V današnjem svetu, kjer se vsak dan srečujemo z različnimi izzivi in tveganji, je osebna varnost postala ena najpomembnejših vrednot. Znanje samoobrambe ni le veščina, ki jo pridobimo za zaščito sebe v primeru fizičnega napada, temveč tudi simbol samozavesti, neodvisnosti in pripravljenosti na nepredvidljive situacije. Znanje samoobrambnih veščin nam omogoča, da se zaščitimo pred nevarnostmi, ki nam grozijo na ulici, v javnih prostorih ali celo v domačem okolju. Včasih se lahko znajdemo v situaciji, ko je edina možnost za ohranitev življenja ali zdravja, učinkovito ukrepanje in zavrnitev agresije. Ko poznamo osnovne tehnike in strategije samoobrambe, smo bolj pripravljeni na takšne situacije, kar nam daje občutek varnosti in kontrole. To pa spodbuja tudi našo samozavest, saj vemo, da imamo orodje, s katerim lahko ukrepamo v kritičnih trenutkih. Velikokrat mi dijaki prvih letnikov v uvodni uri povedo, da trenirajo različne tekmovalne borilne veščine in da se bi z njimi znali obraniti pred morebitnim napadom. To je vsekakor pohvalno in pomembno, saj jim tak trening lahko pomaga povečati samozavest, izboljša fizično kondicijo in nauči osnovnih tehnik zaščite. Vendar pa je pomembno, da se zavedajo tudi ene najpomembnejših stvari: obstaja velika razlika med športom in realno situacijo na ulici. Športne borilne veščine, kot so karate, judo, taekwondo ali boks in ostale podobne, imajo svoja pravila, sodnike in določene okvirje. V teh športnih disciplinah je cilj, da tekmovalec s tehničnimi potezami in strategijo doseže točko ali zmago, hkrati pa je vse pod nadzorom sodnika, ki prekine tekmo, ko je situacija nevarna ali če je to potrebno. Poleg tega so v športu nasprotniki običajno enake starosti, enakega nivoja usposobljenosti in brez orožja. Vse to omogoča varen način tekmovanja, a hkrati ustvarja določene okvirje, ki niso prisotni v resničnih nevarnih situacijah na ulici. Na ulici ni sodnika, ki bi prekinil napad, ni pravil, ki bi ga omejevale, in situacija je lahko povsem nepredvidljiva. Napad lahko izvajajo en ali več napadalcev, lahko uporabijo orožje, kot so nož, palica ali celo kakšna druga nevarna orodja. Poleg tega pogosto napadalci nimajo nobenih zadržkov, so agresivni, brezobzirni in pripravljeni uporabiti vse, kar je na voljo, da dosežejo svoj cilj. To pomeni, da so potrebne veščine, ki niso omejene na tehnično izvedbo, temveč vključujejo tudi hitro razmišljanje, prilagajanje situaciji in osnovno presojo nevarnosti. V tej realnosti ni prostora za odlašanje, preveč razmišljanja ali čakanje na popolno izvedbo tehnike. Potrebno je biti prilagodljiv, vnaprej razmišljati o možnih scenarijih in imeti osnovno predstavo, kako se učinkovito zaščititi, čeprav vemo, da ni 100-odstotne garancije. Vsaka situacija je edinstvena, zato je pomembno, da se tudi v treningu osredotočimo na praktično in realistično usposabljanje, ki bo pomagalo prepoznati nevarnost in ukrepati hitro, odločno ter učinkovito. V svoje izobraževanje poleg klasičnih samoobrambnih tehnik, ki bazirajo predvsem na nekakšnem refleksnem odzivu telesa na fizični napad, vključujem tudi:

• Strategijo: Razvoj strategije in taktike pred bojem, ob upoštevanju lastnih sposobnosti, slabosti nasprotnika in okoliščin.
• Prilagajanje: Sposobnost prilagajanja taktike glede na spremembe v situaciji ali odzive nasprotnika med borbo.
• Izvedbo: Učinkovita uporaba naučenih tehnik, premikov in strategij v praksi med bojem.
• Kontrolo: Nadzor nad situacijo in nasprotnikom ter iskanje priložnosti za uspeh.

Seveda pa vsakršno znanje borilnih veščin, tudi če ni popolno, vsekakor šteje in je dobrodošlo. Vsaka veščina, ki povečuje samozavest, omogoča boljše ravnanje v stresnih situacijah in pomaga v primeru nevarnosti, je vsekakor dragocena. A ključno je razumeti, da je obvladovanje športnih tehnik le del celotne slike varnosti na ulici. Prava priprava vključuje tudi razumevanje realnosti, zavest o nevarnostih, hitro presojo situacije in predvsem osebno odgovornost, da se v primeru nevarnosti znajdemo v čim boljši poziciji. Mladi se zelo dobro zavedajo, da so lahko v nevarnosti pred napadi, nasiljem ali drugimi oblikami ogroženosti, še posebej v urbanih okoljih, kjer je več ljudi in več možnosti za tveganje. Skoraj dnevno so informacije o incidentih in nevarnostih dostopne prek medijev in socialnih omrežij, kar še povečuje njihovo zavest o pomembnosti zaščite. Razumejo, da je poznavanje in obvladovanje samoobrambnih veščin ključno za njihovo varnost. Učenje le teh jim daje samozavest, da se lahko učinkovito zaščitijo v primeru nevarnosti, hkrati pa jim omogoča tudi boljšo presojo situacij in preprečevanje morebitnih konfliktov. Poudarjanje pomena samoobrambe jim pomaga razvijati tudi samozavest in zavest o lastnih pravicah, kar je pomembno za njihovo varno in odgovorno življenje. Današnja družba se premalo zaveda, kako pomembno je znanje samoobrambnih veščin za mlade, saj igrajo ključno vlogo tako v njihovem psihofizičnem razvoju, kot tudi v zagotavljanju njihove osebne varnosti in samozavesti. Moje mnenje je, da bi morali po zgledu Japonske tudi v Sloveniji vključiti predmet samoobrambe v obvezni šolski program srednjih šol, vsaj dve leti, saj bi to pomembno pripomoglo k večji varnosti in samozavesti mladih.

Leta 2024 ste ustanovili komisijo FajterSI, ki podeljuje nacionalno priznanje za izjemne dosežke v borilnih veščinah v Sloveniji. Kakšni so dejanski kriteriji po katerih izbirate prejemnike priznanja ”Bojevnik”?

Vsako leto se v Sloveniji podeljujejo priznanja za izjemne dosežke v različnih borilnih bojevniških veščinah in kljub temu, da se te tradicionalno podeljujejo že vrsto let, doslej še ni bilo takega, ki bi združeval vse borilne veščine. Zato je prišlo do ideje, da bomo podelili prvo in edino priznanje, ki vključuje posameznike vseh borilnih bojevniških veščin, brez izjeme in ki ni odsev zgolj uspeha na tekmovanjih, temveč priznavanje vztrajnosti in etičnih vrednot, ki so tako nepogrešljive v današnji družbi. Priznanje “Bojevnik”, ki ga podeljuje aktiv FajterSI poudarja raznolikost in izjemnost posameznikov, ki so posvečeni različnim borilnim tehnikam, od klasičnih do sodobnih in s tem bogatijo slovensko borilno skupnost. V Sloveniji se z borilnimi bojevniškimi veščinami ukvarja več kot dvajset tisoč ljudi, ki pridobivajo svoje znanje v različnih klubih in skupaj tvorijo eno najmnožičnejših skupin. Strokovno komisijo zastopa pet članska komisija, ki jo sestavljajo mojstri različnih borilnih veščin in poznavalci le teh, iz različnih koncev Slovenije. Po predhodnem predlogu in točno določenih kriterijih komisija izglasuje kandidata ali kandidate za priznanja, v nekaterih kategorijah je namreč možnih več dobitnikov priznanj.

Kategorije in kriteriji za priznanja:

1. Najvišje je priznanje za življenjsko delo v borilnih-bojevniških veščinah (starost minimalno 70 let, 50 in več let ukvarjanja z borilnimi veščinami).
2. Priznanje za dolgoletno delo in delovanje v borilnih-bojevniških veščinah (starost minimalno 60 let, 40 in več let ukvarjanja z borilnimi veščinami).
3. Za izjemne dosežke v preteklem, daljšem športnem obdobju.
4. Najperspektivnejši tekmovalec v preteklem letu.

Vsaka zveza predlaga svojega kandidata. Dva izmed njih po predhodnem javnem glasovanju ljudstva prejmeta priznanje. V lanskem letu so svoje kandidate predlagale: Boksarka zveza Slovenije, Kickboksing zveza Slovenije, Rokoborska zveza Slovenije, S.K.I.F. Shotokan zveza Slovenije, Fudokan zveza Slovenije, Savate zveza Slovenije in Kyokushin karate zveza Slovenije.

Kot trener in tekmovalec v borilnih športih, kakšno je vaše mnenje o silobranu oziroma obrambi pred istočasnim protipravnim napadom? Ali je takšna obramba realna in koliko, torej da čakamo napadalca, da začne z napadom in potem se človek lahko brani?

Menim, da je trenutna definicija silobrana, ki pravi (poenostavljeno), da je to tista obramba, ki je neizogibno potrebna za odvrnitev istočasnega protipravnega napada, pomanjkljiva in nerazumna. Čakanje na fizično agresijo napadalca, da bi se lahko nato ustrezno branili, je lahko zelo nevarno, saj se verjetnost uspešne obrambe občutno zmanjša. Nerazumljivo je, da posameznik, ki je ustrezno usposobljen in obvlada veščine samoobrambe, ne sme uporabiti teh za zaščito sebe, svoje družine ali premoženja pred napadalcem, ki izkazuje očitne znake neposrednega napada. Nenazadnje je braniti se pravica vseh nas. Kadar nekdo grozi z fizičnim napadom in nepovabljen vstopa v naš osebni prostor, tukaj so seveda izjeme, kot na primer koncerti, vožnja z javnim potniškim prometom ipd., imamo pravico do samoobrambe. Po mojem prepričanju bi že namera za napad morala biti dovolj velik razlog za začetek uporabe samoobrambnih tehnik, seveda po predhodnem opozorilu. Težko se je učinkovito braniti, ko smo že prejeli udarce in smo do določene mere že oslabljeni ali onesposobljeni.

Prehod iz verbalnega v fizični konflikt, saj spopad ne nastane nujno  nenadoma, ampak se lahko stopnjuje preko besedne konfrontacije. Kako v praksi opredeliti točko preloma, ko spor preide v fizično ogroženost?

Prehod iz verbalnega v fizični konflikt je občutljivo področje, saj je pogosto težko natančno določiti trenutek, ko se situacija spremeni iz verbalne v fizično ogroženost. V praksi je pomembno prepoznati znake, ki kažejo na stopnjevanje napetosti, ter se odzvati pravočasno, da preprečimo eskalacijo. Ključni znaki, ki lahko nakazujejo prehod v fizični napad so največkrat povečana agresivnost v besedah, kričanje, grožnje, povišan ton, stiskanje pesti itd., včasih pa napadalec ne kaže nobenega od naštetih znakov in se je potrebno zanesti na občutke. Ključno je, da osebe ne spustimo v svojo bližino in da ohranjamo varno razdaljo, na kateri se počutimo zaščiteni. To dosežemo tako, da iztegnemo obe roki proti napadalcu, kar ima nevtralno držo, ki nam hkrati omogoča hitro in učinkovito obrambo, če bi bilo to potrebno. Napad najprej poskušamo rešiti verbalno. Ohranimo mirno in samozavestno držo, poskušamo biti zbrani. Postaviti moramo jasne meje. Napadalcu povemo, da ga ne želimo v svoji bližini in da naj nas pusti pri miru. Če napadalec ignorira naša verbalna opozorila, povečamo glasnost svojih besed. Besede izbiramo premišljeno. Uporabljamo pozitivno komunikacijo in se poskušamo izogniti agresivnim ali žaljivim besedam, ki bi lahko situacijo poslabšale. Poskusimo se umakniti iz situacije, če je to mogoče. Če pa smo ujeti v kotu, smo primorani uporabiti fizično silo (tehnike samoobrambe) za svojo zaščito. Pomembno je vedeti, da vsak napada zahteva drugačen pristop! 

V praksi je najpomembneje slediti svojemu občutku in biti pozoren na znake, ki kažejo, da se situacija spreminja iz verbalne v fizično ogroženost. V primeru dvoma je vedno bolje, da ukrepamo preventivno.

Ali lahko po vašem mnenju šolan borec v stanju napada zavestno uravnava silo in vrsto odziva, ali se tudi pri njem sprožijo refleksni in avtomatizirani odzivi?

Po mojem mnenju lahko usposobljen borec v stanju napada zavestno uravnava silo in vrsto svojega odziva do določene mere, saj je usposobljen za nadzor nad svojim telesom in čustvi ter za uporabo samoobrambnih tehnik. Vendar pa je treba upoštevati, da se tudi pri njem sprožijo refleksni in avtomatizirani odzivi, še posebej v stresnih situacijah, kjer se telo lahko odzove impulzivno in brez zavestnega nadzora. Zato je za učinkovito ravnanje ključno kombinirati zavestno kontrolo s pripravljenostjo na refleksne reakcije, ki se lahko pojavijo v izjemnih situacijah, kot je napad večih napadalcev ali napad s hladnim orožjem.

 Portal Varensvet.si                                                                        E: info@varensvet.si   

Foto: osebni arhiv

Vprašanje je zelo posplošeno. Implicira, da so vsa stanja nekega protipravnega fizičnega napada v osnovi enaka, kar pa ne ustreza dejstvom, zato odgovor ne more biti kratek. Osnova za vsaj zadostno jasne odgovore je primerjava (a) razmer v športnem boju na tekmovanju in (b) okoliščin fizičnih napadov izven športne arene. V čem se razlikujeta ti dve kategoriji spopadov oziroma napadov?

