Pomembno je, da se zavedamo, da spletna varnost ni enkraten ukrep, kot je namestitev antivirusnega programa, požarne pregrade ali enega izobraževanja. Zavedati se moramo, da spletna varnost nikakor ni omejena na računalnik. Začne in konča se pri uporabniku, ki je po eni strani prva obrambna črta, po drugi strani pa največja ranljivost. Podjetju ne pomaga kaj dosti, če investirajo več deset tisoč eurov v različne požarne pregrade, njihovo konfiguracijo, protokole ipd., če zaposleni hranijo gesla na listkih, ki jih zalepijo na monitor ali pa izpise dnevnika dogodkov vržejo v smeti brez, da bi jih prej ustrezno uničili.

Kako naj se podjetja zaščitijo pred tovrstnimi grožnjami, da bi čim bolj učinkovito zaščitila t.i. kibernetski prostor pred napadi na svojo infrastrukturo in posledično podatke, informacije idr.?

Večina ljudi je poštenih, zato imajo težave z razmišljanjem in dojemanjem, kako se določen sistem lahko manipulira ali zaobide. Velika večina jih tudi ni dovolj tehnično podkovana za to. Ravno s tem namenom za kritično infrastrukturo, javno upravo, gospodarstvo in managerje ter posebej ogrožene med drugim delamo celostno preverjanje korporativne varnosti in vzpostavitev integriranega sistema korporativne varnosti. Pomembno se je zavedati, da je učinkovita zaščita proces, sisteme pa je potrebno redno nadzirati, testirati, izboljšati in ponoviti proces od začetka. Varnost je živi proces, ki se nikoli ne zaključi.

Nikakor ne smemo pozabiti na najšibkejši člen v segmentu varnosti in to je človek. Gledano z vidika zasebnega življenja, kje je posameznik, ko govorimo o spletni varnosti najbolj ranljiv?

Zagotovo so to čustva. Iz napadalčevega vidika je najlažje manipulirati s posameznikovimi čustvi. Napadalci najlažje, posledično najpogosteje pri tovrstnih napadih izkoriščajo človeško potrebo po potrditvi, ugajanju, biti všečen, ljubljen, pomemben… Želja po hitrem zaslužku in uspehu in pohlep je seveda razred zase. V upanju, da bodo ljudje čudežno zaslužili milijone, so pripravljeni narediti marsikaj, posledica je v večini primerov, da prav oni ostanejo brez svojega, težko zasluženega denarja, ali celo kompromitirajo službeni/poslovni informacijski sistem. Tudi v Sloveniji imamo veliko takšnih primerov, le da se o njih zelo malo govori – kar celo situacijo še toliko bolj poslabša.

V zasebnem življenju smo najbolj ranljivi na svojih mobilnih napravah, na katerih preživimo lep del dneva, nosimo jih s seboj, skupaj s kupom osebnih, občutljivih podatkov, gesli, dostopi do spletnih bank, elektronskih računov (službenih in zasebnih). Skratka v žepu nosimo celo svoje digitalno življenje in identiteto, pri tem se prepogosto zadovoljimo z minimalnimi varnostnimi nastavitvami, ali celo brez kakršne koli zaščite. Ogromno strank se odloči za vzpostavitev sistema za varno in anonimno komunikacijo. Vzpostavimo in uredimo jim sisteme za anonimno komunikacijo, varne, predelane mobilne telefone, ki ne pošiljajo lokacije in drugih podatkov spletnim gigantom (kateri te podatke prodajajo naprej). Takšnim napravam je praktično nemogoče prisluškovat ali prestrezati komunikacijo. Prav tako pripravimo druge naprave, s pomočjo katerih jim zagotovimo varno komunikacijo in segmentacijo zasebnega od službenega. Velik del naših strank je v tujini, kjer razumejo, da je protiobveščevalna kultura in anonimizacija del osnovne poslovne higiene.

Glede na čedalje večji prehod na avtomatizirane sisteme, kot so samovozeča osebna in tovorna vozila, vlaki, leteča plovila oz. sistemi, kot so droni, na daljavo upravljanje s sistemi kritične infrastrukture države itd., kakšne (ne)varnosti v tem segmentu nas čakajo v prihodnosti?

Navedeno lahko razdelimo na dva segmenta in sicer: življenjsko ogrožajoč segment in tisti, ki ogroža infrastrukturo. V Rusko – Ukrajinski vojni lahko vidimo, kako nevarni so droni. Sicer so tam oboroženi, vendar dron, ki ima nekaj sto gramov ali celo kilogram, in ga z motilci ali drugimi vrstami napadov zmanipuliramo tako, da iz 500m višine pade v množico ljudi, že brez pospeška, predstavlja veliko nevarnost za življenje. Drugi segment je napad na infrastrukturo, ki lahko za posamezen sistem povzroči ogromno materialne škode, kot tudi škodo ugledu podjetja ali ustanove. Na primer, v letu 2023 je podjetje Tesla imelo na trgu v uporabi 1,8 milijona svojih vozil. Uspešen napad na njihovo infrastrukturo bi teoretično predstavljal kompromitacijo 1,8 milijona vozil po vsem svetu. Predstavljajmo si materialno škodo, ki bi ob takšni kompromitaciji nastala za Teslo. Verjetno bi si podjetje težko opomoglo. Kaj šele drugi, bolj črni scenariji, kot npr. človeške žrtve. Verjamem, da so ti sistemi ustrezno segmentirani in zavarovani in je takšna možnost napada minimalizirana. Morali bomo razumeti, da naši domovi, naša neposredna okolica postajajo povezani skozi IoT. Sistemi, ki se pogovarjajo med seboj, nam olajšajo življenje, predstavljajo pa tudi pomemben vir uporabnih informacij za napadalce.

Ker na mladih svet stoji, kot radi pravimo, se ne moremo izogniti vlogi šole ter vzgoji in izobraževanju (tudi staršem). Na 7. IVK konferenci na temo varnosti in nenasilja, ki bo 17. 4. 2024 v Ljubljani boste imeli predavanje na temo, kako se zaščititi in prvi ukrepi ob zaznanem spletnem nasilju v vzgojno izobraževalnih zavodih (šolah). Kaj nam lahko poveste o tem?

Zagotovo, da je vredno obiskati 7. IVK konferenco, ker združuje strokovnjake iz vseh področij varnosti in je odlična priložnost za izmenjavo mnenj in idej. Vsi se lahko naučimo kaj novega. Glede prvih ukrepov pa naj povem, da so ključni, za zavarovanje dokazov in uspešno izsleditev storilca. Več o tem pa seveda predstavimo na konferenci.

V mesecu juliju 2024 bo potekala IVK Akademija za celovito varnost mladih 14+, kjer bodo mladi udeleženci imeli priložnost, da skozi aktivnosti okrepijo svoje znanje in se naučijo pravočasno prepoznati pasti in kako se jim učinkovito izogniti. Kaj opažate, so mladi dovolj ozaveščeni in opolnomočeni pred tovrstnimi nevarnostmi?

Menim, da je to področje, kjer ne moreš nikoli biti dovolj ozaveščen oz. opolnomočen. Posledično to terja kontinuirano izobraževanje. Varnostna tveganja se povečujejo, vedno več je spletnega nasilja, prav tako amok situacij in ključno je, da mlade ljudi pripravimo na to, da se znajo soočiti z dogodki in s povečanimi varnostnimi tveganji. Pomembno je, da znajo pravočasno prepoznati in da se znajo odzivati na varnostne incidente, napade, tako fizične, psihološke ali spletne. Brez dobrega temelja na tem področju so mladi še toliko bolj ranljivi. Zato bi priporočal vsem mladim in njihovim staršem, da jih spodbudijo in jim omogočijo udeležbo na tovrstni akademiji. Bolj kot bodo pripravljeni na te pasti, lažje in uspešneje se bodo soočali z njimi.

Kdo je Zvonimir Cvetko Damnjanović? Profesionalno pot je začel na področju informatike, podiplomski študij je zaključil iz področja korporativne varnosti in je doktorand informacijske varnosti. Svojo kariero je izgradil v policiji s preiskovanjem kibernetske kriminalitete in s preiskavami najhujših oblik kriminala, ter mladoletniške kriminalitete. Sodeloval je pri večjih mednarodnih projektih na Europolu ipd. ter predaval po svetu tako zaposlenim v službah organov pregona, kot tudi v zasebnem sektorju.

Portal Varensvet.si                                            E: info@varensvet.si

Uvodna fotografija: Pixaby

Organizacije bi se morale najbolj zavedati groženj, ki izvirajo iz nepooblaščenih dostopov do zaupnih podatkov in informacij, goljufij, kraje, sabotaže ali korporativnega in državnega vohunjenja. Pri tem gre za kršitve politike, ki jo morajo organizacije jasno določiti in sprejeti v notranjih aktih.

Po podatkih Univerze Carnegie Melon je grožnja z notranjimi podatki in informacijami opredeljena v smeri posameznika oz. zaposlenega, ki ima ali je imel dovoljenje za dostop do podatkov organizacije oz. za njihovo uporabo, bodisi zlonamerno ali nenamerno, ter za delovanje na način, ki bi lahko negativno vplivalo na organizacijo in njeno poslovanje.

Za večino organizacij bodo nenamerna dejanja ali razkritja najverjetneje odražala večino ugotovljenih incidentov na področju notranjih groženj.

Do katerih groženj torej najpogosteje prihaja v organizacijah?

Veliko je nenamernih dejanj, kot so kliki na sumljiva elektronska sporočila na povezavah ali prilogah, skupna raba zaupnih informacij ali aktivnosti na podlagi goljufivih zahtev. Preprost primer bi bil zaposleni, ki dela v finančnem oddelku in deluje na podlagi goljufivega elektronskega sporočila, ki zahteva, da se podatki o bančnem računu spremenijo za namen, da se sredstva nakažejo na novi račun.

Katere so najboljše strategije za preprečevanje notranjih groženj?

Obstaja več prefinjenih varnostnih nadzorov, ki jih je mogoče vključiti za zaščito in ukrepanje kot mehanizem odkrivanja, vendar pa močan program za varnostno ozaveščanje zaposlenih še vedno ostaja osnovna ključna komponenta.

Zelo pomembne so tudi načrtovane aktivnosti in kampanije za lažno predstavljanje in spearfishing ter pristop, ki temelji na tveganju, s prizadevanjem za ozaveščanje. Pri tem se je potrebno osredotočiti na financiranje in vire.  Zelo priporočam opredelitev za zaposlene na položajih, ki imajo privilegiran dostop do visoko tveganih sredstev ali informacij ter jim zagotoviti usmerjeno usposabljanje na podlagi določenih scenarijev.

Čeprav je socialni inženiring sam po sebi zunanja grožnja, lahko deluje le, če nekdo znotraj podjetja razkrije informacije. Na katerih področjih varnosti je mogoče prakticirati socialni inženiring?

Socialni inženiring je manipulacija nad zaposlenimi za izvajanje posebnih ukrepov v podporo zlonamerni dejavnosti ali razkritju zaupnih informacij. Hekerji in goljufi bodo prečesali platforme socialnih oz. družbenih omrežij, da bi ugotovili potencialne zaposlene, ki imajo privilegiran dostop do informacij ali sredstev.

Poleg izvajanja in vzdrževanja strogega programa za ozaveščanje o varnosti, ki temelji na tveganju, lahko organizacije pomagajo zaposlenim pri razumevanju vrste informacij, povezanih z delom, in ki ne smejo biti javno razkrite.

Kateri oddelek v organizaciji bi moral biti odgovoren za preprečevanje notranjih groženj?

