Boj iz bližine – brez orožja 1. del

0

Preden bomo pisali o detajlih boja iz bližine, se spomnimo na osnovne prioritete telesnega stražarja. Prva prioriteta v zvezi z varovanjem varovane osebe je izogibanje nevarnostim. V primeru, da se ne moremo izogniti nevarnosti, bomo poskušali zbežati in odpeljati varovano osebo na varno. V kolikor tega ne uspemo narediti, potem nam preostane samo še, da se soočimo z nevarnostjo in se z njo spopademo.

V tem zadnjem stadiju mora telesni stražar uporabiti vse svoje veščine za bližinski spopad. Ta pojem je v splošni uporabi, vendar pa ga  vsi ne razumejo najbolje. Kot  nekatere druge veščine telesnih stražarjev je ta pojem izposojen iz vojaške doktrine. Mogoče bi bilo bolj smiselno reči »borba na bližji distanci«.

Slika 1. Ena od tehnik odvzemanja orožja

Bližinski spopad telesnega stražarja se razlikuje od vojaškega bližinskega spopada in to  bomo pojasnili v nadaljevanju.

Vojaški bližinski spopad vključuje puško. Če puške ni mogoče več uporabljati, ostane še vedno pištola (veliko komandosov je v bitki proti argentincem pri Goos Greenu uporabljalo pištole Colt iz 1911 in HP 35 Browningse). V primeru, da vojak ostane brez streliva lahko uporabi bajonet.

Poleg bajonetov obstajajo še manjši zložljivi taktični noži, ki jih nosijo vojaki s seboj kot priročno sredstvo. V primeru, da se vojak znajde v situaciji neoborožen,  se bo z nasprotnikom spopadel brez orožja, z namenom, da  pride čimprej do orožja.

Pojasniti je treba, da obstajajo tri vrste vojaških spopadov iz bližine: s strelnim orožjem, s  hladnim orožjem in spopad brez orožja.

Policijske in druge vladne agencije koristijo metode, ki jih obravnava obrambni menedžment.

To je v bistvu »pravo« nasprotje  vojaškega bližinskega spopada saj se že v osnovi razlikuje po drugačnem okolju, z drugačnimi tipi  nevarnosti in nasprotniki.

Obrambni menedžment

Osnovo obrambnega menedžmenta predstavlja sodelovanje – z osebo ali več osebami, ki predstavljajo nevarnost za druge. Zelo pomembno je, da se telesni stražar zaveda svojega položaja v razmerju do kriminalitete in civilnega prava v skladu z zakonodajo države kjer dela.

Sodelovanje se začne s fizično prisotnostjo. Razumna večina ljudi se pozitivno odzove na pojav ljudi v uniformah. Tisti, ki se ne ravnajo v skladu s predpisanimi normami, so opozorjeni na to in na takšen način se jih v bistvu spodbudi k sodelovanju.

Naslednja faza zahteva presojo in odločitev o nadaljnjih ukrepih. To se imenuje »prijetje in nadaljnje postopanje«. Akt »prijetja« je izključno fizične narave. Izvor takšnega dejanja prihaja iz francoske besede, ki pomeni »stop«. Britanski zakon od policista zahteva, da prime aretirano osebo, da s tem simbolično prikaže drugim, da je dotična oseba aretirana.

Slika 2 : Profesor IBA-e James Shortt z mojstrom ninjutsa dr. Masaaki Hatsumi

Večina aretacij ne zahteva nadaljnjega postopanja, ker prijeti sodeluje. Vendar pa policist v to ne more biti docela prepričan in zato upošteva dva scenarija, ki se utegneta zgoditi: 1. prijeta oseba se upira prijetju vendar brez nevarnosti za policista (npr. želi pobegniti ) in 2. prijeta oseba napade policista in ga poskuša poškodovati.

Napisano lahko povzamemo v:

  • sodelovanje
  • nenasilno upiranje
  • nasilno upiranje

Vrnimo se sedaj k vojaškemu spopadu iz bližine o katerem smo poprej pisali, da se seznanimo s pomembno razliko.