(a) Športni boji so zelo, zelo poenostavljene variante realnih spopadov. Ne glede na vrsto borilne discipline so v športnem, to je, tekmovalnem boju vsake od njih vse okoliščine vnaprej določene in udeležencem znane:

• Imamo po dva nasprotnika, ki se želita pomeriti, torej se oba hočeta spopasti.
• V isti tekmovalni kategoriji sta si približno enakovredna glede na njuno psihofizično borilno sposobnost in telesno težo ter enako opremljena (oblačilo, obutev, ščitniki).
• Večinoma drug drugega s prejšnjih tekmovanj akcijsko že poznata (kot nasprotnika ali/in kot gledalca), torej že nekako vesta, kaj lahko pričakujeta drug od drugega.
• Njuna ravnanja med bojem regulirajo za oba enako veljavna borilna pravila. Predvsem določajo dovoljene in prepovedane vrste akcij, kar pomeni, da je celoten izbor možnih napadov in obramb glede na sestavo in obseg obema znan.
• Vsak boj vodi sodnik (sodniški zbor), ki ocenjuje akcije in obnašanje obeh nasprotnikov in lahko prekine ali celo mora prekiniti boj, če ali kadar postane situacija (pre)nevarna.
• Imamo tudi dežurnega zdravnika, ki oskrbi borce ob manjših poškodbah in zahteva prekinitev boja ob večjih.
• Kraj, prostor, čas in trajanje vsakega posameznega boja so znani, kontrolirani in omejeni.
• Atmosferski in higienski pogoji so standardizirani – borilna površina, prezračenost, zračna vlaga in temperatura, osvetlitev.
• Imamo tudi navzočo javnost – gledalce in lahko tudi novinarje s snemalci – ki se smejo zadrževati le na določeni razdalji od borišč (urejeno z oznakami, ograjami, redarji …).

(b) V nekem realnem napadu je vse to popolnoma drugače in se bolj ali manj tudi sproti spreminja. Napadenemu je v bistvu VSE NEZNANO, tako namen in okoliščine napada, kot akcijska verziranost napadalca in njegova ev. opremljenost s kakšnimi pripomočki ali orožji. Že s tem je napadalec v neprimerljivo veliki prednosti pred napadenim, a poglejmo dalje:

• Napadalec je lahko eden, lahko pa jih je več, česar se napadeni ne more nujno takoj zavedati.
• Bistvena razlika med napadalcem in branilcem je v tem, da ima napadalec namen napasti, torej hoče spopad, branilec pa se skuša temu izogniti ali napad preprečiti oziroma onemogočiti, torej spopada noče, saj mu je vsiljen. To zelo dobro izraža sam pravni in funkcionalni pojem silo-bran!
• Tudi če po naključju napadeni napadalca ali napadalce osebno pozna, ni nujno, da ve, kaj oni namerava ali nameravajo storiti, saj je izbor načina napada praktično neomejen, četudi gre morda za napad le z golimi rokami.
• Ta negotovost napadenega se bistveno poveča ob napadu s priročnimi predmeti (planke, stoli, steklenice, jedilni pribor itd) oziroma z noži, sekirami, vilami in drugimi orodji, da o kakšnem ročnem strelnem orožju niti ne govorimo. Posledično se pomen ev. borilne izurjenosti napadenega močno omeji, saj tega v športnem boju ni.
• Ker se protipravni napad zgodi praviloma nepričakovano, lahko tudi popolnoma naključno, zanj seveda ne veljajo nobena pravila, ni ne sodnika, ne zdravnika.
• Lahko so neki gledalci, za katere pa napadeni ne more nujno vedeti, ali so na kraju dogodka naključno ali pa so morda (potencialni) podporniki napadalca, kar poveča negotovost, kako naj se brani. Tudi najbolj izkušen športni borec ni izurjen za obrambo proti večim napadalcem.
• Kraj, prostor, čas in trajanje napada določa/jo napadalec/napadalci. Lahko se zgodi kjerkoli in kadarkoli – na ulici, na šolskem dvorišču, v zaprtem prostoru, v lokalu, ob vlomu celo doma v spalnici, na mokri, zaledeneli, gramozni ali drugače nevarni površini, kje je že zdrs in padec lahko usoden, v dežju, ponoči ali pri sicer slabi svetlobi itd. Vsaka od teh okoliščin zahteva oziroma omogoča drugačen, svojstven način samoobrambe, ki je praviloma zelo različen od športnih akcij, za katere je napadeni ev. natreniran in jih je v silobranu treba hipno ad hoc prilagoditi, v kolikor jih je sploh možno uporabiti.
• Navsezadnje je lahko napad le navidezen, provokacija, da bi izzval pretirano samoobrambno akcijo in s tem upravičil nadaljni resničen napad.

Uspešnost vsiljene samoobrambne akcije je odvisna od naštetih okoliščin protipravnega realnega napada. A še zdaleč nisem zajel vseh možnih negotovosti branilca in zmanjšanja oziroma omejitve uporabnosti možnih športno borilnih izkušenj. Refleksni oziroma avtomatizirani odzivi ev. natreniranega športnega borca vsekakor izboljšujejo možnosti uspešnega izida protiakcije v primerjavi z netreniram ali borilno neizkušenim branilcem. A prednost borilne izurjenosti se da izkoristiti samo v situacijah, kjer ima napadeni pregled nad danimi okoliščinami in lahko anticipira napad. Vsako presenečenje (npr. napad od zadaj), uporaba priročnih sredstev ali noža itd., več napadalcev, neugodna oziroma nevarna površina, poledica, dež, sneg, napad med sedenjem za mizo ali med ležanjem (toliko manj med spanjem) itd., vse to bistveno zmanjša možnost uspešne reakcije in pri tem zavestne uravnave sile in vrste odziva.

Zaključek: Manj ko je stanje napada podobno okoliščinam v športnem boju – za kar je borilec natreniran – manj je možnosti za ustrezen refleksen odziv in zavestno samokontrolo reakcije na nek protipraven dejanski napad. V koliki meri so bile te okoliščine v konkretnem primeru dejansko dane, ali pa sploh ne, je stvar ocene strokovnega izvedenca in seveda upoštevanja te ocene s strani sodnika. Nikakor ni možno pavšalno trditi, da je borilna natreniranost v vsakem primeru silobrana sama po sebi prednost in s tem tudi odgovornost za ev. poškodbo napadalca.

Kakšna je razlika med obrambnim odzivom šolanega oziroma treniranega borca in posameznika, ki se zanaša le na instinkt ali morebitno preteklo travmatično izkušnjo?

Šele, ko so znane konkretne okoliščine napada – kaj vse to zaobjema sem okvirno navedel – je postavljeno vprašanje umestno, a pred tem je treba tudi ugotoviti, kako dobro je natreniran in skozi športna tekmovanja praktično usposobljen napadeni. Kot že rečeno, tudi sicer najuspešnejši športni borilec na more izkoristiti svojih pridobljenih spretnosti in avtomatizmov, če ga napad preseneti in/ali se zgodi v nenavadnih in za izrabo športno borilnih avtomatizmov neugodnih okoliščinah. V takih situacijah se možnost uspešne obrambe za trenirane in za netrenirane branilce več ali manj izenačuje in sicer toliko bolj, kolikor manj je napadeni športni borilec dejansko natreniran oziroma tekmovalno izkušen.

Ali lahko šolan oziroma treniran borec v nekaterih primerih bolje nadzira situacijo in zato nosi večjo pravno ali moralno odgovornost?

Tu me sprašujete pravzaprav, ali je v primeru prekoračenega silobrana športni borec bolj odgovoren za poškodbo napadalca kot intuitivni branilec, ker obrambna akcija ni bila istočasna in sorazmerna napadu. To sta dva pojma, s katerima se pravno omejuje pravica do silobrana. Poglejmo, kako je s tem.

Morda je temu tako v primeru, ko je samoobrambna situacija prostorsko in tudi sicer kar se da podobna napadu v športni borbi – tj., dobro viden en sam goloroki napadalec z jasnim namenom fizično napasti, na za to primerni razdalji brez kakršnihkoli ovir ali preprek, napadeni pa ima proste roke in noge, oblečen in obut tako, da ga nič ne ovira pri ekstremnih gibih. Ampak po mojem splošnem vedenju se protipravni napadi ne dogajajo pod takimi, za silobran optimalnimi (skoraj idealnimi) pogoji. V morebitnem takšnem izjemnem primeru bi morda lahko bil izurjen branilec kvečjemu so-odgovoren za napadalcu prizadejano poškodbo, in sicer le sorazmerno okoliščinam, ki so pogojevali protiakcijo. Pod kakšnim hudim stresom je napadeni in kako to omejuje oziroma kar onemogoča branilcu upoštevanje pravniških pojmov »sočasnost in sorazmernost obrambe glede na napad«, je že zelo dobro opredeljeno v reviji Nacionalna varnost (Intervju Rado Krušič, sept. 2024, 37-41). Bolj, ko se okoliščine protipravnega napada oddaljujejo od okoliščin v športni borbi, bolj je ta zahteva po sočasnosti in sorazmernosti silobrana nerealna in neuresničljiva in bolj si je za evtl. poškodbo kot posledico protiakcije protipraven napadalec sam kriv.  

Krivda za posledice protipravnega napada je po definiciji vselej na strani napadalca, ne glede na to, ali jo je pri tem od intuitivnega branilca ali pa od izurjenega športnega borca tudi skupil. Brez napada pač ni samoobrambne protiakcije. Po logiki realnega (ne športnega) spopada bi moralo tako biti tudi pravno regulirano. Pri tem sploh ne bi smelo biti pomembno, ali je branilec natreniran športni borilec, ali pa to ni. Nikakor se ne bi smelo dogajati, da je napadeni obsojen vsled t.i. prekoračenega silobrana, obenem pa protipravni napadalec oproščen, ko se je že dogajalo. Naj omenim nelogično regulacijo glede na s strani branilca izzvan protipravni napad. V tem primeru je pravna krivda na strani napadenega izzivalca in če jo pri tem skupi, si je sam kriv. Velja pa tudi obratno, saj je vendar tudi napadeni (dejansko ali le navidezno, kar v stresu ogroženosti težko razlikuje) izzvan v silobran. Kar pomeni, da je potemtakem tudi protipravni napadalec izzivalec protiakcije v silobranu in si je tako sam kriv za ev. poškodbo, ki jo pri tem lahko utrpi.

Kako bi borilna stroka definirala razliko med izurjenostjo in laično reakcijo, ko govorimo o silobranu?

Izurjen športni borec je v primeru protipravnega napada pod istim psihološkim pritiskom eksistencialne ogroženosti kot vsak drug. A v športni borbi po mojih tekmovalnih in več kot 50-letnih trenerskih izkušnjah stres ne izvira iz občutka fizične ogroženosti, tudi v disciplinah ne, kjer je prizadejanje poškodbe namen borbe (napr. boks, muai thai…). Na športno borilnih tekmovanjih, vključno s popularnimi profesionalnimi dvoboji, se udeleženci praviloma na bojijo poškodb (začetniki pač še, a to kmalu obvladajo), pač pa bolj »loosing face« (izguba ugleda in samopodobe). Na tekmovanjih gre pač za športno slavo in prestiž, lahko tudi za finančne nagrade. V primeru protipravnega napada pa se vsak napadeni dejansko čuti fizično ogrožen, tudi če je izurjen športni borec in je v tem pogledu sicer zadosti samozavesten, saj mu je jasno, da sedaj pa gre zares: za potencialno izgubo imetja, zdravja ali lahko tudi življenja. Pri tem velja upoštevati dva vidika, ki brišeta razliko med izurjenostjo in laično reakcijo v silobranu.

(1) Bolj, ko se okoliščine protipravnega napada oddaljujejo od tistih (idealnih, optimalnih) v športni borbi, večji je občutek ogroženosti in s tem višja stopnja psihološkega pritiska in toliko bolj zožena zavest, kar vodi v slabši samonadzor in posledično v večjo možnost poškodovanja napadalca v somoobrambni reakciji.

(2) Manj, ko je športni borec natreniran in tekmovalno izkušen, torej manj ko je izurjen, toliko bolj se ob protipravnem napadu občuti fizično ogroženega, kar obratno sorazmerno zmanjšuje njegovo spodobnost samonadzora in ga v tem oziru izenačuje z netreniranim branilcem.

Pred leti je ena izmed civilnih družb pripravila tiskovno konferenco, na kateri so zbrani opozarjali na šokantne rezultate zlorab borilnih veščin. Kakšna je pravzaprav resnica na področju tovrstnih zlorab v Sloveniji za zadnjih 35 let?

Po mojem vedenju ni bilo nobene tovrstne civilne iniciative. Pod tem nazivom je septembra 1999 posameznik (s sklicevanjem na še eno osebo) v dopisu Ministrstvu za šolstvo in šport ter na tiskovni konferenci brez utemeljitev frontalno in neselektivno obtožil borilne športe, da naj bi vzgajali ulične nasilnike. Pri tem je uporabil hujskaški (danes bi rekli sovražni) besednjak, ki spominja na poročila z bojišč: število mrtvih, ki so bili napadeni in ubiti, se strmo vzpenja; zločinski primeri nadomeščanja strelnega orožja; grozoviti uboji civilistov; današnji in bodoči ubijalci nemočnih in nedolžnih žrtev; spreminjanje psihosocialnih lastnosti vseh, ki so vključeni v urjenje borilnih veščin itd.

Tu ne omenjam imena avtorja, saj bi mu tako le pripomogel k (ponovni) medijski pozornosti, kar je očitno bil pravi namen njegovega napada na borilne veščine. Takrat je bil še kar uspešen, saj so naši tiskani mediji z bombastičnimi naslovi povzemali njegove popolnoma deplasirane, izmišljene, lažne obtožbe o masovnih ubojih. Dokazov za to ni bilo nobenih. Niti enega. Res je takrat v medijih opisan uboj, ki ga je zakrivil nek deviantni nasilnik in nekdanji gojitelj ene od borilnih veščin, a le-te v uboju dejansko ni uporabil. Tako ne takrat, ne kdajkoli kasneje ni znan noben primer, ki bi kakorkoli ustrezal avtorjevim trditvam. 