Vsi oddelki si morajo prizadevati in biti enako odgovorni za preprečevanje notranjih groženj in razumevanje tveganj v organizacijah.

Oddelek Korporativne varnosti je najbolj ustrezno področje, ki bi moralo imeti vodilno vlogo na tem področju.  Pri tem je prav tako pomemben nadzor nad izvajanjem strategije za preprečevanje notranjih groženj organizacije, da bi zagotovili naslednje:

• Vzpostavitev jasne organizacijske strukture in politike;
• Soodvisnosti znotraj poslovne enote so opredeljene v okviru upravljanja incidentov z notranjimi grožnjami in postopki preiskave;
• Vključenost ključnih zaposlenih iz varnostnega, kadrovskega in pravnega področja za uspešno delovanje programa za grožnje z notranjimi informacijami, ki je podprt s tehnološkimi rešitvami;
• Vzpostavitev programa, ki zagotavlja stalno ozaveščanje in izobraževanje zaposlenih

 Kdo je James Malizia?

 Je podpredsednik in odgovoren za področje korporativne varnosti v Royal Canadian Mint. Kot nekdanji vodja na področju korporativne varnosti v Banki Kanade ima pomembne izkušnje pri izvajanju in nadzoru programov korporativne varnosti. Je tudi nekdanji pomočnik komisarja pri kanadski policiji.

V svoji karieri je delal na različnih področjih povezanih z nacionalno varnostjo, kot so protiterorizem, protiobveščevalna in kibernetska dejavnost, organizirani kriminal, korupcija, finančni kriminal idr. Predseduje številnim nacionalnim in mednarodnim odborom na področju nacionalne varnosti in organiziranega kriminala.

Po izobrazbi je magister managementa. 

Virtualni Muzej The Royal Canadian Mint

K. K.                                                                                                                      E: info@varensvet.si

Res je, gre za prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje fizičnih oseb iz EU in tretjih držav, ustanovljeno v skladu z zakonom, v katerega se člani vključujejo zaradi uresničevanja skupnih dejavnosti, druženja, izmenjave mnenj in izkušenj s področja tovornega prometa in pravne ureditve glede zaposlenih voznikov in njihovih družinskih članov, rekreacije, organizacije športnih in kulturnih, prireditev in podobno za svoje člane. Smo ekipa ljudi, z več kot 20 letnimi izkušnjami na področju prometa, zaposlitvenega področja tujcev – migrantov v Republiki Sloveniji. S pravno, socialno, delovno, zaposlitveno, humanitarno noto za svoje socialno šibke člane, družabnimi aktivnostmi, športnimi dogodki, s strokovnimi izleti in strokovnimi predavanji, in še in še bomo obogatili in olajšali bivanje naših članov  in njihovih družin v Republiki Sloveniji. Skratka pomagamo povsod, kjer se pomagati da.

Foto: osebni arhiv

Ne dolgo po začetku vojne v Ukrajini je odjeknila novica, da so srbski in makedonski vozniki ostali na ukrajinsko ruski meji. Ali nam poveste več o tej akciji reševanja voznikov v katero ste se z življenjsko partnerko Melito Biserkovo Kuhelj aktivno vključila?

Bilo je v začetku marca 2022, ko so srbske in makedonske voznike na vojnem območju zadržali za t.i.  živi zid. Odvzete so jim bile vse pravice in dostojanstvo. Takoj, ko sva izvedela za primer nesrečnih voznikov, sva se z Melito zelo angažirala, da bi jim pomagali tudi iz Slovenije. Obrnila sva se na vse možne medije v EU in na Balkanu, ter na ta način širila pomen reševanja, da čim hitreje pomagamo voznikom, ki so dobesedno doživljali živi pekel. Bil sem gost številnih medijev, v Sloveniji, Srbiji itd, ter na ta način pritiskal na inštitucije, da so ukrepale po vseh možnih diplomatskih poteh. Po 12 dneh smo uspeli rešiti voznike, da so se lahko zdravi varno vrnili domov k svojim družinam. Tukaj gre tudi zahvala prijatelju Petru Vidoviću, ki je pomagal pri tej mednarodni akciji reševanja.  

Foto: osebni arhiv

Kot človek, ki v sebi nosi veliko humanitarno noto, ste pred leti zagnali humanitarni projekt Podarimo nasmeh, ali nam lahko poveste kaj o tem projektu?

Ker izhajam iz preproste delovne družine, kjer dobro poznamo kaj nam lahko življenje kot takšno prinaša, dobro vem, da je pomoč sočloveku nekaj kar bi se morali zavedati vsi. V takšnih zgodbah pa se nemalokrat znajdejo tudi mladi. Njihova prihodnost je v rokah nas starejših, da jim pomagamo, da ohranijo nasmeh na obrazu in da kljub svojim težkim trenutkom in zgodbam postanejo polnopravni, spoštovani in pozitivni člani naše družbe.

Namen projekta je seveda pomagati socialno ogroženim in šibkim članom naše družbe, tako mladim, kot malo manj mladim. Pri tem gre za različne sklope projekta, kjer peljemo otroke na morje, pomagamo mladim, da uresničijo svoje pevske ali druge sanje. Tako smo med drugim slepemu dekletu pomagali, da je naredila svojo pesem, kjer smo k sodelovanju povabili tudi Saško Lendero. Pri teh projektih velikokrat sodelujejo znani pevci in estradniki, ki so pripravljeni sodelovati.

Ko govorimo o pomoči mladim, izhajamo predvsem iz tega, da bi jih naučili loviti ribe, ne da jih ulovimo namesto njih in jim ribe prinesemo na mizo. Moja želje seveda je, da bi namreč pomagal čim več družinam, ki potrebujejo pomoč v stiskah.

Foto: osebni arhiv

Manj znana pa vendar pomembna pomoč za voznike je v letu 2021 tudi akcija reševanja petih voznikov iz tujine, ali nam poveste še kaj o tem?

Tako je, 5 voznikov je pri njihovem delu, ko so vozili po tujini zadela kap. Ker niso imeli ustrezno urejenih dokumentov in zdravniškega zavarovanja so bili v zelo velikih težavah. Informacija je prišla do našega društva in smo se takoj aktivno vključili v reševanje zadev, da smo njihovim sorodnikom in seveda njim pomagali iz velike težave, v kateri so se v tujini znašli. Tudi pri takšnih zadevah pomagamo z vsemi pravnimi in socialnimi resursi, saj to čutimo kot veliko poslanstvo, torej vsem ki se znajdejo v takšnih ali podobnih situacijah društvo vedno priskoči na pomoč.

Foto: osebni arhiv

Ali nam lahko poveste o še kakšnih primerih, s katerimi se vozniki srečujejo pri svojem delu in kjer ste se aktivno vključili v reševanje?

Takšnih primerov je zelo veliko. V spominu mi je ostal primer, ko so voznika pridržali v Turčiji ter mu zasegli prikolico, ki jo je za naročnika imel nalogo pripeljati na cilj. Pri tem je velika težava, ker voznik pri prevzemu, ko je zadeva zapečatena ne more pogledati, kaj bo dejansko vozil. Na meji so prikolico odpečatili in ugotovili, da se dokumentacija ne ujema s tistim, kar je bilo na prikolici in zato so voznika pridržali. Na nekaterih mejah, seveda odvisno od države do države imajo strokovne službe t. i. scenerje, ki zaznajo, če voznik vozi nekaj kar se ne ujema z dokumentacijo oz. se pri tem vidi, da nekaj odstopa od tega. V tem primeru so prikolico sicer odpečatili, da so lahko preverili vsebine. Voznik je bil priprt 1 mesec, dokler smo uspeli zadevo uspešno urediti.

Foto: osebni arhiv

Ali nam zaupate kaj počnete v vašem prostem času, da si napolnite baterije po vašem zelo aktivnem poslovnem in humanitarnem življenju?

Največ prostega časa, ki ga imam preživim v družinskem krogu, ki mi veliko pomeni. Prav tako se rad družim in vzdržujem dobre odnose s prijatelji in z vsemi pozitivnimi ljudmi dobre volje. Glede na to, da sem tudi velik ljubitelj živali imamo doma dva majhna kužka in muco, ki nam dajejo pozitivno vzdušje in energijo. Rad pa hodim tudi na strelišče.

K. K.                                                                                                                      E: info@varensvet.si

Res je, končal sem tri fakultete. Strojništvo, kjer je potrebno sprojektirati, konstruirati in narediti. Ekonomijo, da lahko to, kar si naredil prodaš in Medkulturni menedžment, da veš, komu lahko prodaš. V življenju so me vedno zanimale izboljšave-inovacije. Nisem človek, ki bi ostal na nekem mestu in delal isto delo do upokojitve. V današnjem svetu, moraš biti izredno hiter, previden in fleksibilen, drugače te konkurenca prehiti. Vsekakor se vidim v strojništvu, predvsem v nekem inovacijskem inkubatorju, kjer bi se zbirale ideje. Zanimajo me pa tudi različne kulture in kulturna raznolikost, družbeni odnosi ter običaji/navade ljudi.

Glede na študij medkulturnega menedžmenta vas zanimajo tudi odnosi med ljudmi, kulturna raznolikost ter pošteni družbeni odnosi. Kaj nam lahko na to temo poveste?

V času študija sem analiziral medkulturne odnose med ljudmi, nacijami, rasami. Če pogledamo danes je vedno večje preseljevanje  narodov, s tem pa se na neko okolje uriva  neka nepoznana kultura. Prav zaradi tega prihaja do vedno večjih konfliktov med narodi in vedno bolj bomo potrebovali varnost. Več, kot bo ljudi na zemlji, več bo težav v medsebojnih odnosih. Mislim, da bi bil pravi pristop, da bi te ljudi izobraževali in njim uredili ustrezne pogoje za življenje v njihovi matični državi.  

Da se vrnemo na vaše inženirsko poslanstvo, in na vaš inovativni produkt špiralne zaščite za varovanje rastlin. Kaj nam lahko poveste o tej inovaciji?

Na ekonomski fakulteti smo dobili za zaključno nalogo, da moramo narediti nek projekt, ki bo resničen in ki se ga bo lahko uporabljalo v praksi. Dobro se spomnim, da sem po TV gledal oddajo, kako glodavci uničujejo sadno drevje in si rekel, to je to. Naredil bom špiralno zaščito. Projekt sem naredil od začetka do konca. Na fakulteti pa je bil nagrajen kot najboljši projekt po ocenah dijakov in profesorjev. Vesel sem, da sem lahko naredil nekaj dobrega in koristnega. Žal, pa še nisem dobil nikogar, ki bi mi pomagal zadevo spraviti na trg.

Ko govorimo o ohranjanju narave in našega življenjskega okolja za prihodnje generacije, kjer ima plastika pomembno vlogo, kakšen je vaš pogled na to problematiko?

Danes se svet utaplja v odpadni plastiki, po drugi strani pa jo nenormalno veliko pridelamo. Dobro vemo, da popolnoma se jo ne bomo znebili, lahko pa jo zmanjšamo za 80%. Kako? Za izdelavo špiralne zaščite potrebujemo plastiko, ki pa jo lahko dobimo v odpadni plastiki in jo še enkrat predelamo. To pomeni, da bi zmanjšali odpadno plastiko v naravi in vso tisto bi lahko predelali večkrat. Tu pa ni samo špiralna zaščita. Lahko bi jo uporabljali za kopalniški set, pa zadnji glušnik pri avtomobilu, za spomenike, in še bi lahko našteval. Tako bi lahko postali otok v Evropi, ki plastiko porabimo in ne odvržemo.   

Ali menite, da smo v Sloveniji na dobri poti, ko govorimo o ohranjanju narave pred plastiko, ki jo pogosto videvamo tudi kot odpadke v naravi, kjer jo ljudje odvržejo?

