda mora zakonodaja ob tem zagotavljati tudi ustrezno varovanje človekovih pravic in pravne varnosti, tako žrtev kot storilcev. Žal ima trenutno slovenska policija v primerjavi z nekaterimi drugimi, razvitimi državami zelo omejene zakonske okvirje pri izvajanju določenih prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so ključni za uspešno odkrivanje in dokazovanje najhujših deliktov. Osebno menim, da gre v tej zvezi trenutno za »akuten problem«, ki se izkazuje tudi na učinkovitosti slovenske policije v boju zoper najtežje oblike kriminalitete. Odkrivanje in preiskovanje te kriminalitete, brez ustreznih normativnih okvirjev na področju prikritih preiskovalnih ukrepov in učinkovitega mednarodnega sodelovanja, je v današnji moderni, digitalni družbi v bistvu nemogoče ali vsaj močno omejeno. Npr. že sama komunikacija med kriminalnimi združbami danes praktično ne poteka več po klasičnih komunikacijskih povezavah, ampak po različnih kriptiranih povezavah in družabnih omrežjih, kjer pa ima policija zelo omejene možnosti prestrezanja tovrstne komunikacije. Nedvomno pa gre v tej zvezi izpostaviti tudi različne tipe kazenskih postopkov, ki so v veljavi v različnih sosednih državah in v povezavi s tem tudi različne dokazne standarde, različne časovne omejenosti izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, različne pravne interpretacije instituta »določljivosti osebe«, kakor tudi različne roke hrambe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, kar resno vpliva na uspešnost preiskav mednarodno organiziranih (resnih) kriminalnih združb.

Strokoven, izkušen in motiviran kader je prav tako ključen. Preiskovanje kompleksnih kaznivih dejanj zahteva preiskovalce z visoko stopnjo specializacije, znanja in integritete. Zato je nujno vlagati v stalno usposabljanje, zagotavljati kadrovsko stabilnost ter omogočati jasno in spodbudno karierno pot.

Nedvomno se slovenska policija v tem trenutku sooča tudi z edinstvenim izzivom oziroma vprašanjem, kako pri policistih povrniti občutek pripadnosti? Konkurenčno nagrajen sistem in delovni pogoji, ki omogočajo, da se najbolj usposobljeni kadri zadržijo v sistemu, so izjemno pomembni. Preiskovalec, ki dela na najzahtevnejših primerih, mora imeti za to ustrezno plačilo, podporo ter možnost poklicnega razvoja. V strokovni in laični javnosti velikokrat beremo o t. i. kariernem sistemu v policiji, vendar pa smo žal vse pogosteje priča primerom zasedbe najzahtevnejših delovnih mest v policiji, ki jasno dokazujejo, da bo moralo do resnične sistemske vzpostavitve kariernega sistema, preteči še veliko časa. In po moji skromni oceni je tudi to eden izmed razlogov, ki botrujejo trenutni kadrovski podhranjenosti slovenske policije, zlasti pa že zdavnaj »izpuhtelemu« občutku pripadnosti.

Nenazadnje pa tudi politična volja in širša družbena klima močno vplivata na učinkovitost organov odkrivanja in boj proti najtežjim oblikam kriminalitete. Brez jasne podpore vodstva države, neodvisnega pravosodnega sistema in zaupanja javnosti je vsak napor lahko kratkoročen ali celo neučinkovit. Ravno učinkovitost policije, ki je pomemben gradnik individualne in nacionalne varnosti, ob hkratnem spoštovanju človekovih pravic in temeljih svoboščin, je namreč zelo pomemben segment delovanja vsake pravne države.

Leta 2010 ste se zaposlil na Ministrstvu za notranje zadeve, Direktoratu za policijo in druge varnostne naloge, kjer v nazivu sekretar vodite Sektor za sistemsko usmerjanje in nadzor policije. Kakšne naloge ima sektor in koliko oz. kako lahko vpliva na učinkovito delo policije?

Sektor za sistemsko usmerjanje in nadzor policije, ki ga vodim od leta 2014, že 25 let deluje kot osrednja organizacijska enota Direktorata za policijo in druge varnostne naloge na Ministrstvu za notranje zadeve. Odgovorna je za celovit in sistematičen nadzor nad nalogami in pooblastili policije, z jasnim poudarkom na zakonitosti, strokovnosti in spoštovanju človekovih pravic. Sektor je že od ustanovitve zavezan k zagotavljanju, da policija svoje naloge opravlja odgovorno, zakonito in skladno z najvišjimi etičnimi standardi, s čimer prispeva k javnemu zaupanju in zakonitosti policijskega dela.

Sektor pokriva vse ključne vidike policijskega dela. Naši uslužbenci izvajajo redne, izredne in ponovne nadzore, katerih cilj je oceniti zakonitost in skladnost policijskih aktivnosti z varstvom človekovih pravic. Posredno sektor izvaja nadzorno dejavnost tudi prek t. i. zahtev za poročanje, v okviru katerih se ocenjujejo posamezni policijski postopki. Policisti imajo namreč z zakonom predpisana številna pooblastila, s katerimi včasih tudi zelo globoko posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato je za učinkovito in zakonito delovanje sistema notranje varnosti ključno, da je njihovo delo podvrženo ustreznim nadzornim mehanizmom. Sicer pa sektor pripravlja tudi ključne dokumente, kot so temeljne usmeritve za izdelavo srednjeročnega načrta razvoja in dela policije, letne usmeritve, ki se nanašajo na izdelavo letnega načrta dela policije in posamične usmeritve, s katerimi ministrstvo določa operativne prednostne naloge slovenski policiji. Naše usmeritve omogočajo, da se policija učinkovito prilagaja trenutnim varnostnim izzivom, obenem pa ohranja osredotočenost na dolgoročne strateške cilje notranje varnosti. Poleg tega opravljamo tudi številne aktivnosti s področja normativne dejavnosti, sodelujemo v različnih medresorskih delovnih skupinah, pripravljamo in usklajujemo različne odgovore ministrstva zunanjim institucijam ter izvajamo druge strateške naloge s področja notranjih zadev. V zadnjem obdobju se aktivno vključujemo tudi v izobraževalni proces policije, vse z namenom strokovnega in zakonitega izvajanja policijskih pooblastil in nalog.

Naš vpliv na delo policije ni neposreden v smislu operativnega vodenja, temveč sistemski, strateški in nadzorni. Prek usmeritev in predlogov izboljšav vplivamo na to, da policija deluje v skladu z zakonodajo, da je pri tem učinkovita, transparentna ter odgovorna javnosti. Ključno pri tem je tudi sodelovanje z drugimi deležniki, tako znotraj ministrstva kot tudi z drugimi državnimi organi. Sodelavci Sektorja za sistemsko usmerjanje in nadzor policije so visoko usposobljeni strokovnjaki s področij policijskega, ustavnega, kazenskega in prekrškovnega prava ter drugih področij notranjih zadev, ki si s svojim delom vsakodnevno prizadevajo za dvig strokovnosti dela policije in posledično zagotavljanje splošne varnosti ter zaupanja v pravno državo. Stopnja zaupanja v pravno državo je namreč pogojena tudi z učinkovitostjo državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in zagotavljajo pregon tistih, ki nezakonito posežejo v pravno zavarovane pravice drugih.

Leta 2021 vas je Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje imenoval v naziv predavatelja višje šole (Policijska akademija), in sicer za predmeta kazensko procesno pravo ter osnove kriminalistike. Kako pomembno je za policijsko delo oz. za vse bodoče policistke in policiste znanje s področja kazenskega procesnega prava in kriminalistike?

Policija je nosilec aktivnosti v t. i. policijskem predkazenskem postopku. Upoštevaje kazensko procesno doktrino mora ob podani najmanjši stopnji verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja ter zberejo potrebni dokazi za uspešen pregon. To je ena temeljnih nalog (poslanstvo) policije, ki je opredeljena tako v kazensko procesni, kot v policijski in drugi zakonodaji. V fazi odkrivanja, zlasti pa v začetni fazi preiskave kaznivega dejanja, ima namreč policija ključno vlogo in kot taka predstavlja pomembno institucijo pravne države ter z njo povezane nacionalne in individualne varnosti. Za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ima na voljo številna procesna in varnostna pooblastila, s katerimi pogosto zelo intenzivno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. V strokovni javnosti te policijske aktivnosti uvrščamo v sklop t. i. policijske preiskave, ki se prične ob že omenjeni zaznani najmanjši stopnji suma, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje in zaključi z zaključnim dokumentom (kazenska ovadba ali poročilo), ki ga policija pošlje državnemu tožilcu. V vsem tem času policija izvaja številne aktivnosti in pooblastila v predkazenskem postopku, katerih namen je odkritje storilca kaznivega dejanja, pridobitev dokazov ter uspešna izvedba nadaljnjega kazenskega postopka. Pooblastila, ki jih policisti samostojno uporabijo v (policijskem) predkazenskem postopku ali na podlagi usmeritev državnega tožilca, ki je gospodar (»dominus litis«) predkazenskega postopka, pa morajo v prvi vrsti temeljiti na strogih zakonskih predpostavkah, sicer so lahko dokazi, ki jih v tej fazi pridobijo predmet izločitve v nadaljnjem postopku. To pa še zlasti velja v primerih, ko policija za pridobitev le-teh globoko poseže v osebnostne pravice posameznika, pri čemer je stopnja posega v te pravice pogojena s predhodno podano stopnjo verjetnosti oziroma dokaznim standardom.