Na nevzdržne, absurdne obtožbe o masovni zlorabi borilnih veščin sem se kot dolgoletni trener (od 1969) in predavatelj predmeta Karate in sorodne discipline ter sokoordinator izbirnega programa Borilni športi na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani (od 1996) moral odzvati v imenu vseh borilnih športov in veščin. Po objavi moje podrobne zavrnitve vseh lažnih navedb (danes bi rekli temu »fake news«), na katero se je v svojem odgovoru na omenjeni dopis sklicevalo tudi Ministrstvo za šolstvo in šport, se avtor ni več oglasil. Kar je le še dodaten dokaz o njegovem takratnem zlonamernem zavajanju javnosti na račun borilnih športov.

Kdo je Rudolf Jakhel v borilnih športih?

Po akademski izobrazbi arhitekt-urbanist (dipl. ing. arh) z doktoratom iz sociologije in ekonomije (dr. rer. pol., Nemčija) ter mednarodnimi strokovnimi izkušnjami v Nemčiji, USA in Guyani (J. Amerika). Sicer pa eden od pionirjev slovenskega karateja (od 1968) z bogato športno zgodovino: kot gojitelj, uspešen tekmovalec (zvezni absolutni viceprvak in prvi Slovenec v zvezni reprezentanci s 3. mestom na Evropskem prvenstvu 1971), mednarodni trener, sodnik in publicist, popularizator in iniciator preko 100 karate klubov doma in po Evropi, avtor knjige »Moderni športni karate« v več prevodih, nosilec odprtega razvojnega projekta »Racionalizacija v karate športu« (od 1971), univerzitetni predavatelj in iniciator programa Borilni športi na Fakulteti za šport, Univerze v Ljubljani (od 1996), častni član in imetnik zlate plakete Karate zveze Slovenije,  raziskovalec, član Pedagoške sekcije Mednarodnega znanstvenega združenja za borilne veščine in športe na Univerzi Rzeszow, Poljska (IMACSSS, od 2012), karate mojster najvišje stopnje pri nas, 10. Dan, z naslovom »hanshi« (2019, Idokan, Rzeszow, Poljska), prvi prejemnik priznanja »FajterSI« za življenjske dosežke v borilnih športih (2024).

Foto: arhiv FajterSI

Portal Varensvet.si                                                              E: info@varensvet.si

Šolski okoliš Osnovne šole Košana vključuje več razpršenih vasi, kar pomeni, da številni učenci prihajajo v šolo s šolskim kombijem ali jih pripeljejo starši. Prometna varnost je zato zelo pomembna. Dostop do šole je dobro urejen, saj poteka večina poti po manj prometnih lokalnih cestah. V okolici šole ni izrazito gostega prometa, kar pozitivno vpliva na varnost otrok, predvsem pešcev. V bližini šole so jasno označeni prehodi za pešce in opozorilne table, ki opozarjajo na prisotnost otrok. Hitrost prometa v okolici šole je večinoma omejena, kar povečuje varnost šolarjev. Osnovna šola Košana je umeščena v mirno in naravno okolje, kar pomeni, da ni izpostavljena industrijskemu onesnaženju ali hrupu. V neposredni bližini šole je narava, kar omogoča izvajanje dejavnosti na prostem, naravoslovne dneve, športne aktivnosti in druge oblike pouka izven učilnic. Objekt je varovan z video nadzornim sistemom, kar pomembno vpliva na preventivo in varnost. Obenem je šola v času trajanja pouka zaklenjena, kar dodatno zmanjšuje tveganje, da bi v šolo vstopile neznane ali nepooblaščene osebe, ki bi lahko predstavljale varnostno grožnjo. V notranjosti šole so evakuacijske poti jasno označene, redno potekajo vaje evakuacije in varnostni pregledi. V šoli se spodbuja pozitivna klima in varno medosebno okolje, kar pomembno vpliva na splošno počutje in varnost učencev ter zaposlenih. Osnovna šola Košana torej deluje v urejenem, varnem in mirnem okolju. Infrastruktura je primerna, prometna varnost pa dobra, a bi jo bilo mogoče še izboljšati z dodatnimi prometno-varnostnimi ukrepi, kot na primer kolesarske poti, ki so večinoma odsotne, kar omejuje možnost varnega prihoda učencev s kolesi, zlasti iz bolj oddaljenih vasi.

Pri doktorskem študiju ste zagovarjali doktorsko disertacijo z naslovom »Zaznavanje in posledice stresa pri vzgojiteljih in učiteljih v slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanovah«. Do kakšnih ugotovitev ste prišli in kaj svetujete za izboljšanje razmer na tem področju?

V svoji doktorski disertaciji sem raziskovala, kako vzgojitelji in učitelji v slovenskih vrtcih in šolah zaznavajo stres, katere so njegove najpogostejše posledice ter kakšni so dejavniki, ki prispevajo k večjemu ali manjšemu občutku obremenjenosti. Raziskava je temeljila na kvantitativnih in kvalitativnih podatkih, zbranih iz različnih vzgojno-izobraževalnih ustanov po Sloveniji. Učitelji in vzgojitelji so poročali o zmerni do visoki ravni stresa, ki ga doživljajo predvsem zaradi administrativnih obveznosti, časovnih pritiskov, dela z zahtevnimi starši in učenci z vedenjskimi težavami. Vse to vodi do utrujenosti, izgorelosti, motenj spanja, tesnobe in drugih psihosomatskih težav. Strokovni delavci so pogosto poročali tudi o težavah z motivacijo in občutkom poklicne neizpolnjenosti. Pri tem je pomembno poudariti, da je zaznava stresa in sposobnosti soočanja s stresom v veliki meri odvisna od posameznikovih osebnostnih lastnosti, od načinov spoprijemanja s stresom ter od delovne klime.

Po mojih ugotovitvah k zmanjševanju stresa bistveno prispevajo kakovostni odnosi v kolektivu, podpora vodstva ter možnosti za strokovno izpopolnjevanje. Obenem bi posodobitev in racionalizacija birokratskih postopkov omogočila več časa za pripravo na pedagoško delo. Predlagala bi tudi možnost psihološke pomoči za zaposlene, supervizijo, timsko svetovanje in redne pogovore s strokovnjaki za duševno zdravje, ki naj obenem postanejo del delovne kulture.

Že v času študija bi morali uvajati vsebine s področja čustvene pismenosti, obvladovanja stresa in veščin za spoprijemanje z zahtevnimi situacijam, v delovni dobi pa bi to moralo postati kot del stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Pri vsem tem ne smemo pozabiti na nujnost usposabljanja ravnateljev in vodstvenega kadra za prepoznavanje stresa pri zaposlenih in za ustvarjanje spodbudnega delovnega okolja. Stres v vzgojno-izobraževalnih poklicih je realnost, ki ima lahko resne posledice, če se je ne prepoznava in ne obvladuje. Le s celostnim pristopom – sistemskim, organizacijskim in osebnim – lahko prispevamo k boljši kakovosti delovnega življenja zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, kar se ne posredno odraža tudi v boljšem počutju otrok in učencev.

Poznamo različne sodelovalne pristope in metode, ki omogočajo razvoj vzgojno-izobraževalnih ustanov v prostor učenja, učinkovitega sodelovanja in ustvarjalnega raziskovanja. Kakšne so prednosti tovrstnih pristopov in metod?

Sodelovalni pristopi in metode imajo v vzgoji in izobraževanju izjemno pomembno vlogo pri ustvarjanju spodbudnega in razvojno usmerjenega učnega okolja. So ključnega pomena za sodoben vzgojno-izobraževalni proces, saj ustvarjajo učno okolje, ki spodbuja aktivno udeležbo, ustvarjalnost, raziskovanje in medsebojno sodelovanje. Namesto tradicionalnega, enosmernega prenosa znanja, postavljajo v ospredje učenca kot aktivnega soustvarjalca učnega procesa. Ena izmed največjih prednosti teh pristopov je razvoj socialnih in komunikacijskih veščin. Učenci se učijo poslušanja, izražanja lastnih stališč, reševanja konfliktov in skupinskega odločanja. To pomembno prispeva k razvoju strpnosti, empatije in spoštovanja različnosti. Poleg tega sodelovalno učenje krepi kritično mišljenje, saj učenci pri skupnem delu pogosto analizirajo informacije, iščejo rešitve in oblikujejo lastne zaključke.

Sodelovalne metode omogočajo povezovanje teorije s prakso ter spodbujajo radovednost in raziskovalni duh. Učenci postajajo bolj motivirani, saj se čutijo vključene in odgovorne za potek učenja. Tak pristop spodbuja samostojnost in inovativnost, hkrati pa razvija občutek pripadnosti skupnosti. Tudi za učitelje predstavljajo sodelovalne metode priložnost za razvoj. V takšnem okolju učitelj ni zgolj prenašalec znanja, temveč mentor, opazovalec in usmerjevalec, ki spodbuja refleksijo, sodelovanje in profesionalno rast. Na ta način se krepi tudi kolektivna strokovna kultura znotraj šole. Nazadnje pa tovrstni pristopi pozitivno vplivajo na šolsko klimo. Vzpostavlja se prostor zaupanja, spoštovanja in varnosti, kjer se vsak počuti slišanega in pomembnega. Šola tako postane skupnost učenja, ki spodbuja razvoj posameznika in kolektiva.

Kako lahko po vašem mnenju vzgojitelji in učitelji prispevajo k dobremu počutju otrok v vrtcih in šolah?

Dobro počutje otrok v vzgojno-izobraževalnem okolju je temelj njihovega celostnega razvoja, uspešnega učenja ter oblikovanja pozitivne samopodobe. Vzgojitelji in učitelji imajo pri tem eno izmed najpomembnejših vlog, saj so otrokom vsakodnevno blizu in s svojim ravnanjem neposredno vplivajo na njihovo izkušnjo vrtca ali šole.

Eden ključnih pogojev za dobro počutje otrok je občutek varnosti, tako fizične kot čustvene. Vzgojitelji in učitelji lahko z jasno strukturo, predvidljivim potekom dneva, doslednostjo in toplim pristopom ustvarijo okolje, v katerem se otroci počutijo varno, sprejeto in razumljeno. Pozitiven odnos, ki temelji na spoštovanju, razumevanju in empatiji, omogoča otrokom, da razvijajo zaupanje vase in v druge. Poleg varnosti je za otrokovo dobro počutje pomemben občutek pripadnosti. Otroci morajo čutiti, da so del skupine, da so sprejeti takšni, kot so, ter da so njihova mnenja in čustva upoštevana. Vzgojitelji in učitelji lahko to dosegajo z vključevanjem otrok v skupinske aktivnosti, odločanje ter z ustvarjanjem prostora za izražanje mnenj in čustev. Tako razvijajo otrokovo samostojnost, odgovornost in občutek kompetentnosti.

Pomembno vlogo igra tudi spodbujanje pozitivne samopodobe in notranje motivacije. Otroci potrebujejo občutek, da zmorejo, da so uspešni in da njihova prizadevanja štejejo. To lahko dosežemo z iskreno pohvalo, opazovanjem napredka in podajanjem spodbudne povratne informacije. Kritike, če so potrebne, naj bodo usmerjene v vedenje, ne v osebnost, in naj vodijo k izboljšanju, ne k občutku manjvrednosti. Vzgojitelji in učitelji morajo znati prepoznavati posameznikove potrebe, posebnosti in meje. Individualni pristop, prilagojen otrokovemu razvoju, zmožnostim in čustvenemu stanju, omogoča vsakemu otroku, da se razvija v svojem tempu in v svoji smeri. Nenazadnje je dobro počutje otrok povezano tudi s kakovostnim sodelovanjem med šolo/vrtcem in družino. Vzgojitelji in učitelji, ki sodelujejo s starši odprto, spoštljivo in partnersko, lahko bolje razumejo otroka in nudijo ustrezno podporo, s čimer prispevajo k bolj stabilnemu in spodbudnemu okolju.

Vzgojitelji in učitelji imajo izjemno odgovornost, a hkrati tudi veliko moč, da s svojim zgledom, odnosom in pedagoškim pristopom bistveno prispevajo k dobremu počutju otrok. Z ustvarjanjem varnega, vključujočega in spodbudnega okolja otrokom omogočajo, da razvijajo pozitivno samopodobo, medosebne odnose in notranjo motivacijo za učenje – kar je temelj za njihov uspeh in dobrobit v prihodnosti.

Kako lahko po vašem mnenju starši in skrbniki prispevajo k dobremu počutju otrok v vrtcih in šolah?

Dobro počutje otrok v vzgojno-izobraževalnem okolju je rezultat skupnega prizadevanja tako strokovnih delavcev kot tudi staršev in skrbnikov, ki imajo ključno vlogo v otrokovem razvoju. Vzgojno-izobraževalna ustanova je za otroka drugi pomemben socialni prostor, takoj za družinskim okoljem. Zato je za uspešno prilagajanje in razvoj otroka pomembno, da med družino in vrtcem oziroma šolo obstaja tesno, zaupanja vredno in spoštljivo sodelovanje.

Eden najpomembnejših načinov, kako starši prispevajo k dobremu počutju otroka, je ustvarjanje stabilnega, ljubečega in varnega domačega okolja, kjer otrok razvija temeljni občutek varnosti, zaupanja in samozavesti. Ti občutki otroka spremljajo tudi v vrtec in šolo, kjer nato lažje navezuje stike, sodeluje pri dejavnostih in se spoprijema z vsakodnevnimi izzivi. Pomemben je tudi njihov odnos do vzgojno-izobraževalne ustanove, ki neposredno vpliva na otrokovo doživljanje le-te. Če starši izražajo pozitiven odnos do učenja, šolskih obveznosti in pedagoških delavcev, otroci to pogosto ponotranjijo in se v ustanovi počutijo bolj sproščeno in motivirano. Zelo pomembno je tudi aktivno sodelovanje staršev v življenju vrtca in šole. Udeleževanje na roditeljskih sestankih, govorilnih urah in drugih oblikah dogodkov, krepi sodelovanje in izmenjavo informacij med vrtcem, šolo in domom. S tem starši pokažejo otroku, da sta vrtec in šola pomemben del njihovega življenja in da jih zanima njegovo počutje ter napredek. Hkrati pa s tem prispevajo k bolj celostnemu razumevanju otrokovih potreb tudi s strani vzgojiteljev in učiteljev. Starši lahko k dobremu počutju prispevajo tudi z razvijanjem otrokove samostojnosti in odgovornosti, ki otroku pomagata, da se v vrtcu in šoli počuti kompetentno in samozavestno. Pomembno je, da otroka spodbujajo k izražanju svojih čustev, ga poslušajo in jemljejo njegove občutke resno. Čustvena opora doma krepi otrokovo psihološko odpornost, ki je ključna pri spoprijemanju z vsakodnevnimi šolskimi in socialnimi izzivi. Pomembna naloga staršev je tudi uravnoteženost med pričakovanji in podporo. Prevelik pritisk ali nerealna pričakovanja lahko vodijo v tesnobo, občutek neuspeha in nižjo samopodobo, zato je pomembno, da starši znajo prepoznati otrokove zmožnosti, ga spodbujajo pri napredku in ga sprejemajo tudi, ko dela napake. Nenazadnje starši vplivajo na otrokovo počutje z oblikovanjem zdravih življenjskih navad, kot so redna rutina, ustrezna prehrana, počitek ter skrb za gibanje in prosti čas. Vse to pozitivno vpliva na otrokovo telesno in duševno počutje ter ga pripravi na uspešno vključevanje v vrtec ali šolo.