V Slovenji se veliko dela na temo odpadne plastite, ampak tudi trgovci ponujajo vedno več stvari, ki imajo prisotno plastiko. Zakon je sicer dober, ampak nadzor je slab. Mogoče bi morali biti bolj ostri pri tej temi. Na eni strani večje kazni, davki za izdelovalca plastike, ki jo ni mogoče predelati, na drugi strani pa bi morala država subvencionirati nekoga, ki namesto plastike uporablja drugi material. Tudi turiste bi morali o tem več osveščati. 

Na koncu bi rad povedal še en citat, ki ga je Luis l. Hay zapisal:

Svojo zemljo lahko zdravimo. Lahko pomagamo ustvarjati zdrav planet, na katerem lahko uspevamo ter veselo in mirno živimo. Toda tega ne bomo dosegli, dokler ne bomo ljubili sebe.

A. K.                                                                                                  E: info@varensvet.si

Mesta, pred vsem velika mesta, pridobivajo na pomenu zaradi svoje izjemne ekonomske moči, večanja števila prebivalcev in velikega razvojnega potenciala. Tako je pomembno najti način za povečanje učinkovitosti upravljanja vseh aspektov njihovega delovanja, digitalizacije vseh procesov na področju administriranja, upravljanja z infrastrukturami ter delovanja javnih podjetij. Izhodiščna ideja pametnega mesta je sicer ne le digitalizacija procesov, ampak pravzaprav samodejno upravljanje, brez administrativnih ali političnih ovir, maksimalno učinkovito delovanje. Le to pa bi seveda poganjali podatki.

Drugo pomembno področje pri razvoju pametnih mest je področje inovacij, ki jih mesta nujno potrebujejo. Ne gre le za inovacije v podjetjih, ampak tudi inovacije na področjih, ki si jih lastijo mesta, kot je upravljanje infrastrukture, upravljanje s prostorom in seveda področje sociale ter še kar nekaj drugih pomembnih področij. Mesta takšne inovacije seveda najlažje dosežejo v sodelovanju z inovativnimi podjetji ali pa v sodelovanju z raziskovalo-izobraževalnimi inštitucijami.

Nadrejeni cilj vseh aktivnosti pa je in mora biti omogočiti mestom, da se poprimejo z izzivi, ki jih predstavljajo globalizacija, izjemno hiter tehnološki razvoj, demografske spremembe in podnebne spremembe.

Katera orodja so že danes na voljo za načrtovanje pametnih mest?

Morda »orodja« ni prava beseda. Imenujmo jih raje tehnologije, projekti in rešitve. Teh je na voljo kar nekaj in sicer se pogosto osredotočajo na reševanje posameznih sektorskih izzivov, kot je mobilnost, poraba energije, novi koncepti na področju turizma, ponudbe storitev v mestih nasploh, komunikacije s prebivalci, določenimi ciljnimi skupinami, kot so mladi in starejši občani. Teh rešitev je na voljo veliko, še posebej, če se ozremo v tujino.

Pomembni pa so tudi pristopi mest k zbiranju, shranjevanju in objavljanju podatkov, tako imenovanih odprtih podatkov, tudi odprtih velikih podatkov. Žal so slovenska mesta na tem področju šele pri prvih korakih. Nekatere danes predlagane rešitve tudi niso ustrezne oziroma ne služijo pravemu namenu.

Pri sodobnih pristopih k urejanju družbe, kar pametna mesta zagotovo so, se porajajo tudi vprašanja z vidika varnosti občanov/ljudi. Ali torej koncept pametnih mest prinaša dodano vrednost na področju varnosti, da bodo oz. so ljudje zaradi tega bolj varni?

Obstajajo primeri integracije varnostnih sistemov v pametno mesto. Primer so nadzorni sistemi velikih mest, kot je London, ali azijska velemesta. Takšni pristopi sicer niso popularni v medijih, kjer smo pred časom brali o negativnih odzivih na uporabo tehnologije prepoznavanja obrazov, vendar pa dokazano zagotavljajo višjo stopnjo varnosti javnih prostorov ter varnost kritičnih transportnih sistemov, kot je podzemna železnica, pa tudi cestno-prometne infrastrukture. Takšni sistemi se enostavno integrirajo v večjo informacijsko infrastrukturo pametnega mesta. Obstajajo tudi projekti, kjer se kot podpora zagotavljanju varnosti uporablja umetna inteligenca, ki je iz velikih podatkov pametnega mesta sposobna napovedati nevaren razvoj dogodkov ter ustrezno usmeriti varnostno osebje še preden pride do resnične grožnje.

Pametna mesta so hkrati v ospredju naporov za zagotovitev kibernetične varnosti, ki je danes izjemnega pomena za nemoteno delovanje ključne infrastrukture velikih mest.

Če gledamo na svetovnem nivoju, kakšna je lestvica 10 najpametnejših mest in dobrih praks na tem področju?

Mesta izbirajo različne pristope k implementaciji tehnologij in projektov v okviru pametnih mest. Nekatera dajejo večjo težo inovacijskemu ekosistemu. Takšen pristop bi lahko prepoznali pri mestih Dunaj in Amsterdam. Barcelona daje prednost vključevanju meščanov v projekte pametnega mesta. Ameriški mesti Chicago in New York so vodilni na področju agregacije in javne objave podatkovnih zbirk. Korejski Seul je vodilno mesto na področju razvoja informacijske infrastrukture. Kitajska mesta vodijo na področju avtonomne mobilnosti z uvajanjem javnega prevoza brez človeškega voznika ter drugimi alternativnimi oblikami mobilnosti. V tem smislu je globalna slika razvoja koncepta pametnega mesta izjemno raznolika in dinamična.

Ali morda obstajajo tudi že kakšne študije ali meta analize o učinkih na kvaliteto življenja ljudi v pametnih mestih?

Znanstvene analize vpliva pametnega mesta na različne aspekte bivanja se objavljajo redno. Trenutno imam v mislih raziskavo španskih avtorjev iz leta 2018, v kateri so anketiranci kot prvo asociacijo pametno mesto povezali prav z dvigom kvalitete bivanja v mestu.

Pametna mesta so torej mesta prihodnosti, zato je čas, da naredimo korak naprej tudi pri nas. Kako nam kaže v Sloveniji in kako daleč smo na tem področju?

Posebnost Slovenije je seveda, da nima zares velikih mest. To pomeni, da je za razvoj in raziskave s strani mest na voljo manj denarja, pa tudi manj politične volje. Ne glede na to dejstvo, pa bomo v prihodnih letih priča naporom, da se s pomočjo evropskih finančnih instrumentov v mestih izpelje tako imenovani digitalni prehod. Ta razvoj bo izredno pomemben korak k preoblikovanju slovenskih mest v pametna mesta.

Dr. Andrej Žižek je urbanist in arhitekt, ima skoraj 20 let izkušenj pri načrtovanju javnega prostora, javnih stavb in urbanističnega načrtovanja. Je soavtor Trajnostne Urbane Strategije za Maribor in več Celostnih Prometnih Strategij slovenskih občin. Je sodelavec DOBA Fakultete za področje Upravljanja pametnih mest in kot raziskovalec sodeluje na mednarodnem projektu »TellMe« Trajnostnega razvoja metropolitanskih središč, ki vključuje uporabo »odprtih podatkov« za namene urbanega upravljanja in razvoja.

(K. K.)                                                                                                 E: info@varensvet.si

V Zavarovalnici Triglav deluje posebna služba za preprečevanje, odkrivanje in raziskovanje prevar (SPORP), s pomočjo katere v internih postopkih poskrbimo za primerno obravnavo in razrešitev poizkusov goljufij. S tem se zgledujemo po uspešnih praksah sodobnih globalnih podjetij, ki delujejo v skladu s smernicami svetovnih organizacij, kot sta Association of Certified Fraud Examiners (ACFE) in International Association of Insurance Supervisors (IAIS). Na enak način je raziskovanje zavarovalniških prevar organizirano tudi v drugih zavarovalniških družbah Skupine Triglav v Srbiji, Severni Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Črni gori ter na Hrvaškem. Da bi zmanjšali tveganja, povezana z zavarovalniškimi prevarami, občasno sodelujemo z različnimi institucijami, na primer s policijo. V primeru kriminalnih združb oziroma goljufij večjega obsega pa zavarovalnice sodelujemo v okviru Slovenskega zavarovalnega združenja in si v skladu z zakonskimi možnostmi izmenjujemo podatke o škodnih primerih. Pri raziskavah nam pomagajo tudi detektivi, izvedenci in drugi strokovnjaki, ki opravljajo strokovne analize obravnavanega primera.

Že več let imamo vzpostavljeno sodobno računalniško orodje, ki nam na podlagi različnih indikatorjev pomaga pri identifikaciji sumljivih škodnih primerov. Pomembno vlogo imajo tudi zavarovalniški cenilci, ki sumljive okoliščine pogosto zaznajo že ob reševanju škodnih primerov in jih sporočijo strokovni službi SPORP. Pri preiskavah sumov prevar, povezanih s prometnimi nesrečami oziroma avtomobilskimi zavarovanji, uporabljamo sodobna orodja za diagnostiko vozil, s terenskimi poizvedbami pa pridobivamo dodatne podatke o okoliščinah nastanka škodnih dogodkov.

Ali nam lahko kaj več poveste o tem orodju, s katerim si pomagate pri odkrivanju prevar?

Zavarovalnica dnevno obravnava veliko število škodnih zahtevkov, vendar pa strokovnjaki za prevare ne moremo preveriti vsakega od njih, saj bi bilo to neekonomično s časovnega, stroškovnega in tržnega vidika. Na trgu obstajajo številne napredne rešitve, ki smo jih v Triglavu že pred časom začeli prenašati v svoje procese. Za učinkovit boj proti zavarovalniškim prevaram smo implementirali napredno programsko orodje, ki samodejno zaznava različne sume prevar. Z IT podprtim zaznavanjem lahko analitik pregledno razporedi posamezne sumljive primere po enem ali več ključnih indikatorjih prevar, številu točk sumljivosti, vrstah zavarovanj, vrednostih ipd. Z uporabo sistemsko razvitih indikatorjev lahko že ob sklepanju posamezne zavarovalne police zaznamo povečano tveganje goljufije. Kasneje ob nastanku škodnega dogodka ključni indikatorji prevar omogočajo neodvisnost od prijav cenilcev, drugih zaposlenih ali zunanje javnosti. S tem smo pridobili dodaten kanal za avtomatsko identifikacijo sumljivih škodnih primerov in omogočili njihovo pravočasno zaznavo. Preiskovalci lahko tako sami proaktivno iščemo sumljive primere, pri katerih nato izvedemo dodatne analize ali poizvedbe.

Izkušnje kažejo, da se učinkovitost uspešno raziskanih primerov povečuje, če je raziskovanje usmerjeno na podlagi kompleksnih analiz množice podatkov, s katerimi razpolaga zavarovalnica. Tehnologija, ki smo jo vzpostavili, nam daje tudi usmeritve za ustrezno vzpostavljanje ključnih notranjih kontrol za preprečevanje in odkrivanje morebitnih prevar, hkrati pa pomaga tudi meriti uspešnost delovanja organizacije pri preprečevanju zavarovalniških prevar.

Zavarovalniške prevare se naj bi dojemale drugače od ostalih prevar, saj mnogi menijo, da te niso tako sporne in da posameznik zaradi njih ne nosi nobenih posledic, torej »zločin brez žrtev«. Kako si v zavarovalnicah razlagate tovrstna mnenja in kateri so glavni razlogi za zavarovalniške prevare?