Že iz zgoraj opisanih pravno teoretičnih izhodišč je jasno, da je poznavanje kazenskega prava in kriminalistike, ki med drugim vključuje tudi metode ter tehnike samega preiskovanja, izredno pomembno za zakonito in strokovno opravljanje policijskih nalog. V mislih imam seveda predvsem poznavanje pooblastil v t. i. policijskem predkazenskem postopku oziroma policijski preiskavi, saj je lahko v nasprotnem primeru ves trud, ki ga policisti vložijo v odkritje storilca in pridobivanje dokazov, zaman. Tu je še zlasti potrebno izpostaviti dobro poznavanje tistih pooblastil in preiskovalnih dejanj, ki jih policija pogosto opravi že v zgodnji fazi preiskave kaznivega dejanja (npr. hišna in osebna preiskava, zaseg predmetov, ogled kraja kaznivega dejanja) ter morajo biti opravljena po strogih formalnih predpostavkah, sicer so tako pridobljeni dokazi lahko v nadaljnjem kazenskem postopku izločeni. Nadalje je potrebno poudariti, da policija pri preiskavi kaznivih dejanj pogosto posega tudi v ustavno zavarovano osebno svobodo posameznika, kar predstavlja enega izmed (naj)invazivnejših posegov države v ustavno zagotovljene osebnostne pravice, posledično pa mora biti policijski odvzem prostosti izveden ob strogih pogojih in po postopku, ki ga določa kazensko procesni zakon. V nasprotnem primeru je namreč  odvzem prostosti lahko nezakonit, to pa nima za posledico le ekskluzije pridobljenih dokazov, ampak tudi kazensko in delovno pravno odgovornost policista, ki je nezakonito posegel v osebno svobodo. Posebno mesto v fazi policijske preiskave pa ima tudi pridobivanje t. i. testimonialnih dokazov, kjer mora policija med drugim dosledno spoštovati tudi enega izmed temeljnih jamstev kazenskega postopka, tj. privilegij zoper samoobtožbo, do česar pa je seveda zavezana tudi pri pridobivanju drugih (materialnih) dokazov. Tu pa so seveda tudi različni prikriti preiskovalni ukrepi, ki jih tožilec oziroma preiskovalni sodnik odredi za odkrivanje in preiskavo najtežjih deliktov, policija pa mora poleg poznavanja metodike in taktike tovrstnega delovanja, dosledno spoštovani zakonske prepovedi ter omejitve, ki izhajajo iz izdanih tožilskih oziroma sodnih odredb. Sicer pa morajo policisti zelo dobro poznati tudi druga pooblastila v predkazenskem postopku, s katerimi sicer ne tako intenzivno posegajo v osebnostne in druge pravice posameznika (npr. zbiranje obvestil, pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage, omejitev gibanja, fotografiranje oseb, odvzem prstnih odtisov ter ustne sluznice ipd.), kljub temu morajo biti ta izvedena v skladu z zakonskimi predpostavkami in pravili kriminalistične stroke. Kot sklepno je potrebno izpostaviti tudi, da je za vse predhodno opisano ključno, da policist pozna tudi vsaj teoretične osnove mešanega modela kazenskega postopka, ki je uveljavljen v Republiki Sloveniji, saj je to ključno za razumevanje posameznih segmentov le-tega in vloge, ki jo ima policija v predkazenskem postopku. Ob tem pa se je potrebno zavedati tudi, da poznavanje (vsaj osnov) kazenskega prava ni pomembno le za policiste, ki se prioritetno ukvarjajo s preiskavo kaznivih dejanj, temveč za vse policiste. Vsak policist je namreč, upoštevaje policijsko zakonodajo, dolžan ukrepati vedno, ko zazna nezakonito dejanje ali nevarnost, ki ogroža življenje zdravje, osebno varnost ali premoženje ljudi, in to neglede ali je v službi ali ne. Zato je poznavanje kazensko procesnega prava in kriminalistike izredno pomembno za zakonito in strokovno opravljanje temeljnih policijskih nalog.

Kot gostujoči predavatelj tudi predavate na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani, in sicer predmet kazensko procesno pravo, katerega nosilec je doc. dr. Miroslav Žaberl. Glede na vaše področje, kjer ste tudi zagovarjali doktorsko disertacijo s področja kazenskega prava, poleg tega pa ste tudi mojster borilnih veščin (juda), kakšno je vaše stališče do silobranske prakse, je ustrezno urejeno ali bi lahko v sodne primere vključili tudi druge strokovnjake, torej psihologe, nevrologe, psihiatre in druge profile?

Silobran je institut kazenskega prava, ki izključuje drugi element kaznivega dejanja – protipravnost. Gre za dejanje, ki sicer izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, a je kljub temu skladno s pravom. Naš Kazenski zakonik ureja institut silobrana, kot obrambo, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Obramba, izvršena v silobranu, mora biti tudi sorazmerna z intenzivnostjo napada. V praksi pa se pogosto pozablja, da se silobran lahko izvrši tudi na pasiven način – to pomeni, daj ni nujno, da je obramba vedno aktivna oziroma napadalna. V zadnjem času je v strokovni javnosti zaslediti polemike, da sodna praksa pri presoji obstoja instituta silobrana redko vključuje strokovnjake, kot so psihologi, psihiatri in borilni strokovnjaki, ki bi lahko pomembno prispevali k oceni psihofizičnega stanja napadenega in presoji, ali je bil odziv pravno dopusten. Tudi sam sem mnenja, da so tovrstni pomisleki sicer upravičeni, vendar moramo biti pri tem previdni. Sodišče je namreč tisto, ki mora presoditi, ali je bil odziv napadenega skladen s splošnimi »silobranskimi« določbami, torej ali je šlo za protipraven napad in istočasno obrambo, ter ali je bila obramba sorazmerna in nujna. Poleg tega mora presoditi, ali dejanje napadenega sploh izpolnjuje pogoje silobrana. Zakon o kazenskem postopku tudi ne nalaga sodišču obvezne uporabe sodnih izvedencev pri ugotavljanju psihofizičnega stanja napadenega, zato velja načelo proste presoje dokazov, ki sodniku omogoča, da sam presodi, katere dokaze bo izvedel na glavni obravnavi in ali bo angažiral sodnega izvedenca. Naloga sodišča je, da pri presoji krivde (v primeru domnevno prekoračenega silobrana) ugotovi ali se je napadeni zavedal posledic svojih dejanj. V primeru, da se zaradi izrednega psihofizičnega stanja (npr. stresa, strahu, šoka) ni mogel zavedati posledic in je bila zato obramba nesorazmerna z napadom, se lahko krivda izključi, napadeni pa je lahko oproščen. Ugotavljanje psihofizičnega stanja storilca sodi torej pod tretji element kaznivega dejanja – krivdo, in tu bi bila dobrodošla pogostejša vključitev strokovnjakov kot so psihologi, psihiatri, strokovnjaki s področja borilni veščin ipd. Predvsem slednji imajo posebna znanja tudi glede neposredne izvedbe samoobrambnih ukrepov. Npr., samoobramba pri tehnikah juda ali ju-jutsa, predstavlja enega ključnih principov teh borilnih veščin, katerega cilj je v obrambi racionalno uporabiti moč/agresijo nasprotnika na način, da ne pride do poškodb. V bistvu gre pri tem za eno od dveh osnovnih načel juda, t. i. »Seiryoku Zenyo«, ki pomeni »optimalna uporaba energije« ali »dobra uporaba telesa in duha« (slednje izhaja že iz pomena izraza »judo«, ki v prevodu pomeni »mehka pot«). Zaradi tega je vključitev omenjenih strokovnjakov še zlasti pomembna v primerih, ko je zaradi domnevno prekoračenega silobrana, prišlo do poškodb. Sicer pa je pri ugotavljanju dejanskega stanja največkrat ključnega pomena tudi odgovor na vprašanje ali sta bila napad ter obramba istočasna, torej ali je podan eden izmed temeljnih pogojev (elementov) za zakonitost silobrana. In tudi to presojo bi bilo koristno dopolniti tudi z vidika psihološke in borilne stroke, ki ima do konkretnega primera morebiti nekoliko drugačen pogled kot izključno pravna stroka. Namen silobrana je namreč omogočiti obrambo določenih kazenskopravnih dobrin (življenje, telesna celovitost ipd.), zato je za natančno ugotovitev dejanskega stanja v posameznem primeru ključno, da sodišče v okviru zakonsko določenih možnosti izkoristi vse razpoložljive strokovne vire in s tem zagotovi celovito ter pravično presojo.

Portal Varensvet                                                                               E: info@varensvet.si

Ko govorimo o policistih ali, če jih skupaj poimenujemo z ostalimi, ki pri svojem delu uporabljajo pooblastila za uporabo prisilnih sredstev, se od njih pričakuje visoko stopnjo kontrole, ali če hočemo samokontrole. Obenem imajo kar nekaj predpisov v katerih so zajeta načela za uporabo prisilnih sredstev, ki se jih morajo držati. To dosežejo s treningi, ne samo fizičnimi ampak tudi skozi različne programe avtogenih treningov. Vedeti je treba, da pač vsi niso za vse. Nekaterim to uspeva bolj, drugim manj. Profesionalcem je dovoljeno zgolj tisto, kar je predpisano, za razliko od “običajnih smrtnikov”, ki jim je dovoljeno vse, kar izrecno ni prepovedano.

Odpornost profesionalcev pa je stvar razumevanja in dojemanja. Če smo v “blagorpokojnem sistemu” pričakovali, da so profesionalci brez čustev, takrat ko uporabljajo prisilna sredstva, danes vemo, da temu ni tako. Profesionalci so zgolj ljudje, ki imajo čustva in različno toleranco. V vseh službah, policiji, vojski, gasilci, poznajo različne programe psihosocialne pomoči. V policiji npr:, PSOP” kar pomeni psihološko svetovanje in oskrbo policistov. To ni nič novega, v ZDA so to pričeli pod imenom PEERS, program za pomoč policistom, ki so med opravljanjem službe uporabili prisilna sredstva, pri čemer je prišlo do različnih poškodb ali tudi do primerov smrti. Skratka, profesionalci so tako odporni, kot je odporen človek, odvisno od posameznika. Samokontrola pa mora biti v tistih mejah, da je vse kar naredi-zakonito in strokovno. Vse kar je izven tega, je skoraj zagotovo izven kontrole.

Ali po vašem mnenju lahko šolan oz. treniran borec v stanju napada zavestno uravnava silo in vrsto odziva, ali se tudi pri njem sprožijo refleksni in avtomatizirani odzivi?

Refleksni in avtomatizirani odzivi so lahko zavestni ali nezavedni. Šolan ali treniran posameznik bo lahko zavestno ravnal, ker se je za takšne situacije šolal oziroma treniral. Če ni treninga, potem je običajno nekontroliran odziv, tudi če je refleksen ali instinktiven. Vsekakor lahko posameznik z veliko treninga bolje nadzira celotno situacijo, ker gre za zavestno, kontrolirano in jasno usmerjeno aktivnost. Če ni treniran ali šolan, je pravilno ravnanje, kontrola in nadzor lahko samo sreča.

Kakšna je razlika med obrambnim odzivom šolanega oz. treniranega borca in posameznika, ki se zanaša le na instinkt ali morebitno preteklo travmatično izkušnjo?

Najslabše so travmatične izkušnje. To je podobno primeru, ko oseba, ki jo je pičila kača, čez nekaj časa naleti na slepca ali na puščeno vrvico na cesti. Obrambni odziv treniranega borca je v večini v vseh vsakodnevnih situacijah. Poglejmo policista, ki vsakodnevno opravlja intervencije. Ko ga boste videli v prostem času, se bo celo z znano osebo pogovarjal v položaju varnostnega trikotnika. Lahko bi rekli, da gre za poklicno deformacijo, ampak v bistvu je to pripravljenost na neke situacije napada in obrambe.

Ali, če poenostavim. Predstavljajte si osebo za volanom na spolzki cesti. Če ni imel več treningov varne vožnje, bo ob majhnem zanosu vozila reagiral instinktivno. Včasih, kot večkrat rečem, v smislu otroške psihologije. Otrok, ko vidi nevarnost, recimo psa, ki teče proti njemu, se ga otrok ustraši. Reagiral bo tako, da bo zaprl oči in zakričal. Zaprl oči, misleč, da ko jih zapre in ne vidi nevarnosti, se tudi nevarnost ustavi. Pa temu ni tako. Tako reagirajo v večini tisti, ki niso trenirani. Če pa imate treninge varne vožnje, pa situacijo zanašanja  vozila pričakujete. In ko bo vozilo zaneslo, ne boste zaprli oči in stopili na zavoro, ampak boste odreagirali pravilno, preudarno, brez panike, tudi v primeru, če zletite s ceste.