Le z vzajemnim sodelovanjem, zaupanjem in odprto komunikacijo med domom in vzgojno-izobraževalno ustanovo, lahko otrokom zagotovimo spodbudno, varno in razvojno naravnano učno okolje, v katerem se bodo počutili dobro, sprejeto in slišano.

Foto: osebni arhiv

Portal Varensvet.si                                                                               E: info@varensvet.si

Osnovna šola Hinka Smrekarja se nahaja v urbanem okolju Ljubljane, kar prinaša nekaj prednosti in izzivov. Prednosti vključujejo dostopnost do kulturnih in izobraževalnih ustanov ter raznolikost prebivalstva. Izzivi pa so povezani s prometno varnostjo, saj se v bližini nahajajo prometne ceste (še posebej Celovška cesta), kar zahteva posebno pozornost pri organizaciji prihodov in odhodov učencev. Pomembno je tudi upoštevati demografske spremembe v okolišu in njihove vplive na šolsko populacijo. Prometno je naš okoliš zelo izpostavljen nevarnostim, predvsem bi izpostavil sebičnost, saj ljudje parkirajo vsepovsod, tudi na pločnikih in mestih, ki niso namenjena parkiranju. V času mojega ravnateljevanja sem moral kar nekajkrat obvestiti Policijsko postajo Šiška in Ljubljansko mestno redarstvo o neprimernem ravnanju voznikov (nepravilno parkiranje na Obirski ulici, Gorazdovi ulici in Ljubeljski ulici ter neupoštevanje omejitev pri vožnji).

Šolska infrastruktura je solidna, vendar se trudimo za nenehne izboljšave, da bi zagotovili varno in spodbudno okolje za učence. Pri tem nam prisluhnejo tudi župan Mestne občine Ljubljane in njegovi zaposleni. To vključuje posodabljanje učilnic, ki se jih opremlja z moderno tehnologijo, urejanje športnih površin in zagotavljanje dostopnosti za učence s posebnimi potrebami. Kljub temu si seveda nujno želimo celotne prenove naše šole, da bi lahko naši učenci sledili novim učnim trendom in inovativni pedagogiki s podporo naših zaposlenih.

Pri ocenjevanju umestitve šole v prostor lahko upoštevamo dostopnost javnega prevoza, bližino parkov in zelenih površin ter možnosti za sodelovanje z lokalno skupnostjo, za katere lahko rečem, da so deležnikom naše šole dostopni. Z novim projektom, ki ga načrtuje gospod župan Zoran Janković v naslednjih letih s preselitvijo Remize LPP na območju Stanežič in ureditvijo novega parka Remiza z izgradnjo mestnih stanovanj, bodo še dodatno izboljšali kakovost bivanja našim učencem, staršem in učiteljem. Vse načrtovane površine nam bodo omogočale številne oblike rekreacije, različne športne aktivnosti ter možnost piknikov in drugih družabnih dogodkov, kar bo prispevalo k boljšemu zdravju in splošnemu počutju vseh.

Kaj je po vašem mnenju pomembno pri vodenju šole in kaj mora posedovati ravnatelj, da bi bil lahko čim bolj uspešen pri tem?

Menim, da je pri vodenju šole ključno ustvarjanje pozitivnega in vključujočega okolja, kjer se učenci počutijo varno, zdravo in pridobijo kakovostno znanje z odličnimi učitelji. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na vse zaposlene ter starše otrok.

Ravnatelj mora biti vsestranski. Mora biti psiholog, zdravnik, pedagog, specialni in rehabilitacijski pedagog, mediator, kreator, ekonomist, pravnik in še marsikaj lahko naštejem. Predvsem pa mora imeti sposobnosti oblikovanja jasne vizije razvoja šole in motiviranja, usmerjanja ter vodenja in razumevanje zaposlenih za doseganje skupnih ciljev. Poleg tega mora biti zelo dober v komunikaciji, da lahko učinkovito komunicira z učenci, starši, zaposlenimi in lokalno skupnostjo. Najbolj pomembna lastnost je sposobnost sprejemanja težkih odločitev in prevzemanja odgovornosti in hkrati razumevanje vseh potreb in čustev učencev ter zaposlenih.

Ravnatelj mora imeti znanja iz pedagoških, vodstvenih in organizacijskih ved. Slediti mora novostim na področju izobraževanja ter zgraditi sposobnost učinkovitega upravljanja s šolskimi viri in organizacijo šolskih aktivnosti.

Biti danes ravnatelj šole zraven vodenja, terja tudi zelo veliko odgovornost na področju varnosti otrok in zaposlenih. Kateri so danes največji in glavni izzivi, s katerimi se kot šola na področju varnosti soočate?

Res je. Največja odgovornost ravnatelja je vzpostaviti sistem, v katerem se bodo učenci in drugi deležniki v šoli počutili varno in prijetno. Za ta namen je potrebno vzpostaviti dober strokoven in zakonsko podprt odnos z vsemi deležniki šole (starši, učenci in učitelji) ter z zunanjimi institucijami.

Na šoli je potrebno oblikovati tim zaposlenih, ki bo imel jasno zastavljene cilje, ki so podprte z zakonsko podlago in se vedno ravnati le v skladu z njimi.

Za dobro delovanje je potrebno zaupanje v ožjem timu, kamor smo vključeni vodstveni in svetovalni delavci ter drugi strokovni delavci. Poleg tega je potrebno dosledno sodelovati z lokalno skupnostjo – z Oddelkom za predšolsko vzgojo in izobraževanje ter na državni ravni z Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje, Inšpektoratom za šolstvo, Ministrstvom za notranje zadeve, okoliško Policijsko postajo in s Centrom za socialno delo.  

V današnjem času je veliko izzivov na področju varnosti, s katerimi se soočamo na šoli. Mislim, da največji izziv predstavlja zagotavljanje varnosti v digitalnem svetu, saj so učenci vse bolj izpostavljeni spletnim tveganjem, kot so kibernetsko nasilje, neprimerna vsebina in spletno nadlegovanje. Učenci se na socialnih omrežjih pogosto prehitro srečajo z neprimernimi vsebinami, ki jih nato prenašajo v družbo med vrstnike in sošolce. Tako pride tudi do nasilja v šolskem in širšem okolju.

Priča smo temu, da se nenehno soočamo z izzivi, kot so preprečevanje nasilja v šoli, zagotavljanje varnega šolskega prostora, ustrezno odzivanje na morebitne izredne dogodke in zagotavljanje psihološke varnosti za učence in zaposlene. Pri tem moramo še posebej upoštevati individualne potrebe učencev in zagotavljati podporo tistim, ki so bolj ranljivi. Zelo težko je ugotoviti, kje je meja ustreznega ukrepanja, saj je šolski prostor postal prostor mediacije ter učenja odraslih, kako vzgajati lastne otroke. Določeni starši ne znajo in ne zmorejo postaviti jasnih meja. Na tem področju jim s svojim strokovnim znanjem pomagajo šolske svetovalne delavke. Staršem svetujejo in jih učijo primernih načinov odzivanja, pogovarjanja, postavljanja meja inp. Starše, ki potrebujejo poglobljeno strokovno obravnavo, ki je mi ne moremo nuditi, napotimo tudi na ustrezne zunanje institucije.  

Izzive vidimo tudi v različnih kemijskih substancah, tobačnih izdelkih in energetskih pijačah, ki jih otroci današnjega časa konzumirajo. Tem je pogosto težje slediti, saj jih najpogosteje uživajo izven šole.  

Tudi uporaba telefonskih naprav v šoli predstavlja izziv, s katerim se soočamo na dnevni ravni, tako med poukom kakor med odmori, pa tudi izven šolskega časa. Učenci ne razumejo meja, s težavo upoštevajo avtoriteto odraslega, imajo težave s samokontrolo, ne spoštujejo ljudi okrog sebe, ne vedo, kaj pomenita besedi strpnost in doslednost. Pogosto ne zmorejo, ne znajo poslušati in potrpeti, ampak se odzovejo neprimerno z verbalnim ali fizičnim nasiljem. Priča smo nenehnim prepirom, ki nastanejo brez razloga. S tem namenom na šoli organiziramo različne delavnice, ki jih izvajajo svetovalne delavke in učiteljice za dodatno strokovno pomoč (psihologinji, pedagoginje, inkluzivna pedagoginja, specialno rehabilitacijski pedagoginji). Lahko rečem, da te delavnice učencem pomagajo, vendar bi jih moralo biti bistveno več, sami pa nimamo dovolj kapacitet ter ur, ki bi jih temu namenili.

Zelo pomembno je upoštevati vse zakonske podlage. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je šolskem letu 2023/2024 oblikovalo različne protokole, po katerih se moramo ravnati. Tudi mi smo na šoli oblikovali Protokol ravnanja pri različnih neprimernih odzivih učencev. Tretje leto se ravnamo po tem in učencem ter ostalim kršiteljem ne dovolimo, da rušijo in kršijo Hišni red ter Pravila šolskega reda. Imamo ničelno toleranco do nasilja zato odreagiramo hitro, strokovno in zakonsko.

Za otroke in zaposlene je pomembno, da se v šoli počutijo varno, tako v fizičnem kot psihološkem pogledu. Katere aktivnosti na vaši osnovni šoli izvajate z namenom čim bolj varnega šolskega okolja?

Kot sem zgoraj že zapisal, na šoli izvajamo različne aktivnosti, kot so delavnice o varnosti na spletu, različni programi za preprečevanje nasilja, tako medvrstniškega kot tistega na spletu, redne vaje evakuacije in usposabljamo zaposlene. Posebej bi izpostavil svetovalne pogovore za učence in starše z menoj in svetovalnimi delavkami na šoli. Skupaj spodbujamo odprto komunikacijo in sodelovanje med učenci, starši in zaposlenimi, saj tako ustvarjamo varno in zaupanja vredno okolje.

Na šoli zagotavljamo psihološko podporo (moja malenkost in svetovalne delavke) za učence in zaposlene, ki se soočajo s težavami. Izvajamo in organiziramo različne projekte (Strpnost, Unicef, Simbioza, Unesco, NEON, socialne delavnice, tutorstvo), delavnice za težave na socialno-čustvenem ter vedenjskem področju,  ki učence učijo veščin reševanja konfliktov, empatije in medsebojnega spoštovanja.

Omenil bi tudi mediacijo, saj imamo na šoli usposobljeni mediatorki, ki učencem pomagata pri reševanju različnih konfliktov. Ne smem pozabiti tudi na šolski parlament, na katerem potekajo različne odprte debate, na njihovih sejah pa se rešujejo tudi določene težave, ki jih učenci opažajo na ravni šole.

V naš šolski pouk vključujemo tudi delavnice s strani Policije, ki jih izvaja rajonski policist Policijske postaje Šiška. 

Svetovalne delavke sodelujejo tudi z nekaterimi zunanjimi institucijami, ki ponujajo podporo našim učencem.

Z razvojem in v smeri sodobne družbe se kaže potreba po spremembah in konceptu t.i. sodobne šole. Kako vi kot ravnatelj vidite prihodnost šolskega sistema in kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno spremeniti?

Kot ravnatelj naše šole vidim prihodnost v bolj odprti komunikaciji med vsemi deležniki, da starši in ostali deležniki šole zaupajo vodstvu in zaposlenim na šoli, posledično pa tako lahko vzpostavimo sistem spoštovanja, strpnosti in zagotavljanje maksimalne varnosti v šolskem okolju. Poleg tega želim, da šola postane sistem, kjer bo vsem deležnikom omogočen bolj individualiziran pristop k poučevanju, svetovanju ter pomoči. Zelo pomembno je, da se bomo znali prilagoditi hitrim spremembam, ki jih prinaša informacijsko komunikacijska tehnologiji, s tem pa bi želeli opremiti učence s kompetencami, ki jih bodo potrebovali za uspeh v prihodnosti, kot so kritično mišljenje, ustvarjalnost, komunikacijske veščine in sposobnost sodelovanja.

Vsekakor je zelo pomembno, da MVI in lokalna skupnost finančno vlagajo v dodatno izobraževanje in usposabljanje učiteljev, v posodobitev učnih gradiv in opreme ter spodbujanje inovativnih pristopov k poučevanju, kot so pouk na prostem, projektno učenje, problemsko učenje in uporaba tehnologije v poučevanju. Zelo pomembno je delati tudi na področju socialnega in čustvenega učenja, s pomočjo katerega bodo učenci razvili veščine, da se uspešno znajdejo v okolju, v katerem živijo in delujejo.

Portal Varensvet.si                                                     E: info@varensvet.si

Najpomembnejši je dober odnos z učenci. To je tista »nevidna stvar«, na kateri skušam delati na hodnikih šole, na športnih dnevih, v vseh trenutkih, ko lahko z učenci spregovorim sproščeno, pokažem, da smo si v bistvu enaki in da sem tukaj zato, ker v resnici želim pomagati. Če je odnos zdrav, potem imamo večjo verjetnost, da naredimo kaj dobrega.

Sicer ste omenili veliko različnih težav, še veliko več jih je in seveda vsak primer zahteva svoj pristop oz. svoje tehnike. Poleg tega so učenci med seboj (na srečo) različni, prav tako njihovi starši, zato enoten pristop ne bi bil ustrezen.

