Po definiciji je biološki terorizem oblika terorizma pri kateri teroristi namerno uporabijo biološko orožje oz. biološke agense. Ali nam poveste zakaj pravzaprav gre pri tem?
Bioterorizem predstavlja namerno ogrožanje prebivalstva z načrtovanim širjenjem bioloških agensov med ljudmi, živalmi ali rastlinami in sicer z uporabo mikroorganizmov (bakterije, virusi, glive, plesni) ali njihovih strupov. Namen bioterorizma je povzročiti zmedo in paniko z razširjenjem teh agensov in posledično z zbolevanjem ljudi, živali ali uničenjem rastlinstva. Običajno je izbran agens, proti kateremu ciljna skupina ali populacija ni odporna (npr. antraksni aerosol).
Teroristi izbirajo agense, ki povzročijo hitro širjenje in izbruh bolezni med naivno, za ta agens občutljivo populacijo. Glede na motiv dejanja je uporaba bioloških sredstev lahko usmerjena tudi samo proti posamezniku ali manjši skupini populacije. Kljub temu, da je število žrtev lahko omejeno, je učinek bioterorističnega napada lahko še vedno velik. Toksični in kužni material je možno razširiti s pitno vodo, hrano in z aerosolom. Učinek presenečenja nenadnega in/ali nenavadnega obolevanja prebivalstva lahko vodi tudi v pozno prepoznavo povzročitelja, kar omeji možnosti pravočasnega ukrepanja zdravstvene službe za pravilno oskrbo obolelih ter uvajanja preventivnih ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe. Posledično je lahko umrljivost med obolelim prebivalstvom večja. Pregled možnih agensov za uporabo v bioteroristične namene kaže, da so med njimi takšni, ki lahko povzročijo množično obolevanje, visoko umrljivost ter popolnoma ohromijo civilno družbo in njeno delovanje.
Povzročitelji nalezljivih bolezni se lahko prenašajo po zraku, preko hrane in vode, z direktnim kontaktom ali posredno preko predmetov in površin. Prenašajo se lahko s človeka na človeka ali z živali na človeka. Za prenos nalezljive bolezni je ključnih pet členov verige prenosa: agens, pot prenosa, gostitelj, vstopna vrata in dovzetnost gostitelja za agens. Ko se ravnotežje med gostiteljem in agensom prevesi v korist agensa, se pojavi okužba in v mnogih primerih tudi bolezen. Hitro širjenje okužbe med prebivalstvom lahko vodi do pojava posameznih izbruhov in/ali epidemije bolezni v populaciji. Nekatere bolezni na začetni stopnji težko prepoznamo, tudi zato, ker današnji zdravniki, kot pravi dr. Likar v svoji knjigi Biološka vojna iz leta 2005, ne poznajo več nekaterih nalezljivih bolezni (npr. črne koze) in bi minilo precej časa, da bi ugotovili, zakaj gre.
Namen bioterorizma je torej omajati vse pore delovanja družbe z ustvarjanjem panike, s povzročitvijo množičnega zbolevanja, večjega števila umrlih, večje obremenitve zdravstvene službe in tako vplivati na ekonomsko ter socialno stabilnost družbe.
O bioterorizmu se sicer ne govori veliko, pa vendar obstajajo nekateri primeri. Kateri bioteroristični napadi 20. stoletja so bolj znani?
Biološka orožja pravzaprav niso nič novega, izpopolnile pa so se tehnologije za njihovo izdelovanje in uporabo. V zgodovini je veliko primerov uporabe biološkega orožja. Že leta 1347 so Mongoli med obleganjem genovske trgovske postojanke Kaffe na Krimu ob Črnem morju čez obrambne zidove v mesto metali trupla umrlih za kugo. Genovske ladje so nato prenesle kokobacile kuge (Yersiniapestis) v Evropo in sprožile pandemijo znano kot “črna smrt”, ki je pobila 20 do 30 milijonov. Dr. Likar v svoji knjigi beleži številne primere uporabe biološkega orožja v zgodovini. Samo nekaj pomembnejših: uporaba biološkega orožja 1710 v vojni med Rusijo in Švedsko z uporabo trupel ljudi, ki so umrli za kugo, med leti 1754-1767 so Britanci vtihotapili Indijancem s črnimi kozami okužene obleke. V prvi svetovni vojni so nemški agenti zastrupili konje, ki so jih nato poslali v Francijo.