Vse prevečkrat pozabljamo, da so tudi prevare v zavarovalništvu kriminalna dejanja, ki povzročajo veliko škodo. Naša raziskava je pokazala, da se večina tega sploh ne zaveda. Pri upravičevanju oz. racionalizaciji teh dejanj je izgovor posameznika pogosto: »Saj to vsi počnejo!« in »Zavarovalnica nam mora nekaj denarja tudi vrniti!« V javnosti prevladuje mnenje, da so zavarovalniške prevare »zločin brez žrtev« in da zahtevki, ki jih vložijo goljufi, škodujejo le zavarovalnici, ne zavedajo pa se, da si ob sklenitvi zavarovalne police na nek način kupijo varnost. Menim, da je ravno to eden glavnih razlogov za zavarovalniške prevare, ki so v večini primerov priložnostne. Določen delež prevar pa je zagotovo tudi posledica finančnih težav, v katerih se znajdejo storilci.

Prakse iz tujine kažejo, da je razširjenost goljufij v veliki meri povezana z (ne)ozaveščenostjo javnosti. Večina se namreč ne zaveda, da so zavarovalniške goljufije dejansko kazniva dejanja in da zvišujejo premije za vse. Poleg odkrivanja in raziskovanja prevar je zato odgovornost zavarovalnic tudi opozarjanje na njihove škodljive posledice ter ozaveščanje ljudi.

Med splošno javnostjo ste tudi izvedli raziskavo o percepciji in razumevanju posledic zavarovalniških goljufij. Do kakšnih rezultatov ste prišli in ali vam je raziskava pri čem pomagala?

Raziskava, ki jo omenjate, je bila izvedena pred leti, in sicer tako med zaposlenimi v zavarovalnici kot med splošno javnostjo. Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšen je odnos do zavarovalniških prevar in kakšno je posledično vedenje oziroma konkretno ravnanje. Prvi del raziskave je bil izveden, še preden smo v Zavarovalnici Triglav izpeljali aktivnosti, v katerih smo zavarovance ozaveščali o posledicah zavarovalniških goljufij. Po zaključku ozaveščevalne kampanje z naslovom »Naj domišljije ne postanejo goljufije« je bil izveden še drugi del raziskave. Za tem se je izvedla primerjava rezultatov obeh delov raziskave, na podlagi katere smo ocenili ustreznost dela in s tem pridobili dragocene informacije za nadaljnje usmeritve na tem področju. Med drugim smo ugotovili, da je 41 % anketiranih v starosti od 20 do 65 let primerno ravnalo v primerih, ko so že imeli izkušnjo z zavarovalniško goljufijo. Ta delež se je po zaključku kampanje ozaveščanja o prevarah povečal za kar 14 %. Po raziskavi bi v 40 % primerov ljudje povedali, da ne odobravajo prevar, v 10 % bi zadevo naznanili zavarovalnici, v 5 % pa goljufe ovadili policiji. Na podlagi raziskave v Sloveniji se je več kot tretjina vprašanih že znašla v položaju, ko so izvedeli, da je nekdo že storil zavarovalniško goljufijo. 80 % vprašanih ocenjuje, da je sklepanje zavarovanj po nastanku dejanske škode kaznivo dejanje zavarovalniške goljufije.

V Sloveniji in tudi drugje po svetu so zavarovalniške prevare pereč družbeni pojav. Katere pa so najpogostejše vrste zavarovalniških prevar in skupine prevarantov, s katerimi se soočate pri vašem delu?

Največ, okoli 70 % obravnavanih sumov prevar, je povezanih s škodami iz naslova avtomobilskega kaska in zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Največkrat gre za lažno prikazovanje škodnega dogodka (lažne navedbe o okoliščinah nastanka škode, z namenom pridobitve zavarovalnine, namerna povzročitev škodnega primera, nameščanje poškodovanih delov, ipd.), napihovanje višine zahtevka in predložitev lažnih dokumentov (ponarejanje dokumentacije, ki izkazuje nastanek ali obseg škodnega primera). Sume prevar pogosto obravnavamo tudi v segmentu zavarovanja nepremičnin in premičnih (domska zavarovanja), pri nezgodnih zavarovanjih ter pri zavarovanjih odgovornosti.

Najpogostejši storilci zavarovalniških prevar so priložnostni goljufi, ki največkrat izkoristijo priložnost ob škodnem primeru in prijavo prilagodijo tako, da zavarovalnici prikažejo višjo škodo od dejanske. Odkrivanje tovrstnih prevar je razmeroma preprosto, kljub temu pa zaradi večjega števila takšnih primerov povzročajo precejšnjo škodo. Manjši del predstavljajo t.i. organizirani goljufi oz. kriminalne združbe, ki se ukvarjajo z zavarovalniškimi prevarami in delujejo usklajeno. Tovrstni primeri so za odkrivanje bolj zahtevni, hkrati pa že posamezen primer lahko povzroči visoko škodo. Glavna posledica je, da zaradi zavarovalniških prevar vsi zavarovanci plačujemo višje premije.

Ali se zavarovalniške prevare povečujejo oz. koliko primerov po letih ste obravnavali od ustanovitve specializirane službe?

Trendov povečanega obsega goljufij nismo zaznali, raste pa obseg preiskanih sumov prevar. Ocenjujemo, da je to predvsem posledica novih pristopov pri odkrivanju prevar. Gre za analize podatkov in uporabo prej omenjenih računalniških orodij za avtomatsko zaznavo sumov prevar. Pogosto opažamo tudi spremembe pri pojavnih oblikah goljufij, kar je posledica raziskanih primerov in izvedenih ukrepov, zaradi katerih goljufi iščejo nove načine lažnega prikazovanja škodnih primerov. Tudi razvoj zavarovalništva in zavarovalnih produktov ter razmere v zavarovalnem okolju vplivajo na pojavnost zavarovalniških prevar. V zadnjem letu, ko se soočamo s pandemijo Covida-19, se procesi sklepanja zavarovalnih polic in reševanja škod odvijajo na daljavo. To vpliva tudi na storilce zavarovalniških prevar, ki načine njihove izvedbe prilagajajo spremenjenim okoliščinam. Temu seveda sledimo tudi zavarovalnice, ki tovrstne primere raziskujemo in odkrivamo.

V Zavarovalnici Triglav se je denimo število obravnavanih primerov sumov prevar in goljufij na leto v zadnjih petih letih povečalo za približno 100 odstotkov. Prevare in goljufije smo potrdili v več kot polovici primerov.

K. K.                                                                                       E: info@varensvet.si

Vse hitrejši življenjski tempo nas vodi v spremembe, ki so glede na odziv tako posameznika kot celotne družbe neizbežne. Spreminja se način življenja in nenazadnje tudi sama družba. Želja po doseganju vedno višjih ciljev in boljšega življenjskega standarda, prinese s seboj tudi stranske učinke, ki pa se lahko kažejo tudi kot potreba po spremembah na področju varnosti in varovanja.

Tako kot na vseh področjih tudi zakonodaja sledi potrebam, ki jih narekuje način funkcioniranja današnje družbe. Lahko bi rekli, da za funkcionalno delovanje sistema potrebujemo več segmentov združenih v celoto, kar pa mora nekdo nadzorovati in skrbeti, da bo le ta zaključena in bo služila svojemu namenu.

Večina ljudi se bo pravzaprav vprašala, kaj inženir varovanja sploh počne, kakšna je njegova vloga in kakšne so njegove naloge? Inženir varovanja je oseba, ki mora biti prilagodljiva in se mora znati hitro odzivati, tako na zunanje kot notranje spremembe v organizaciji. Primarno skrbi za uveljavljanje varnostne politike in izpolnjevanja zahtev, ki so nepogrešljiv člen za učinkovito delovanje varnostnega sistema, organizacije, podjetja itd. Po hierarhiji je vpet v segment, ki skrbi za varnost in o svojih ugotovitvah ter predlogih za izboljšave neposredno poroča odgovorni osebi za varnost v organizaciji.

Pravočasno mora predvideti morebitne grožnje in temu primerno ukrepati. V vsakem trenutku mora biti sposoben hitrega prilagajanja in pravilnega ukrepanja, kar pa posledično pomeni, da mora posedovati tudi cel kup lastnosti, ki mu pomagajo, da je pri svojem delu lahko uspešen. Skratka naloga inženirja varovanja je hitro prepoznati varnostne grožnje, ter s svojimi znanji in strokovnim pristopom hitro in pravilno ukrepati. Kot tak je nepogrešljiv člen v delovanju organizacije oziroma podjetja. Ena njegovih ključnih nalog je tudi ozaveščanje varnostne kulture in prenašanje znanja na sodelavce in celotno organizacijsko strukturo zaposlenih v podjetju.

Kakšne so torej zaposlitvene poti in priložnosti tega poklica?

Področje delovanja inženirja varovanja bi lahko rekli, da je zelo široka. Glede na pomembnost področja in zahteve, ki narekujejo stalno prisotnost za zagotavljanje funkcionalnega delovanja nekega sistema, organizacije in njenega varnostnega sistema, kaj hitro ugotovimo da gre za zelo zahtevno in odgovorno delo. To pa že samo po sebi pomeni zadosten izziv, ki zagotavlja neprestano aktivno prisotnost pri izvrševanju strokovnih nalog in s tem skrb, da bo delo učinkovito in varnost v organizaciji na najvišjem možnem nivoju.

Danes si skoraj da ne moremo predstavljati večjega podjetja ali organizacije, brez sektorja varnosti in posledično inženirja varovanja. Ob dejstvu, da z vsakim dnem raste potreba po tovrstnem kadru, je logično sklepati, da so možnosti za zaposlitev več kot obetajoče.

 Študij nadaljujete na področju varnostnega menedžmenta, kjer vas zanima področje korporativne varnosti. Kateri segmenti korporativne varnosti vas najbolj zanimajo?

Glede na razsežnost področja, ko gre za korporativno varnost je vsekakor poznavanje celotnega segmenta pogoj za dobro in strokovno opravljanje nalog varnostnega menedžerja. Vsak človek bi naj samega sebe najbolje poznal in tako ima tudi najboljši vpogled v svoje sposobnosti in presojo, kaj mu najbolj odgovarja, oziroma na katerem področju se počuti najbolj kompetenten. Osebno se, glede na moj značaj in karakterne lastnosti, najbolj nagibam k področju Upravljanja s človeškimi viri in Varovanje ključnih informacij organizacije, pa tudi misel za delo na področje Upravljanja s tveganji, v meni vzbuja izredno zanimanje in predstavlja velik karierni izziv.

Ste tudi prvi posredovalec nudenja prve pomoči. Kakšno usposabljanje mora opraviti oseba, da je ustrezno usposobljena za izvajanje tovrstne pomoči?

Prvi posredovalec je pripravljen pomagati ljudem, katerih življenje je ogroženo. Zavedati se namreč moramo, da absolutne varnosti ni in se lahko vsakdo izmed nas v nekem trenutku znajde v situaciji, ko bo potreboval pomoč. Varnost in zdravje gresta nekako z roko v roki. Za pridobitev licence in naziva prvi posredovalec je potrebno opraviti dvodnevni tečaj in izpit oskrbe življenjsko ogroženih stanj. Znanje pa je potrebno redno letno obnavljati.

V primeru življenjsko ogroženih stanj šteje vsaka minuta, zato je pomembno, da je odzivni čas prvih posredovalcev čim krajši. Potrebni so predvsem v primerih, ko obstaja možnost, da na kraj dogodka pridejo pred reševalnim vozilom. Iz tega vidika menim, da bi morala biti mreža prvih posredovalcev še večja, s tem pa tudi informiranost prebivalstva, kdo je prvi posredovalec oziroma na koga v bližini se lahko posamezniki obrnejo v primeru življenjske nevarnosti, medtem ko čakajo na strokovno zdravstveno pomoč.