Ali lahko šolan oz. treniran borec v nekaterih primerih bolje nadzira situacijo in zato nosi večjo pravno ali moralno odgovornost?

Zagotovo bolje nadzira situacijo, saj ve kaj se lahko zgodi in kako reagirati, da bo nekaj preprečil ali obvladal. Vprašanje večje odgovornosti zato, ker je mojster borilnih veščin pa je relativna stvar. Potem pridemo do situacije, ko je norcem vse dovoljeno.

Kako bi borilna stroka definirala to razliko med izurjenostjo in laično reakcijo, ko govorimo o silobranu?

Izurjen za neko stvar pomeni, da je posameznik z vadbo in treningi neki postopek dodelal do potankosti in s tem postopkom v najkrajšem času dosegel maksimalni uspeh. Judoist lahko obvlada posamezne mete, vendar pa, če ni izurjen tudi znanega meta ne bo znal narediti v smislu kontra meta nasprotniku.

Ukrepanje ob vstopu v osebni krog/prostor: Ali se lahko posameznik brani že ob fizičnem vstopu v njegov osebni prostor, ali mora počakati, da napadalec sproži očiten udarec ali prijem?

Za osebni prostor jaz jemljem mojo “osebno lupino ali osebni krog” v katerega ne spuščam vsakogar. Ne morem si predstavljati, da bi me nekdo na ulici ogovoril in mi tiščal njegov nos v moj obraz. To je moj osebni prostor in bi najbrž odreagiral s korakom nazaj. Splošen odgovor na tako zastavljeno vprašanje pa bi lahko bil zelo neroden. Zamislite si sebe v tem položaju. Vračate se s piknika s kakšnim pivom več, ki vas je spravilo v neko prešerno voljo. Pa “sfalite” nadstropje v bloku in vstopite, tako kot čez domači prag, v tuje stanovanje, ki je odklenjeno. In na drugi strani “lop” po vas. Ali pa, v stiski ste stopili skozi odprta vrata drugega stanovanja. Še bi lahko našteval. Vse je odvisno od konkretnega primera. Če stopi v stanovanje z nožem v roki, najbrž to osebo ne bom pozdravil, ali pač.

Portal Varensvet.si                                                                          E: info@varensvet.si 

Stanje nasilja in zanemarjanja otrok v Sloveniji ostaja zaskrbljujoče, z naraščojočimi trendi, ki jih spremljajo izkušnje strokovnjakov in nevladnih organizacij. Torej zaznamo naraščanje primerov, femicidov, povečanje prijav v Ljubljani ter povečanje klicev na pomoč. Pri kaznivem dejanju zanemarjanja otrok je vse več odvzemov otrok iz družin zaradi vse bolj kompleksnih in visoko konfliktnih razmer. Prisotni so dejavniki tveganja, med glavnimi dejavniki, ki prispevajo k ogroženosti otrok so nasilje v družini, odvisnosti (predvsem alkoholizem in jemanje nedovoljenih drog), vzgojna nemoč in opuščanje starševske skrbi.

Trendi in vplivi:

• povečanje občutljivosti družbe – družba postaja vse bolj občutljiva na medvrstniško nasilje, kar vodi v večje poročanje o tovrstnih primerih
• gospodarska kriza in dejavniki tveganja – gospodarska in finančna kriza povečujeta dejavnike tveganja za nasilje v družini, kot so stres, brezposelnost in socialna izključenost, vendar niso neposreden vzrok za nasilje.

 Kakšno vlogo ima Regijska služba za koordinacijo in pomoč žrtvam v izjemnih socialnih primerih?

Regijska služba za koordinacijo in pomoč žrtvam v izjemnih socialnih primerih ima ključno vlogo pri odzivanju na situacije, kjer posamezniki in družine zaradi različnih okoliščin (npr. nasilje v družini, izredna revščina, naravne nesreče, izguba stanovanja) potrebujejo hitro, usklajeno in ciljno usmerjeno pomoč.

Ključne naloge regijske službe:

• koordinacija pomoči – povezovanje različnih javnih služb, skrb za učinkovito delitev nalog in izmenjavo informacij v kriznih primerih
• hiter odziv na izredne razmere
• vodenje individualnih primerov
• podpora žrtvam nasilja
• usposabljanje in mreženje

Vključuje se v primerih nasilja v družini, zanemarjanja otrok, tvegana brezdomnost, situacijah ko lokalni sistemi pomoči ne zadoščajo ter v primerih, kjer je potrebna usklajena medinstitucionalna obravnava.

Kakšen je postopek v kriznih situacijah, ko so otroci življenjsko ogroženi in jih je treba nemudoma zaščititi?

Ogroženost otroka je v Družinskem zakoniku definirana v 157. členu, ki govori, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju. Družinski zakonik uporablja koristi otroka kot ključno vodilo posegov sodišča in centra za socialno delo v starševsko skrb. V 153. členu DZ daje splošna pooblastilo, ki pravi, da morata sodišče in CSD izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Kadar se ugotovi, da so otroci življenjsko ogroženi in jih je treba nemudoma zaščititi, CSD izvede tako imenovani nujni odvzem otroka (167. člen DZ), če je z verjetnostjo dokazana tako huda ogroženost otroka , da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem. Center za socialno delo odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali zavod, še preden sodišče odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Kateri so najbolj pogosti razlogi za odvzem otroka in kako se izdela oceno ogroženosti otroka?

 Najbolj pogosti razlogi za odvzem otroka so:

• zanemarjanje otroka (nezadostna skrb)
• nasilje nad otrokom (psihično, fizično, …)
• zloraba otrok (spolna zloraba, zloraba substanc..)
• težave v družini (hude socialne stiske, odvisnost staršev, duševne bolezni)
• neprimerna bivališča (pomanjkanje varnega in ustreznega okolja za otroke)

Odvzem otroka je zadnji ukrep, ki ga socialna služba uporabi šele, ko ni mogoče zagotoviti varnega okolja oziroma potreb in koristi otrok, z drugimi oblikami pomoči. Namen je zaščititi otroka in zagotovitev njegovega zdravja, varnosti in razvoja.

Policija je v zadnjih desetih letih obravnavala med okrog 120 in 180 prijav pogrešanih otrok in mladoletnikov letno. Kateri so najbolj pogosti razlogi za pogrešanost?

 Najbolj pogosti razlogi pogrešanosti otrok so:

• bežanje od doma zaradi težav doma
• družinski spori in prepiri
• pojav nasilja in zlorab v družini
• težave v duševnem zdravju ali čustvene težave pri otrocih
• neustrezno družinsko okolje
• beganje zaradi prijateljev, da bi bili skupaj z njimi

Portal Varensvet.si                                                                       E: info@varensvet.si

Moja raziskovalna pot se je začela z željo po razumevanju, kako demokratične družbe soočajo nenehno napetost med zagotavljanjem nacionalne varnosti in varovanjem temeljnih svoboščin. V svoji doktorski disertaciji, ki sem jo pod mentorstvom dr. Iztoka Prezelja zaključila na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, sem se osredotočila na ZDA kot primer za preučevanje tega razmerja v obdobju od 11. septembra 2001 do konca leta 2022. Moje delo je temeljilo na analizi ključnih zakonodajnih sprememb, politične retorike in neposrednih intervjujev z več kot dvajsetimi strokovnjaki, vključno z ameriškimi vladnimi predstavniki, pravniki, novinarji in akademiki. Ugotovila sem, da so po 11. septembru prevladovali varnostni ukrepi, ki so bili pogosto utemeljeni na nujnosti in eksistencialnih grožnjah. Zakon USA PATRIOT Act je razširil pristojnosti nadzora in sprožil razprave o kršitvah zasebnosti, Guantanamo Bay pa je postal simbol erozije človekovih pravic. V začetnem obdobju je prevladoval diskurz “nujnega odziva na grožnjo”, kjer je varnost zasenčila svoboščine. Sčasoma so se pokazali premiki. Sodne odločitve, ki so omejile pridržanje brez obtožbe, so sprožile razprave o pravicah posameznikov. Na tej točki je postalo očitno, da je za dolgoročno odpornost demokratičnih družb potrebno bolj uravnoteženo razmerje med varnostjo in svoboščinami.

Poseben prispevek moje disertacije je bil razvoj konceptualnega modela za razumevanje tega razmerja, ki vključuje tri pristope: asimetrični pristop, ki daje prednost bodisi varnosti bodisi svobodi, in simetrični pristop, ki si prizadeva za ravnovesje med obema. Ta model ponuja novo analitično orodje za preučevanje teh vprašanj skozi zgodovinske in sodobne primere. Med raziskavo sem razvila tudi orodje za analizo diskurzov, ki pomaga razkriti, kako politična retorika vpliva na oblikovanje politik in percepcijo javnosti. Na primer, analiza govorov ameriških predsednikov je pokazala, kako so Bush, Obama, Trump in Biden uporabljali retorične tehnike za upravičevanje svojih pristopov k boju proti terorizmu, od binarnih metafor do bolj kompleksnih etičnih argumentov. Na koncu sem ugotovila, da je ključno za demokratične družbe, da stalno preučujejo in prilagajajo svoje varnostne ukrepe, da ti ne ogrožajo osnovnih pravic.

Prav tako ste raziskovali prepletanje nacionalne varnosti in individualne svoboščine. Kako so se varnostni ukrepi razvijali po 11. septembru in kakšne posledice so imeli za svoboščine v ZDA in širše?

Po 11. septembru 2001 so ZDA uvedle številne varnostne ukrepe, ki so pomenili pomemben premik v razmerju med nacionalno varnostjo in individualnimi svoboščinami. Moja raziskava je pokazala, da so bili ti ukrepi odziv na izjemno krizno situacijo, vendar so prinesli tudi dolgoročne posledice za demokratične vrednote. Zakon USA PATRIOT Act, sprejet kmalu po napadih, je bil eden najbolj obsežnih ukrepov, ki je omogočil širjenje nadzornih pooblastil varnostnih agencij, kot sta FBI in NSA. Ta zakon je sprožil razprave o kršitvah zasebnosti, saj je omogočal dostop do osebnih podatkov brez sodnega nadzora. Podobno je ustanovitev Oddelka za domovinsko varnost (DHS) centralizirala varnostne funkcije, vendar je povečala vladno moč na račun državljanskih pravic. Guantanamo Bay je postal simbol tega novega pristopa, kjer so osumljence pridržali brez obtožbe ali sodnega procesa, kar je sprožilo kritike zaradi kršenja mednarodnega prava.

V kasnejših letih so se posledice teh ukrepov razširile tudi na mednarodno raven. Programi, kot so napadi z brezpilotnimi letali, ki jih je razširil predsednik Obama, so ciljali teroristične osumljence v drugih državah, vendar so pogosto povzročili civilne žrtve in spodkopali zaupanje v ameriško zavezanost človekovim pravicam. Prav tako so ZDA s svojo retoriko in praksami vplivale na oblikovanje varnostnih politik drugih držav, ki so v nekaterih primerih posnemale podobne modele nadzora in pridržanja.