Kljub temu pa se v večini primerov držim svojega okvira, ki je sledeč:

•  »Iskren čas za učenca« – to pomeni, da če me nekdo poišče in potrebuje pomoč, vse ostalo takrat odpade. Ni telefonov, ni pogledov proti računalniku in drugih vmesnih motečih reči. Takrat sem tam za tistega učenca in to v 100%. Pomembno je, da učenec to začuti, saj šele takrat lahko zaupa.
• »Aktivno poslušanje« – preko povzemanja, zrcaljenja in parafraziranja skušam natančno razumeti dogajanje.
• »Sprejemanje in potrditev« – naj bo v naših očeh še tako »mala« težava, pomembno je, da učencu verjamem in njegove občutke sprejmem.
• »Določanje malih ciljev in korakov« – izredno pomemben del, saj se s tem doseže aktivnost učenca tudi po pogovoru.
• »Preverjanje in povezava« – zadnji korak pomeni spremljanje učenca, ki je poiskal pomoč ter preverjanje doseženega in občutkov. Ob tem je pomembno, da učencu (če ocenimo, da je to potrebno) ponudimo tudi »izhod v sili«, torej neko potezo, ki jo lahko potegne, če se znajde v krizi – s ciljem občutka varnosti.

Na šoli si prizadevate, da bi prav vsem otrokom nudili oporo in pomoč. Kaj opažate, se potreba po tej pomoči skozi leta spreminja, in v katerem delu se kaže največja potreba?

Pridejo dnevi, ko je pred pisarno vrsta. Ni to vsak dan, zgodi pa se, pa se včasih ni nikoli. Takrat si rečem, da nekaj verjetno delamo prav, čeprav je naporno. Zavedati se je namreč treba, da je uspeh, če nek učenec izbere ravno tebe, da se ti zaupa. Ne morem reči ali je težav več ali je le iskanje pomoči postalo manjši tabu ali pa je v ozadju nekaj čisto drugega. Bolj pomembno od odgovora na to vprašanje se mi zdi to, da se trudimo biti tem otrokom na voljo. S tem pa že začenjam odgovor na drugo podpvprašanje, v katerem delu pomoči se kaže največja potreba. Menim, da v tem, da si učencu, ki nekaj potrebuje, na voljo. Da ga včasih le poslušaš, da sprejmeš njegovo težavo, njegove občutke, ki ga ob tem spremljajo. Pogosto učenci sploh ne pridejo po nasvet, pridejo »se le izpraznit«.

Menim, da je na naši šoli zelo velik plus ta, da ni treba ravno k svetovalni službi, če želiš pogovor. Učitelji, razredniki in vodstvo šole so pripravljeni prisluhniti in pomagati po svojih močeh, tudi preko »pogovornih uric«, ki smo jih uvedli pred leti. V primeru večjih težav pa imamo na srečo tudi precej širok svetovalni tim, preko katerega skušamo pokriti čim več zaznanih težav. Veliko le-teh žal izvira iz družabnih omrežij, kjer se veliko dogaja ob popoldnevih, prenaša pa se v šolo v naslednjih dneh.

Na kakšen način, kot šolski psiholog pomagate otrokom, da razumejo in ostajajo v dobrih odnosih ter da učinkovito razrešujejo konflikte? 

V prvi vrsti vsekakor z iskrenostjo in učenjem komunikacije. In bom pojasnil skozi primer: Ko prideta dva učenca v spor, so čustva v »špici« in vemo, da jih najstniki v tem obdobju težje kontrolirajo, zato menim, da pri tem potrebujejo oporo. Torej, dva učenca sta v sporu, pride do eskalacije. Takrat se ločeno pogovorim z obema, tako da vsi razumemo nastalo situacijo in se čustva vsaj malo umirijo. Nato sledi pogovor vseh skupaj. Tega seveda ne storim, če gre za odnos žrtev-nasilnež, saj v tem primeru soočanje nikakor ni primerno in se poslužujem drugačnih postopkov. V pogovoru vedno zahtevam popolno iskrenost, čeprav resnica morda ni prijetna. Želim, da eden govori in drugi posluša, nato se vlogi obrneta. Velikokrat učenci že v tem trenutku sami ugotovijo, da so se narobe razumeli ali vedli napačno. Kljub temu želim, da si povedo, kaj je tisto vedenje, ki ga na drugem moti in česa si želi v bodoče. Poudarjam, povedati je treba, katero vedenje koga moti in ne, da ga moti oseba kot celota.

Če je težava večja, nikoli ne dajem nekih lažnih upov ali obljubljam stvari, na katere nimam vpliva. In menim, da ta že omenjena iskrenost pomaga pri tem, da se odnosi vzdržujejo v neki zdravi obliki, pride do medsebojnega spoštovanja in primerne komunikacije, ki so ključ do kvalitetnega odnosa, pa ni pomembno ali gre za odnos učenec-učenec, učitelj-učenec, temveč je medsebojno spoštovanje temelj.

Osnovna šola zbora odposlancev je ena izmed šol, ki resnično celovito pristopa in razume pomen varnosti in varne šole. Katere dogodke opažate, da so na vaši šoli v zadnjih letih najbolj pogosti in kako se soočate z njimi?

Kot sem že omenil, je res veliko sporov v šoli povezanih z dogajanjem na spletu v prejšnjih dneh. Gre torej za psihično nasilje preko spleta, ki se potem v šoli kaže z izločanjem, žaljenjem, obrekovanjem oz. z verbalnim, včasih tudi s fizičnim nasiljem. Vsakič, ko to zaznamo, se odzovemo na načine, kot sem jih opisal zgoraj. Občasno gre za dogodke, ki so hujše narave in takrat je potrebno obveščati tudi zunanje inštitucije, torej CSD in PP. Tukaj moram poudariti, da je naše sodelovanje res dobro in to se je izkazalo za zelo pomembno. S CSD-jem se že leta dobivamo na rednih mesečnih sestankih, na tak način se povezujemo, vemo, kdo lahko kaj naredi, kdo ti lahko v določeni situaciji svetuje. Nismo neznanci, ki si bi pošiljali poročila, samo zato, da bi zadostili neki alineji v zakonu. Predvsem na področju romske problematike je to res ključno.

Omenili ste varno šolo. Naša šola je šla v projekt VARNA ŠOLA, ki ga izvaja IVK Inštitut za varnostno kulturo in še vedno se držimo teh smernic, vodimo register varnostnih dogodkov. Zgodi se, da dobimo ne ravno očitek, opazko pa, v smislu » Greste se neko varno šolo, pa poglej, koliko sporov, incidentov, nasilja imate… Kakšna varna šola to je?«. Vedno poudarjam, da varna šola za nas nikakor ne pomeni, da nimamo vedenjskih težav in da je pri nas vse super. Ne, nikakor ni tako, tudi če samo pogledamo register varnostnih dogodkov. Če težave nismo opazili oz. jo zaznali/evidentirali, to ne pomeni, da je ni. Varna šola torej pomeni to, da incidente zaznamo in se na njih vedno odzivamo. Na ta način vemo kaj se nam na šoli dogaja, se temu primerno lahko odzivamo in sprejemamo ukrepe ter iščemo najboljše rešitve za varno šolsko okolje. Vzpostavljen imamo tudi tim, ki za to področje skrbi, s tem želimo zagotoviti otrokom, da imajo v vsaki težavi sogovornika, ki se bo odzval. 

Z razvojem družbe se kaže potreba po spremembah in konceptu t.i. sodobne šole. Kako vi kot šolski psiholog vidite prihodnost šolskega sistema in kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno spremeniti?

Dotaknil se bom spremembe, ki bi jo želel videti na nivoju družbe, posledično pa tudi v šolstvu. To je omejitev uporabe družabnih omrežij, telefonov. Vse preveč dokazov iz prakse imamo, pa tudi znanstvenih raziskav, ki kažejo na resne posledice prekomerne uporabe družabnih omrežij na naših mladostnikih. Negativen vpliv vidimo na fizičnem in psihološkem zdravju ter tudi na nevrološkem funkcioniranju. Sprašujem se, kaj več še potrebujemo, da bi doumeli, da se dela velikanska škoda.

Šolskemu sistemu se pogosto očita pretirana tradicionalnost, rutina, rigidnost. Sam menim, da je ta red, ki ga šolski prostor prinaša, za mnoge otroke celo prednost, saj predstavlja okolje, ki je morda manj zanimivo, je pa predvidljivo in s tem varno. Obdobje Covida je lepo pokazalo, kaj se zgodi, ko tega ni. Na tem mestu se vračam na telefone ter ostale zaslone, ki predstavljajo glavne motilce pri redu, ki ga otroci pri šolskem delu seveda še kako potrebujejo.

Ob tem bi močno podprl tudi vsak trud in spremembo v smer večje povezanosti med učenci, solidarnosti in sodelovanja. Vse prepogosto se nam dogaja, da učenci ne dobijo od sošolcev niti zvezka za prepisati, če so izostali od pouka. Velik poudarek bi bilo potrebno dati občutku za sočloveka, delu za skupno dobro, pa ne v teoriji, kjer bi učenci pisali dodaten test o teh temah, ampak v praksi. Da učenci lahko sploh dobijo tisti težko opisljiv občutek, ko za drugega storiš nekaj dobrega.

Portal Varensvet.si                                                                                           E: info@varensvet.si

Poslanstvo OŠ Ljubo Šercer je vzgajanje in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, pri čemer v ospredje postavljamo napredek vsakega posameznika ob upoštevanju njegovih značilnosti, medsebojno spoštovanje, dobro počutje na šoli in podporo pri vključevanju v širše in ožje socialno okolje z jasnim ciljem – učence opremiti z znanji za čim bolj samostojno življenje, uspešno nadaljevanje izobraževanja in kasnejšo zaposlitev. Pri zagotavljanju optimalnega razvoja posameznika moramo upoštevati razvojne zakonitosti pri telesnem, spoznavnem, čustvenem, moralnem, duhovnem in socialnem razvoju.

Šola je prostor posebnega družbenega pomena. V njej učenci preživijo velik del svojega časa. Da bi lahko vzgajali in izobraževali, se moramo tako zaposleni kot tudi učenci počutiti varne. Varnost je ena izmed osnovnih človekovih potreb in pogoj za kvalitetno izvedbo vzgojno-izobraževalnega dela oz. delovnega procesa zaposlenih. Vsi si želimo, da bi bile šole varen kraj. Varne šole pa se žal ne zgodijo kar tako. Za to smo odgovorni zaposleni na šoli, starši in učenci. Pri tem gre za celovit pristop, ki odvrača in preprečuje vsa tveganja, ki ogrožajo varnost v šolah in šolskem okolišu.

Zaposleni šole zaznavamo, da se spreminjajo družbene vrednote, saj postajajo ljudje vse bolj nestrpni, neučakani.  Vse več nasilja opažamo na TV, spletnih omrežjih, omenjene vsebine so vse bolj dostopne tudi učencem. Ker naši učenci težje prepoznajo in razumevajo dogodke, socialne interakcije, resničnost oz. verodostojnost informacij, postaja pojasnjevanje le-teh naša vsakdanja naloga in skrb. V naša izobraževalna programa se zadnja leta usmerja vedno več učencev s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki nimajo zadosti varovalnih dejavnikov v svojem primarnem in širšem socialnem okolju. Sami ne zmorejo kontrolirati vedenja in čustvovanja. Pomembno je, da zaposleni pri delu z njimi upoštevamo delovanje bioloških, psiholoških, socialnih in okoljskih dejavnikov. Le-ti medsebojno neustrezno zadovoljujejo psihosocialne potrebe, doživljanje travmatskih izkušenj, šibkosti v delovanju živčnega sistema, slabo kontrolo impulzov, pomanjkanje strategij spoprijemanja, nizek socialni kapital in druge neugodne vplive. Omenjeni dejavniki v kombinaciji ali posamično sprožajo, vzdržujejo in oblikujejo otrokove čustvene in vedenjske odzive in vplivajo na njegovo psihosocialno delovanje. Na drugi strani imamo učence, ki se s tem ne znajo soočati in doživljajo njihovo vedenje kot ogrožanje lastne varnosti in varnosti drugih. Zadovoljevanje potreb učencev s težavami v vedenju in čustvovanju kot tudi učencev z drugimi primanjkljaji, ovirami in motnjami je vsekakor vsakodnevni izziv.

Strategije izboljšanja varnosti in doseganja spodbudnega učnega okolja so pomembneje povezane z vizijo naše šole. Postati in ostati želimo šola, ki bo s celostnim strokovnim pristopom v ospredje postavljala posameznika in njegov razvoj, zagotavljala enake možnosti izobraževanja in doseganja znanja ter v sodelovanju z ostalimi institucijami v širšem in ožjem okolju ustvarjala vsebinsko bogato, varno in spodbudno okolje, ki bo učencem omogočalo razvoj v pozitivne, zadovoljne, sprejete in dejavne člane družbe.

Vzgoja in izobraževanje otrok s specifičnimi učnimi težavami ter otrok z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju že samo po sebi sodi med večje strokovne in družbene izzive, saj so tovrstni otroci del naše lokalne in širše skupnosti. Kaj je po vašem mnenju in izkušnjah, ki jih imate, najbolj pomembno pri delu s takšnimi otroci?

Vsak učenec naše šole ima izdelan individualiziran program. Pri načrtovanju sodelujejo vsi, ki ga obravnavajo, pa tudi starši in učenec. Učence spodbujamo, da v skladu s svojimi sposobnostmi sodelujejo pri oblikovanju individualiziranega programa. Ob tem se zavedamo, da je odkrivanje šibkih področij posameznika oz. priznavanje težav prvi korak pri odpravljanju le-teh. Ko to spoznajo, lahko načrtujejo, na kakšen način jih bodo odpravili in kdo jim lahko pri tem pomaga. Pri učencih želimo spodbujati določeno mero samokritičnosti in razvijati občutek sprejemanja odgovornosti in doživljanja uspeha. Naučiti jih želimo, da spoznajo, da vsak trud prinese rezultat, da postajajo čim bolj samostojni, da izdelajo model reševanja in soočanja z izzivi ter to uporabijo kasneje v življenju (prepoznava izziva, izdelovanje načinov, strategij reševanja, samokritičnost, uspeh). Vloga strokovnih delavcev je, da jih spodbujamo in usmerjamo, zagotavljamo celovit pristop in obravnavo, ki posledično oblikuje spodbudno in varno učno okolje. Skupaj raziskujemo in razvijamo njihova močna področja na različnih področjih. Dajemo jim možnosti in priložnosti, da poskušajo doseči boljše rezultate.