V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno so številni načrtovali izdelavo uspešnih bioloških orožij.
Japonci so na Kitajskem izvajali poskuse na ljudeh z antraksom, umrlo je najmanj 10.000 ljudi. Leta 1940 je bil izbruh bubonske kuge na Kitajskem, ker so Japonci z letali spustili na Kitajsko okužene bolhe in žito. Nacisti so v koncentracijskih taboriščih opravljali preizkuse na ljudeh s povzročitelji pegavice, virusom hepatitisa A in povzročitelji malarije. Nemci so 1945 leta z gnojnico okužili rezervoar vode na severozahodu Češke. Britanci so med leti 1941 in 1942 v posebni ustanovi za biološko vojno preizkušali posebej predelane spore bacila antraksa, ki so se v okolju ohranile še 45 let po vojni. 1979 leta je bila zabeležena nesreča z izpustom antraksa v okolje v bivši Sovjetski zvezi, umrlo je 66 ljudi. Inšpektorji Združenih narodov so našli nekaj zelo dobro opremljenih laboratorijev v Iraku s 380.000 litrov strupa botulina, 84.250 litrov antraksovih spor, 3400 litrov spor bakterije Clostridium perfringens in 2200 litrov aflatoksina. Sekta Aum Shinrikyo v Tokiju je po zastrupitvah s sarinom 1992 pripravljala toksin Clostridiuima botulinus in antraks ter pod krinko dobrodelne akcije v Zairu poizkušala dobiti vzorec virusa ebole.
V ZDA je bilo leta 2001 razposlanih več pisem z antraksovimi sporami, zabeleženih je bilo 5 smrtnih primerov, 11 primerov inhalacijskega antraksa in 12 primerov kožnega antraksa. En primer antraksovih spor v pisemski pošiljki smo pred leti zabeležili tudi v Sloveniji. Pismo je bilo poslano iz zahodnega dela naše države na Češko, dogodek so preiskovale mednarodne in domače kriminalistične službe.
Kateri mikrobiološki povzročitelji so zanimivi za bioterorizem?
Za agense, ki jih uporabljajo kot biološko orožje, so pomembne nekatere značilnosti, kot so čim večja smrtonosnost, možnost pridobivanja agensa v velikih količinah, stabilnost v zunanjem okolju in možnost najugodnejše poti okužbe ali zastrupitve preko aerosola. Razdelitev bioloških agensov glede na njihovo pomembnost in možnost za uporabo kot biološko orožje je več. V najpogosteje uporabljeni razdelitvi, ki jo navaja Center za nadzor bolezni v Atlanti (CDC), so razvrščeni biološki agensi v kategorije A, B in C.
V kategorijo A spadajo biološki agensi, ki se prenašajo s človeka na človeka, se hitro razširijo, povzročajo veliko umrljivost, imajo velik vpliv na javno zdravje ter socialno življenje. To so agensi, ki povzročajo koze, vranični prisad, kugo, botulizem, tularemijo, hemoragične mrzlice (Ebola, Marburg, Lassa). Odzivanje na pojav teh bioloških agensov zahteva kompleksnejše ukrepe z dobro organizacijsko in strokovno pripravljenostjo družbe in deležnikov, ki so vključeni v odzivanje na takšne dogodke.
Biološki agensi, kot so epsilon toxin Clostridium perfringens, Staphylococcus enterotoxin B, toxin ricina iz Ricinus communis in agensi, ki povzročajo vročico Q, brucelozo, slinavko, virusni encefaltis, so uvrščeni v kategorijo B. V tej skupini so še agensi, ki se prenašajo s hrano oziroma vodo kot so npr. Salmonella sp., Shigella dysenteriae, Escherichia coli O157:H7, Vibrio cholerae in Cryptosporidium parvum.