Raziskava pa je razkrila tudi premike v diskurzu. Denimo, v drugem desetletju po napadih so razkritja Edwarda Snowdna o množičnem nadzoru sprožila globalno razpravo o zasebnosti in nadzoru. Ta razkritja so prisilila nekatere institucije k večji preglednosti in zakonodajalce k omejitvi nekaterih pooblastil varnostnih agencij. Na primer, leta 2015 sprejeta reforma USA Freedom Act je omejila zbiranje množičnih podatkov, kar je nakazovalo premik v smeri bolj simetričnega odnosa med varnostjo in svoboščinami.

Ključna ugotovitev moje raziskave je bila, da so se ti ukrepi razvijali v fazah, od izrednih kriznih odzivov do postopnega vračanja k demokratičnim standardom. Vendar ta proces ni linearen; vedno obstaja tveganje, da bodo nove krize privedle do prekomernih posegov v svoboščine. Zato je nujno, da se pri oblikovanju varnostnih politik upošteva transparentnost, sorazmernost in spoštovanje človekovih pravic, ne le v ZDA, temveč tudi globalno. Samo tako lahko demokratične družbe ohranijo legitimnost in zaupanje javnosti v času varnostnih izzivov.

Kakšna pa je po vašem mnenju vloga digitalnih tehnologij pri zagotavljanju varnosti in izzivih z zasebnostjo?

Digitalne tehnologije so postale nepogrešljiv del sodobnih varnostnih strategij, saj omogočajo izjemno hitro zbiranje, analizo in obdelavo podatkov, ki so ključni za prepoznavanje in preprečevanje groženj. Ti tehnološki dosežki so sicer revolucionirali varnostne operacije, vendar so hkrati odprli nova vprašanja o etiki in varovanju zasebnosti. Eden pomemben primer je uporaba tehnologij za prepoznavanje obrazov, ki so vse pogosteje prisotne v javnih prostorih. Te tehnologije omogočajo hitro identifikacijo osumljencev, vendar so raziskave pokazale, da so lahko pristranske in diskriminatorne. Podatki iz poročil kažejo, da so algoritmi manj natančni pri prepoznavanju obraza ljudi iz manjšinskih skupnosti, kar odpira vprašanja o pravičnosti in zakonitosti njihove uporabe. V času pandemije COVID-19 so aplikacije za sledenje stikom ponudile vpogled v to, kako lahko tehnologija podpira javno zdravje, vendar so se ob tem pojavila tudi resna vprašanja o varstvu podatkov. Pomanjkanje jasnih pravil o tem, kdo ima dostop do teh podatkov in kako dolgo se hranijo, je zmanjšalo zaupanje javnosti v te sisteme.

Kljub izzivom pa obstajajo tudi pozitivni primeri. Evropska uredba GDPR je postavila globalne standarde za varstvo podatkov in pokazala, da je mogoče uravnotežiti uporabo tehnologij z zaščito pravic posameznikov. Prav tako so nekatere države, kot je Estonija, uspešno integrirale digitalne tehnologije v javne storitve, ne da bi pri tem žrtvovale zasebnost. Digitalne tehnologije imajo torej ogromen potencial za izboljšanje varnosti, vendar le, če so razvite in uporabljene odgovorno. Ključno je, da zakonodajalci in razvijalci tehnologij upoštevajo etične vidike in zagotovijo, da tehnologije ne kršijo temeljnih pravic. Pri tem je pomembna transparentnost, sorazmernost ukrepov in vključitev širše javnosti v razpravo o njihovi uporabi. Le tako lahko tehnologija prispeva k večji varnosti, ne da bi pri tem ogrozila osnovne demokratične vrednote.

Kako pa politična retorika oblikuje percepcijo varnosti in svobode?

Politična retorika je eno najmočnejših orodij, s katerimi voditelji oblikujejo javno razumevanje kompleksnih vprašanj, kot sta varnost in svoboda. Moja raziskava je pokazala, da retorika ni zgolj komunikacijsko sredstvo, ampak ključno orodje za uokvirjanje problemov in predlaganje rešitev. Z uporabo metafor, primerov in emocionalno nabitih izjav lahko voditelji močno vplivajo na to, kako javnost dojema varnostne ukrepe in njihovo legitimnost.

Na primer, predsednik George W. Bush je po 11. septembru s svojo izjavo “Ali ste z nami ali proti nam” postavil jasno binarno razmerje med dobrim in zlom. To je poenostavilo kompleksno naravo terorizma in omogočilo hitro mobilizacijo javne podpore za invazijo na Afganistan in Irak. Metafora “vojna proti terorizmu” je problem prikazala kot globalni konflikt, ki zahteva izredne ukrepe, s čimer je legitimiral posege v državljanske svoboščine, kot je množični nadzor. Kasneje je predsednik Barack Obama uporabil bolj premišljeno in etično usmerjeno retoriko. V svojem govoru ob prejemu Nobelove nagrade za mir je izpostavil koncept “pravične vojne” in skušal preoblikovati diskurz o boju proti terorizmu kot moralno in strateško vprašanje. Njegov poudarek na multilateralizmu in spoštovanju mednarodnega prava je nakazal premik k bolj uravnoteženemu pristopu, čeprav so nekateri ukrepi, kot so napadi z brezpilotnimi letali, sprožili kritike zaradi nejasnosti glede civilnih žrtev. Tudi predsednik Donald Trump je v svojem govoru na Arabsko-islamsko-ameriškem vrhu uporabil retoriko, ki je terorizem prikazala kot “bitko med dobrim in zlim”. S ponavljajočim se pozivom “Pregnati jih” je poudarjal nujnost in odgovornost držav Bližnjega vzhoda pri boju proti ekstremizmu, kar je okrepilo percepcijo globalne solidarnosti, hkrati pa legitimiralo agresivne politike, kot so potniške prepovedi in povečani napadi z droni.

Politična retorika oblikuje percepcijo varnosti in svobode ne le z vsebino, ampak tudi z načinom, kako uokvirja realnost. Če je retorika osredotočena na strah in nujnost, javnost pogosto sprejme bolj omejujoče ukrepe, tudi na račun svojih pravic. Po drugi strani lahko bolj uravnotežena retorika, ki poudarja demokratične vrednote in mednarodno sodelovanje, krepi zaupanje v institucije in spodbuja podporo politikam, ki varujejo tako varnost kot svoboščine. Moja analiza je pokazala, da je retorika tudi odsev političnega in družbenega konteksta. Krizne razmere pogosto vodijo k poenostavitvam in dramatičnim izjavam, medtem ko stabilnejši časi omogočajo bolj premišljen diskurz. Politična retorika torej ni zgolj sredstvo za komunikacijo, ampak ključno orodje, ki oblikuje tako politike kot javno razpravo o temeljnih vrednotah.

Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da demokratične družbe najdejo ravnovesje med varnostjo in svobodo?

Ravnovesje med varnostjo in svobodo je temelj zdrave demokratične družbe, saj omogoča zaščito pred grožnjami, hkrati pa zagotavlja ohranitev osnovnih pravic in zaupanja javnosti v institucije. Če se teža nagne preveč na stran varnosti, obstaja tveganje avtoritarnih praks, ki lahko spodkopljejo pravno državo in marginalizirajo posameznike. Nasprotno pa preveč neomejene svoboščine, brez ustreznih varnostnih ukrepov, lahko pustijo družbo ranljivo za notranje in zunanje grožnje. Demokracije temeljijo na zaupnem razmerju med državo in državljani. Ko se pravice posameznikov spoštujejo in se varnostni ukrepi izvajajo transparentno, javnost verjame v pravičnost in legitimnost politike. Ravno to zaupanje je ključnega pomena za dolgoročno odpornost družbe. Brez njega lahko demokracija oslabi, kar izkoristijo tisti, ki težijo k večjemu nadzoru ali radikalizaciji. Prav tako je ravnovesje pomembno za globalno vlogo demokratičnih družb. Če si demokracije prizadevajo za skladnost med varnostjo in svobodo, postavljajo zgled drugim državam.

Varnost in svoboda sta neločljivo povezani. Prava varnost ni le zaščita pred grožnjami, temveč tudi zagotavljanje prostora, kjer posamezniki lahko svobodno živijo, ustvarjajo in izražajo svoje ideje. Prav zato je ključno, da demokratične družbe stalno preučujejo in prilagajajo svoje politike, da bi preprečile, da bi katera od teh dveh vrednot postala prevladujoča na račun druge. Ravnovesje med njima ni le cilj, temveč proces, ki zahteva odprt dialog, vključevanje javnosti in zavezanost temeljnim demokratičnim načelom. Le tako lahko demokratične družbe ostanejo odporne, pravične in zvesto sledijo svojim vrednotam.

Portal Varensvet.si                                                                       E: info@varensvet.si 

Letalska policijska enota primarno zagotavlja helikoptersko podporo enotam policije pri izvajanju vseh policijskih nalog. S helikoptersko podporo so posamezne naloge opravljene hitreje in učinkoviteje. Poleg teh nalog Letalska policijska enota opravlja naloge na področju zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, nujnih medicinskih in humanitarnih prevozov.

Da se vse zgoraj navedene naloge lahko opravijo, pa Letalska policijska enota opravlja naloge tudi na področju vzdrževanja in posodabljanja helikopterjev ter druge specialne opreme, izvaja osnovno šolanje pilotov helikopterja in letalskih tehnikov, šolanje na določen tip helikopterja ter sodeluje pri usposabljanjih gorskih reševalcev in uslužbencev nujne medicinske pomoči

Kakšen je vaš pristop k usposabljanju pilotov in tehničnega osebja ter kako se enota sooča s pomanjkanjem strokovnega kadra v letalski industriji?

Vsa usposabljanja, kar jih je mogoče, izvajamo sami bodisi v okviru Letalske šole LPE, bodisi kot operativno usposabljanje pilotov in tehnikov letalcev. Del usposabljanj pa naši zaposleni izvajajo pri zunanjih izvajalcih v Sloveniji ali v tujini. Sem sodijo nekatera teoretična predavanja ter šolanja, ki morajo biti izvedena na simulatorju letenja. V letalski industriji resnično primanjkuje kadra, zato pri zaposlitvah v Letalski policijski enoti poudarjamo prednosti kot so urejen delovni čas, višina letnih dopustov ter stabilnost in varnost zaposlitve. S kadrovskimi popolnitvami v Letalski policijski enoti smo bili uspešni in smo po vseh do sedaj objavljenih razpisih tudi zaposlili ustrezne kadre.

Naš pristop temelji na zaposlitvi in celotnem šolanju lastnih kadrov. Trenutno se z MNZ trudimo urediti štipendiranje, s čimer bi omogočili kandidatkam in kandidatom za pilote šolanje in usposabljanje že v času študija, s čimer bi imeli kadre razpoložljive za delo sorazmerno hitro po opravljenem študiju. Potrebno se je zavedati da šolanje in usposabljanje pilota za naloge kopilota traja cca. 1,5 leta, šolanje tehnika letalca pa cca. 3,5 leta.