Ko govorimo o fizični in psihološki varnosti zaposlenih in otrok s specifičnimi učnimi težavami ter otrok z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, kakšni so izzivi na tem področju in kako se pri vas zavedate te odgovornosti in se soočate z njimi?

Popolne varnosti ni mogoče zagotoviti, zato so izzivi pri zagotavljanju le-te vsakodnevni. Kljub temu se moramo zavedati, da smo zanjo odgovorni vsi: lokalna skupnost, vzgojno izobraževalni zavod, starši oz. skrbniki in ne nazadnje tudi učenci. Naša naloga je, da nenehno opazujemo dogajanje okoli sebe, sprejemamo ukrepe in aktivnosti, da bi storili vse, da omogočimo varno in spodbudno učno okolje. Tveganja za dogodke, ki ogrožajo varnost učencev in zaposlenih, moramo zmanjšati na najnižjo možno raven. Zato si ne zatiskamo oči in ne prelagamo odgovornosti na druge. Vsi potrebujemo podporo in vzajemno sodelovanje, zato je multidisciplinarno sodelovanje neizbežno. Ob vsaki priložnosti opozarjamo, da je potrebno k reševanju vedenjskih težav posameznikov pristopati hitro in timsko. Delovati moramo odgovorno in v korist vseh, tudi tistih, ki dogajanja le opazujemo in nehote vplivajo vedenjski/čustveni odkloni tudi nanje. Dejstvo, da so ustanovljeni strokovni centri, ki naj bi pomagali in svetovali pri delu z učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ni dovolj. Nemalokrat se zaposleni znajdemo v situacijah, ko je potrebno hitro reševanje dogodka, a ostanemo sami v stiski in nemočnem položaju. Zato se bomo tudi v prihodnje zavzemali, da se omenjene potrebe rešujejo na državni ravni (sistemsko), da bi zagotovili pravočasno strokovno pomoč.

V našem vzgojno-izobraževalnem zavodu omogočamo vsem učencem dovolj varno in spodbudno učno okolje. V šoli ne dopuščamo nasilja. Med učenci ne dovolimo ustrahovanja, trpinčenja, žaljenja, spletnega in drugih oblik nasilja. Ob kakršnem koli nasilju se takoj odzovemo in ukrepamo. Učencem omogočamo razvijanje in krepitev pozitivne samopodobe, pri čemer izhajamo iz otrokovega močnega področja. Učni proces prilagajamo stopnji razvoja in predznanju posameznika. V veliki meri skrbimo za zdravje vseh vključenih, tako učencev kot tudi zaposlenih. Prizadevamo si za kulturo komunikacije, s starši sodelujemo na zelo različne načine. Z različnimi dejavnostmi krepimo zdrave in dobre medsebojne odnose. Učence vzgajamo v spoštljive in odgovorne državljane. Spodbujmo jih pri sprejemnaju odločitev in k samostojnemu izražanju svojega mnenja. Učitelji skozi svojo avtonomnost udejanjajo različne vzgojne in stretegije poučevanja. Pri delu z učenci v ospredje postavljamo empatijo in skrb za vsakega posameznika. Pri poučevanju izhajamo iz posameznika in vedno znova in znova iščemo poti in načine, da je na koncu uspeh zagotovljen.

Otroci se k vam vozijo tudi iz krajev, ki so do šole oddaljeni kakšno uro vožnje. Kateri so tisti izzivi, povezani z varnostjo na tej poti, ki bi jih še posebej lahko izpostavili?

Našo šolo obiskujejo učenci iz drugih občin, katere zagotavljajo in organizirajo prevoz otrok v šolo in domov. Nekateri učenci se vozijo v eno smer več kot eno uro vožnje. Nekateri izmed njih so dolgotrajno bolni (epileptični napadi, hiperaktivni), z avtističnimi motnjami – z zmernimi primanjkljaji v socialni komunikaciji in socialni interakciji ter z zmernimi primanjkljaji na področju vedenja, interesov in aktivnosti, s čustvenimi in vedenjskimi težavami, z lažjo oz. zmerno motnjo v duševnem razvoju. Starost otrok oz. učencev, ki potrebujejo tovrstni prevoz, je med 6 in 25 let. Čas vožnje je zanje izjemno dolg in iluzorno je pričakovati, da bodo sledili pravilom lepega vedenja brez dodatne pomoči odrasle osebe. Hkrati se lahko pojavijo nenadne zdravstvene težave, ki posledično vplivajo na varno vožnjo. Zato se nam toliko bolj pomembno zdi dejstvo, da je v času njihovega prevoza v šolo prisotna osebna, ki zna in zmore usmerjati pozornost otrok ter skrbeti za varnost v času prevoza.

Čeprav šola ni organizator omenjenega prevoza, se zavedamo odgovornosti, da na navedene težave opozarjamo tiste, ki prevoz organizirajo, in pomagamo pri skupnem iskanju rešitev. Kako pomembno vlogo ima spremljevalec v času prevoza nam je uspelo prepričati organizatorje prevoza. V letu 2022 so učenci deležni spremstva ves čas poti. Občutek varnosti se odraža tudi v počutju učencev, ki prihajajo k pouku bolj sproščeni, pomirjeni in zadovoljni, kar se zagotovo odraža pri samem vzgojno-izobraževalnem delu. Spremljevalec je zagotovo izboljšal varnost tako učencev kot tudi drugih udeležencev v prometu.

Prostorski in okoljski vidiki šole za otroke s specifičnimi učnimi težavami ter otrok z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju so verjetno zelo pomembni za delo. Kakšni bi po vašem mnenju le-ti morali biti, da bi bilo delo s takšnimi otroki čim bolj učinkovito in kar se da varno?

Šola je prostor, v katerem otroci preživijo precejšen del svojega časa. Da bi delo potekalo kakovostno in tudi varno, je vsekakor pomembno, da so zagotovljeni dobri prostorski pogoji. Le-teh mora biti dovolj. Ključno vlogo pri zagotavljanju varnosti je dejstvo, da so vsi prostori v eni stavbi. S prehajanjem med dvema ali več stavbami se povečujejo tveganja. Prehajanje med stavbami pomeni tudi dodatno spremstvo in stalno prisotnost dodatne odrasle osebe.

Prostori morajo biti dovolj veliki in svetli, da zagotavljajo dovolj osebnega prostora posameznikom, in hkrati tudi omogočajo različne oblike dela (npr. po skupinah, v parih…).  Vse več učencev potrebuje miren kotiček za umik, kjer se lahko umiri ali pa dela individualno z manj motečimi zunanjimi dražljaji.

Glede na specifiko učencev bi šole za otroke s posebnimi potrebami nujno potrebovale dvigalo. Izobražujemo namreč tudi gibalno ovirane učence.

Pomemben vpliv na počutje in vsestranski prostor ima tudi umestitev šole v okolje, kjer je čim manj hrupa in čim več naravnega okolja. Učenci potrebujejo prostor za gibanje in igro ter izvajanje pouka v učilnici in na prostem.

Varensvet.si                                                                                    E: info@varensvet.si  

ZRSŠ spodbuja preventivno delovanje za vzpodbudno in varno učno okolje skozi različne razvojne naloge, projekte in usposabljanja za strokovne delavce; preko različnih smernic, konceptov in protokolov za delovanje; preko strokovne podpore v obliki publikacij ter ostalih gradiv za učitelje. Na vzpostavljanje spodbudnega in varnega učnega okolja vplivajo različni vidiki učiteljevega dela in delovanja šole kot celote: od dobre poučevalne prakse in vodenja razreda, odnosnih kompetenc, poznavanja in prepričanj o potrebah učencev, do šolske klime, specifičnih znanj in metod za odzivanje na potrebe učencev in nenazadnje skrb za zaposlene (učitelje). Posebej je spodbudam za preventivno delovanje npr. namenjena publikacija Vključujoča šola, ki spodbuja ustrezne didaktične pristope v podporo vsakemu učencu (formativno spremljanje), vodenje razreda za dobro klimo in vključenost, socialno in čustveno opismenjevanje, razvojno naravnanost učitelja ter šolskih skupnosti (vseživljenjsko učenje, refleksija, osebni razvoj).  ZRSŠ izvaja osnovno usposabljanje učiteljev začetnikov, usposabljanje za  mentorje učiteljem začetnikom, za vključevanje otrok s posebnimi potrebami, nadarjenih, priseljencev. Preko Šole za ravnatelje spodbuja povezovanje šolskih kolektivov tudi v skrbi za zdravje in dobro počutje. Pomemben del delovanja ZRSŠ so svetovalne storitve za šole.

Posebej bi izpostavila triletno razvojno nalogo »Varno in spodbudno učno okolje«, ki jo je ZRSŠ vodil med šolskimi leti 2020/21 in 2022/23 na 63 vzgojno-izobraževalnih zavodih. V razvojni nalogi je nastalo izobraževalno gradivo, ki šolam omogoča sistematično razvijanje spodbudnega in vključujočega učnega okolja.

V podporo šolam pri ustvarjanju varnega učnega okolja ter pri spoprijemanju s pojavi nasilja v vzgojno izobraževalnih zavodih so tudi: Protokol ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v VIZ (2014, dopolnjen 2022), Protokol ustavljanja spolnega nasilja/nadlegovanja nad otroki v okviru VIZ (v zaključni fazi priprave) ter Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (Ur. l. RS, št. 104/09).

Varna šola ne pomeni le odsotnosti nasilja, ampak prostor, kjer se otroci/mladostniki čutijo sprejeti, varni, kjer imajo svoj prostor, kamor pripadajo, kjer so opaženi. Kaj je po vašem mnenju pomembno, da dosežemo to stanje?

Šola je za otroka delovni prostor, prostor za druženje, eno od življenjskih okolij. Šola mora otroku omogočiti zadovoljevanje različnih potreb: fizioloških, po varnosti, ustvarjalnosti, zabavi ob raziskovanju in odkrivanju, tudi odnosnih potreb: biti viden, imeti vpliv, po vzajemnosti, spoštovanju, pomembnosti, samodefiniciji, ljubezni. Na počutje učencev v šoli vplivajo različni dejavniki: fizično okolje (prostor, hrup, osvetljenost, urejenost, barve, postavitev pohištva, učilnica na prostem…), zakonodajni okvir (cilji, pravila, učni načrti), izvajalci vzgojno-izobraževalnega procesa s svojimi znanji, pričakovanji, osebnostnimi značilnostmi, šolska kultura in klima, vodenje šole, lokalna skupnost. Na psihosocialni ravni na občutek varnosti in sprejetosti vpliva razredna klima, vodenje razreda, skrb za zdravje in dobro počutje, prepoznavanje otrok v stiski, odzivanje na nezaželeno vedenje, pravočasna in ustrezna podpora (Rutar Ilc, 2019). Gre torej za kompleksno in sistemsko delovanje celotne šole, zato se učinkoviti preventivni pristopi usmerjajo v t.i. vsešolski pristop. Razmišljamo npr. o učilnicah prihodnosti, delujemo na nivoju urejanja prostorov, učenja v naravi. Pri posodabljanju učnih načrtov težimo k razvijanju kompetenc, ki so skupne vsem predmetom ter k ustreznim didaktičnim pristopom.  ZRSŠ že vrsto let spodbuja formativno spremljanje, ki se je izkazalo kot učinkovit pristop za poučevanje in vrednotenje znanja. Učitelju omogoča, da izhaja iz učenca, skupaj z njim načrtuje in evalvira učenje ter ga aktivno vključuje v učni proces. Predvsem pa se pri zagotavljanju varnega in spodbudnega okolja osredotočamo na krepitev odnosne kompetence in čustveno socialne pismenosti.

Kakšna naj bi bila vloga vrtca in šole ter zaposlenih pri preprečevanju nasilja?

Vzpostavljanje varnega, spodbudnega in razvojni stopnji otrok in mladostnikov primerno strukturiranega učnega okolja je strokovna odgovornost zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Na zmanjšanje neželenih oblik vedenja in nasilja posredno lahko vplivamo preko sistematične graditve kulture dobrih odnosov, empatije in solidarnosti. Pomembna je vztrajna vzgoja za nenasilje ter dosledno odzivanje na nasilno vedenje in zagotavljanje ničelne tolerance do nasilja. Na zmanjšanje nezaželenih oblik vedenja vpliva ustrezno vodenje razreda in dobra poučevalna praksa. Ob tem se uspešni preventivni programi osredotočajo predvsem na krepitev odnosne kompetence in čustveno socialne pismenosti. Sama bi rada še posebej opozorila na učenje samouravnavanja stresnega odziva. Samouravnavanje fiziološkega odziva na stres je osnova za razvijanje zavestnega vpliva na obvladovanje impulzov ter odložitve potreb. Otrok, ki v šoli v veliki meri doživlja stres, se ne more počutiti varnega, pa tudi učiti se ne zmore. Na učenje samouravnavanja lahko vplivamo preko koregulacije s strani učitelja, ki zmore otroka pomiriti, z njim empatično, sočutno vzpostaviti čustveni stik in otroku pomagati, da se zmore vključiti v sodelovanje z drugimi in v proces učenja. Prepričana sem, da moramo za vzpostavljanje okolja, v katerem se otrok resnično počuti sprejet in varen, začeti podpirati učitelje z veščinami za uravnavanje fiziološkega ter čustvenega odziva. Začeti je smiselno s tistimi učitelji, ki sami zaznavajo potrebo po uravnavanju stresnega odziva, močnih čustev, želijo učinkovito reševati konflikte, se avtentično odzivati v odnosih in celostno izpolnjevati svoje učiteljsko poslanstvo.  Učiteljski poklic je lahko najlepši poklic na svetu šele takrat, ko s svojimi učenci zmoreš vzpostaviti pristen odnos. Učitelji opravljajo pomembno, čustveno delo. Tovrstno delo zahteva stalno refleksijo in ozaveščanje, pri čemer učitelji potrebujejo medsebojno podporo, dobrodošla je tudi sistemska podpora v obliki koučinga, intervizije, supervizije. Učiteljski poklic je lahko najbolj naporen poklic na svetu, če je učitelj preplavljen z empatičnim distresom, ko ne zmore uravnavati lastnega stresnega odziva. Učitelj lahko otrokom preda tiste čustveno-socialne veščine, ki jih je predhodno razvil pri sebi. Na potrebo po usposabljanju učiteljev na področju čustveno-socialnih veščin kažejo tudi raziskave o učinkovitosti preventivnih programov na tem področju.