Prvega posredovalca prve pomoči bi morala imeti tudi vsaka organizacija.

Kje se Damjana Rojnik vidi čez 10 let?

Že od samega otroštva sem bolj raziskovalni tip osebe. Večji kot je problem, večji izziv predstavlja. Pravzaprav pa me je od nekdaj vodilo načelo, da problemi ne obstajajo, obstajajo le izzivi! Več kot je dogajanja, bolje se znajdem in zato bi rekla, da so mi na kožo pisane situacije, kjer je v kratkem času potrebno hitro in učinkovito odzivanje. Skozi vse svoje življenje dajem velik poudarek komunikaciji in odnosom med ljudmi. Mnenja namreč sem, da je s pravilnim pristopom in pravilnim komuniciranjem mogoče »premikati gore«. Iz tega naslova se brez težav vidim v kateri izmed velikih korporacij, saj velika organizacija sočasno pomeni veliko izzivov in hkrati ogromen poligon za izpopolnjevanje ter uresničevanje novih idej za izboljšave. Po pridobitvi še kako potrebnih izkušenj pa ni izključena tudi ideja o zagonu lastnega podjetja, ki se bo ukvarjalo s svetovanjem in nudenjem storitev vezanih na korporativno varnost. To bo hkrati tudi moj doprinos za lepšo in bolj varno prihodnost.

K. K.                                                                                                                 E: info@varensvet.si

S stališča delodajalca je pridobitev strokovnega, talentiranega in zavzetega kadra, ne glede na geografsko lego ali organizacijsko obliko, vedno izziv. Glede na to, da sem praviloma sodelovala z razvojno naravnanimi in tehnološko visoko razvitimi družbami, so me izkušnje naučile, da podjetja, ki želijo pridobiti in ohraniti ustrezen kader, za svojo prepoznavnost in ugled med iskalci zaposlitve morajo vlagati v kadre ter skozi različne pristope omogočati ljudem razvoj njihovih potencialov in talentov. Vlaganje v kadre pomeni, da poleg vlaganja v njihov razvoj in usposabljanja, ljudem zagotavljamo varne, zdrave in ustrezne delovne pogoje ter spodobno in uspešnosti primerno nagrado za opravljeno delo. Podjetja, z modro zastavljeno strategijo ravnanja s kadri razumejo, da se vlaganje v razvoj potencialov, povrnejo v obliki, ki presega zgolj finančne dobičke in sicer s povečano inovativnostjo, zavzetostjo in kakovostjo dela.

Sicer primerjati naš kadrovski potencial s tujim je precej nehvaležno, ker tako tukaj, kot tudi v tujini lahko najdemo pisano paleto zelo različnih strokovnjakov in »strokovnjakov«. Zagotovo lahko rečem, da je pri nas visoko izobraženega kadra nekoliko več, kot v ameriškem poslovnem okolju, in mogoče lažje pridobimo visoko usposobljen kader tudi zaradi tega, ker pri nas več ljudi študira in doseže visoke oz. najvišje akademske ravni. Po drugi strani se ameriški kadri znajo bolje oglaševati in promovirati svoje zmožnosti in je pri ugotavljanju resnične strokovnosti in sposobnosti potrebno biti precej previden. Prav tako se ameriški vrhunski kadri zelo dobro zavedajo svoje »cene« za delodajalca, za razliko od naših vrhunskih kadrov, ki so praviloma veliko bolj »skromni«.

Odgovor na vprašanje kje je lažje dobiti ustrezen kader je odvisen od vrste dela in delovnega mesta, ki ga želimo zapolniti. Za delovna mesta v strokovno specializirani ali tehnološki visoko razviti panogi je povsod težko dobiti ustrezen kader. Še večji izziv, kot pridobiti ustrezen kader, je zagotovo obdržati dober kader in zagotoviti dolgoročno sodelovanje z našimi ključnimi ljudmi. In zopet se vračamo na začetek mojega odgovora: za pridobitev in ohranitev dobrega kadra je pomembno, da podjetje vlaga v razvoj potencialov svojih ljudi, ter razume, da je to investicija, ki zagotavlja konkurenčno prednost in dolgoročno uspešnost.

Glede na delo v različnih poslovnih in tudi kulturnih okoljih, kako vam je znanje s področja nevropsihologije pomagalo razumeti ljudi v poslovnem okolju, kajti delo z ljudmi je zelo velik izziv, predvsem za vodje?

Veščine vodenja, motivacije in komunikacije, ki so razvile povsem nove in zelo učinkovite pristope k uresničevanju želenih ciljev, so se v zadnjih 15-20 let pospešeno razvijale tudi zaradi izjemnih spoznanj, ki so nam jih omogočile sodobne raziskave, zlasti s področja nevroznanosti.

Tudi pri meni je spoznavanje izsledkov raziskav s področja nevroznanosti in kognitivne psihologije, ki sem jih pričela osvajati pred dobrimi 15 leti, še v času doktorskega študija na Stanford University, močno zaznamovalo moje današnje razumevanje dejavnikov motivacije za delo in vpliva ustrezne komunikacije, zlasti v odnosu med vodji in sodelavci. Danes vemo, da je za uspešno delo, poleg primernih delovnih pogojev ter ustreznega znanja in sposobnosti ljudi, najbolj odločilna prav njihova motivacija za uresničevanje ambicioznih ciljev. Spodbujanje motivacije za delo, ki je ena od ključnih nalog vodij, je zares zahtevna naloga, ki ji je brez razvitih vodstvenih in komunikacijskih veščin ter poznavanja in upoštevanja sodobnih izsledkov znanosti težko biti kos. Ravno zahvaljujoč številnim raziskavam s področja psihologije in nevroznanosti sem spoznala, da je za spodbujanje motivacije za delo ključno razumeti, da s povzročanjem občutka ogroženosti in strahu pri ljudeh ne spodbujamo ustvarjalnega delovanja, ravno nasprotno! Spoznala sem, da je ključ do motivacije, ustvarjalnosti, dobrega sodelovanja in zavzetosti za delo dobra komunikacija! Tvorno sodelovanje, pripravljenost prispevati k skupnim rezultatom ter motiviranost za dosežke je namreč veliko lažje doseči, če vodje razumejo in upoštevajo dejavnike motivacije ter jih skozi korekten odnos in odlično komunikacijo s sodelavci tudi udejanjajo v praksi. Torej pot do spodbujanja motivacije je tlakovana z odlično komunikacijo!

Dobra novica za vse, ki se z omenjenimi izzivi soočajo v vlogi vodje je ta, da je sposobnost dobre komunikacije veščina, ki jo lahko razvijamo in nadgrajujemo in je od nas odvisno v kolikšni meri bomo pri tem vešči. Asertiven pristop v komunikaciji, in mnoge tehnike asertivne komunikacije, ki se jih lahko z nekaj vaje vsi naučimo, nam je pri tem v veliko pomoč!

Pri delu na področju kadrovskega menedžmenta ste srečevali številne profile kandidatov za različna delovna mesta, kaj svetujete organizacijam, kako izbrati prave ljudi za delovna mesta, da bodo dodana vrednost v organizaciji?

Učinkovita izbira ustreznih kandidatov je možna le, če točno vemo kaj potrebujemo in iščemo ter znamo postaviti jasne kriterije za selekcijo! V praksi to pomeni, da upoštevamo tako usposobljenost (stopnja in smer izobrazbe, strokovna znanja, licence in podobno), kot tudi ustreznost kandidata (kako se njegove osebnostne zmožnosti in načini delovanja ujemajo z zahtevami delovnega mesta in našega delovnega okolja).

Torej dobra izbira pravih ljudi za naša delovna mesta sloni na sledečih temeljih: 1) kot delodajalci moramo znati jasno in konkretno opredeliti zahteve delovnega mesta. To pomeni, da poleg stopnje in smeri izobrazbe ter delovnih izkušenj, moramo znati opredeliti konkretne sposobnosti, osebnostne zmožnosti in vedenjske vzorce, ki so nujno potrebni, da je posameznik na nekem delovnem mestu uspešen. Opredeljene zmožnosti in vedenjski vzorci, ključni za uspešno delo, se v sodobni kadrovski praksi imenujejo ključne kompetence zaposlenih. Torej ključne kompetence so opisi zmožnosti, vedenja in ravnanja, ki so odločilni za uspešnost dela in doseganje pričakovanih rezultatov. 2) Enkrat opredeljene ključne kompetence postanejo sestavni del opisa delovnega mesta, kar v praksi pomeni, da njihovo izkazovanje ugotavljamo pri kandidatih za zaposlitev, še bolj pri ocenjevanju uspešnosti poskusnega dela. 3) smotrno je uporabljati inštitut poskusnega dela, zato ker je mnoge potrebne kompetence kandidata oz. novo zaposlenega možno sistematično spremljati in ugotavljati šele pri vsakodnevnem delu, in ne samo na prvotnih testiranjih ali preizkusih znanj. Pri tem seveda imam v mislih resnično temeljito voden proces ugotavljanja uspešnosti poskusnega dela, in ne neko formalno različico brez vsebine in jasnih kriterijev. Po mojih izkušnjah sodeč se inštitut poskusnega dela v slovenskem prostoru premalo uporablja in ga je zamenjala ena druga, zame dokaj sporna praksa, in sicer zaposlovanje za določen čas. Ko tekom poskusne dobe dosledno spremljamo in ocenjujemo uspešnost poskusnega dela (na podlagi kriterijev ključnih kompetenc) v resnici preverjamo in ugotavljamo ne samo usposobljenost temveč tudi ustreznost kandidata, primerjamo potrebne kompetence z njegovimi vedenjskimi vzorci, naravnanostjo in zmožnostmi.

Torej najbolj zanesljiv način, da se izognemo slabi izbiri oz. da zaposlimo najboljšega kandidata za neko delovno mesto je, da imamo jasno izoblikovane zahteve delovnega mesta (vključno z opredeljenimi kompetencami) ter da na podlagi konkretnih kriterijev (kompetenc) spremljamo poskusno delo. Tako zmanjšamo možnost napačne izbire (ki jo je potem zelo težko popraviti!) ter si zagotovimo čas, potreben za utemeljeno ugotovitev ali smo z novim sodelavcem pridobili dodano vrednost ali bi bilo bolje, da se po neuspešno končanem poskusnem delu, skladno z zakonom in dobrimi pravnimi praksami, razidemo.

Glede na to, da si ljudje lahko sami izbiramo prijatelje, med tem ko sodelavce težje, kaj svetujete, kako delati z ljudmi, za katere vemo da nimajo potrebnega potenciala za doseganje višjih ciljev in standardov dela?

Vaše vprašanje je zelo izzivalno, ker posega na polje organizacijske kulture, temeljnih vrednot in usmeritev, ki bi jih moralo dajati vodstvo, predvsem z lastnim zgledom. Torej, če želimo v neki organizaciji spremeniti utečene miselne in vedenjske vzorce, bomo potrebovali predvsem konkretno in jasno podporo vrhnjega vodstva, odlične vodstvene in komunikacijske veščine ter doslednost in vztrajnost pri zastavljanju osebnih ciljev, spremljanju in ocenjevanju delovne uspešnosti. Uspelo nam bo, če bomo, kot rečeno, imeli podporo v delovanju in smernicah vrhnjega vodstva, in ko bomo z vztrajnostjo in doslednostjo delovanja dosegli kritično maso sodelavcev, ki bodo sledili novim pričakovanjem in dosegali nove, višje standarde.

