Branko Malešič, inštruktor samoobrambe in član izobraževalne ekipe Specialistov za varnost in zaščito

0

Ste varnostni menedžer z dolgoletnimi izkušnjami na področju varovanja. Kaj se je po vašem mnenju spremenilo na tem področju od leta 1987, ko ste začeli s kariero in glede na danes?

Moja pot varovanja se je začela 2.10.1987 v DO Varnost, TOZD Kranj, kjer sem do neslavnega razpada olastninjene Varnosti Kranj d.d. s 300 zaposlenimi sredi l. 2006 opravljal dela na vseh delovnih mestih, od varnostnika do prokurista.

Spremembe na področju zasebnega varovanja so bile, enako kot v celotni družbi, skokovite. Iz enovitega družbenega podjetja za celotno Slovenijo so najprej nastala neodvisna podjetja, potem tudi povsem nova zasebna podjetja. Leta 1994 smo dobili prvi zakon, ki je urejal zasebno varovanje in Zbornico RS za zasebno varovanje, kjer sem bil dva mandata po 4 leta v komisiji zbornice za preizkušanje znanja varnostnikov ter tako osebno spoznal precejšen del varnostnega osebja v Sloveniji.

Obseg varnostnih storitev se je od izključno fizičnega varovanja podjetij in nadzorne službe v začetku ´90 začel širiti s prevozom gotovine iz trgovin v trezor SDK, z montažo alarmnih naprav, z ustanavljanjem prvih VNC in intervencijskih skupin s po dvema varnostnikoma, varovanjem prireditev, koncertov in oseb. Zakon o zasebnem varovanju iz leta 2003 je uvedel oblike varovanja in licence kot jih poznamo še danes.

Zahtevnost varnostnih storitev se iz leta v leto zvišuje, okoliščine v katerih se te izvajajo pa se poslabšujejo. To od varnostnikov zahteva stalno usposabljanje, kar je veljavni zakon iz l. 2011 tudi določil kot obvezno strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje varnostnega osebja.

Vsekakor je v današnjem času varnostnik tisti, ki ob kršenju reda ali javnega reda na varovanem območju prvi ukrepa. Kršitelji, posebej tisti pod vplivom nedovoljenih stimulansov, kar na javnih prireditvah, posebej v gostinskih lokalih ni izjema, so nepredvidljivi, neposlušni in nevarni. To varnostnika postavlja pred zahtevo po kakovostnem in stalnem samoobrambnem usposabljanju ter brezhibnem poznavanju ukrepov in dolžnosti iz zakona o zasebnem varovanju. To je nujno za vsa bolj zahtevna dela, kot so: varovanje prireditev v gostinskih lokalih, javnih prireditev, osebno varovanje ali intervencijska služba.

Opravljali ste naloge varovanja, ki so zahtevale višji nivo pripravljenosti za izredne situacije, kako ste se pripravljali na njih?

Od varovanja objektov do osebnega varovanja Garija Kasparova in Luciana Pavarottija, do 10 letnega varovanja Cankarjevega doma, vseh prireditev v njem in sodelovanja z njihovim zelo sposobnim timom, do načrtovanja in izvedbe zasebnega varovanja na Kongresnem trgu v Ljubljani ob obisku Predsednika ZDA Williama Jeffersona Clintona. Domači in tuji varnostni strokovnjaki s katerimi sem prišel v stik na Zbornici za zasebno varovanje in pri delu, so nesebično delili svoje znanje. V tistem času je direktor Varnosti Kranj napisal magistrsko delo Kakovost v zasebnem varovanju, ki smo ga operativci vestno udejanjali v praksi. To je bila zelo dobra, verjetno najboljša desetletna šola.

Leta 1996, po streljanju na OMV črpalki na Zaloški v Ljubljani, smo začeli z varovanjem zabavišča Dakota DC3 v BTC ter kasneje več drugih nočnih klubov. Vse izrecno po predpisih o zasebnem varovanju, z uporabo najmanjše potrebne sile, oboroženi in z radijskimi zvezami.

Nekajkrat ste bili tudi na usposabljanju v Izraelu, kjer ste pridobili nekaj koristnih znanj za vaše delo, kako bi opisali to usposabljanje?