Kako se je tehnološka opremljenost Letalske policijske enote spreminjala skozi vašo kariero, in kakšne so bile ključne tehnološke inovacije, ki so najbolj vplivale na operativne zmogljivosti enote? Kakšna je vaša strategija za nadaljnji razvoj in izboljšave operativnih zmogljivost Letalske policijske enotne v prihodnosti?

Ob prevzemu vodenja Letalske policijske enote je imela Policija že izdelano Strategijo razvoja enote, kar se je izkazalo kot ključno. V Strategiji so bili navedeni cilji na več področjih, katerih uresničevanja smo se lotili zavzeto in ob podpori vodstva Policije in MNZ v celotnem obdobju od 2018 do danes, večino le teh uresničili.

V času, odkar vodim enoto, so bili kupljeni trije večnamenski transportni helikopterji AW169, helikopter AB212 se je upokojil in postavil na ogled v muzej, helikopter AB412 se je prav tako upokojil in je v postopku prodaje. Sam cilj poenotenja in pomladitve flote je bil dosežen.

Operativne zmogljivosti za delo Policije so v Letalski policijski enoti trenutno odlične. V načrtu imamo še opremiti nove helikopterje s kamero, ki se je za policijsko delo, predvsem za iskanje pogrešanih oseb, izkazala za nepogrešljivo. Letos bomo začeli s pripravami nove Strategije razvoja Letalske policijske enote za obdobje 2025 – 2030, kjer bomo v Policiji preučili morebitne dodatne potrebe in si postavili cilje za predlagano obdobje, tudi z vidika odločitve Vlade Republike Slovenije, da se helikopterska nujna medicinska pomoč ter medbolnišnični helikopterski prevozi in helikopterski prevozi otrok v inkubatorjih v skladu z Uredbo Komisije dolgoročno izvajajo kot državna aktivnost z zrakoplovi policije.

Kako je Letalska policijska enota integrirana v nacionalni sistem zaščite, reševanja in pomoči ter kako sodeluje z drugimi enotami in agencijami v teh situacijah?

Letalska policijska enota je v skoraj vseh načrtih sistema zaščite, reševanja in pomoči predvidena za letalsko podporo. Z nabavo treh novih večnamenskih transportnih helikopterjev, s spremembo organizacije dela in izvedenimi usposabljanji smo v zadnjih letih močno povečali razpoložljivost naših helikopterjev, kar se je pokazalo ob žal vse večjih naravnih nesrečah v Sloveniji. V glavno sezono za delo na področju zaščite, reševanja in pomoči vstopamo s 100% plovnostjo helikopterjev, saj vse servisne posege in usposabljanja opravimo pred junijem in potem do septembra opravljamo samo nujne preglede in popravila.

Kako se enota prilagaja sodobnim varnostnim grožnjam, kot so kibernetski napadi in tehnološke zlorabe, ki bi lahko ogrozile operativno delovanje helikopterjev?

Letalska policijska enota je organizacijska enota Policije, ki ima organizirano učinkovito varnostno politiko pri uporabi informacijske tehnologije. Policija s stalnim ozaveščanjem, investiranjem v nove tehnologije ter usposabljanjem vseh zaposlenih skrbi za visok nivo informacijske varnostne kulture in ima tako tudi ustrezno odpornost proti informacijskim varnostnim grožnjam.

Katarina Štefanič                                                              E: info@varensvet.si

Na Srednji prometni šoli se poleg smeri logističnega tehnika in tehnika elektronskih komunikacij izvaja najbolje obiskana smer tehnik varovanja. Kot tehniki varovanja dijaki na šoli prejmejo ustrezna znanja v stroki varovanja in sicer lahko tisti, ki se po končani štiriletni izobrazbi in uspešno opravljeni maturi takoj zaposlijo, delajo kot varnostniki. Njihova izobrazba prizna nacionalno poklicno izobraževanje za varnostnika. Tisti, ki se takoj podajo na poslovno pot, imajo možnost nadaljevati svojo kariero tako, da naredijo še ostale izpite na področju nacionalnih poklicnih kvalifikacij, kot je npr. za prevoze vrednostnih pošiljk itd. Zanimivi za nekatere dijake sta tudi smeri gasilstvo in vojska. Mnogi izmed dijakov pa se odločijo nadaljevati izobraževanje. Med temi se jih veliko odloči za Višjo policijsko šolo v Tacnu, mnogi nadaljujejo tudi študij na področju varovanja, kot so razne višje šole (predvsem Višja prometna šola Maribor, ki je na istem naslovu kot Srednja prometna šola Maribor), visoke šole, predvsem priljubljena je Fakulteta za varnostne vede. Obstaja pa seveda tudi nekaj tistih, ki se odpravijo na študij v katero povsem drugo smer, vendar je to nekoliko redkeje, kot pa tisti, ki ostanejo v isti smeri. Večina dijakov vidi svojo bodočo službo nekje na področju varovanja, zato tudi mnogi ostanejo v tej smeri.

Foto: osebni arhiv

Preden ste začeli s poučevanjem na srednji šoli ste v zasebno varnostni družbi opravljali naloge strokovne sodelavke/varnostne managerke. Kakšne so bile vaše naloge na področju zasebnega varovanja?

Po večletnih izkušnjah v trgovskem sektorju, kjer sem opravljala naloge od vodje sortimenta do vodje komercialistov in maloprodaje, sem se zaposlila v večjem zasebno-varnostnem podjetju. S precej izkušnjami iz sektorja, ki je poznan, da se izvaja precej kraj, sem prišla v varnostno podjetje. Že od nekdaj me je zanimalo varovanje, a sem se po srednji šoli vpisala na drugo smer, ki me je prav tako zanimala, na turizem. Ko sem to uspešno zaključila, sem nato zaključila še dve smeri, ki sta mi bili zanimivi, vrtnarsko tehnologijo in predvsem varovanje na Fakulteti za varnostne vede. Zaključek pa me čaka še na managementu, ki je smer, katero se da odlično vključiti tako v varovanje kot tudi druge smeri. Moja karierna pot na varovanju je bila takšna, da sem morala najprej narediti izpit za varnostnega managerja. To mi je vsekakor predstavljalo pozitiven izziv, ki sem ga uspešno rešila. Za tem sem se odločila narediti še izpit za orožje ter strokovni izpit iz varstva pred požarom. V planu je še strokovni izpit iz varnosti in zdravja pri delu. Stroka varnosti me zanima v širšem smislu, zato toliko želje po različnem izobraževanju. Naloge, ki sem jih dobila v podjetju pa so prav tako bile zelo široko zastavljene, kakor je tudi nasploh moj način delovanja. Začela sem na terenu, ko sem za eno podjetje, ki ima zares veliko poslovalnic, izdelovala načrte varovanja. Poleg tega sem prevzela delo z invalidi in sicer v smislu organiziranja invalidskih ocenjevanj in razporejanja. Podjetje, kjer sem delala ima namreč tudi invalidsko podjetje, kar predstavlja pomemben del podjetja. Ker sem precej komunikativna, sem se ukvarjala tudi s kadrovanjem. Vzpostavila sem kontakte z večino centrov za socialno delo ter kariernimi centri v regijah, kjer je podjetje potrebovalo kader, sodelovala s šolami za izvajanje nacionalne poklicne kvalifikacije za varnostnike ter tam izvajala predstavitve podjetja ter s tem pridobivala kader. V samem podjetju pa sem bila prisotna tudi na mnogih razgovorih ter poskrbela za zaposlitveno dokumentacijo. Veliki del mojega dela pa je pripadal internim strokovnim izobraževanjem, kjer sem skrbela za gradivo, izvajala izobraževanja ter ocenjevala in seveda skrbela za analizo. Poleg omenjenega sem mnogokrat dobila še kakšne druge zadolžitve kot so npr. izobraževanje programa excel za vodje regij, sodelovala pri pisanju kakšnih pravilnikov, pisanje člankov za interno revijo itd. Zadnji dve leti delovanja v varnostnem podjetju sem poleg tega dela opravljala tudi delo učitelja na Srednji prometni šoli. Gre za dve zelo naporni leti, zato se je bilo počasi potrebno odločiti, kako nadaljevati karierno pot. Ker se v privatnem življenju ukvarjam še s turizmom, katerega delo poteka predvsem v poletnih mesecih, sem se odločila za delo na šoli. Poletne počitnice mi bodo omogočale, da sem lahko doma v pomoč pri oddajanju apartmajev in glampingov.

Foto: osebni arhiv

Pred časom ste na Češkem obiskali srednjo šolo za kemijo iz Pardubic, kjer imajo soroden program srednješolskega izobraževanja na področju varovanja, kot je v Sloveniji. Kako bi opisali obisk in kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

V sklopu projekta Erasmus sem se udeležila srečanja v mestu Pardubice na Češkem. Namen mojega obiska je bil, da spoznam njihovo šolo ter se dogovorim za nadaljnje sodelovanje. Med drugim (kemija, frizerstvo, gasilstvo) ima šola v Pardubicah tudi smer varovanje, katera je glavni razlok za sodelovanje obeh šol. Na njihovi šoli sem spoznala njihovo delovanje, aktivnosti, možnosti za sodelovanja dijakov. Njihova šola je sicer enkrat večja od naše, a ima tudi nekaj drugih programov, ki niso vezani na varovanje. Na njihovi šoli za nas izstopajo predvsem laboratoriji forenzike in pa tabori preživetja. Za v bodoče smo se pogovarjali, da bi lahko mi napotili gor nekaj dijakov iz naše šole ter tudi mi sprejeli nekaj njihovih dijakov. Naši dijaki bi pri njih poleg spoznavanja šole bili deležni na vajah forenzike, kar bi jim bilo zagotovo zelo zanimiva izkušnja ter najverjetneje tudi na tednu preživetja v naravi, kar je vsaj po fotografijah nepozabno doživetje. Naša šola pa lahko njihovim dijakom ponudi sodelovanje pri naših programih ter vpogled delovanja nekaj varnostnih podjetij, s katerimi sodelujemo.

Foto: osebni arhiv

Včasih pri Jamarski reševalni službi ni bilo veliko žensk, danes pa se iz leta v leto povečuje število jamarskih reševalk. Ste jamarska reševalka, kako ste začeli na tem področju in kakšne so vaše izkušnje z reševanjem?

Kot jamarka sem začela leta 2002, ko sem se iz radovednosti pri enem izmed jamarskih društev pozanimala, če bi lahko z njimi obiskala kakšno jamo. Podzemni svet me je tako pritegnil, da se od takrat dalje ukvarjam z jamarstvom. Leta sem bila samo jamarka, nakar sem začela še z izpiti za jamarsko reševalko. Ko sem jaz pristopila v Jamarsko reševalno službo, je že bilo nekaj žensk, ne pa prav veliko. Danes pa nas je že kar precej in izkušnje kažejo, da se to prav dobro obnese. Res je, da ženske marsikje nismo fizično enako močne kot moški, ampak v jamarstvu gre pogosto za tehniko, česar pa se lahko ženske naučimo prav tako kot moški. Zato se ženske v Jamarski reševalni službi počutimo normalno sprejete in enakopravne moškim.

