Detektiv in kontrola javnih uslužbencev

0

Ne glede na prepovedi, ki jih navaja 32. člen[1] Zakona o detektivski dejavnosti, pa lahko opravlja detektiv delo tudi za državne organe, seveda, če ta ti za delo pooblastijo. Kakor pravi Mekina (2007) je s tem po zgledu zasebnega sektorja omogočen primerljiv nadzor nad javnim, državnim sektorjem in hkrati omogočen nadzor nad porabo javnih sredstev. 32. člen Zakona o detektivski dejavnosti je potrebno tolmačiti v povezavo z 33.a členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS 63/2007), ki definira pooblastilo predstojnika: »Predstojnik lahko v primeru, ko razpolaga z informacijo, na podlagi katere so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec zlorablja pravico do zadržanosti z dela do 30 delovnih dni zaradi bolezni ali poškodbe, ali pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, pooblasti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja.

Pooblaščeni javni uslužbenec lahko zbira informacije iz prejšnjega odstavka od javnih uslužbencev, zaposlenih v organu, in od tretjih oseb. O posameznih dejanjih v okviru ugotavljanja dejanskega stanja pooblaščeni javni uslužbenec sestavi zapisnik. Po končanem postopku ugotavljanja dejanskega stanja se javnega uslužbenca seznani z ugotovitvami postopka in se mu omogoči vpogled v zapisnik. Predstojnik lahko, če oceni, da je to smotrnejša rešitev, za izvedbo nadzora nad zlorabami iz prvega odstavka tega člena ne glede na določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS, št. 113/2005)[2] sklene pisno pogodbo[3] in pooblasti pravno ali fizično osebo v skladu z zakonom, ki ureja detektivsko dejavnost.

Pred pričetkom izvajanja nadzora mora predstojnik javnega uslužbenca najprej opozoriti, da obstajajo razlogi za sum o zlorabi, ter mu omogočiti, da se o tem izjasni«. Sporen in povsem nelogičen je zadnji stavek v tem členu, ki govori o obligatornem predhodnem opozorilu javnega uslužbenca, pred nameravano kontrolo oz. nadzorom. Kakor pravi Cerar (2007) je čisto logično, da bo tako opozorjen javni uslužbenec, četudi je zlorabljal svoje pravice, svojo zlorabo v nadaljevanju prikril, zanikal in svoja ravnanja za ustrezen čas priredil zakonskim zahtevam. Kontrola ali nadzor detektiva je v takem primeru nesmiseln. Določba po našem mnenju s tem zadnjim odstavkom negira samo sebe in je tako že štiri leta zgolj mrtva črka na papirju. Zanimiv pomislek najdemo v Poročevalcu Državnega sveta RS (2007), kjer bi po njihovem mnenju glede na to, da policija opravlja enostavno in brez vsakršnih zapletov preverjanje izvajanja ukrepa hišnega pripora ipd.; na tak način bi lahko tudi vsaka območna policijska postaja ali inšpekcija za delo »enostavno pozvonila na domnevnem bivališču kršitelja in o ugotovitvah obvestila predstojnika uslužbenca«. Razmišljanje v tej smeri se nam zdi absurdno.

Zaradi vedno večje preobremenjenosti policije, organov pregona se moramo zgledovati v smeri razbremenjevanja državnih organov in na nek način stapljanja zagotavljanja javne in državne varnosti, ne pa da predlagamo rešitve, ki bodo naložili že tako preveč obremenjenem in zato tudi neučinkovitem organu še več dela.

 [1] Detektiv ne sme:

  • opravljati upravičenj, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policija, sodišča in drugi pravosodni organi;
  • uporabljati prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih v skladu z zakonom uporabljajo policija, Slovenska obveščevalno-varnostna agencija in Obveščevalno varnostna služba ministrstva, pristojnega za obrambo;
  • opravljati detektivske dejavnosti za domače in tuje varnostne ali obveščevalne službe in za politične stranke ter ustanove, katerih ustanovitelji so politične stranke.

[2] Po novem Zakonu o detektivski dejavnosti (Ul. RS 17/2011) ureja to področje določba drugega odstavka 32. člena v povezavi s 26. In 27. členom.

[3] Dovolj le pisno pooblastilo.

Literatura:

Avtor/objava: Detektivsko varnostna agencija, d. o. o.

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.