Po izobrazbi ste univerzitetni diplomirani ekonomist in magister poslovne informatike, torej strokovnjak v poslovnem svetu, ki se dobro zaveda pomena varnostne kulture. Kako gledate na splošno varnost v Sloveniji in nasploh v svetu?
Zaposlen sem v globalnem podjetju GEA Vipoll d.o.o.. Glavna dejavnost je lastna proizvodnja polnilnih linij za pivovarje, vinarje, mlekarne,… Z našim produktom smo prisotni na vseh celinah, edino na Antarktiki še nismo poskusili. Kot globalno podjetje, zelo dobro občutimo spremembe na področju globalne varnosti. Posamezna krizna žarišča (Ukrajina), pandemije (COVID), nam zelo otežijo poslovanje na globalnem trgu. Vse te anomalije povzročajo težave v oskrbovalni verigi, sankcije do posameznih držav poslabšajo oz. onemogočajo denarni tok, pojavijo se carinske omejitve, vse to otežuje poslovanje, kar se na koncu vidi v bilancah podjetja.
Vsi globalni varnostni problemi se odražajo tudi na slovenskem varnostnem področju. Slovenija je še relativno varna država, ampak po moji oceni se je varnostna kultura od mojih študentskih časov bistveno poslabšala. Danes si skoraj več ne predstavljam, da bi svoje otroke pustil, da se brezskrbno sprehajajo v večernih urah po ulicah Maribora ali Ljubljane, kot sem se jaz v svojih študentskih časih.
Razloge za poslabšanje varnostne kulture v Sloveniji moramo iskati predvsem v nas državljanih in pa tudi v varnostnem sistemu, ki je preveč kadrovsko in strokovno podhranjen. Vsi se moramo zavedati, da varnost ni nekaj samoumevnega in da moramo vsi skrbeti za varnostno kulturo v družbi.
Menim, da so nekontrolirane migracije iz tretjih držav bistveno proslabšale varnosto kulturo tudi v Sloveniji. Ob tako množičnih migracijah in podhranjenosti varnostnega sistema, se sploh ne zavedamo, koliko ljudi s sumljivo preteklostjo smo spustili v Slovenijo. Ocenjujem, da bo vse to pustilo posledice na varnosti v prihodnje.
Rešitev je potrebno iskati na več področjih. Najprej je potrebno ozaveščati državljane, da morajo tudi sami nekaj postoriti za svojo varnost ter kot drugo je potrebno posodobiti varnostni sistem.
Tudi samih migracij se je potrebno lotiti malce drugače. Vsi govorijo, da je potrebno migracije reševati v državi izvora. Sam sem pa prepričan, da je problem migracij v Sloveniji potrebno najprej reševati pri nas v Sloveniji. Migracije so na koncu en velik posel, kjer kriminalne združbe beležijo velike dobičke. S tem, ko popolnoma preprečimo oz. zelo otežimo nezakonite migracije v Sloveniji, preprečimo tudi nezakonite dobičke kriminalnih združb. Tako postane Slovenija za njih nezanimiva oz. po domače, se jim ne bo splačalo tihotapit ljudi čez Slovenijo.
Foto: osebni arhiv
Kdaj ste se začeli aktivno ukvarjati z borilnimi veščinami, kateri so razlogi, ki so vas pripeljali na treninge in do mojstra borilnih veščin?
Celo življenje sem bil športnik. V osnovnošolskih časih sem se ukvarjal z rokometom. Rokomet sem treniral 8 let pri RK Velika Nedelja. Zaradi študija sem aktivni šport za nekaj časa opustil. Hitro sem spoznal, da mi v življenju nekaj manjka in se kar čez noč odločil, da poskusim z borilno veščino. Januarja 2010 sem se kar prikazal na treningu aikida. To je bil začetek moje nove poti v življenju, ki je dobila potrditev leta 2020, ko sem pred komisijo položil 1. DAN (Shodan-Aikikai).
Aikido klub Ptuj je zaradi COVID-a prenehal z delovanjem. Zapiranje javnega življenja nas ni ustavilo. Štajerska trma je bila vzrok, da smo se dobivali na skrivaj in trenirali. Vsak konec pa ima tudi vedno nov začetek, če si dovolj vztrajen in če verjameš v končni cilj. Zaradi želje po nečem novem smo začeli spoznavati osnove BJJ (Brazilian Jiu Jiitsu). Od COVID-a naprej hodimo po novi poti, ki se ji reče BJJ.
