V svojih prispevkih pogosto omenjate tradicionalno in bodočo šolo. Kako daleč smo v Sloveniji na tem področju oz. kot pravite do Šole za novo tisočletje?
V okviru posameznih razvojno aplikativnih skupin v inovacijskih projektih že okušamo začetke in redke sadove, ki so blizu in všečne tako učencem, staršem kot tudi strokovnim delavcem. Si mislim, da bo trajalo, preden bo nova šola slovenski standard. Vse se zdi preprosto in vemo kako, a novo pomeni tudi zrelo in zrelenje terja svoj čas.
Kje gre iskati razlike med staro in novo šolo?
V odnosih, v naravi medsebojne podpore, načinu spodbujanja k razvoju in rasti socialnih učnih skupin. Novejša pedagogika spodbuja odprte oblike sodelovanja med generacijami in eksperti, inovativne oblike medsebojnih podpor za občutenje optimalnih dosežkov v nekem razvojnem obdobju.
Pri svojem delu omenjate tudi gozdno pedagogiko? Kam torej, če si utrujen, potrt, žalosten, jezen?
Gozd obuja prabivanje, učenje z naravnimi viri, celovito gibanje telesa in duha. Je moderno in podprto z evropskimi priporočili. Starši smo v mladosti bivali na prostem več, kot naši otroci in vnuki, zato ponovno obujamo že preizkušeno kvaliteto prilagajanja. Otroci v vrtcu in šoli obujajo tako tradicionalne veščine kot tudi kreirajo nove. Namesto iz učbenika ali le interneta se učijo v naravi z naravo za naravo, torej menjajo učni vir in pomen prilagajanja na svet. Doživljajska pedagogika ima v gozdnati Sloveniji vedno več privržencev v vrtcih ter osnovnih šolah, pa tudi v tistih srednjih, ki jim je narava pomemben del učne snovi. Veliko šol in vrtcev je v bližini gozdov, zato ni težav s premikanji.
Ste avtorica gradiva in projekta Vzgoja in izobraževanje učencev Romov v okviru projekta Uspešno vključevanje Romov v vzgojo in izobraževanje. Kako uspešen je tovrstni projekt v praksi?
V času izvajanja projekta so bili premiki pozitivni, kakovostnejše izraženo sobivanje in učenje. Koliko zasnovanega se je utrdilo in postalo trajnejši del njihovega življenja v šoli in doma, pa ne vem, ker se s to tematiko več ne ukvarjam.
Varnost je ena izmed potreb, ki bo glede na njeno dinamiko v prihodnje morala imeti bolj pomembno mesto v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ali menite, da bi v Sloveniji v kurikulum morali umestiti tudi učne ure za varnostno kulturo?
Ne gre toliko za učni predmet ali področje kot za resnično sobivanje, ki je že del naše razvijajoče se kulture. Morda je več prigovarjanja, pravil, a pomembnejša je učna priložnost, kjer otroci varno, spoštljivo razvijajo svoje zmožnosti sobivanja.
Kakšno vlogo ima lahko Zavod RS za šolstvo na področju varnosti v vzgojno-izobraževalnih zavodih?
Didaktika vzgoje in izobraževanja poudarja pomen varnosti ter njeno zagotavljanje z vidika organizacije pouka in dejavnosti ob njem, pa tudi metod oz. učnih pristopov. Vzgojni del šolanja je posvečen prav področju varovanja sebe, drugih in okolja, narave, ljudi in materialov. Otroci sami sporočajo potrebo in željo po varnem učnem okolju, varnem druženju oz. učenju. Učitelj, vzgojitelj pa je skupaj z vodstvom šole in starši dolžan trajnega zagotavljanja vseh vrst varnosti, ki jih učeči oz. odraščajoči se potrebuje tako znotraj kot zunaj učilnice. Zavod RS za šolstvo pri ustvarjanju varnega okolja šolam nudi strokovno podporo s pedagoškimi nasveti.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si