Do sedaj sem bila na nekaj intervencij, katerih pa na srečo res ni veliko (5 do 10 na leto). Iz jam in ostalih težko dostopnih predelov rešujemo tudi živali, se podajamo na iskalne akcije, večkrat na leto imamo vaje reševanj iz jam, sten, sotesk in žičniških naprav. Redno sodelujemo z ostalimi reševalnimi službami in se podajamo na usposabljanja tudi v čez mejo.

Na intervencijah pride v ospredje predvsem naše timsko delo in dobra usposobljenost, saj so tovrstna reševanja lahko uspešna le, če celoten tim dobro sodeluje. In ravno zato na naših vajah vsakič določimo enega izmed nas, ki igra poškodovanca in ga tako tudi oskrbimo in ga po potrebi tudi damo v nosila ter ga s pomočjo vrvne tehnike izvlečemo iz jame ali ostalih težko dostopnih terenov.

Foto: osebni arhiv

Urejate svojo spletno stran Aktivna družina, kjer med drugim objavljate potovanja po tujini. Kako se pripravljate na potovanja in kako kot strokovnjakinja za varnost planirate varnostni vidik na teh potovanjih?

Potovanja so del naše družine že od nekdaj, saj sta potovala že stara starša, ki sta nas vpeljala v nekoliko drugačen način življenja. Stara starša sta opravljala z takrat eno večjih kmetij na Koroškem. Da so tovrstni ljudje poleg obilice dela še potovali, je bila to zgolj posebnost. A očitno je bila v njima ta popotniška žilica tako močna, da sta poleg kmetije uspela organizirati svoj čas tako, da sta utegnila še potovati, hoditi v hribe, na izlete in še marsikaj drugega početi. Na stara leta je babica (jaz sem ji pravila oma), po bolezni dedka za sopotnico na potovanjih izbrala mene. Tako sva šli na prvo skupno potovanje v času moje osnovne šole in od takrat dalje se vsako leto (17 let zaporedoma) podali vsaj na eno ali več potovanj. Začetki potovanj so seveda bili s turističnimi agencija, a ne prav dolgo. Kmalu sva začeli potovati v lastni organizaciji. Sprva blizu Slovenije, nato pa sva že kupili letalske karte in se podajali tudi na druge kontinente. Planiranje potovanja z babico je bilo enostavno, saj sem samo kupila letalske karte, najela avto, glede varnosti pa sem poskrbela predvsem pri izbiri destinacij in to, da sem naju dobro zavarovala. Vse ostalo sva planirali sproti. Neredko se je zgodilo, da sva šele na letalu v turističnih vodnikih in zemljevidih gledali, kaj vse bova v neki državi prepotovali. Seveda se je kdaj zgodilo, da sva kakšno neplanirano državo na poti tudi dodali, kot na primer, ko sva potovali v Kolorado in nato dodali še Utah, Novo Mehiko in celo Arizono. Ali pa, ko se je na eno izmed ominih potovanj pridružila tudi partnerjeva oma in smo namesto potovanja samo po Britanski Kolumbiji v Kanadi dodale še en čudoviti del Kanade, Alberto ter skočile še v ZDA  v Montano, Idaho in Washington. Na samih potovanjih se z varnostjo nisem nikoli kaj preveč obremenjevala. Če bi veliko razmišljala o tem, kaj vse se mi lahko zgodi, bi marsikam ne odpotovala. Kljub temu pa je zavarovanje vedno to, kar nas spremlja na vsakem potovanju, saj so lahko stroški obiska zdravnika mnogo previsoki. Do sedaj sem samo enkrat koristila usluge zavarovanja in sicer na Kubi, ko sem pila njihovo vodo zmešano s sokovi in dobila neznosne prebavne motnje. Ker gre za bolj nerazviti del sveta, sem morala stroške kriti sama, zavarovalnica pa mi je vse povrnila, ko sem se vrnila in predložila dokazila. Hujši primer pa je doživela moja oma, ki jo je sredi noči iz spanja zbudila bolečina srca in tik sred Severne Amerike, v nekem odročnem motelu. Hitro sem jo odpeljala v najbližjo bolnišnico, kjer so naredili celo vrsto preiskav. A pokazalo ni nobenih nepravilnosti. Nakar sva z zdravnikom prišla do spoznanja, da je na njo slabo vplivala vožnja čez kar tri zaporedne prelaze višje od 3000 metrov. A zaključek pregledov je bil znesek 1600 ameriških dolarjev. Na srečo gre tam za razviti svet in že na daljavo smo se lahko dogovorili, da je vse stroške pokrila zavarovalnica.

Potovanja pa so se nekoliko spremenila, ko sta se na potovanje pridružila sprva samo hčerka, kmalu za tem pa še sin. Že kot dojenčka sta začela potovati. Sedaj oba osnovnošolca imata za seboj že mnogo prepotovanih držav. Odkar sta na potovanjih tudi ona dva in nemalokrat tudi preostali del družine (starši, stari starši…), planiram potovanja vnaprej. To pomeni, da imamo organizirane nočitve ter vsaj okvirno oglede. Tako se izognemu temu, da bi kdaj kakšno noč ostali tudi zunaj, kar se je nama z omo ali pa samo meni v preteklosti že zgodilo. 

Varnost na potovanjih na splošno smatram kot nekaj, s čimer se je smiselno čim manj obremenjevati. Ker če razmišljamo o tem, kaj vse se nam lahko zgodi, najverjetneje ne bomo šli nikamor. Vsaka izmed držav ima nekaj, kar bi lahko nekoga odvrnilo. V velikih mestih je ogromno žeparjev, za kar poskrbimo tako, da imamo torbice za pod oblačila in pas z notranjo zadrgo za denar, dokumente. V velikih mestih se običajno tudi izognemo določenim predelom, ki so odsvetovani. Izognemo se tudi ostalim predelom, ki se odsvetujejo. Pred vojno v Izraelu in Palestini smo imeli tam čudovito potovanje. Četudi je v mnogih medijih pisalo, da naj se Golanski planoti ne približujemo, smo jo mi z lepimi spomini prepotovali. Za to smo se odločili, ker so nam vsi domačini svetovali, da za Golansko planoto ni nobenih ovir. Vsakič raje poslušamo domačine kot medije, saj le ti iz prve roke vedo, kaj in kje je varno. Prav tako smo potovali po Palestini in se izognili le nekateri predelom, kjer so Palestinci povedali, da tam pa res ne vidijo radi avtomobilov z Izraelsko registrsko (mi smo avto najeli v Izraelu).

Skozi leta izkušen s potovanji, sem se o varnosti na tem področju veliko naučila. Nikoli ne puščam v avtu vrednih stvari, saj smo popotniki lahko pogosta tarča za nepridiprave. V nekaterih mestih ob večerih ne hodim na ulice (primer Manila). Pred potovanje se o državi dobro pozanimam, na internetu poiščem podatke kam se obrniti na pomoč v primeru, da bi le to potrebovala, poskrbim kar za celoletno turistično zavarovanje in seveda preverim kaj vse to zavarovanje krije (zato ima naša družina še posebno zavarovanje za hribe).

V mnogi mestih, predvsem v bolj nerazvitih državah je na ulicah mnogo policije, vojske in ostalega varnostnega osebja. Že samo to kaže na to, da je mnogo več kriminala. Nekatera mesta imamo tako dobro pokritost s tovrstnim osebjem, da izgleda kot da je celotno mesto prekrito z njihovimi pogledi. Tu je primer Lima.

Moje izkušnje so nas torej pripeljale do tega, da se je pred potovanje potrebno zavarovati, vsaj približno splanirati potovanje, najti kontakte za pomoč v primeru potrebe po tem, se pozanimati o državi predvsem v smislu, kako je tam za popotnike in potovanje bo skoraj zagotovo čudovito.

Foto: osebni arhiv

Če bi imeli to možnost/moč, kaj bi naredili in kako bi to naredili, da bi bil Svet (bolj) varen in boljši?

Če bi imela na tem področju kaj besede in moči, bi prepovedala uporabo oziroma onemogočila dostop otrokom do spleta. Kako bi bilo to najlažje storiti, je prepoved uporabe v šolah, ozaveščanje staršev, kazniva uporaba le tega za otroke (kazen za starše). Večino vsega pri ljudeh izvira iz otroštva in če bi bili otroci drugače vzgojeni, bolj povezani z naravo in manj oziroma nič s spletom, bi zagotovo bil tudi svet bolj varen. Otroci imajo dandanes preko spleta dostop do vsega, kar si poželijo. Zagotovo prizori nasilja in še marsikaj drugega na otroke vpliva drugače kot na odrasle. Danes pa je žal prišlo do tega, da so vsi otroci povezani s spletom, žal tudi moja dva otroka. Družba je pripeljala do tega, da jo že zaradi drugih ne morem popolnoma odrezati od tega, saj družba tako vpliva na to, da kot mama ne želim, da se iz njiju norčujejo, ker ne vesta kdo so glavni liki npr. v nekih poznanih risankah, ki se vrtijo samo na youtubu… Njima pa z možem veliko bolj omejujeva te dostope, predvsem s tem, da sta zaposlena z drugimi stvarmi kot je glasba, šport, izleti, potovanja…

Svet bi bil mnogo lepši tudi, če ljudje ne bi spremljali negativnih novic ter na socialnih omrežjih ne spremljali zadev ali oseb, ki jih nervirajo, spravljajo v slabo voljo. Morda se tega marsikdo ne zaveda, kako lepše bi bilo njihovo življenje, če bi se ognili vsemu temu.

Portal Varensvet.si                                                 E: info@varensvet.si  

Včasih se pogoji za uporabo določenih pooblastil ali ukrepov policistov ali varnostnega osebja navidezno prekrivajo z elementi silobrana. Prekrivajo se tudi situacije, ko bi se lahko uradna oseba ali varnostno osebje izgovarjalo na silobranske pogoje. V takšnih primerih  mora uradna oseba ali varnostno osebje upoštevati pogoje, ki jih zakon predpisuje za uporabo posameznega pooblastila ali ukrepa. Zakon je v teh primerih ponavadi strožji, saj oža pogoje za uporabo posameznega pooblastila ali ukrepa, poleg tega pa se za uradno osebo ali varnostno  osebje pričakuje strokovna usposobljenost za izvedbo pooblastila ali ukrepa. V primerih, ki pa jih zakon ne pokriva pa bi se lahko tudi uradna oseba ali varnostno osebje izgovarjalo na pogoje silobrana.

Foto: IVK/Varensvet

Napad je pomembna sestavina silobrana, kako bi ga opredelili in kakšen mora biti napad, da lahko govorimo o silobranu?

Napad mora biti stvaren oz. resničen, protipraven in predhoden – pomeni, da  mora biti obramba načeloma kot odgovor na napad.

Pri napadu pravna stroka govori tudi o putativnem silobranu povezano z vprašanjem zmote. Kako bi lahko obrazložili takšen napad?