Agensi iz skupine B povzročajo praviloma zmerno obolevnost in nizko umrljivost. Ker pa se jih razmeroma lahko razširja, predstavljajo pomembno tveganje za nacionalno varnost. Za njihovo dokazovanje stroka potrebuje dobre laboratorijske zmogljivosti in okrepljen sistem spremljanja nalezljivih bolezni v državi.
V kategoriji C so opredeljeni najpomembnejši biološki agensi, ki se jih lahko uporabi za masovno uničenje, kot so Nipah virus in hantavirusi. Ti agensi so zlahka dosegljivi, se jih enostavno izdela in razširja ter povzročajo veliko obolevnost in umrljivost.
Kot navaja dr. Likar v svoji knjigi, sta najbolj primerna agensa za bioterorizem antraks in črne koze, ki sta trdoživa v zunanjem okolju, lahko se prenašata v aerosolu in njuno pridobivanje ni težavno. Oba povzročata veliko umrljivost in množično obolevanje. Na začetku širjenja jih težko prepoznamo. Cepivi za obe bolezni poznamo, vendar nista splošno dostopni. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je črne koze razglasila za izkoreninjene leta 1980, cepivo proti tej bolezni so nato povsod opustili. Kot navaja dr. Likar, nihče natančno ne ve, kakšne količine cepiva proti črnim kozam so sploh dosegljive in ali so morebitne zaloge tega cepiva sploh še učinkovite. Res pa je, da bi teroristična skupina lažje pridobila bacile antraksa, kuge ali botulina, kot pa virus črnih koz.
Katere možnosti zagotavljanja učinkovitega preventivnega ukrepanja pred bioterorizmom poznamo?
Za pravočasno prepoznavo nenadnih dogodkov je zelo pomembno, da ima država dobro vzpostavljen sistem spremljanja nalezljivih bolezni. V Sloveniji imamo zakonsko podlago za delovanje sistema spremljanja v Zakonu o nalezljivih boleznih. Epidemiološka stroka na osnovi strokovnih smernic in algoritmov zaznava, pripravi oceno tveganja, spremlja in ukrepa z epidemiološko preiskavo ob nenavadnih kopičenjih primerov nalezljive bolezni. Potrebna pa je seveda tudi interdisciplinarna povezava še z drugimi službami, ki omogoča hitro zaznavanje morebitnih odstopanj ali nenadnih dogodkov, npr. veterinarske službe.
Poleg učinkovitega sistema spremljanja, ocene tveganja in ukrepanja epidemiološke službe, so nepogrešljivi člen učinkoviti, strokovni in opremljeni laboratoriji, ki lahko posamezne agense hitro identificirajo. Hkrati pa je pomemben člen v verigi preprečevanja širjenja okužbe ustrezen sistem komunikacije, tako s strokovno kot s splošno javnostjo.
Primer dobre prakse v Sloveniji je interdisciplinarni pristop in jasen algoritem ukrepanja ter komunikacije med različnimi službami v primeru sumljivega prahu v pisemskih pošiljkah. Vsi postopki so dogovorjeni z jasnimi zadolžitvami in odgovornostmi posameznih strokovnih služb (policije, veterinarskega laboratorija, epidemiološke službe).
Razvoj načrtov pripravljenosti na nenadne dogodke, ki vključuje interdisciplinarni pristop, je ključen parameter v celotni verigi pripravljenosti tudi na možen bioterorizem. Odgovornost Inštituta za javno zdravje je spremljanje nalezljivih bolezni, odkrivanje in preiskovanje izbruhov bolezni, prepoznavanje etioloških povzročiteljev in načinov prenosa ter razvoj strategij za preprečevanje širjenja okužb. Ukrepi, potrebni za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, ki jih vsakodnevno izvajamo, so podobni ukrepom, ki bi bili potrebni v primeru tveganja za bioterorizem.