V začetku ’90 smo lačni znanja in novosti na področju zasebnega varovanja precej hodili na sejme v tujino. Potem smo deset let intenzivno delali in potem so me na mojo željo poslali na usposabljanje za osebnega varnostnika (VIP operative) v International Security Academy Israel. Dvotedenska aktivnost je bila vsak dan po 13 ur – vadba borbe brez orožja, vadba borbe z orožjem, teorija in praktične vaje varovanja osebe. Pred spanjem smo odslužili tudi kazni, ki smo jih pridelali tistega dne, običajno nošenje kolega na ramenih ali v nosilih, izčrpavajoče dolgo. Sledila je dolgotrajna vaja varovanja in transporta osebe iz Tel Aviva do Rdečega morja in stalni preizkusi, 72 ur brez spanja. Izjemno stroga disciplina, zelo kompetentni varnostni strokovnjaki, potoki znoja, stalen psihološki pritisk, različne vaje za dvig odločenosti, neustrašnosti in sposobnosti delovanja pod pritiskom, streljanje z raznovrstnim orožjem, iskanje improviziranih eksplozivnih naprav, delovanje v neznanem okolju – skratka vse kar lahko varnostnik v sovražnem okolju doživi. Bilo je nepozabno in zelo koristno za moj strokovni razvoj.

Foto: osebni arhiv / Celjenje ran z zdravilnimi oblogami v Mrtvem morju.

Kako bi se po vašem mnenju morali usposabljati profili poklicev, ki se vsakodnevno srečujejo z nevarnimi situacijami, npr. z intervencijami in podobnimi situacijami (policisti, varnostniki, mestni redarji itd)?

Opravljanje varnostnih storitev na visokem nivoju ali zagotavljanje reda in miru v negotovih ali sovražnih okoliščinah zahteva notranjo moč, duševno in fizično zmožnost, pripravljenost in voljo spopadati se in preseči različne težavne in stresne situacije. To je po mojem mnenju in izkušnjah mogoče doseči le s permanentnim strokovnim usposabljanjem in obveznim psihofizičnim usposabljanjem, s poudarkom na strokovni uporabi fizične sile in zmožnosti samoobrambe.

Več kot 30 let se ukvarjate z borilnimi veščinami in sicer ste tudi trener in mojster karateja 5. dan. Ste tudi inštruktor samoobrambe v programu za Specialiste za varnost in zaščito, ki je namenjen za vse, ki potrebujejo znanje za visoko operativno delovanje v nevarnih situacijah. Katere veščine so po vašem mnenju ključne za visoko operativno delovanje poklicev na področju varnosti in zaščite?

Od začetka leta 1986 sem član Karate kluba Kranj. Sem učenec Igorja Prašnikarja, učili pa so me tudi: Yakinobu Shimabukuro, Takemi Takayasu, Terry Daly, Tsutomo Nakahodo, Ken Nakamatsu, Nabuhiro Higa, Kiyohide Shinjo, Masakazu Kinjo, pokojni Shigeru Takamiyagi, James Thompson, pokojni Jack Summers, Peggy Hess, Hirokuni Yamashiro in drugi.

Od vsakega sem nekaj pobral, vgradil v svoj način življenja ter v vseh teh letih spoznal, da ni pomembno zmagati, pač pa da ne smeš izgubiti. To mi je ob skoraj vsakodnevni vadbi do sedaj tudi uspelo.

Osebe, ki opravljajo visoko zahtevna dela na področju varnosti in zaščite, morajo imeti naslednje lastnosti: zanesljivost in lojalnost, motiviranost, predanost in odločenost, radovednost, sposobnost delovanja pod pritiskom, čustvena stabilnost, fizična pripravljenost, znanje samoobrambe, agresivnost, hrabrost, dostojen in reprezentativen videz, visok nivo zmožnosti komunikacije, visok nivo strokovnega varnostnega znanja in splošno razgledanost.

Ključno za visoko usposobljenega specialista, je stalna organizirana vadba samoobrambe, streljanja, preživetje v naravi in permanentno strokovno usposabljanje.

P.D.                                                                                                             E: info@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.