Brez podpore (in zgleda) vrhnjega vodstva in brez možnosti »korenček – palica« principa, bomo žal izgubljali preveč energije za saniranje uporov (»ukvarjanje s samim seboj«) in so možnosti, da nam uspe preobrniti miselnost in neaktivnost delovanja sodelavcev, pičle.

Na področju komunikacije in reševanja konfliktov ste delali tudi s pripadniki policije, kaj je pri poklicih, ki se srečujejo z nasilnimi, nevarnimi in nepredvidljivimi posamezniki pomembno v takšnih situacijah?

Srečevanje z nasilnimi in nevarnimi posamezniki je vedno tvegano in se kot družba premalo zavedamo zahtevnosti dela ljudi, ki delajo v takšnih poklicih in jih praviloma premalo cenimo. Ljudje, ki delajo v takšnih poklicih, se nahajajo v zelo zahtevni situaciji, ker se od njih pričakuje profesionalno in vešče ravnanje, ob hkratnemu obvladovanju povsem človeškega čustva strahu, tesnobe ali jeze.

Zato je pomembno, da tiste, ki opravljajo to zahtevno in nevarno delo, delodajalec ustrezno zaščiti (oprema, zakonske določitve in pod.) ter jim nudi možnost nenehnega izpopolnjevanja zlasti v komunikacijskih veščinah ter obvladovanju stresa.

Razvoj veščin asertivne komunikacije je zlasti za takšne poklice nujen, ker ljudem pomaga tako obvladovati lastno govorico telesa (ki je bolj povedna, kot besede, in praviloma razkriva naša čustva in počutja), kot tudi osvojiti besedne tehnike za preprečevanje, obvladovanje in bolj vešče ravnanje s konflikti in spori.

Poleg osvajanja in negovanja različnih tehnik asertivne komunikacije je pomembna tudi psiho-socialna podpora s strani delodajalca, vključno z rednimi usposabljanji na temo obvladovanja stresa in celo osvajanjem tehnik za dvig odpornosti na stres.

Dobro je, da delodajalec zagotovi možnost 24-urne psihološke pomoči in podpore, zlasti v primeru hujših stresnih oz. travmatskih izkušenj, ter tako poskrbi za dolgoročno uspešno premagovanje hudih čustvenih in psihičnih pretresov, ki so žalostna posledica dela z nasilnimi in nevarnimi posamezniki.

Torej, pomembno je, da ti kadri imajo pri delodajalcu, poleg zakonske in materialne zaščite (npr. zaščitna oprema) tudi kakovostno in dosledno psihično podporo in oporo.

Strah je naše osnovno čustvo, pri čemer se amigdala, ki je center za strah v možganih več kot 2000–krat na dan aktivira, ali naj gremo v napad ali ne. Kako ta proces vpliva na zdravje pripadnikov varnostnih in obrambnih struktur, ki se v svojih poklicih srečujejo s takšnimi situacijami, kjer pa beg praktično ni možen, saj narava dela tega ne dopušča?

Amigdala, ki je ključen del naših možganov, odgovornih za zagotavljanje preživetja, se na tisto, kar oceni, da ogroža naše preživetje (torej stresor), vedno odziva z alarmom in sprožanjem mehanizmov za izločanje stresnih hormonov ter aktivacijo vseh zmožnosti. Ta naravni odziv našega telesa na grožnjo iz okolja je na naraven način (brez kemičnih substanc) zelo težko spremeniti ali blokirati. Zato so nekateri poklici veliko bolj tvegani in so zaradi tega tudi drugače vrednoteni. Ko rečem tvegani imam v mislih, poleg fizičnih poškodb tudi tveganje za razvoj določenih psiho-fizičnih posledic dolgotrajnega stresa. Tukaj predvsem govorimo o psihičnih posledicah, kot odzivih na skrajnje zahtevne in tvegane situacije, v smislu razvoja različnih psihičnih motenj in sindromov, ki so potrebni strokovne obravnave in v nekaterih primerih tudi zdravstvene oskrbe.

Kar lahko delodajalci naredijo za preprečevanje hudih posledic stresa in resnično skrb za ohranjanje psiho-fizičnega zdravja pripadnikov varnostnih in obrambnih struktur, je nudenje strokovne psiho-fizične podpore, omogočanje večjega števila dni dopusta, vzpostavitev odličnih medsebojnih odnosov v timu (ker je znano, da se lažje in bolj uspešno spopadamo s pritiski, ko smo člani dobrega, funkcionalnega tima, kot če bi bili sami), redno urjenje in izvajanje smiselnih in ustreznih treningov, vse z namenom ohranjanja dobre psiho-fizične kondicije (vključno s treningi sproščanja). Rada bi poudarila, da samo fizični treningi – urjenja telesnih zmogljivosti, niso dovolj. Za preprečevanje in obvladovanje posledic stresa, ki so vedno vidne tako na duševnosti, kot tudi na telesni ravni, je potrebno dosledno izvajati vaje sproščanja ter drugi vaje oz. tehnike namenjene psiho-higieni. Poleg tega je nadvse koristno, če delodajalec nudi možnost dodatnih usposabljanj, namenjenih osvajanju novih znanj in veščin, za bolj uspešno komunikacijo, obvladovanje konfliktov ter spopadanje s stresom in napori zahtevnega delovnega okolja.

Ko govorimo o varnostni kulturi v organizacijah ali v družbi nasploh, kaj potrebuje človek, da lahko ponotranji pravila za varno delovno okolje, da s svojimi ravnanji ne ogroža sebe in drugih, da spoštuje cestno prometne predpise itd. Ali je torej dovolj, da se to ozavesti, ali potrebuje človek v sebi še kaj več kot samo to?

Za udejanjanje katerega koli načina delovanja, tudi varnostne kulture, sta potrebni dve stvari: znanje in volja. Samo znanje ni dovolj.

Živimo v času poplave informacij in nam obilje informacij, večinoma nepomembnih za kakovost in potek življenja posameznika, krati voljo, da bi se poglobili v določeno zadevo in osvojili resnično znanje, torej, da bi dosegli ozaveščenost.

Poleg znanja (ozaveščenosti) pa posameznik, kot rečeno, potrebuje tudi voljo, mora biti motiviran, da neko dejanje začne, pri tem vztraja in ga dokonča.

Prepričati ljudi v spoštovanje določenih dogovorov (pravil) je zato izziv za mnoga okolja in družbe, ker ponekod primanjkuje znanja, ponekod volje, ponekod obojega. Če smo v situacijah, ko uvajamo nekaj novega, nekaj, kar od ljudi zahteva spremembo dotedanjih vedenjskih vzorcev, se soočamo še z dodatno težavo: naši možgani ne marajo sprememb, doživljajo jih kot stresorje in potrebujejo čas, da se na njih navadijo!

Zato bi bilo smotrno želeno, novo kulturo in načine vedenja (seveda, tudi varnostno kulturo) graditi s skupnimi močmi od samega začetka, torej v sodelovanju z vsemi akterji, zlasti s posamezniki, ki bodo s svojim vedenjem vplivali na svojo okolico in v njej izzvali posnemanje.

Dobro bi bilo varnostno kulturo graditi tako kot skupno hišo: pomembno bi bilo timsko delo vseh sodelujočih, tako tistih, ki nosijo opeke, tako tudi tistih, ki te opeke polagajo eno na drugo.

S timskim pristopom (s skupnim oblikovanjem in vzpostavljanjem) bi dosegali postopno večanje znanja (ozaveščenosti) vseh posameznikov v skupnosti in bi hkrati timsko dinamiko vpregli v dvig skupne motivacije za uresničevanje (skupnih) smernic.

Če strnem: za dosego želenega vedenjskega vzorca je potrebno tako znanje (razumevanje, ponotranjanje, ozaveščanje), kot tudi volja (motivacija). Bolj kot posamezniku nam bo lažje uspelo, če to počnemo skupaj, v skupnosti.

Gandi, vpliven zagovornik nenasilja (njegov rojstni dan, 2. oktober je proglašen za mednarodni dan nenasilja) je dejal, če hočeš spremembo, bodi sprememba. Zakaj se bojimo sprememb, ki so edina prava pot, da presežemo navado in stanje, ki nam ne služi, ter s tem damo prostor novemu, boljšemu, višjemu itd?

Naši možgani v resnici imajo en sam smotr in to je da nam zagotovijo preživetje. Iz sekunde v sekundo, iz dneva v dan. In to počnejo tako, da iz vseh podatkov, ki jih v nekem trenutku imajo na voljo, dojemajo resničnost ter predvidevajo naslednji trenutek te resničnosti.

Zagotoviti preživetje v predvidljivih, znanih (rutinskih, utečenih) okoliščinah je lažje, kot v nepredvidljivih, spremenljivih okoliščinah, kjer ne zmorejo napovedati naslednjega trenutka.

Zato se naši možgani vsaki spremembi (tudi spremembi na boljše, kar se pokaže šele sčasoma) v prvem trenutku upirajo. Sprememb ne marajo, ker vsaka sprememba zahteva, da se z njo temeljito ukvarjajo, jo poskušajo dojeti, razumeti in določiti predvidljivost dojemanja naslednjega trenutka, ki bo posledično zagotovila možnost preživetja. Sprememba za naše možgane in njihovo procesiranje pomeni vložek dodatne energije. Zato naši možgani (in seveda vsa živa bitja) težijo k coni udobja, kjer je prisotna predvidljivost in umirjenost.

Po drugi strani, ravno sposobnost naših možganov, da se vsem spremembam prilagodijo (in pri tem ustvarjajo nove nevronske poti) nam zagotavlja in povečuje zmožnost preživetja (nam kot posameznikom in nam kot vrsti). Torej prav spremembe in prilagajanje spremembam nam veča preživetvene sposobnosti, iz nas potegne potenciale, za katere nismo niti vedeli, da jih imamo, in spodbudi našo ustvarjalnost, iznajdljivost in prožnost. Zato so spremembe za človeka in njegove možgane praviloma koristne, seveda pod pogojem, da so obvladljive in ne škodljive.

Za konec majhen napotek, ki bo okrepil naše sposobnosti učljivosti, prilagodljivosti, ustvarjalnosti in zagotovil tudi čilost duha: vsak dan se naučite ali naredite nekaj novega, drugačnega ali različnega, kot ste to počeli do sedaj. Naučite se nove besede, pojdite po drugi poti v službo, poslušajte drugačno vrsto glasbe, kot sicer ali se naučite voziti kolo. S tem boste vadili sprejemanje sprememb, razvijali lastne potenciale in dolgoročno skrbeli za prožnost duha.

Uvajanje sprememb? Kdo, če ne jaz? Kdaj, če ne zdaj?