Tudi po mednarodnih priporočilih in pravnih obvezah so države dolžne vzdrževati učinkovit sistem spremljanja nalezljivih bolezni in komunikacije. Ob tem je seveda pomemben segment tudi zagotavljanje ustreznih epidemioloških in laboratorijskih zmogljivosti.
K takšnemu delovanju in zagotavljanju kapacitet države zavezujejo tudi mednarodne obveznosti, tako Sklepi Evropske Komisije kot tudi Mednarodni zdravstveni pravilnik Svetovne zdravstvene organizacije. Na Centru za nalezljive bolezni na NIJZ imamo Nacionalno kontaktno točko za mednarodne sisteme obveščanja 24/7, prav tako je vzpostavljen sistem regionalnih epidemiologov v pripravljenosti 24/7, namenjen spremljanju dogodkov po regijah in strokovni podpori predvsem vsem zdravstvenim službam. V skladu s priporočili evropskih in svetovnih inštitucij je epidemiološka služba povezana tudi s številnimi ne-zdravstvenimi deležniki (tako policijo, vojsko, vstopnimi mesti v državo, kot so letališča in pristanišče). Skupaj smo oblikovali priporočila in načrte delovanja teh služb ob pojavu nalezljivih bolezni ter poti obveščanja. Vse to je podlaga za učinkovit odziv tudi v primeru morebitnega bioterorističnega dogodka.
Kakšna ogroženost pred bioterorizmom je danes v svetu?
Nevarnost za pojav bioterorističnih napadov obstaja ves čas, kakšna je stopnja tveganja, je težko napovedati. Neke globalne, enotne ocene ogroženosti, ni. Obstaja povečano zanimanje za nevarne mikroorganizme, zaskrbljujoča je vedno večja dosegljivost podatkov o biološkem orožju na medmrežju in dostopnost splošni javnosti. Obstajajo številne bakterije, virusi in toksini, ki jih, zaradi sorazmerne enostavnosti proizvodnje in njihove primernosti ter znane tehnologije za orožje, lahko štejemo za nevarne. Nove široko dostopne tehnike, vključno s sintetično biologijo, omogočajo gensko spreminjanje organizmov in / ali oblikovanje novih vrst bioloških bojnih sredstev. Države se vedno bolj zavedajo pomena načrtovanja ukrepov in pripravljenosti za tovrstne grožnje, krepijo kapacitete za vsa področja, ki tako po resursih kot načrtih zajemajo tudi možna tveganja za bioterorizem. Z namenom krepitve pripravljenosti na teroristična tveganja, povzročena z biološkimi ali kemijskimi sredstvi, se je letos začel projekt TERROR, ki ga vodi Evropska Komisija in vključuje večino evropskih držav. Glavni cilji tega projekta so vzpostavitev ustreznega zaznavanja groženj, ocene tveganja za teroristične napade, načrtovanja pripravljenosti in odzivanja na biološke in kemijske dogodke, krizno komuniciranje, diagnostika in zdravljenje ob takšnih dogodkih ter pomemben poudarek na povezovanju javnega zdravja, varnostnih služb in civilne zaščite. Projekt ponuja priložnosti za dodatno pomoč pri ureditvi skupnih pristopov k reševanju in odzivanju na večja različna tveganja v državi in hkrati dodatna znanja o prepoznavah in odzivanju na morebitna bioteroristična tveganja, ki so sicer za Slovenijo ocenjena kot nizka, niso pa nezanemarljiva glede na našo geografsko lokacijo, odprtost mej in migracije. Znanje in pripravljenost tudi na takšne možnosti so v duhu meddržavnega sodelovanja in evropskega prostora nujna ter krepijo interdisciplinarno sodelovanje, lažjo prepoznavo in usklajevanje, kot je bilo priporočeno tudi s strani Svetovne zdravstvene organizacije.
(K. K.) E: info@varensvet.si
Uvodna fotografija vir: gov.si