Putativen silobran pomeni, da nekdo zgolj misli, da je napadena katera od zavarovanih pravnih dobrin, čeprav v realnosti temu ni tako. Oseba, ki se brani je v zmoti, zato njegova obramba  ni skladna s pravom. Morebitno opravičljivost takšnega dejanja ocenjujemo v okviru dejanske zmote, ko sodišče razpravlja o morebitni krivdi storilca protipravnega dejanja (osebe, ki se brani).

Foto: IVK/Varensvet

Kdaj lahko govorimo o neizogibnosti obrambe v primeru silobrana?

Neizogibnost obrambe pomeni, da je obramba nujna, pri čemer zakonodajalec od nas ne pričakuje, da bomo z begom oziroma umikom preprečevali pritopraven napad na svoje ali tuje pravno zavarovane dobrine. Lahko bi rekli, da nas slovenska zakonodaja ne vzgaja v strahopetce, temveč nam dovoljuje, da branimo sebe ali koga drugega pred protipravnim napadom.

Ali je dovoljen silobran zoper silobran?

Ne, sicer bi prešli v začaran krog. Napad napadalca predstavlja protipravno dejanje, medtem ko je obramba tistega, ki se brani – skladna s pravom. Pri silobramu gre za spopad prava (obramba) proti nepravu (napad). Ker je obrambno dejanje takšno, da je skladno s pravom – ni protipravno, potem se tudi tisti, ki je prvi napadel, ob obrambni reakciji napadenega,  ne more v nadaljevanju izgovarjati na silobran, saj je dejanje branitelja, skladno s pravom, silobran pa je dovoljen zgolj zoper protipraven napad.

Kako bi definirali istočasnost napada in obrambe pri silobranu?

Obramba mora biti načeloma odgovor na protipraven napad. Napad se je že začel, še traja in ni prenehal.

Kakšna mora biti intenziteta obrambe in kaj je to sorazmernost?

Intenziteta obrambe mora biti sorazmerna intenziteti napada. Pri tem se ne sprašujemo o morebitnih poškodbah zavarovane dobrine ali o morebitnih telesnih poškodbah, ki so nastale zaradi obrambe napadenega, temveč primerjamo intenziteto napada z intenziteto obrambe. Vprašamo se ali bi bila mogoča učinkovita obramba z manj intenzivnim (invazivnim) načinom ali sredstvom.

Ali lahko govorimo o silobranu v kolikor pri tem pri uporabi tega instituta niso nastale posledice, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja oz. protipravnosti?

O silobranu v kazenskopravnem smislu govorimo zgolj v primeru, ko nekdo z obrambnim manevrom izpolni znake določenega kaznivega ravnanja (praviloma kaznivega dejanja), sicer pa ne. Aktualen je tudi v obligacijskih (odškodninskih) zadevah, kjer pa obligacijski zakonik napotuje na kazenskopravne določbe.

Kdaj lahko govorimo o prekoračenem silobranu?

Ko je bila inzenziteta obrambe prekoračena. V takšnih primerih protipravnost takšnega dejanja ni izključena, storilec, to je tisti, ki se je branil, bo  kazensko odgovarjal. Res pa je, da se lahko v primeru, če je do prekoračitve prišlo zaradi močne prestrašenosti ali razdraženosti, kaznuje mileje oz. se mu lahko kazen odpusti.

Portal Varensvet.si                                                             E: info@varensvet.si  

V knjigi Sedem dimenzij karate blokad sem uporabil sedem principov oziroma pristopov karate blokad in s sedmimi blokadami pokazal njihovo učinkovitost. Izvan sem bil s strani mojstrov drugih borilnih veščin, da so osnovne karate blokade neučinkovite. Tudi sam mislim, da bi bile slabe, če jih gledaš samo z osnovnega,  šolskega vidika. Tako sem blokade uvrstil v osnovnošolski, srednješolski, univerzitetni in akademski pristop.

S širino svojega znanja iz karateja kot borilne veščine, sem dokazal, da samo ozkoglednost blokad privede do tega, da bi bile nefunkcionalne. Ko pogledaš blokade skozi karate kot borilno veščino, martial art, karate-do, vidiš njihove razsežnosti in bistvo, da je nastal karate kot obrambna veščina. Bistvo karateja kot borilne veščine ni zmagati, bistvo je ne izgubiti, biti neporažen, torej preživeti napad nasprotnika.

Foto: osebni arhiv

Pravosodni policisti in zaposleni v Zavodih za prestajanje kazni zapora se pogosto srečujete z nasiljem, kjer je uporaba silobrana, kot instituta kazenskega prava dovoljena. Kakšna je torej razlika pri uporabi silobrana s strani pravosodnih policistov, ki ga uporabljate pri določenih ukrepih in državljanih?

Po šestindvajsetletni praksi predvidevam, da pravosodni policisti delamo v najbolj ne-varni inštituciji pri nas, saj je naše delo 24 ur, 365 dni, delo z delikventi, torej osebami, ki so storili kaznivo dejanje in tistimi, ki se jim krivda še dokazuje – priporniki.

Silobran kot termin v zaporih sicer ne obstaja. Odpor je vsako ravnanje zaprte osebe, ki s tem onemogoča izvršitev uradne naloge. Ločimo pasivno in aktivno upiranje. In od tega je odvisna vrsta in intenziteta uporabe naše sile. Silobran bi lahko v nekaterih segmentih enačili z aktivnim odporom, saj je to dejanje zaprtih oseb, kjer posredno ali neposredno silo usmerijo proti pravosodnemu policistu. S takšnim dejanjem skuša zaprta oseba pravosodnemu policistu preprečiti izvršitev uradnega dejanja. Tudi pozivanje zaprtih oseb k upiranju je takšno dejanje.

Pravosodni policisti lahko po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij uporabijo prisilna sredstva (udarce, meti, vzvode, palico…) tudi v situacijah, kjer grozi potencialna nevarnost pravosodnemu policistu za napad nanj, torej je ogrožen in lahko uporabi silo. Enako je, ko zaprta oseba grozi drugi osebi ali grozi s samopoškodbo ali celo kdo drug grozi zaprti osebi med spremstvom. Uporaba strelnega orožja z ostrimi naboji je dovoljena samo takrat, ko je potrebno zavarovati življenja ljudi, naj si bo to pravosodnih policistov ali drugih oseb. Zakon tudi določa, da se poteg in poskus potega orožja nasprotnika že smatra za uporabo orožja, torej, da je njegova namera jasna, da bo orožje uporabil, takrat lahko pravosodni policisti zaradi zavarovanja lastnega življenja in drugih oseb to zavarujejo s strelnim orožjem.

Silobran je v civilnem življenju v kazenskem zakoniku predviden kot obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Najbolj bode v oči ta istočasnost, ki si jo je mogoče razlagati na različne načine, predvsem v teoretičnem smislu, kjer oseba, ki ni bila v tej situaciji in ni čutila te grožnje, ogroženosti na telo ali življenje, zelo težko o tem razsoja.

Foto: osebni arhiv

Napad je torej pomembna sestavina silobrana, kako bi ga opredelili in kakšen mora biti napad, da lahko govorimo o silobranu?

Kot osebe želimo živeti v prijetnem, varnem okolju. Vsaka oseba, ki nam je s kakršnim koli obnašanjem ali dejanjem povzročila grožnjo ali ogroženost je to naredila s svojim, lastnim namenom. Vsaka persona ima pravico do varnega in neogroženega življenja, do varovanja svojega telesa in življenja. Tako kot varovanje svojega življenja imamo pravico varovati tudi življenja drugih ljudi, ki so ogroženi, predvsem svoje družine.

Nepravično bi bilo, da opazujemo, kako so drugi napadeni in ne storimo ničesar. V sedanji družbi bi večina mladostnikov poprijela za mobilne telefone in stvar ovekovečila, nobeden pa ne bi priskočil na pomoč ali vsaj poklical pristojne inštitucije na pomoč. Pri napadu moramo pogledati tudi sorazmernost. Če oseba, ki je veliko večja in močnejša samo močno prime za obleko manjšo in fizično šibkejšo osebo, se le ta čuti zelo ogroženo, čeprav še ni poškodovana. Primer: močan mož, prime majhno ženo močno za obleko in ji zagrozi s smrtjo.

Druga skrajnost je, če nas napade fizično slabša oseba z orodjem ali orožjem, takrat ni mogoče gledati sorazmernosti samo na fizične lastnosti oseb. Primer: najstnik napade očeta v afektu, ker mu je le ta odvzel video igrice ter mu začne resno groziti s pištolo. Tukaj se ne more gledati samo fizične nesorazmernosti, ker je oče močan, ampak se mora oče braniti oziroma boriti za svoje življenje pred orožjem.

V vseh primerih ko smo napadeni, moramo reagirati v trenutku in še pravno pravilno, kar je v dani situaciji zelo težko. Nimamo časa premlevati kakšen je napad napadalca, kako ravnati, da bo silobran sorazmeren glede intenzivnosti, fizičnih predispozicij napadalca, morebitnem orožju…., tako, da branitelj odreagira instinktivno, življenjsko.

Ko smo napadeni se nam sproščajo stresni hormoni najbolj znan med njimi adrenalin. Ko se nam sproži adrenalin smo v stanju povečane vznemirjenosti ter nas doleti zmanjšana zmožnost razsojanja in poveča se nam moč. Z opisanim zaključujemo, da je v takšnem stanju telo in čustva težko kontrolirati, kakor tudi kontrolirati sorazmernost, intenziteto in čas branjenja oziroma kontra napada na napadalca. V vseh primerih je veliko ”če-jev”, torej, da bi lahko odreagirali drugače, ampak samo določena oseba je bila napadena in samo ona ve, kako ogroženo se je počutila. Poudariti pa moram, da se bi lahko napadalec kadarkoli lahko odločil, da z grožnjo na nas preneha in se umakne ter tako konča konflikt.

Foto: osebni arhiv

Kdaj lahko govorimo o neizogibnosti obrambe v primeru silobrana?

Napad na osebo je vsaka ogroženost posameznika, grožnja na naše telo ali življenje, kakor tudi ”nedovoljen” vstop v naš osebni prostor. Tako je tudi vsak grob poskus prijema, zamah proti nam, udarec…, že napad na nas. V vseh teh primerih se kot oseba čutimo ogrožene ali smo direktno ogroženi in samo napadalec oziroma tisti, ki nas ogroža, lahko spremeni potek dogajanja, tako, da s tem odneha. Torej, v silobranu se mora človek začeti braniti, ko je ogrožen in ne čakati, da bo napaden, saj je v tem primeru v podrejenem položaju in ponavadi zato ”izgubi” napad. O neizogibnosti obrambe že pred samim napadom, kakor tudi v primeru napada, lahko resnično opišejo le osebe, ki so napad že doživele ali so bile na različne načine fizično ogrožene.

Foto: IVK/Varensvet

Koliko vam je znanje borilnih veščin pomagalo pri opravljanju vašega dela v okolju, ki ste ga opisali, kot enega najbolj nevarnih?