A. K.                                                                                            E: info@varensvet.si

Vsekakor na karakteristike dobrega delavca ne moremo gledati enovito, odvisno je namreč za kakšno delovno mesto gre. Kljub vsemu pa lahko nekaj kompetenc generaliziramo. Pri delu z zaposlenimi, študenti in podjetniki ter drugimi iz moje socialne mreže sem prišel do nekaj ugotovitev o tem, kaj nam (Slovencem) primanjkuje, da bi bili (še bolj) uspešni. Te ugotovitve lahko strnem v naslednje alineje:
• Dolgoročen pogled: Imeti bi morali bolj jasno vizijo, kaj hočemo kot posamezniki in kot celotna družba. Postaviti bi si morali jasne cilje in jim slediti. Zatorej vsakemu predlagam, da ne okleva. Oblikovati bi si morali lastno vizijo in poslanstvo. Delo, ki ga opravljajo, izdelki, ki jih oblikujejo, morajo biti v pomoč pri uresničevanju le-te.
• Samozavest – zaupanje vase: Zaupati bi si morali, da smo sposobni doseči svoje cilje. Večja kot bo stopnja samozaupanja, uspešnejši bomo. Brez zaupanja vase ni uspeha. Verjeti je potrebno v delo, ki ga opravljaš, poslovno idejo, to kar vsak dan počneš. A pri tem ne smeš postati suženj tega. Če ugotoviš, da da to ni več tvoja idealna služba, ideja ni več realna, saj so se razmere na trgu spremenile, jo opusti in si poišči nov izziv.
• Inovativnost: Iskati bi morali več novih inovativnih idej in ne biti sledilci, drugim osebam, velikim državam, »trendmakerjem« in korporacijam. Predvsem moramo kreirati ideje na mikro ravni. Več teh idej bo dalo zagon, podjetju, celotnemu gospodarstvu in družbi. Skratka, iskati je potrebno načine, kaj bi lahko novega izumili.
• Aktivno državljanstvo: Prevzeti bi morali pobudo, da bi se v državi nekaj spremenilo in ne da se izgovarjamo, da ni mogoče nič spremeniti. Naloge, ki si jih zadamo morajo biti usmerjene tudi v to smer. Poleg tehničnih inovacij je potrebno krepiti tudi družbene inovacije.
• Finančno znanje – upravljanje z denarjem: Bolj bi se morali posvečati svojim stroškom in prihodkom. Postati bi morali ozaveščeni  potrošniki in prekiniti z navadami kupovati dobrine, ki k ničemer ne doprinesejo in nas ne osrečujejo. Prihranke bi morali vlagati v izobraževanje in lastne poslovne ideje, vse s ciljem, da nekega dne postanemo finančno neodvisni.
• Upravljanje časa: Zavedati bi se morali, da je potrebno izkoristiti vsako minuto prostega časa za stvari, ki nas peljejo k ciljem. Ne se zalotiti pri tem, da nič ne delate. Tudi, ko »nič ne delamo«, moramo to početi aktivno.
• Znanje “pravega” računalništva: Več bi morali vlagati v računalniško znanje in ne izgubljati toliko časa za socializacijo po spletu. Vsakemu bi moral biti osebni cilj, da bi bil dober v programskem orodju Office in da bi poleg tega obvladal vsaj še kakšen poseben računalniški program, ki lahko koristi pri zaposlitvi ali poslovni poti. Kot je pomembno za študij, je pomembno tudi za delo in podjetništvo, da znamo iskati vire po različnih bazah (Scopus, Google učenjak), avtomatično umeščamo vire (Mendeley), uporabljamo orodja za spletne ankete (1ka), obdelujemo podatke (SPSS) in napovedujemo trende (Tablerau). Poleg tega je dobro, da znamo uporabljati orodja za projektno in skupinsko delo.
• Znanje več jezikov: Vsakomur izmed nas bi moral biti cilj, da bi aktivno znal vsaj dva svetovna jezika. To znanje skupaj z računalniškim znanjem odpira vrata, da lahko spoznaš nove kulture in najdeš nove poslovne ideje in zaposlitev. Predvsem je pomembno znanje jezikov naših sosedov. Znanje jezikov je pomembno tudi zato, da znamo iskati in preverjati vire po različnih tujih bazah.

S tem sem dejansko tudi že odgovoril na vaše vprašanje. Dodal bi morda še to, da je pomembna tudi osebna in delovna urejenost in fleksibilnost. Tu mislim na to, da se zna delavec organizirati in ustrezno upravlja z vsemi resursi. Osebna urejenost pa ne pomeni samo to kako si vizualno urejen, ampak da imaš “razščiščeno v glavi” in da se znaš prilagoditi okoliščinam in potrebam sodobnega časa. 

Izdali ste tudi knjigo z naslovom Menedžment igralniško-zabaviščnega turizma s primeri in navodili iz prakse, v kateri ste namenili tudi nekaj vsebin s področja varnosti. Kaj je po vašem mnenju pomembno, ko govorimo o zagotavljanju varnosti v igralniški dejavnosti in skrbi za varnost gostov in igralnic?

Znanost in razvoj je v zadnjem desetletju zelo nepredoval. Predvsem mu v zadnjem času daje zagon Umetna inteligenca in industrija 4.0. In to se bo stopnjevalo v tudi v prihodnje, ko se bodo ljudje, računalnik in stroji povezali v eno. To bi znal biti velik izziv. Ray Kurzweil v knjigi “The Singularity Is Near: When Humans Transcend Biology” napoveduje, da naj bi se zgodila povezava človeka in računalnika v naslednjih 50 letih. To naj bi realiziralo v okviru industrije 5.0. Znanja je dovolj, da bi lahko naredili svet lepši, da bi bili procesi bolj pretočni. Vendar pa se včasih ukvarjamo z napačnimi zadevami. Ali je to zavedno, ali nezavedno je težko oceniti. Vsekakor bi lahko procese bolj normativizirali, kljub temu pa bi ohranili humanost. V kolikor pri svoje delu upoštevamo napisano pri prejšnjem vprašanju in poskrbimo za svoje kompetence, to ne bi smela biti težava. V kolikor pa pogledamo na delo v igralnici, še toliko bolj na igralnih mizah, je delo večinoma predpisano. Zaposleni imajo le omejeno pristojnost, da bi se odločali drugače. Tu bodo procesi zagotovo še bolj avtomatizirani. Prav COVID-19 bo pospešil avtomatizacijo. Zaposleni bodo postali moderatorji igre in ne več izvajalci. Tega se zavedajo zakonodajalci. Tudi v ZDA, kjer so ščitili velike mega investicije v Las Vegasu, Atlantic City-ju in drugih igralniških destinacijah so sprožili postopke po spremembi zakonodaje. Dopuščali bodo več spletnega igralništva. Igralnica, ki ne bo imele tudi spletne igralnice dolgoročno ne bo obstala. Poleg tega se bo v procese dela uvajalo avtomate in humanoidne robote. Na ta način se bo zmanjšala možnost prenosa virusov. Vendar pa se bo zmanjšala možnost napak in goljufij. Sama organizacija in izvajanje igralniške storitve mora biti na visoko kakovostni ravni. Tolerantnost do napak in še posebej do devijacij z naslova prevar ali kraj mora biti ničelna. Zavarovati je potrebno igralniške goste. Na drugi strani pa poskrbeti za pošteno distribucijo igralniških prihodkov. Del teh so tudi davki, ki jih dobi država. Država mora preko svojih nadzornih organov poskrbeti za nadzor. Potem je tu še notranji nadzor v igralnici, ki ga zagotovi koncesionar. Gre za nadzor nad  izvajanjem iger na srečo. Dejansko pa ne nadzira samo naprav, ampak nadzira tudi zaposlene in goste. Zato je potrebno biti pri teh procesih zelo previden. Današnja tehnika omogoča različne načine kontrole. Od fizičnega nadziranja, ki se izvaja v sami igralnici ali preko videonadzora, pa vse do različnih tehnologij, ki omogočajo spremljanje gibanja žetonov po objektu (npr. RFID tehnologija), do rednega testiranja naprav in obdelave ter analiziranja zbranih podatkov. Tako da možnosti je ogromno in na pristojnih je, da to izkoristijo. Potrebna je le ustrezna kompetentnost, da vemo, kaj bi lahko šlo narobe in da to tudi pravočasno preprečimo.

Kateri so najbolj pogosti vzroki za goljufije in tatvine v igralniški dejavnosti, tako pri obiskovalcih, kot pri zaposlenih v igralnicah?

Vzroki za goljufije, kaj ljudi vleče v goljufije, je to zgolj kleptomanija, gre za željo po hitrem zaslužku, ali pa gre za poprestritev vsakdana? Verjamem, da bi tudi v igralniški dejavnosti lahko našli potrditve na prej postavljena retorična vprašanja. Motivi, kaj igralca ali zaposlenega (človeka) žene, da krade igralnici, so lahko zelo različni. Eni morda to počnejo, ker so obubožali in so zaradi pomanjkanja denarja v  to »primorani«, drugi morda želijo igralnici vrniti »milo za drago«, ker imajo občutek, da so tudi oni nepravični do njih, spet tretji to počnejo brez kakršnegakoli pravega razloga in predvsem brez kakršnekoli slabe vesti. Obstajajo znani primeri, ko so igralci ali izvajalci finančno obubožali. Svoje finančne težave so poizkušali reševati s krajo. Največja težava so pri tem organizirane in dobro izurjene združbe. Še posebej je to nevarno, če se te združbe povežejo z zaposlenimi v igralnici. V kolikor pa “imajo” svojega človeka med nadzorniki ali celo menedžmentom pa je to sploh nevarna kombinacija.

Kako pomembno vlogo imajo pri varnostni kulturi igralniški delavci, ki so v neposrednem kontaktu z igralci/obiskovalci igralnic?

Na spletnih straneh in v poslovnih poročilih podjetjih najdemo napisano, “da so zaposleni ključni kapital večine organizacij”. Verjetno bi le s težavo našli organizacijo, ki med svojimi vrednotami ali celo v viziji družbe ne namenja vsaj enega stavka tudi zaposlenim. Tako si organizacije prizadevajo vsaj na deklerativni ravni ustvarjati stimulativno delovno okolje in pozitivno klimo, kar je običajno naloga za tiste, ki se ukvarjajo z upravljanjem procesov v družbi.  Varnostna kultura predstavlja ključni segment v sklopu aktivnosti izvajanja varnostne politike za doseganje stabilnega in varnega okolja. Če je varnostna kultura v organizaciji na visokem nivoju, je v delovnem okolju bistveno manj priložnosti za manipulacije in zlorabe. Hkrati pa se zaradi pravočasnega zaznavanja zmanjšujejo tudi dejavniki tveganja. To pa je možno zagotoviti le ob sodelovanju vseh zaposlenih v organizaciji. Tudi večina igralcev, kot tudi zaposlenih, je poštenih. Pomembno je, da z njimi komuniciramo in jim damo vedeti, da so v varnem in poštenem okolju. Pri gostih nimamo prave selekcije. Kašni so po naravi vidimo šele, ko jih dobro spoznamo. Pri zaposlenih pa je drugače. Pomembno je na kakšen način bomo pristopili k selekciji. Kasneje pa morajo biti udeleženi različnih usposabljanj. Pri vprašanju o tem, kdo naj skrbi za usposabljanje, bi se morali ukvarjati predvsem s kakovostjo programov in izkušnjami ter prakso inštruktorjev, ki pri teh programih sodelujejo. Izjemno pomembno funkcijo v podjetjih opravljajo tudi varnostni menedžerji. Če slabo opravljajo svoje naloge, včasih lahko že ena sama krizna situacija lahko resno ogrozi poslovanje družbe. Še huje pa je, če se dalj časa hkrati izvaja nekaj drobnih nepoštenih praks. Zaključim lahko, da zgradimo in vzdržujemo stabilno in varno delovno okolje, so za varnost v organizaciji odgovorni vsi.

Glede na trenutne razmere v svetu in problematiko koronavirusa, kakšno je vaše mnenje o prihodnosti turizma nasploh, in z njim povezanih dejavnosti, kot je tudi igralništvo?