Na moji poti skozi borilne veščine moram omenit inštruktorja Bruna Krajnca. To je preprost in skromen človek, ki me je v življenju naučil, da besede kot so SPOŠTOVANJE, VZTRAJNOST, PREDANOST, DISCIPLINA, SKROMNOST, DRUŽINA in PRIJATELJI niso le prazne besede; zame so postale VREDNOTA. Te besede so moja definicija za borilno veščino. Samo upam, da bo Bruno kdaj napisal knjigo o njegovi poti, ker to bo učbenik za življenje.
Foto: osebni arhiv
Ali menite, da lahko učinki borilnih veščin vplivajo tudi na varnostno kulturo družbe kot celote?
Seveda! Ampak to je težko dokazati, ker medijski prostor borilnim veščinam namenja premalo prostora. Če bi borilne veščine imele takšno medijsko podporo, kot recimo nogomet, dvomov o vašem vprašanju ne bi bilo. Za večino so borilne veščine sinonim za pretepanje, nasilje. Upam si trditi, da je v borilnih veščinah manj nasilja kot recimo v nogometu. Pa s tem ne mislim nič slabega o športu, ki se mu reče nogomet.
Borilne veščine najprej učijo vrednote, šele potem udarce, mete. Ena takšnih vrednot je SPOŠTOVANJE. Zakaj se na začetku tekme, recimo v Judu, nasprotnika eden drugemu priklonita? Zato, ker se spoštujeta! Prav tako se prikonita tudi na koncu tekem, zaradi spoštovanja, zmaga ali poraz nista pomembna.
In ravno pomanjkanje vrednote, ki se ji reče SPOŠTOVANJE, vpliva na slabšanje varnostne kulture družbe kot celote. Vse to se odraža že pri otrocih v osnovni šoli. Da bi izboljšali varnostno kulturo, je potrebno začeti že v osnovni šoli. Zato vidim eno od priložnosti za izboljšanje varnostne kulture, da se borilna veščina vpelje v interesne dejavnosti ali celo v učni program v osnovnih šolah.
Vaša strast je postalo tudi streljanjem, ko ste leta 2014 naredili izpit iz varnega rokovanja z orožjem in si kupili prvo pištolo. Ali nam zaupate razloge, kako da ste se našli tudi na tem področju?
Že od malih nog sem se navduševal nad vojaško tehnologijo (vojaška letala, puške, pištole, tanki,…). Ko pa sem se začel ukvarjati z borilno veščino, me je prijatelj Janez Krajnčič navdušil in prepričal, da sem leta 2014 naredil izpit iz varnega rokovanja z orožjem, ter si kupil prvo pištolo. Streljanje je postalo moja strast, v kateri zelo uživam. Redno tekmujem v dinamičnih disciplinah IDPA in IPSC.
Strelstvo je odlična nadgradnja borilne veščine, ki ena drugo dopolnjujeta. Ker sva oba z Janezom hotela nekaj več, sva se odločila, da si urediva svoje strelišče. Po dolgem iskanju ustreznega prostora ter veliko vloženega truda sva si po skoraj treh letih uredila lastno strelišče. Temu je sledilo še odprtje društva z imenom Klub taktičnih veščin, Trening center Bravo oz. na kratko TCB. Zakaj ime Trening center Bravo, naj ostane skrivnost.
Projekt TCB ne bi uspel, če nama družini ne bi 100% stali ob strani. Zato še bolj verjameva, da to, kaj počneva, je prava pot, ki bo imela pozitiven vpliv na družbo in na koncu tudi na varnostno kulturo v Sloveniji.
Foto: osebni arhiv
Kje se Dušan Erhatič vidi v naslednjih 10-ih letih, ko govorimo o področju borilnih veščin in streljanja?
V naslednjih 10 letih se vidim v TCB-ju. Zakaj? Glavni namen odprtja kluba je približati borilno veščino, strelstvo in druge uporabne veščine (orientacija, prva pomoč…) širšemu krogu ljudi. Predvsem pa mlade navdušiti nad aktivnostmi v naravi. V klubu so zaželeni vsi tisti, ki hočejo znanje deliti in tisti, ki ga hočejo osvojiti. TCB se bo trudil in učil, da ljudje spet verjamejo v vrednote, kajti le tako bomo izboljšali varnostno kulturo v Sloveniji. Varnost je ena od treh osnovnih dobrin, zraven vode in hrane, brez katere človek ne more živeti. Zato je potrebno, da se vsi tega zavedamo in pri tem sodelujemo. Slovenija je moj dom, je zelo lepa dežela in tudi še dokaj varna. V TCB-ju se bomo trudili, da taka tudi ostane še naprej.
Foto: osebni arhiv
Portal Varensvet.si E: info@varensvet.si