Projekt varno in spodbudno učno okolje, kaj nam lahko poveste o tem?

Razvojna naloga ZRSŠ Varno in spodbudno učno okolje je zasnovana kot preventivni sistematični vsešolski pristop. Šole podpira pri sistematičnem razvijanju kulture dobrih odnosov ter krepitve čustvenih in socialnih veščin (samouravnavanje, empatija, prosocialno vedenje).  Znotraj triletne razvojne naloge je nastal interaktivni spletni program usposabljanja učiteljev v obsegu 60 ur, ki je namenjen celotnemu šolskemu kolektivu. Vsešolski pristop zagotavlja bolj kakovostne in trajne spremembe. V programu šola kot celota pripravi strategijo oz. mrežni načrt za vzpostavitev varnega in spodbudnega učnega okolja, ki je nadgradnja vzgojnih načrtov.

Program usposabljanja za šole vsebuje MODULE:

• Odnosi, počutje in spodbudna odločnost,
• Čustveno in socialno učenje ter empatija,
• Nezaželeno vedenje: razlogi, preprečevanje in ukrepanje,
• Podpiranje procesov v kolektivu in načrtovanje na ravni pouka in šole,
• Občutljive oz. ranljive skupine otrok in mladostnikov,
• Vodenje skupinskih procesov, vpeljevanje sprememb in kolegialno podpiranje,
• Psihološka odpornost, duševno zdravje in psihično blagostanje,
• Integriteta in odnosna kompetenca strokovnih delavcev v VIZ,
• Sodelovanje s starši kot pomemben vidik VSUO.

Kaj so po vašem mnenju glavni razlogi za nasilje med mladimi?

Na porast medvrstniškega nasilja vpliva veliko dejavnikov, pri čemer ne smemo pozabiti na družbene dejavnike (spremenjene vrednote, razslojevanje, odtujevanje,…). K porastu nasilja doprinesejo duševne stiske, ki jih zaznavamo pri mladih, še posebno po obdobju epidemije. Prav zato je pomembno mlade podpirati na čustvenem in socialnem področju. Vsako nasilno dejanje ima svoje vzroke, nikakor ne moremo posploševati oz. govoriti o izoliranem vzroku, saj so vzroki med seboj prepleteni in dinamsko povezani. Gotovo pa nas porast nasilja nagovarja, da odgovorimo tudi na odnosne potrebe mladih, ki potrebujejo občutek sprejetosti, povezanosti in vključenosti v družbo.

K. K.                                                                                                   E: info@varensvet.si

Kaj razumemo pod pojmom »korporativne varnosti?« Po pregledu različnih definicij korporativne varnosti lahko sklepamo, da korporativna varnost predstavlja zaščito korporacije pred namensko in nenamensko povzročitvijo nevarnosti na področju korupcije, organiziranega kriminala, poslovnih skrivnosti, informacijske varnosti, fizičnega in tehničnega varovanja ter varnosti pri delu. V tem pogledu je zagotavljanje varnosti strateška funkcija podjetja s ciljem zagotavljanja poslovnega uspeha. Obsega odpravo vseh tveganj in nevarnosti, ki lahko vplivajo na poslovno dejavnost in doseganje poslovnih ciljev, zmanjšanje nevarnosti, vzdrževanje delovanja podjetja v kriznih razmerah (angl. crisis management), premagovanje krize in vrnitev podjetja k rednemu delovanju (Ivandić Vidović, Karlović in Ostojić, 2011). Tako je korporativna varnost po mnenju Markelja in Završnika (2016) sistem za zagotavljanje notranje varnosti podjetja in obsega vrsto ukrepov: od pravnih, organizacijskih, funkcionalnih, tehničnih do kadrovskih v skrbi za ohranitev reda, spoštovanje zakonov in internih predpisov ter varnost ljudi in premoženja v podjetju. Namen korporativne varnosti pa je identificirati in izvesti vse potrebne sistemske ukrepe za obvladovanje varnostnih tveganj v posamezni organizaciji in predstavlja eno od funkcij korporacije.

Korporativna varnost v zdraviliščih je tako drugačna in kompleksnejša kot v hotelih in drugih turističnih objektih. Pri tem velja izpostaviti, da se korporativna varnost v zdraviliščih nanaša na preglede in zapise dvigovanja ravni zagotavljanja varnega, zdravega in kakovostnega delovnega mesta, dvigovanje ravni varovanja pred požarom in posledično varnosti gostov, nadzorom nad izvajanjem varstva pred utopitvami ter izdelavo navodil in internih aktov (Škufca, 2013). Torej so zdravilišča glede korporativne varnosti specifična, saj zahtevajo pokrivanje različnih področij, npr. menedžmenta in kriznega menedžmenta, organizacijske kulture, zdravstva ter izobraževanja. 

Kakšna pa je varnostna kultura v zdraviliščih in kateri dejavniki jo gradijo?

V naši raziskavi smo tako proučili perspektivo zaposlenih, ki zagotavljajo korporativno varnost zdravilišč ter s svojimi ravnanji in stališči oblikujejo potrebe po korporativni varnosti v tovrstnih podjetjih. Rezultati raziskave med zaposlenimi v Slovenskih naravnih zdraviliščih so omogočili opredelitev ključnih dejavnikov varnostne kulture, ki lahko prispevajo k zavezanosti h korporativni varnosti v zdraviliščih.

Eden izmed najpogostejših dejavnikov, ki gradi varnostno kulturo npr. v zdraviliščih je človeški dejavnik, kar posledično pomeni 55-90 % vseh vzrokov za poškodbe, nevarne pojave in okvare zdravja v podjetju. Tako je v večini primerov človek odgovoren za nezgode, ki se zgodijo zaradi njegove napake, njegovega napačnega ravnanja, obnašanja in neustrezne varnostne kulture v podjetju (Krnc, 2016).

Da bi človekove napake in napake v procesih dela v podjetju lažje preprečevali, je treba poznati in prepoznati ostale dejavnike, ki vplivajo na varnostno kulturo zaposlenih v podjetju (Rožanec in Lahajnar, 2017). To so npr.: podpora menedžmenta varnostni politiki tako, da je z ostalimi zaposlenimi vključen v pripravo, sporočanje in spremljanje izvajanja varnostne politike podjetja. Ta naj bo jasno zapisana in predstavljena vsem zaposlenim (Martins in Da Veiga, 2015; Da Veiga in Martins, 2014); dejavnik zavedanja zaposlenih o njihovem poslanstvu v podjetju vpliva na njihovo varno obnašanje (npr. zaupanje menedžmentu, etično delovanje) (Da Veiga in Eloff, 2010; Al Hogail, 2015); usposabljanje zaposlenih s področja varnosti je dejavnik, ki zaposlenim omogoča varnejše delo, skladno z varnostno politiko podjetja (Alnatheer, 2014); dejavnik zaupanja pomeni vzpostavitev zaupanja med menedžmentom in zaposlenimi, zaposlenimi in gosti npr. zdravilišča ter ostalimi deležniki podjetja (npr. dobavitelji in ostalimi poslovnimi partnerji podjetja) (Martins in Eloff, 2002); znanje zaposlenih o varnosti zagotavlja uporabo varnostnih rešitev in poznavanje varnostnih postopkov (Van Niekerk in Von Solms, 2005); etičnost pomeni zagotavljanje etičnega ravnanja zaposlenih z intelektualno in drugo lastnino podjetja (Martins in Eloff, 2002; OECD, 2022; Alnatheer, 2014); finančna sredstva – podjetja, ki ustrezno količina sredstev namenja zagotavljanju svoje varnosti (Martins in Eloff, 2002); dejavnik kulturnih razlik med zaposlenimi, ki izhajajo iz razlik v organizacijski kulturi (Rožanec in Lahajnar, 2017); zasebnost – vidik zaposlenih o varovanju njihovih osebnih podatkov in podatkov gostov npr. v zdravilišču (Da Veiga in Eloff, 2010; Da Veiga in Martins, 2014); upravljanje sprememb v podjetju pomeni pogosto posodabljanje IKT aplikacij in sistemov, kar povečuje varnost/nevarnost in zanesljivost (Martins in Eloff, 2002; Da Veiga in Eloff, 2010; Hassan in Ismail, 2012; Da Veiga in Martins, 2014); analiza in ocena tveganj je postopek, s katerim znamo oceniti ranljivost in grožnje v podjetju, ki lahko njegovo trenutno ranljivost izkoristijo njegovi konkurenti (Martins in Eloff, 2002; OECD, 2022; Alnatheer, 2014).

 Varnostne kulture se ne da izboljšati neposredno, lahko pa podjetja vplivajo na dejavnike, ki jo določajo. Prav tako je treba spremembe, ki jih uvajamo, spremljati in ocenjevati njihov učinek (https://www.evzd.si/wp-content/uploads/2019/12/clanek-varnostna-kultura-eVZD.pdf).

Na to temo ste izvedli tudi raziskavo, do kakšnih ugotovitev ste pri tem prišli?

Vsebinski izziv in raziskovalni problem naše raziskave je bil raziskati koncept varnostne kulture z vidika dejavnikov, ki nanjo vplivajo in kot jih zaznavajo zaposleni v zdraviliščih. Temeljne ugotovitve so se nanašale na štiri zastavljene hipoteze, pri čemer smo na podlagi opravljenih analiz potrdili dve hipotezi H1: Varnostna kultura je komparativna prednost zdravilišča in H3: Raven varnostne kulture v zdravilišču je pozitivno odvisna od starosti zaposlenih. Na podlagi opravljenih analiz ni bilo mogoče potrditi dveh zastavljenih hipotez H2: Raven varnostne kulture v zdravilišču je pozitivno odvisna od stopnje izobrazbe zaposlenih in H4: Raven varnostne kulture v zdravilišču je pozitivno odvisna od pogostosti udeležbe zaposlenih na usposabljanjih.

Naša raziskava je prispevala k znanosti in stroki ter večji varnosti zaposlenih v slovenskem zdraviliškem turizmu, kar pomeni večjo varnost zaposlenih v Slovenskih naravnih zdraviliščih  na področju korporativne varnosti ter dajanju večjega pomena vlaganju v usposabljanje zaposlenih v Slovenskih naravnih zdraviliščih na področju varnosti.

Na podlagi ugotovljenega lahko splošno korporativno varnost kot sistem povežemo s posameznimi vidiki korporativne varnosti npr. Dvojmoč (2017, str. 254) izpostavi, da zaradi digitalizacije poslovnih procesov v gospodarstvu korporativna varnost vključuje kibernetske varnostne vidike, da bi s tem vzpostavili konceptualni model korporativne varnosti za zdraviliški turizem. Ustrezna varnostna kultura med zaposlenimi tako zagotavlja učinkovito upravljanje korporativne varnosti v slovenskih naravnih zdraviliščih.

Kako je urejen sistem korporativne varnosti v slovenskih zdraviliščih?

V menedžmentu zdravilišč je potrebno spodbuditi zavedanje o pomenu varnostne kulture kot delu organizacijske kulture. Varnostna kultura se kaže v vzorcih obnašanja zaposlenih po hierarhiji od vrha navzdol, poznavanju zaposlenih glede njihovih lastnosti, znanja in ravnanja na tem področju ter prepoznavanju pomena usposabljanja zaposlenih o varnostni kulturi. Če menedžment to razume, lažje razvija uspešne metode dela in vnaša spremembe v delovne procese zdravilišča ter ustvari pogoje za večje zadovoljstvo zaposlenih (ki varnostno kulturo gradijo oz. ustvarjajo), gostov ter drugih zunanjih in notranjih deležnikov zdravilišča. Vse to pa lahko prispeva k boljšemu zagotavljanju korporativne varnosti v slovenskih zdraviliščih.

Na podlagi raziskave ste oblikovali tudi konceptualni model korporativne varnosti v zdraviliščih, ki bi pripomogel tudi k boljši varnostni kulturi. Ali nam ga predstavite?

Varnost v zdravilišču se zagotavlja z objektivno in subjektivno dimenzijo varnosti. Notranji in zunanji dejavniki varnosti, notranji in zunanji deležniki vplivajo na objektivno in subjektivno zaznavanje varnosti npr. gosta v zdravilišču. Objektivna dimenzija varnosti se nanaša na zagotavljanje varnosti npr. s pomočjo varnostnih kamer, upoštevanjem zakonodaje. Subjektivna dimenzija varnosti je vedno v jedru vsega dogajanja in lahko zagotovi objektivno varnost. Če npr. gostu ni všeč bazen (subjektivna dimenzija varnosti) in je voda neoporečna, torej bazen je čist, je poskrbljeno za objektivno varnost. Zaradi subjektivnega občutka gosta (»bazen mi ni všeč«) – torej zaznavanje nelagodnosti – se gost zdravilišča ne bo počutil objektivno varno. V tem zdravilišču si kot gost ne bo želel preživeti svojega dopusta.

Pri oblikovanju našega konceptualnega modela korporativne varnosti v zdraviliščih je potrebno izpostaviti, da živimo v eni najvarnejših držav na svetu oz. v zelo specifični državi. Globalni vpliv na Slovenijo je drugačen kot npr. na Francijo. Na našo državo skozi prizmo varnosti zunanji dogodki veliko manj vplivajo kot npr. na Francijo. To pomeni, da je vpliv zunanjih dejavnikov varnosti na notranje dejavnike manjši, saj obstaja filter, ki ga predstavlja varnost v državi in nevtralizira vpliv globalne varnosti, npr. terorizma, na zdravilišče. To pomeni, da je vpliv globalne varnosti kot zunanjega dejavnika varnosti na zdravilišče preko varnosti v naši državi manjši kot v Franciji.