Karate delimo na športni karate in karate kot borilno veščino, karate-do. V športnem karateju je cilj zmagati, seveda je vključenih veliko pravil, v karateju kot borilni veščini, pa je cilj ne izgubiti, preživeti. V karate športu sem v borbah tekmoval več kot 20 let. Te izkušnje s tehniko in taktiko z dobrim poznavanjem pravil so mi dale osnove borjenja. Pri vsaki borbi si pod stresom, naj bo to športna ali prosta. Na začetkih je stres velik, nato se le ta z izkušnjami zmanjšuje oziroma se nanj navadiš. Karate kot borilna veščina mi je dal dodatno širino, saj tukaj ni omejevanj tehnik in omejevanj področjih na udarjanje, delanje vzvodov, metov, napadalec je ”nepošten”, rešiti se moramo iz boja in ostati neporaženi.

Kot trener si pomagam tudi z metodiko treniranja torej preučevanja, tukaj s specifiko zaporskega sistema. Borilne veščine bi morale biti ena od najpomembnejših osnov tega sistema. Le tako lahko pravosodni policisti ostanejo samozavestni pri dajanju navodil in ukazov, kakor tudi pri izvršitvi uradne naloge pri raznih vrstah upiranja oziroma napadanja s strani zaprtih oseb.

Skupek zgoraj opisanih izkušenj, znanj, tehnik, taktik, veščin…, z gotovostjo izkoriščam v svoj prid za delo v zaporskem sistemu, kar sem tudi nemalokrat pri svojem delu oziroma posredovanju tudi dokazal.

Portal Varensvet.si                                                                  E: info@varensvet.si 

V Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) sem se zaposlil v začetku leta 1993. Moram reči, da ni šlo za kakšno posebno željo: podjetje, v katerem sem bil zaposlen, je šlo v stečaj, že pred tem dogodkom pa sem vedel za znanca, ki je bil zaposlen v zaporih. Malo sem ga povprašal za kakšno delo gre, kako je zadovoljen v delovnem okolju itd. in se odločil, da poskusim. Ko je bil objavljen razpis sem se enostavno prijavil in bil izbran.

Kot pravosodni policist sem opravljal delo do sredine leta 1995, nato pa so me določeni izzivi popeljali na drugo področje dela. Nazaj v sistem sem se vrnil v letu 1999, pet let sem opravljal dela in naloge pravosodnega policista, leta 2004 pa sem začel delati kot operativni vodja izmene pravosodnih policistov. Od leta 2007 do upokojitve v začetku letošnjega leta sem zasedal delovno mesto vodje referata za varnost oziroma enega od pomočnikov poveljnika. Vmes sem bil kakšno leto še vodja oddelka za varnost na Generalnem uradu URSIKS.

Foto: URSIKS

Kako poteka delo in delovni dan pravosodnih policistov?

Samo delo pravosodnih policistov je odvisno od dnevnega razporeda dela oziroma od razporeditve za posamezen delovni dan. Večina pravosodnih policistov je razporejena v izmeno, kar navadno pomeni dvanajst-urno delo podnevi in ponoči, ostali pa so vpeti v druga dela: nadzor obiskov zaprtih oseb, privod zaprtih oseb v zavodsko ambulanto, nadzor zaprtih oseb pri hišnih delih, v javnih gospodarskih zavodih in podobno. Pri izmenskem delu gre za spremljanje in nadzor nad zaprtimi osebami od jutranjega vstajanja do večernega počitka. Začne se z jutranjo kontrolo številčnega stanja in kontrolo psihofizičnega stanja zaprtih oseb, nadaljuje pa z izvajanjem določenih opravil po hišnem redu (delitev obrokov hrane, telefoniranjem, tuširanjem, deljenjem zdravstvene terapije, nadzorom bivanja na prostem in prostočasnih aktivnostih itd.). Gre torej za dokaj rutinsko delo, ki ga občasno prekinejo izredni dogodki, ob katerih je potrebno ustrezno odreagirati.

Ostali pravosodni policisti opravljajo predvsem varovanje izven zavoda, kjer gre za spremstva zaprtih oseb na sodišča, v zdravstvene ustanove in v druge zavode oz. uradne institucije (upravne enote, centre za socialno delo…). Neredko se zgodi, da je potrebno tudi 24-urno varovanje v bolnišnicah ob predvideni ali nepredvideni hospitalizaciji zaprte osebe.

Foto: IVK Varensvet

Kakšna pooblastila imate pravosodni policisti pri vašem delu z zaprtimi osebami?

Pravosodni policisti imamo pri delu z zaprtimi osebami zelo raznolika in specifična pooblastila: gre za identifikacijo, ugotavljanje istovetnosti, opravljanje preizkusov alkoholiziranosti in odstranitev v poseben prostor, gre za preglede vozil, prtljage in osebnih stvari ob vstopu v zavod. Gre za pregled paketnih in drugih pošiljk, pregled prostorov, za osebne in varnostne preglede, gre za uporabo prisilnih sredstev. Prav tako lahko pravosodni policisti zbirajo operativne informacije in ob določenih pogojih začasno odvzamejo prostost osebi, ki se, denimo, nahaja v varovanem delu zavoda in jo zadržijo do prihoda policije. Kot sem že povedal, gre za široka pooblastila, ki znatno posegajo v osebno integriteto posameznika, pa najsi gre za obiskovalca ali za zaprto osebo. Pri njihovem izvajanju je zato potrebno poskrbeti, da so uporabljena zakonito, upoštevati pa se mora še kar nekaj drugih načel, ki so odvisna od same uporabe posameznega pooblastila. Kdaj se posamezno pooblastilo lahko uporabi je določeno v zakonskih in podzakonskih aktih, nekaj pa tudi v drugih aktih, na primer v načrtu varovanja. Previdnost je še posebej potrebna ob sami uporabi prisilnih sredstev, ki morajo biti uporabljena zakonito, strokovno, postopno, sorazmerno in v odvisnosti od samega odpora zaprte osebe.

Foto: IVK Varensvet

Kako poteka usposabljanje za delo pravosodnih policistov?

Usposabljanje pravosodnih policistov je razdeljeno na petmesečno centralno usposabljanje, ki ga izvaja in koordinira Generalni urad URSIKS, in štirimesečno praktično usposabljanje, ki se izvaja v zavodu za prestajanje kazni zapora. Na centralnem usposabljanju kandidati pridobivajo teoretična in praktična znanja iz različnih področij (zakoni in podzakonski akti iz področja izvrševanja kazenskih sankcij zapora in pripora, izvrševanje nalog in pooblastil pravosodnih policistov, hišni redi, interni akti, znanja iz področij kriminologije in kriminalistike, požarne varnosti, varnosti pri delu, tehničnega varovanja, uporabe prisilnih sredstev, tehnike obvladovanja oseb, komunikacije in socialnih veščin, dela z mladoletnimi osebami…), velik poudarek je na praktičnem izvajanju del in nalog, ki so opisane v praktičnem postopku. Pri praktičnem usposabljanju v zavodu se določi nosilce usposabljanja po posameznih področjih dela, pravosodni policist kandidat pa kroži po posameznih delovnih mestih in spoznava delo v zavodu in izven zavoda ter utrjuje in nadgrajuje znanje, ki ga je pridobil na centralnem usposabljanju. Prav tako se seznani z zavodskim načrtom varovanja, z dnevnimi in hišnimi redi, seznani se z internimi navodili, postopki in nalogami, ki so specifične za posamezen zavod. Po končanem devetmesečnem usposabljanju morajo pravosodni policisti opraviti še pisna in ustna preverjanja znanj, s katerimi se preverja usposobljenost za opravljanje dela.

Se pa pravosodni policisti tudi po začetnem usposabljanju stalno usposabljajo iz zakonodaje, praktičnega postopka, tehnike obvladovanja oseb, uporabe strelnega orožja na strelišču itd. Določena usposabljanja so zaradi trenutne kadrovske podhranjenosti celotnega sistema v določeni meri okrnjena.

S svojimi izkušnjami ste pripomogli k številnim izboljšavam na področju varnosti v zavodu in celotnem zaporskem sistemu ter uvajanju sprememb in novih metod dela z zaprtimi osebami. Kaj je po vašem mnenju najbolj pomembno pri delu pravosodnega policista?

Ne gre zgolj za eno lastnost pravosodnega policista, temveč gre za skupek uravnoteženih lastnosti. Pravosodni policist mora biti strokoven, zanesljiv, komunikativen, odločen, natančen in pošten. To so sicer splošne lastnosti, ki so zvečine cenjene pri vseh delodajalcih.  Pri opravljanju dela pravosodnega policista je sila pomembna tudi komunikacija, ki mora biti nekonfliktna, saj se velika večina konfliktnih situacij razreši prav s primerno komunikacijo. Pravosodni policisti se pri svojem delu pogosto srečujejo z različnimi osebnostmi, z osebami različnih veroizpovedi in vedenjskih navad, strpnost in razumevanje različnosti sta zato velikega pomena za učinkovito opravljanje nalog. Samo delo pravosodnih policistov je dinamično, zato morajo biti pripravljeni pridobivati nova znanja in informacije, slediti morajo spremembam na njihovem področju. Osrednjega pomena je, da skrbijo za svojo varnost, za varnost sodelavcev, zavoda in varnost zaprtih oseb. Zavedanje o varnostnih postopkih in upoštevanje varnostnih standardov prispeva k preprečevanju vse večjih varnostnih tveganj, s katerimi se soočamo. Pravosodni policist mora biti pripravljen na sodelovanje v timu, saj le tako lahko celovito poskrbi za lastno varnost in za varnost vseh sodelavcev. Na tem mestu bi poudaril, da k varnosti poleg pravosodnih policistov prispevajo prav vsi zaposleni od inštruktorjev do strokovnih delavcev in direktorja zavoda.

Za svojo izjemno predanost poklicu in za delo, ki ga opravljate že vrsto let, ste si zaslužili priznanje Varensvet IVK Inštituta za varnostno kulturo, ki ste ga prejeli na 7. Dnevih nacionalne varnosti. Kaj bi svetovali vsem, ki se zanimajo za poklic pravosodnega policista?

Svetoval bi jim, naj enostavno poskusijo. Gre za odgovorno in častno delo, ki je po mojem mnenju premalo cenjeno. Če ste pripravljeni na dodatno usposabljanje za delo z ljudmi, ki so pristali na družbenem dnu, če ste pripravljeni sodelovanja v skupini sodelavcev, ki jim je prvenstvena skrb za varnost vseh, pripravljeni pa ste sodelovati tudi pri resocializaciji zaprtih oseb, potem je to pravi poklic za vas. Plača začetnika trenutno res ni nek močni motivator, se pa v sistemu redno napreduje v višje plačne razrede na podlagi letne ocene javnega uslužbenca, prav tako je možno istočasno tudi redno napredovanje v nazivu pravosodnih policistov. Delodajalec mesečno vplačuje tudi premije dodatnega pokojninskega zavarovanja, pravosodni policisti pa imajo na podlagi tega možnost poklicne upokojitve pri 54 letih oziroma še prej, kar pa tudi ni zanemarljivo.

Portal Varensvet.si                                                                              E: info@varensvet.si