Ste predsednik Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja, torej imate zelo dober vpogled na dogajanje na področju zasebnega varovanja v RS. Kje je danes zasebno varovanje v RS, glede na ostale sosednje države (cena varovanja, kvaliteta izvajanja varovanja, izobraževanje varnostnega osebja ipd)?
Predsednik Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja sem od leta 2010, ko sem bil na Skupščini Zbornice izvoljen z vsemi glasovi članov Zbornice, po takratnem statutu za dve leti, na kar sem bil ponovno z vsemi glasovi članov Zbornice izvoljen po novem statutu za dobo štirih let.
Zasebno varovanje v Republiki Sloveniji je danes v okviru evropskega prostora v samem vrhu glede na stroko, kvaliteto in usposabljanje varnostnega osebja. Evropska organizacija za zasebno varovanje CoESS pogosto drugim članicam svetuje prevzem dobrih praks, ki smo jih postavili v naši Zbornici, vključno z organizacijo, strokovnimi priporočili, standardi in drugimi predpisi, kakor tudi sodelovanje z regulatorjem in drugimi organi.
Cene v zasebnem varovanju so relativne in sicer so v nekaterih državah Zahodne Evrope seveda višje od cen v Sloveniji, medtem, ko so cene nižje v nekaterih članicah evropske skupnosti, kot npr. Hrvaška, Češka, Slovaška, Romunija, Bolgarija, itd..
Kje so po vašem mnenju največje težave zasebnega varovanja v RS in kako bi se jih dalo odpraviti?
Trenutno so precejšnje težave prav na področju cenovne politike v zasebnem varovanju tako fizičnega, kot tehničnega varovanja. Glede fizičnega varovanja ugotavljamo, da so cene zasebnega varovanja na podlagi javnih razpisov v državni in javni upravi praviloma najnižje, ki jih ponudijo ponudniki storitev oz. zahtevajo naročniki. Navedene cene so običajno takšne, da komajda pokrijejo stroške dela za minimalno plačo ali celo manjše, tu pa se začne problem nelojalne konkurence, ki je v zasebnem varovanju vse bolj pereč. Prav tako, ugotavljamo, da je v zadnjem času vedno več kršitev delovne in druge zakonodaje s strani posameznih ponudnikov zasebnega varovanja, kar kaže na dejstvo, da bo potrebno na podlagi prehodnih analiz spremeniti našo panožno zakonodajo in zaostriti nekatere pogoje.
Na področju tehničnega varovanja prav tako ugotavljamo padec cen, močno nelojalno konkurenco in celo delo na črno oz. pojav ponudnikov tehničnega varovanja, ki nimajo ustreznih pogojev oz. licenc za tovrstno delo.
Za odpravo navedenih anomalij, ki rušijo trg zasebnega varovanja, na Zbornici intenzivno delamo tudi skupaj z regulatorjem tega področja.
Ali menite, da je zakonska ureditev za področje zasebnega varovanja ustrezna, ali bi bila potrebna ponovno kakšna sprememba?
Kot je že omenjeno menimo, da bi bilo potrebno po štirih letih od kar je bil sprejet nov Zakon o zasebnem varovanju le-tega ustrezno spremeniti in dopolniti, saj ugotavljamo, da bi tako lahko odpravili nekatere nepravilnosti in anomalije, ki se odražajo na strokovnem in poslovnem področju zasebnega varovanja.
Kakšno je vaše mnenje o tem, da imamo v RS tako veliko število zasebno-varnostnih družb, ali je to dobro, ali slabo za kakovost storitev v zasebnem varovanju?
Veliko število zasebno varnostnih služb v Sloveniji je tudi posledica možnosti pridobitve licence na lahek in enostaven način, ki ga dopušča zakon. Veliko število ponudnikov storitev zasebnega varovanja je sicer dobro za konkurenco na trgu, v kolikor se upoštevajo pravila, tako pa imamo opravka z nelojalno konkurenco in kršitvami predpisov. Zagotovo je ob dejstvu nelojalne konkurence kakovost storitev slabša, v posameznih primerih celo vprašljiva.
Ali nam lahko zaupate, katere naloge, ki ste si jih zadali pri prevzemu funkcije ste uspeli realizirati in katere še načrtujete?
Na podlagi analize stanja, ki sem jo naredil ob začetku mojega mandata je bilo potrebno prioritetno, temeljito spremeniti in prenoviti vse temeljne akte za delovanje Zbornice. Od leta 2010 dalje smo praktično sprejeli vse nove akte, od Statuta dalje, opravili revizijo poklicev NPK v zasebnem varovanju (programov in katalogov), izdelali povsem nova gradiva za usposabljanje varnostnega osebja na vseh področjih, oblikovali strokovna priporočila za posamezna področja dela, predvsem na področju tehničnega varovanja smo predlagali ministru v sprejem standarde, ki so še vedno unikum v EU.