K. K.                                                                                                               E: info@varensvet.si

Že zelo kmalu v otroštvu se je v meni izoblikovala želja, da bom, ko bom velika, delala z ljudmi. Seveda so se sanje in želje spreminjale, od vzgojiteljice, pa učiteljice, do socialne delavke. V srednji šoli, tik pred informativnimi dnevi za fakultete, pa me je svetovalna delavka usmerila k socialni pedagogiki. Moja želja je bila delo z ljudmi, ki potrebujejo pomoč, usmerjanje k kvalitetnejšemu življenju glede na svoje možnosti. In moram reči, da mi nikoli ni bilo žal, da sem izbrala ta študij.

Foto: OŠ Center

Na OŠ Center, Novo mesto ste svetovalna delavka, ali nam predstavite vaše delo in kako poteka vaš delovni dan?

Sem učiteljica dodatne strokovne pomoči in svetovalna delavka. Prve delovne izkušnje v šoli pa sem pridobila v podaljšanem bivanju. Moje delovne naloge so zelo raznolike in delovni dan zelo pester. Nekaj ur je namenjenih socialno pedagoški pomoči učencem, ki jih spremljam kot izvajalka dodatne strokovne pomoči. Preostali čas pa je zapolnjen s pomočjo učencem, ki so v kakršnikoli stiski, spremljanjem učencev, ki imajo učne ali vedenjske težave, učiteljem, ki potrebujejo nasvet, vodstvu ter staršem. Med delovne naloge sodi tudi vpis v šolo, spremljanje nadarjenih učencev, učencev tujcev ter učencev Romov, organizacija in izvedba NPZ, sodelovanje z zunanjimi institucijami, pa še mnoge druge, ki se sproti pojavijo. Moje delo je tako razpršeno in kompleksno, da bi težko ubesedila vse, kar me lahko doleti v enem delovnem dnevu.

Foto: OŠ Center

Kaj opažate pri delu z otroci in mladostniki, iz kje pravzaprav v tem sodobnem času izhajajo njihove največje stiske?

Dan danes so otroci in mladi slabo opremljeni z veščinami, ki so potrebne za življenje v pisani družbi, v kateri živimo. Slabo prenašajo pritiske, ob najmanjših ovirah že doživljajo stres in stisko. Razlog izhaja iz vzgoje in prepričanja današnje družbe, da je potrebno otroke zavarovati pred večino slabih izkušenj. Hkrati so zahteve staršev in družbe razmeroma visoke. Otrok se mora kdaj udariti, da bo vedel naslednjič, da se mora paziti, ko teče. Otrok se mora kdaj skregati z vrstnikom, da se bo naučil kako se postaviti zase. Ob slabi oceni v šoli se bo naučil, kaj mora naslednjič storiti, da bo dobil boljšo. Ali pa se bo soočil s svojimi omejitvami in z njimi znal živeti naprej. Če ga prikrajšamo za te izkušnje, postane občutljiv, nesiguren in nesamozavesten. In ker je resnični svet strašljiv, raje poseže po telefonu, spletnih aplikacijah, igrah.

Hkrati pa so se tudi vrednote današnjega sveta spremenile. Otroci rastejo z idejo, da je posameznik najbolj pomemben, da moraš sam zase najprej in najbolje poskrbeti in da za to, lahko narediš skoraj vse.

Foto: OŠ Center

Kako pa otroci in mladostniki kažejo in če sploh, da potrebujejo pomoč, kakšne so vaše izkušnje?

Nekateri otroci, predvsem tisti, ki rastejo v vzpodbudnem okolju, jasno povejo oziroma pokažejo, da pomoč potrebujejo. Vendar pa je takih manj. Večkrat se dogaja, da otroci z vedenjem nakazujejo, da so v stiski. Nekateri iščejo pozornost in kličejo po pomoči z neprimernim vedenjem (igranje klovna, prinašanje nedovoljenih predmetov ali pijač, agresivno vedenje, zasmehovanje šibkejših, odgovarjanjem in kljubovanjem…). Spet drugi pa se zaprejo vase, postanejo tihi in neopazni. Pri tej skupini otrok in mladostnikov je nevarno, da njihove stiske in klica po pomoči ne opazimo pravočasno in se težave poglobijo.

Nevarnost ni samo odsotnost fizične in psihološke varnosti, temveč je veliko več, gre tudi za sprejetost v okolju v katerem nas obkrožajo ljudje, sodelavci, sovrstniki itd. Kako po vašem mnenju lahko vzpostavimo ustrezno ravnovesje v tem sobivanju kulturne in socialne raznolikosti, ki nedvomno lahko vpliva na varnost posameznika in skupnosti?

Mladi so se prisiljeni vedno znova soočati z vrstniki, ki želijo uveljaviti svojo premoč. Med njimi je stalno prisotno tiho, prikrito ali pa zelo očitno in neprikrito tekmovanje. Kdo ima boljše ocene, kdo je bolj priljubljen, koliko ogenjčkov si pridobil, kakšna oblačila imaš, kje si preživel počitnice, kakšna darila si dobil za rojstni dan, kakšen telefon imaš, kje živiš itd. Samo tisti, ki so imeli možnost rasti v zdravi sredini, v družini, ki je krepila njihovo samozavest in gradila pozitivno identiteto od rojstva naprej, so se sposobni brez prevelikih pretresov prebiti do odrasle dobe. Zato ima najpomembnejšo vlogo pri gradnji zdrave osebnosti družina. Seveda pa takoj, ko se začnemo vključevati ostali odrasli (vrtec, šola, športna društva, glasbene šole idr), prevzamemo tudi odgovornost, da omogočamo nadaljnji optimalni razvoj otroka oz. kasneje mladostnika. Pozorni moramo biti na posebnosti otroka in ga sprejemati z vsem, kar ima v sebi. Če bo otrok čutil naše sprejemanje, podporo in razumevanje, bo sprejel tudi to, da mu postavimo meje in od njega kaj zahtevamo.

K. K.                                                                                                            E: info@varensvet.si

Področje nasilja odraslih (polnoletnih) otrok nad starši je družbena problematika, a se zdi, da se je premalo zavedamo. O njej se tako v Sloveniji kot tudi v tujini (pre)malo govori in piše, kljub temu da je močno povezana s širšim področjem nasilja v družini, nasilja mladoletnih otrok nad starši in predvsem z nasiljem nad starejšimi. Pri tem je potrebno upoštevati trende glede naraščanja števila starejših ljudi, ki bi lahko bilo povezano tudi z vedno večjim številom viktimizacij tovrstnih oseb.

Otroci lahko nad starši izvajajo psihično, fizično, ekonomsko in spolno nasilje, izvršujejo pa tudi premoženjsko kriminaliteto in starše zanemarjajo. Nasilje se običajno začne s psihičnim (npr. žaljenje, vpitje, grožnje), ki lahko preraste v fizično nasilje (npr. klofutanje, porivanje, brcanje, davljenje, metanje stvari, uničevanje inventarja). Ekonomsko nasilje se lahko kaže v izsiljevanju za denar ali nepremičnine ter nadzor nad financami staršev. Otroci lahko staršem kradejo denar ali druge predmete in izvajajo različna kazniva dejanja s področja premoženjske kriminalitete, zanemarjanje pa je povezano z opuščanjem skrbi za starša. To se lahko vidi v tem, da otrok staršu ne pomaga pri prehranjevanju, ga ne prehranjuje na pravilen način, se ne ozira na njegove potrebe ali mu ne izkazuje skrbi oziroma ljubezni. Nasilje običajno poteka tako, da storilec izvaja več oblik hkrati (npr. psihično, fizično in ekonomsko).

Primeri spolnega nasilja nad starši so v literaturi redko omenjeni, kar seveda ne pomeni, da takšnih primerov ni – pomeni le, da gre za toliko bolj tabuizirano področje.

Tematika je zaskrbljujoča z vidika posledic, ki niso vedno vidne navzven. Žrtve doživljajo občutke nemoči in strahu pred otroki, bojijo se nadaljnjega nasilja. Tako žrtve kot tudi celotna družina se soočajo s stigmatizacijo, hkrati pa žrtve iščejo razloge za otrokovo nasilno vedenje in ga opravičujejo. Za nasilje krivijo sebe (v smislu neuspelega starševstva, disfunkcionalnosti družine) ali pa iščejo opravičila v problemih, s katerimi se sooča otrok. Dodaten občutek krivde vliva tudi družba, ki starše krivi za vedenje otroka. Starši lahko tudi otrokovega vedenja ne prepoznajo kot nasilnega in mislijo, da morajo finančno podpirati svoje potomce, pa četudi so ti že polnoletni in imajo vse pogoje, da so svoje dohodke zmožni ustvarjati sami. Navsezadnje je prisotna še brezmejna ljubezen do svojega otroka. Vse našteto predstavlja oviro za prijavljanje nasilja, zato veliko primerov ostane neprijavljenih. Posledično starši sami oblikujejo »zaščitne ukrepe« pred nasiljem (npr. skrivanje nožev, priprava prostora, skozi katerega bi lahko pobegnili v nasilnem dogodku (npr. vrtna lopa), spanje v vsakdanjih oblačilih za hitrejši pobeg), prijavijo pa ga šele takrat, ko nasilje preide že v zelo hude oblike.

Kakšno pa je stanje na tem področju v Sloveniji in kdo se s tovrstno problematiko ukvarja oz. bi se moral ukvarjati?

Kot sem že omenila je literature o tej tematiki zelo malo, pa čeprav je slovenska javnost s tematiko nasilja nad starejšimi seznanjena že od začetka 20. stoletja. Problematika se tiče celotne družbe, ne samo posameznikov ali posameznih institucij. Kot družba bi morali stremeti k prepoznavanju in odzivanju na nasilno vedenje ter nudenju pomoči žrtvam in storilcem. Na žalost se tovrstni primeri še vedno vse prevečkrat zaznavajo kot »problem posameznika in družine«. Posledično tovrstni primeri pogosto ostanejo »skriti očem javnosti« in neprijavljeni.

Pomembno vlogo pri vprašanju nasilja odraslih otrok nad starši imajo vzgojno izobraževalni zavodi, nevladne organizacije, centri za socialno delo, zdravstvene institucije pa tudi policija, tožilstvo in sodišče. Poudariti gre, da pri odkrivanju in obravnavi takšnih primerov ni prostora za individualno delo, pri čemer je brez sodelovanja širše družbe utopično govoriti o učinkovitem in uspešnem medinstitucionalnem sodelovanju.

Kateri pa so po vašem mnenju glavni razlogi, da prihaja do tovrstnega nasilja?

Če govorimo o razlogih, je najprej potrebno izpostaviti, da je za nasilje vedno kriv samo storilec in da je nasilno vedenje njegova odločitev. Ko govorimo o dejavnikih tveganja, je težko reči, kateri so skupni imenovalci nasilja, ker je vsak primer individualen, hkrati pa zahteva tudi svojevrstno obravnavo. V literaturi je pogosto zaslediti dejavnike, vezane na kakovost družinskih odnosov, medsebojno komunikacijo in preteklo nasilje v družini. Lahko gre tudi za odsev dolgotrajnih medsebojnih konfliktov in bivanja v skupnosti. Storilci so lahko od staršev finančno odvisni, ker imajo finančne težave in/ali težave z zlorabljanjem prepovedanih drog in alkohola. V strokovni literaturi se posebna pozornost namenja storilcem, ki so od staršev odvisni v duševnem smislu, saj se soočajo s težavami v duševnem zdravju (npr. shizofrenija).

Nasilje odraslih otrok nad starši in povezava z nasiljem v vzgojno izobraževalnih zavodih, kaj nam lahko poveste o tem?

O nasilju mladoletnih otrok nad starši in nasilju v vzgojno izobraževalnih zavodih je zaslediti raziskave, medtem ko so raziskave o povezavi med nasiljem odraslih otrok nad starši in nasiljem v vzgojno izobraževalnih zavodih v pomanjkanju. Odrasli otroci, ki izvajajo nasilje nad starši, so lahko imeli v času izobraževanja težave z učenjem in so se izogibali šolskim obveznostim. Ostaja odprto vprašanje, ali so bili nasilni že do vrstnikov v šoli, ugotovitve raziskave pa kažejo, da so se nekateri družili z vrstniki, katerih vedenje ni družbeno sprejemljivo (npr. zloraba alkohola) in da v odrasli dobi lahko izvajajo nasilje tako nad starši kot pedagoškimi delavci.

Kje vi vidite možnosti za izboljšanje stanja na tem področju, da bi bilo tovrstnega nasilja manj v naši družbi?

 Zdi se, da je družba preveč imuna na problematiko nasilja nad starejšimi in je še veliko prostora za izboljšave na tem področju. Potrebno je ozaveščanje javnosti o različnih oblikah nasilja in mitih ter stereotipih, ki krožijo na tem področju. V takšnih primerih se namreč ne smemo obračati stran, opravičevati nasilja in iskati razloge za nasilje pri žrtvah. Ozaveščanje bi moralo dosegati tudi starejšo populacijo ljudi, da bi lažje in hitreje prepoznavali nasilje in o njem spregovorili. S starejšimi bi lahko potekali tudi osebni dialogi o nasilju z ljudmi, s katerimi so v stiku (npr. zdravstveno osebje, socialni delavci). Poleg ozaveščanja javnosti je potrebno tudi izobraževanje vseh ljudi, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja nad starejšimi (socialni delavci, zdravstveno osebje, policisti, kriminalisti, državno tožilstvo, sodniki), da bodo nasilje prepoznavali in tako storilcem kot žrtvam nudili ustrezne oblike pomoči.

Da bi ozaveščanje o problematiki imelo (večji) učinek, pa je najprej treba v družbi preoblikovati odnos do starejših. Kaže se prisotnost starizma v oblikah negativnih stereotipov do starejših, zato je nujno delati na večjem sočutju do starejših ljudi, večjem spoštovanju do staršev in poudarjanju pozitivnih vrednot, vezanih npr. na prijaznost in modrost.

K. K.                                                                                                             E: info@varensvet.si