Gre za aktualno vprašanje. Smo ravno priča pandemiji COVID -19, ki je popolnoma pretrgala obstoječe tokove in ohromila turizem. Študije, ki so bile izvedene, kažejo, da si je turizem tudi po epidemiji SARS ali H1N1 zelo hitro opomogel. Pričakovati je, da bo tako tudi v tem primeru, le da bodo morali ponudniki storitev prilagoditi svojo ponudbo na način, da bodo potrošniki bolj zavarovani in da ne bo prihajalo do novih okužb. To je še toliko bolj pomembno v segmentu dostopnega turizma, kjer gre namreč za turiste, ki so že sami po sebi bolj občutljivi na različne  viruse. Pandemija povzroča visoke in naraščajoče človeške stroške po vsem svetu, potrebni zaščitni ukrepi pa močno vplivajo na gospodarsko aktivnost. Zaradi pandemije naj bi se svetovno gospodarstvo v letu 2020 močno zmanjšalo za –3 odstotke, kar je veliko slabše kot med finančno krizo 2008–2009. V osnovnem scenariju – ki predvideva, da lahko pandemija zbledi v drugi polovici leta 2020, zadrževanje naporov pa se lahko postopoma odvije – naj bi se svetovno gospodarstvo leta 2021 povečalo za 5,8 odstotka, ko se bo gospodarska aktivnost normalizirala, k čemur bo pomagala politična podpora. Tveganja za še hujše rezultate pa so velika. Učinkovite politike so bistvene za preprečevanje možnosti slabših rezultatov, potrebni ukrepi za zmanjšanje okužbe in zaščito življenj pa so pomembna naložba v dolgoročno zdravje ljudi in gospodarstva. Ker so gospodarski izpadi v določenih sektorjih akutni, bodo morali oblikovalci politike izvesti bistvene ciljno usmerjene fiskalne, denarne in finančne tržne ukrepe za podporo prizadetim gospodinjstvom in podjetjem v državi. Na mednarodni ravni je močno večstransko sodelovanje bistveno za premagovanje posledic pandemije, vključno s pomočjo finančno omejenim državam, ki se soočajo z dvojnimi zdravstvenimi in finančnimi pretresi, ter za usmerjanje pomoči državam s šibkimi sistemi zdravstvenega varstva. Tu se bo spet pokazalo kakšna je varnostna kultura v podjetju. Trenutno pa smo v drugi fazi krize, kot posledica COVID-19. Pri napovedih smo lahko optimistični. Trg bo leta 2020 občutil velik padec, a se je v nekaterih državah (Macao) že začel pobirati. Pričakovati je, da bodo igralci intezivneje trošili, ko bo stanje stabilnejše. Večja potrošnja je predvidena tudi na področju spletnega igralništva. Ta napoved velja za igre v igralnicah ob predpostavki, da bi hitro odkrili cepivo in zdravila za COVID-19 in, seveda, da ne bi prišlo do nove epidemije. Vsekakor pa se lahko delež spletnih iger še poveča. Tako se postavlja vprašanje, kako razvijati igralniško ponudbo po zaključku krize s Covid-19. Ali naj se igralniška ponudba vrne v prvotni okvir ali se odločiti in razvijati ponudbo spletnih iger na srečo. Zagotovo se bodo pojavljale tudi nove tehnologije. Igralci bodo iskali načine, kako priti do igre, pa naj si bodo tisti, ki igrajo za zabavo, še bolj pa tisti, ki ne zmorejo več brez igre. Vse to bo svojevrstni izziv za tiste, ki vodijo aktivnosti na mikroekonomski ravni. Regije in destinacije, ki so zelo odvisne od igralniških prihodkov, že spreminjajo proračune in preusmerjajo ali celo zaustavljajo investicije, saj so koncesijski in davčni prihodki z naslova iger na srečo popolnoma presahnili. Vendar nismo priče samo krizi na področju igralništva, kjer že prihaja do odpuščanj osebja, ampak tudi v vseh vzporednih dejavnostih. Podobne težave imajo tudi stavnice, saj ni športnih dogodkov. Za kakšne posledice bo šlo v Sloveniji je težko napovedovati.
Vsekakor bo velik upad prihodkov, dodatno se bodo zaprli igralni saloni in verjetno se bo zaprla tudi kakšna igralnica. Pričakovati pa je, da bo del ponudbe tudi v Sloveniji preusmerjen v e-igralništvo. Poleg tega pa je pričakovati, da bo več ponudbe končalo v tujih rokah. Prav v času pisanja članka je bila objavljena novica, da so v Novi Gorici odprli vse Hitove igralnice. Tako, da se bo situacija postopoma normalizirala.

A. K.                                                              E: info@varensvet.si

Steklarna Hrastnik je v zasavski regiji drugo največje podjetje in zaposluje okoli 700 ljudi. Kako se soočate z izzivi pri zagotavljanju varnosti zaposlenih in premoženja?

Steklarna Hrastnik d.o.o. je družba za proizvodnjo steklenih izdelkov z dolgoletno tradicijo poslovanja. Kot letnica rojstva Steklarne Hrastnik je zapisana številka 1860 in tovarna je že po dobrem desetletju prerasla v eno največjih steklarn tedanje Avstro–Ogrske. Današnja slika sta dve sodobni tovarni za izdelavo namiznega in embalažnega stekla, ki je eno najčistejših na svetu.

Sedanjost in prihodnost Steklarne Hrastnik gradimo na naših vrednotah. To so čistost, strast in srce. Čistost izhaja iz čistosti, transparentnosti in sijaja našega stekla. Prizadevamo si za čiste, transparentne, odkrite in poštene odnose, čistost delovnega okolja, spoštovanje, odkrito komuniciranje s kupci, sodelavci, dobavitelji, okoljem… Strast za nas predstavlja vztrajnost, zagnanost, biti gonilna sila, pripadnost, veselje do prodaje, požrtvovalnost, nesebičnost, ljubezen do dela, steklarne in stekla. Srce nam pomeni pripadnost, povezanost, ljubezen, sočutje, empatijo, … Srce je za nas simbol pripadnosti podjetju in lokalnemu okolju.  

Za doseganje vrednot ter vrhunskih rezultatov je bistvenega pomena tudi odgovorno ravnanje z zaposlenimi in okoljem. Eden od pomembnejših organizacijskih elementov je tako za nas vsekakor varnost. Zaposleni, ki imajo občutek varnosti, le to širijo in dajejo tudi drugim občutek varnosti. Varnost v podjetju ima obsežen pomen. Resnost posamezne družbe se izkaže že ob prvem vstopu skozi vhodna vrata. Kdo pričaka kupce / stranke / obiskovalce, na kakšen način, ali so jasno postavljene omejitve in usmeritve za gibanje po območju ipd. Vsakodnevni izzivi pri našem delu so tako vzdrževanje reda in jasnih usmeritev na varovanem območju, varnost zaposlenih in obiskovalcev, skrb za prostore in opremo, pregledi z vidika požarne varnosti, varčne rabe energije in urejenosti, in še bi lahko naštevali.

Foto/avtor: Lovro Rozina za Steklarno Hrastnik

Pred leti ste formirali interno službo varovanja, ali se je odločitev po teh letih pokazala za pravilno?

V preteklosti je imela Steklarna, kot večina ostalih družb, sklenjeno pogodbo z družbo za zasebno varovanje. Obsegala je klasične storitve, kot so receptorska dela, tehnično varovanje, priklop na varnostno nadzorni center, obhodno varovanje. Z rastjo naše tovarne so se pojavile potrebe po večjem obsegu dela, želeli smo kvalitetnejše varovanje, ki zagotavlja odpravljanje tveganj in varnost zaposlenih ter premoženja. Ker pa smo se na vsakem koraku srečevali s težkimi gospodarskimi razmerami, zahtevami po zniževanju stroškov in racionalizaciji na vsakem koraku, smo želeli varnostno službo organizirati v lastnem obsegu. Odločili smo se, da jo bomo prilagodili glede na naše potrebe, ki izhajajo iz dejanskega stanja ter uporabili lasten kader, ki podjetje dodobra pozna in lahko svoje delo opravlja učinkoviteje kot zunanji izvajalec. Zaradi težkega dela v naši procesni industriji imamo tudi več lažjih delovnih invalidov, ki jim želimo nuditi delo tudi naprej, saj se zavedamo svoje odgovornosti do njih tudi v takšnih situacijah, ko zaposleni v bistvu najbolj potrebujejo pomoč. Danes s ponosom ugotavljamo, da se je ta odločitev izkazala za več kot pravilno, saj je varnostna služba dobila novo širino in nov pomen.

Katere prednosti bi izpostavili pri internem varovanju, glede na izkušnje z zunanjo varnostno službo?

Pri vsakem delu vedno nastopajo prednosti in slabosti. Vendar lahko, glede na izkušnje rečemo, da je pri internem varovanju več prednosti kot slabosti. Zaposleni tovarni in okoliško območje dobro poznajo, kar je nujno za čim hitrejši odziv in takojšnjo intervencijo. Kot dolgoletni zaposleni čutijo večjo pripadnost. Zadovoljni so, da so kot delovni invalidi dobili novo priložnost, zato čutijo odgovornost, da se izkažejo pri svojem delu. Zavedajo se, da je varnost skupna dobrina in da če prihaja do odtujitev in poškodovanj lastnine, so s tem oškodovani vsi zaposleni.

Kateri so tisti dogodki  z vidika celovitega zagotavljanja varnosti, ki jih najbolj pogosto obravnavate?

Varnostniki se zavedajo, da so predvsem in v prvi vrsti odgovorni za varnost vseh zaposlenih in zunanjih obiskovalcev. Hkrati so odgovorni za varovanje premoženja. Pomembna naloga je tudi varstvo pred požarom. Z nadzorom nad tehničnimi sredstvi za varstvo pred požarom, s pravilnim ukrepanjem v primeru odstopanj in obveščanjem lahko (in morajo) preprečiti velike katastrofe. Enak namen imajo tudi redni obhodi celotnega področja. Preventiva je njihova najpomembnejša naloga.

Glede na dejavnost pomembno vlogo dajete tudi skrbi za varstvo okolja, kako se soočate z izzivi na tem področju?

Odgovorno ravnanje z okoljem je temelj našega uspešnega delovanja. Sledimo najstrožjim okoljskim standardom in predpisom ter spremljamo kazalce okolja, ki kažejo smer razvoja okolja v obeh tovarnah. Vsi ukrepi, ki jih izvajamo, nam služijo kot pomembno orodje za zmanjševanje vplivov na okolje in racionalne rabe naravnih virov. Čisto in urejeno okolje je sestavni del našega odnosa do ožje in širše okolice. Pri vseh investicijah sledimo najboljšim razpoložljivim tehnikam. Izvajamo vse ukrepe učinkovite rabe energije. Imamo sodobne čistilne naprave. Vplive na okolje smo bistveno zmanjšali. Izziv so le tehnološke omejitve, ki pa so iz leta v leto manjše. Mogoče ostaja naš največji izziv nestabilna, stalno spreminjajoča se zakonodaja ter pa vsako leto večje birokratske zahteve. Ter pa čas potreben za upravne postopke. V naši državi pač nič ne gre enostavno in hitro.

Kateremu področju namenjate pri internem izpopolnjevanju varnostnega osebja največ pozornosti?

Za pravilno delo je obvezno stalno interno usposabljanje varnostnega osebja. Poudarek dajemo predvsem na uporabi ukrepov, saj z možnostjo izvajanja le teh posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tega se morajo zavedati in jih izvajati skladno z zakonom. Še bolj pa je to pomembno, ker se zadnji v vrsti ukrepi izvajajo minimalno oziroma sploh ne, zato je nujno temeljno znanje v primeru nastanka takšnega dogodka. Hkrati je nujno poznavanje vseh sistemov tehničnega varovanja in sistemov aktivne požarne zaščite. Poudarek dajemo na praktičnem usposabljanju izvedbe ukrepov ob sprožitvi raznovrstnih alarmov. Zavedamo se, da je za uspešno preventivno delovanje nujno stalno, pravilno in usmerjeno izobraževanje.

Andrej Kovačič                                                                                     E: andrej.kovacic@varensvet.si