Izjemno veliko pozornosti smo namenili tudi komunikaciji s članstvom Zbornice saj smo uvedli tekoče in sprotno obveščanje o vseh zadevah pomembnih za delo naših članov, prav posebno skrb pa smo namenili nudenju različnih oblik pomoči in podpore pri delu naših članov.
Veliko naporov vlagamo v različne oblike razvoja podpore našemu članstvu, da jim kar najbolj približamo storitve za njihovo učinkovitejše opravljanje dejavnosti. Tako sedaj razvijamo med drugim tudi spletno učilnico s katero nameravamo z enostavnim pristopom tekoče in ažurno strokovno usposabljati varnostno osebje, opravljati evalvacije oz. testiranje znanja, na podlagi katerega bomo izdajali tudi potrdila.
Svojo poklicno kariero ste začeli v policiji, in sicer ste med drugim opravljali delo tudi na različnih vodilnih funkcijah. Kateri dogodek iz časa, ko ste bili še v policiji vam bo ostal v posebnem spominu?
V zadnjem času mediji veliko pišejo o policistih, ki se pri svojem delu soočajo z zahtevnimi varnostnimi problemi, njihovem nevarnem delu, negotovem delavniku, pomanjkljivi logistični podpori, stari in izrabljeni delovni opremi, s tem, da so njihovi napori pogosto prezrti brez družbenega priznanja oz. zahvale.
Vse to samo govori o tem, da je policijski kruh od nekdaj trd, delo v tem poklicu pa ob vsej zahtevnosti in odrekanjih redko kdaj nagrajeno s primerno zahvalo ali priznanjem, prej obratno, tako znotraj kot zunaj policije.
V moji več kot 30 – letni policijski karieri se je nabralo ogromno zanimivih dogodkov, vendar bi izpostavil enega, ki je zelo podoben današnjim razmeram v policiji.
Zgodilo se je v mrzli zimski noči z veliko novozapadlega snega, koncem 70-let prejšnjega stoletja, ko sem kot prometni miličnik s kolegom opravljal patruljno službo na dolenjski magistralni cesti. Termometri so kazali zunanjo temperaturo – 25 ⁰C in edino kar sva si s kolegom želela je bilo, da se ne pripeti prometna nezgoda.
Obvestilo centrale po UKV zvezi naju je v toplem vozilu postavilo v realnost, poslana sva bila na kraj prometne nezgode v Višnjegorskem klancu. Ko sva prispela na kraj sva se zavedala, da je vse skupaj huje, kot bi bilo v najslabšem možnem scenariju.
Izven ceste, spodaj pod strmim bregom sva s svetilko obsvetila kombi, prevrnjen na streho, globoko v snegu. Ko sva zaslišala glasove ali bolje rečeno krike ljudi, sva se takoj odpravila oziroma oddrsala po snegu do vozila in pričela z reševanjem ljudi. Bilo jih je osem, med njimi tudi nekaj otrok, ki sva jih izvlekla iz vozila in ugotovila, da je nekaj lažje poškodovanih, večina pa prezeblih. Vseh osem sva enega za drugim privlekla po zasneženem strmem bregu do ceste in jih skupaj z reševalci, ki so medtem prispeli na kraj pomagala naložiti v reševalno vozilo.
Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da sva bila s kolegom popolnoma izčrpana od napornega reševanja, premočena, premražena in ozebla, tako, da nisva čutila obraza, rok in nog. Kljub vsemu sva se zavedala, da se bo najino delo po vsem tem šele začelo. Potrebno je bilo opraviti meritve, izdelati skico nezgode, fotografirati kraj, izdelati zapisnik ter poskrbeti za prtljago udeležencev in vozilo. Kako sva vse to zmogla glede na razmere in stanje v katerem sva bila, še danes ne vem. Po opravljenem ogledu kraja nezgode sva se odpeljala še v bolnico, kjer sva obiskala udeležence nezgode, se pozanimala za njihovo stanje in opravila z njimi razgovore ter ugotovila, da ni nič hujšega, najbrž tudi zaradi najine hitre pomoči.
Ko se je že naredil dan, kar nekaj ur po najinem zaključku službe sva prispela na prometno postajo, kjer je bilo potrebno na pisalni stroj napisati še poročilo o prometni nezgodi. V ogretem prostoru, ko se je z naju začel taliti led in je napor ter neprespana noč naredila svoje je bil to eden posebno zahtevnih projektov.
Odgovorni na postaji, ki so tega jutra pričeli z delom, so naju povprašali kako je z udeleženci prometne nezgode, njihovim vozilom in prtljago ter najinimi pismenimi izdelki, medtem, ko ni nikogar zanimalo kako sva reševala življenja ljudi in v kakšnem stanju sva midva.
Končni epilog vsega napornega in požrtvovalnega dela je bil za oba pričakovan, hud prehlad in nekajdnevna bolniška, kakšnih zahval ali drugih presenečenj pa seveda nisva pričakovala, ostal pa je spomin in dober občutek, da sem storil nekaj koristnega.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