Vojak krene v boj z vso silo, ki jo premore in  se spusti po lestvici (glede uporabe ukrepov) navzdol samo takrat, ko ni druge možnosti. V nasprotju s tem se policist začne posluževati najmilejšega ukrepa in po potrebi stopnjuje z »močnejšimi ukrepi«.

Agencija za usposabljanje na področju kazenskega pregona (Law Enforcement Training Agency) je te razlike ugotovila pred več kot 40 leti, vendar se žal  pogosto ne drži teh načel in še vedno uporablja spretnosti, ki jih ima, ne da bi jasno presodila o potrebni sili. S tem prekorači pooblastila in po nepotrebnem povzroča veliko škodo (fizične poškodbe).

Rezultat prekomerne uporabe sile s strani uradnih oseb, se pokaže na osebah, ki končajo v bolnišnici ali mrtvašnici.

Fizična kontrola

Fizična kontrola je sestavljena iz štirih glavnih elementov:

  • opazovanje
  • reagiranja
  • zaključevanje
  • držanje kontrole nad stanjem

OPAZOVANJE

Opazovanje pomeni uporabo lastnega telesa kot objekta v boju proti napadalcu. Izbrati morate orožje, del vašega telesa in tarčo, tisti del napadalčevega telesa, ki je najbolj ranljiv. Z drugimi besedami, z udarci, ki jih poznate udarite nasprotnika na pravo mesto.

REAGIRANJE

Reagiranje ne pomeni  judo ali karate tehnike mojstrov z daljnega vzhoda, ampak uporabo nekaj drugega, poleg lastnega telesa, kot orožje. Opazovanje in reagiranje sta usmerjeni proti napadalcu – razorožiti ga in onesposobiti za nadaljnji boj.

Slika 3: Profesor IBA-e James Shortt  vodi specialistični tečaj D.A.R.T. (boj iz bližine,  z in brez orožja)

ZAKLJUČEVANJE

Ko nismo več ogroženi, bomo zaključili z bojem in držali položaj pod kontrolo. To pomeni, da držimo napadalca kontrolirano z nekim delom telesa. Napadalca se drži kontrolirano v položaju z neposrednim ali posrednim načinom pritiska.

Torej, če vas napade »manijak« z nožem, je neprimerno poskusiti ga zadržati z roko. On vas poskuša ubiti, vi pa ne uporabite ustrezne obrambe.

DRŽANJE KONTROLE NAD STANJEM

Pod kontrolo se lahko drži nenasilnega napadalca ali nekoga, ki ne ogroža neposredno vas. Korak, ki sledi v obrambnem menedžmentu je uporaba orožja ali palice. Orožje se običajno uporabi, ko je naš nasprotnik prevelik in močan ali pa bolje oborožen.

PRAKTIČNI NASVETI

Zelo koristni vam utegnejo biti naslednji nasveti.

Najprej opozorilo, da se pazite mojstrov borilnih veščin. Oni  poznajo zelo dobro borilne veščine in to znanje delijo običajno v svetu vojske, policije in skozi razne druge treninge. Poskušali vas bodo zavesti na osladen način, kako oni poznajo »najsodobnejše vojaške taktike«.

To, da so takšni mojstri najboljši na svetu je zgolj njihovo subjektivno razmišljanje.

Drugo pomembno opozorilo je, da se pazite profesionalnih učiteljev borilnih veščin, še posebej tistih, ki trdijo, da znajo vse.

Borilne veščine predstavljajo velik posel. Številni učitelji  od tega lepo živijo, ko ljudi usposabljajo predvsem z »licencami, knjigami, videoposnetki, pasovi, diplomami in drugimi stvarmi za atraktivno usposabljanje«.

Mnogi od njih so svoje znanje pridobili tako, da so gledali druge in v večini primerov svojih veščin niso sposobni uporabiti na ulici.

Vir: gradivo iz IBA HQ

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.